Uvod
Zgodba je resnični dogodek, ki se je dogajal od 1. 2.-5. 2. 2004.
V nedeljo, 1. 2. 2004, je skupina 5-ih planincev prišla v Podpeco, z namenom ogleda ledenih skulptur, ki so jih izdelali prejšnji dan in izvedbo vzpona na vrh Pece. Z njimi je bil tudi škotski terier, last enega od pohodnikov. Običajna tura pa se je spremenila v čisto nekaj drugega. Lastnik psa, ki vam to bere, je povzel dogodke in jih zapisal v pasji ednini, kot da vam govori terier Therry.

Da se vam predstavim:
Sem skoraj tri leta star škotski terrier po imenu Therry. Rojen sem na 1. aprila, kar v vaši človeški terminologiji pomeni, da je ta dan rezerviran za norčije, ko je treba nekoga 'potegniti za nos', kot vi temu pravite.

Rojen sem v Avstriji, vendar imam SLO državljanstvo, pravočasno urejeno, torej nisem izbrisan in nisem v tisti kvoti izbrisanih, katerih odškodnine vas bodo precej stale, ampak sem kvečjemu prebrisan. Vam pa povem, da sem bil v EU že pred vami in sem šel v Slovenijo. Ni mi žal. Toliko o tem v razmislek. Za uvod bodi dovolj.



Svoje mirno pasje življenje živim v Mariboru in sem zadovoljen. Še posebno, ker me moj gospodar vedno vzame s seboj na potepanja v hribe. Tale kosmati z brado, ja, ki ga vidite tukaj. Sva si podobna, mar ne? Pa saj pravijo: kakršen gospodar, takšen pes ali pa obratno. Vandrava pozimi in poleti, pa ne samo v nižje hribe, tudi v skalah sem že bil. Tam je posebno fino, ker me na nevarnih delih gospodar naloži v nahrbtnik. Samo glava mi gleda iz njega, potem pa je on 'noseč', jaz pa uživam.

In si je zamislil, da greva z Barbaro, Marijo, Jernejo in Miletom na neko goro Peco na Koroškem. No, sem si v svoji pasji pameti dejal, če si upa on, ki je dovolj nor za take pohode, si upam tudi jaz. Vendar sem tisto nedeljo zjutraj že mislil, da ne bo nič. Nekaj se je obotavljal in stokal, da ima neko vročino in da ga nekaj kuha, sam vrag vedi kaj je to. Pa saj mu vedno pravim, da premalo pije in ima zato probleme. No, pa vseeno ni stisnil repa med noge in smo šli.

Najprej sem pri nekem 'Matjažu' v Podpeci 'polulal' več ledenih gradov in figur, ob katerih so ti moji sopotniki uživali, meni pa so odlična ovira, da lahko dvignem taco. Saj veste, zakaj mi psi dvignemo taco, ko lulamo. Na našega prednika, ki je ob ograji lulal brez dvignjene tace, se je ta podrla nanj. In od takrat vsi psi ko lulamo, obvezno dvignemo taco.

Čudovito jutro, sonce, inverzija v višinah kot vi pravite, snega na pretek, shojena pot, skratka JU-HU-HU. Kar vleklo me je v višine in nisem razumel, zakaj me gospodar venomer zaustavlja in zaostaja za menoj, ko pa ima hudič toliko kondicije, da me včasih utrudi 'kot psa' na teh pohodih. To bo verjetno zaradi tiste vročine, si mislim. Ker pa sem bil ta dan prehiter za njega, me je, nezaslišano, privezal na pasjo vrvico in sem moral capljati ob njem. Zaradi neke varnosti, je govoril. Toda tudi meni so se začela vremena jasniti, ko me je pri koči odvezal in rekel: "No, tu pa lahko greš prosto, tu nimaš več kam uiti." Kakšna njegova kardinalska človeška napaka je bila to, kot se je kasneje izkazalo. In to samo njegova, ki se ima za pametnejšega od mene, saj mi vedno pravi: "Kam rineš, kaj si čisto nor?"

Vam povem, svoboda, ti si kakor zdravje, snega za valjanje kolikor hočeš, za lizanje in tudi za jesti je dober. Razgled na naše Kamniške, Karavanke in Julijce čudovit, pogledi na mojo bivšo Avstrijo enkratni.

