Za vzreditelja ni nobena prednost, da ima več psov kot drugi - vsakdo zna zbrati veliko število psov. Bistvo dobre vzreje je, kako imeti in vzrediti boljše pse kot drugi. Možno je, da imamo z majhnim številom psov izvrstnega porekla uspešno psarno. Lahko vsa leta vzrejamo tudi šampionske pse, če le imamo talent, da vzredimo dobre pse, ali dobre pse izberemo, da imamo vsako paritev za umetnost in da imamo število psov ves čas pod nadzorom. Iz različnih vzrokov ni mogoče, da bi imel vzreditelj veliko psov, manjše število psov in osebni kontakt z vsakim od njih pa je velika prednost. Gospa Anne Taylor in njena vzreja labradorjev sta dober primer. Vzreja že 25 let in nikoli nima več kot šest psov v psarni. Svoje pse ima raje kot prijatelje ob sebi. V principu je to "psarna psic", čeprav je njen najbolj znan in uspešen pes rekorder v CC med psi, Ch. Fabracken Comedy Star, "Murphy". On in njegova sestra sta ostala v psarni in oba sta zmagovalca. Ko se je videlo, da je samec lepši, je bila samica podarjena ljubiteljem te pasme. Čeprav je bil "Murphy" pes, ki ga imaš samo enkrat v življenju, po mnenju gospe Anne, pa že razmišlja, da bi zopet obdržala samca.

Lastni plemenjak

Lastni plemenjak je večkrat prednost za ostale vzreditelje kot pa za domačo psarno, in če malo razmislimo, je v psarni psica veliko bolj praktična kot pa plemenjak. Vedno nastanejo težave, ko so psice "vroče", in prav nič enostavno ni imeti poleg še plemenjaka, predvsem pa ne tako enostavno, kot smo si predstavljali na začetku.

Načrtna vzreja

Legla je gospa Anne imela le takrat, ko si je želela obdržati mladiča. Vsako paritev je skrbno načrtovala še pred paritvijo psice in če je upala, da bo hči boljša kot mati, je Anne raje vzrejala naprej s hčero, kljub temu, da bi v tem času mati lahko dala še nekaj legel. Dve legli, v zelo redkih primerih tri legla so bila največ na eno psico. Vedno pa si je izbrala dva mladiča in pri starost 6 mesecev izbrala enega od njiju, drugega pa oddala v dobre roke. Če pes pri starosti 12 mesecev ni izpolnil njenih pričakovanj, ga je prodala ljubitelju pasme. Če pa ji je ustrezal, je v njeni psarni ostal za vedno. Čeprav nikoli ni imela veliko psov, je imela doma štiri šampione, od tega tri iz lastne vzreje. Imela je tudi druge šampione, ki so izhajali iz njene vzreje in vzredila veliko labradorjev, ki so postali šampioni v tujini.

Težava majhne psarne je, kot se reče, da ima človek vse pred seboj, ko nastanejo problemi. Psi, ki se obdržijo, se morajo vklopiti v vzrejo. Vendar imajo to težavo tudi velike psarne. Le malo je vzrediteljev, ki imajo povsem različne linije psov. Ena njenih psic je bila problematična za paritev in Anne je imela veliko srečo, da je za eno leglo dobila njeno sestro nazaj. In tudi ona se je izkazala in polegla izvrstno leglo.

Lastne izkušnje

Čeprav morda zveni neskromno, bi rada postavila kot primer lastno psarno. Tudi sama imam "psarno psic" z zvenečim imenom "Mansergh Pearl Diver", vendar si tudi jaz ne privoščim, da bi v njej imela psa. Pravzaprav nikoli ne parim iste psice dvakrat, le v zelo izjemnih primerih, ko prvo leglo ni prineslo željene kvalitete. V vzreji imam dve popolnoma različni liniji. Zaradi zgornjih vzrokov so si linije več kot v polovici tuje. Vedno imam svoje ljubljence, ki ostanejo do konca svojega življenja pri meni. Iz legla vedno obdržim dve psici (če imam srečo), do menjave zob, in šele takrat se dokončno odločim. Prav tako kot Anne tudi jaz parim psico le, če bom iz legla nekaj obdržala zase. Ko ima psica vse načrtovane razstavne uspehe in če imam poleg nje še njeno hči, potem poiščem dober dom zanjo in jo podarim, največkrat prijateljem. Pogosto se zgodi, da ljudje sami želijo določeno žival in tako ji je dom že zagotovljen.

Dobri prijatelji

Na srečo v glavnem nimam težav z dobrimi prijatelji, ki jim oddam psico - s pogojem, da bom z njo imela leglo. Te pse obdržim pod mojim imenom, dokler ni končana razstavna kariera in skoteno leglo. Čeprav sama ne zadržim samcev, gredo večinoma vsi psi v izredne družine.

Ena pasma

S tako majhno psarno mora vzreditelj ostati le pri eni pasmi, če želi biti uspešen. Če se preskusite še z drugo pasmo, morate podvojiti število psov. Že leta imam štiri pse, le redko šest, to pa je že zgornja meja in v takih primerih poskušam število takoj zmanjšati. Iz zanimanja sem poskusila z drugo pasmo, vendar psička, ki sem jo obdržala, ni mogla imeti mladičev. Tako je bilo mojega poskusa konec. Možnost sem imela še z njeno sestro, vendar tudi ta ni bila primerna za vzrejo. Tako sem kupila mladiča stare pasme in ga v treh letih ponovno uporabila v svoji vzreji.

Elita

Pogost se sliši, da marsikateri vzreditelj nima očesa za psa, da prodaja le slabe primerke, dobre pa obdržijo zase. Mnogi veliki vzreditelji imajo svoje gotove linije, ki dajejo boljše potomstvo kot druge. Zelo pogosto prenese odlična plemenjakinja take lastnosti na eno od hčera.

Če bi obiskali gospo Ra Furness (psarna Raycroft Clumber Spaniels), ne bi videli veliko psov - vsaka odrasla psica je dobra plemenjakinja ali mati dobre prenašalke genov.

Kvaliteta, ne pa kvantiteta

To je ključ do smiselne vzreje, prav tako pa so pomembne oči in znanje, da se lahko odločiš, kaj boš obdržal zase.

Članek Anne Roslin - Williams je bil objavljen v reviji Dog World,
povzetek, ki ga je prevedla M. - L. Doppelreitar pa v reviji Unsere Hunde 1/1993
Prevedla in priredila Barbara Novak