Prideva pod vrh, zapiha veter, moj gospodar obstane, si zapira bundo in vleče nekakšno kapuco nase. Sam, ki sem hodil za njim, ga prehitim in si mislim, spet si nekaj izmišlja in se po nepotrebnem ustavlja. Crknjen je, kondicija mu popušča, to bo. Grem naprej in izza ovinka zagledam, ne boste verjeli: GAMSE. Ja kaj se čudite: GAMSE. To bo nekaj zame. Jaz sem namreč lovec po osnovni namembnosti in genih, če ne veste. Splačalo se je priti sem gor, pomislim. Gremo v akcijo. In že me ni bilo več med capljajočimi. Toda hudič, ti gamsi so hitri in poskočni, kljub snegu. Po uvodnih metrih smo se znašli na robu prepadne stene. Oni v steno, jaz za njimi. Vam povem, male poličke, spodaj pa prepad. Ampak tudi meni je uspelo priti po njihovih poličkah pod steno. Sem pa ja pravi alpinist, kot bi vi rekli. Toda, ko sem bil pod steno, so bili gamsi že daleč. In potem sem čakal gospodarja 4 dni, da je prišel pome. Saj sem ga slišal pod steno čez kakšno uro, da me išče. A se nisem oglasil, upajoč da se bodo gamsi vrnili in se bomo šli še malo lovit naokrog.

Toda gamsov in gospodarja ni bilo, zato sem sredi tistih strmin odstranil malo snega, da sem našel malo trave za suho ležišče in moje prve samostojne počitnice so se začele. Hrane sicer ni bilo, vode- snega, pa kolikor hočeš. Bolj kot so ure in dnevi minevali, bolj sem mislil, da bom moral sam v dolino. Pa se je po štirih dneh le prikazal ta moj bradač in me je rešil, kot on pravi. Česa me je rešil, še sedaj ne vem.

Lahko vam še sedaj povem njegovo verzijo zgodbe, ampak vtis si naredite sami, jaz ničesar ne razumem.
Ko je takoj opazil, da me ni, me je klical kot nor, odšel po moji sledi v ruševje in globok sneg, da se mu je baje vgrezal do ramen. Po robu stene me je iskal in klical, jaz pa nič. Saj razumete, gamsi so me močno dražili s svojimi vonjavami. Čez nekaj časa je ugotovil, da ne more več nazaj na pot. Po neki 'plezalni poti' se je reševal 2 uri do shojene poti. Neumnež, lahko bi ga ujela noč in bi bilo treba sprožiti reševalno akcijo zanj, ne zame, da ne bo pomote. Po rešitvi iz stene se je posvetoval z gospodom Bergauerjem, ki je lovec v LD Hoče in ga tudi jaz poznam. On mu je vse dokler me ni našel, dajal koristne nasvete, kaj naj neizkušeni iskalec moje pasje veličine stori.

Najprej se je še enkrat vrnil navzgor na mesto, kjer sva se razšla, a ga jaz nisem slišal, saj sem bil pod steno in se nisem mogel vrniti navzgor na pot. Tako sem moral prebiti prvo noč sam, moji sopotniki pa so obiskali dolino Tople, obveščali kmetije o meni, da sem nekje gori in da me naj ujamejo, če bom prišel v dolino. Postal sem tudi medijsko popularen. Koroški radio je objavljal, da sem se izgubil in dajal podatke o meni. Tudi mojo bivšo domovino Avstrijo so obvestili. Pa tudi to so povedali, da imam v ušesu vgravirano številko in vgrajen mikro čip, na katerem vse piše. Škoda, da si ne morem pogledati v uho, da preverim, če je to res.

Zamislite si, naslednji dan so me iskali Tanja, Gogi, Grega in gospodar v dolini Tople, sam pa sem čakal zgoraj, po njihovo izgubljen. Kako izgubljen lepo vas prosim. Sam sem mirno čakal zgoraj, izgubil se je moj gospodar, ki ga ni bilo po tistih poličkah za menoj, da bi skupaj lovila gamse. Pa saj je šel ta bradač, ki vam to bere, ta dan iz avstrijske smeri na vrh in to brez hrane, da je ves dan jedel sneg. Prav mu je, saj sem ga jaz tudi štiri dni. In se je izgovarjal, da me ni mogel poiskati, ker so mu manjkale nekakšne 'krplje', ima namreč premala stopala glede na svojo težo in višino in se na južnem snegu pogreza vanj.

Sledila je pavza dveh dni. Ne vem, kaj so mislili, kako je meni, saj ni bilo nikogar od nikoder. Toda ta moj gospodar ni kar tako od muh. On je vztrajen kot jaz. Saj rečem: kakršen pes, takšen gospodar.

V sredo (tretji moj dan na Peci), si je sposodil tiste krplje in sestavil novo ekipo - Iztok, Slavko, Gogi in on sam. Sledil je svojemu notranjemu glasu in se vrnil pome na Peco, sluteč, da najino parterstvo še ni pri kraju. Toda bučman je imel samo ene krplje. Ostale tri je poslal na vrh, mene pa racajoč po vrhu stene, preiskujoč skale, zagledal na mojem 'štantu' ali preži pod steno, kako sem ga mirno čakal. Vesel sem ga bil, saj sem vedel, da ima hrano zame, pa tudi domov me bo peljal, kjer sta me baje obupno pogrešali in čakali moja šefica Tanja in podšefica Trauda, ki je njegova šefica.

Vendar to še ni konec. Ker od tam, kjer me je odkril, ni mogel do mene, mi je izginil izpred oči za pol ure, da se je okoli sten prikopal približno 150 metrov pod mano. Teh zadnjih 150 metrov sem se sam spustil do njega, ko me je poklical. Naj mu bo. Ko pa sem mu prišel skoraj na doseg roke, sem povesil ušesa in nisem hotel takoj k njemu. Naj si misli ali sem jezen, ker ga ni bilo štiri dni ali pa imam po človeško občutek krivde, ker sem si privoščil majhen izlet. No, k sebi me je zvabil z mojo priljubljeno Eukanubo. Mjam, kako mi je prijala, vendar je bil škrt in mi je dal samo malo, govoreč mi, da imam skrčen želodec. Ne vem, kaj je to, jaz sem bil lačen kot volk. No, ko sva se pomenila in se naveselila drug drugega, me je namestil v nahrbtnik in sledila je vožnja po njegovi zadnji plati kakih 30 metrov navzdol. Potem pa sem hodil lepo za njim, on pa spredaj s tistimi velikimi podplati kot kak racak. Po srečanju z ostalimi so me odnesli v dolino v nahrbtniku. Uh, kako mi je všeč tak transport.

Joj kakšno veselje je bilo ob srečanju s 'šeficama'. Malo jima zamerim, da sta me takoj peljali k veterinarju na otipavanje, kjer so ugotovili, da sem BP. Gospodar pa je šel z ekipo na jedačo in pijačo. Vam povem, da je upošteval tisti moj nasvet, da premalo pije in mora več, če hoče, da ne bo bolan in bova še kdaj lahko kakšno skupaj ušpičila.

Še sedaj se veliko pogovarjajo in pravijo, vsaka čast mojemu gospodarju, ki je tako vztrajno letal po Peci in me iskal. Ne razumem pa, kaj sem pri vsej tej zgodbi potem jaz? No, če si ne bi privoščil majhnega izleta, bi bilo življenje monotono, mar ne? Povzročil sem jim baje veliko skrbi, toda naj vidijo, kako je njim živeti z menoj, ne samo, kako je meni živeti z njimi.

Pa, da ne boste mislili, da me sedaj gospodar pušča doma. Ne, kje pa! Povsod sem zraven, samo hudič je, ker si je sedaj omislil neko 8 metrov dolgo lajno, pripeto na nahrbtnik. Tako je moje gibanje omejeno na radij 8 metrov. A je vseeno lepo v hribih, vendar ne razumem, zakaj moj gospodar rad govori:

"Hodi v hribe dokler je čas,
kajti prišel bo čas,
ko ne bo več čas
in kmalu bo ta čas".

No, pa recite vi, ki ste vsi strokovnjaki za ljubezen, če to ni ljubezen in zvestoba, ko čakaš gospodarja 4 dni v zimskih razmerah v gorah, on pa lazi po Peci gor in dol in te išče.

Toliko sem vam imel povedati v svoji pasji skromnosti. Pa lepo se imejte in z nami živalmi lepo ravnajte, saj vam mi vsako vašo dobroto povrnemo. Če ne drugače, pa tako, kot sem jo jaz s svojim izletom mojemu gospodarju. Saj sem vam hotel to vse sam povedati, a v človeški govorici to bolje razumete, zato sem prosil svojega bradača za prevod v vaš jezik.

HOV-HOV
Vaš Therry

Maribor, 27. 2. 2004