Nekoč sem obiskala vzrediteljico, gorečo idealistko, ki že leta vzreja, in to z velikim navdušenjem ter prav gotovo v želji, da bi vzredila boljše in lepše pse. Z veliko ljubeznijo so negovani tako mladi kot starejši psi. Tako mi je gospa s ponosom pokazala nekaj psov, ki jih je sama vzredila. Plemenjakinja je bila vedno parjena z najboljšim plemenjakom. Ni zahtevala razstavnih uspehov, čeprav ti niso izostali, vendar pa je bila večina pri njej vzrejenih psov malce plahih in nezaupljivih, čeprav so bili plemenjaki v večini primerov dobri delovni in razstavni psi. Na podlagi njenega vabila sem si prišla ogledati dve legli, stari šest in osem tednov. Mladiči so bili v stranskem delu hiše, v dveh svetlih in čistih prostorih. Vsak prostor je imel direkten zaščiten izhod na prosto. Mladiči, izredno negovani in pravilno hranjeni, so imeli prav vse, kar so si poželeli - veliko prostora, svetlobe, sonca ter mir. Nihče jih ni motil, noben človek niti drugo živo bitje, ne hrup, prav nihče. Vzrediteljica se je mladičem približala čisto potiho, po prstih. Sama nisem smela vstopiti, da ne bi prestrašila pasjih otrok, kot je menila vzrediteljica. Tako niso imeli ti mladiči, ki gredo pri 10, 12 tednih k novim lastnikom, prav nobene možnosti, da bi dobili slabe izkušnje s svetom. Pomembna faza oblikovanja značaja je bila tako zapravljena. Ob oddaji je bilo za mladiče vse, kar jih je čakalo pri novih lastnikih, neprijetna novost, ki so jo njihovi živci težko prenesli; zamujenega obdobja v odraščanju se ni dalo več nadomestiti.

Pri drugem vzreditelju sem naletela na pravo nasprotje. V ograjenem prostoru, velikem približno 150 m2, z betonskimi tlemi, ki se jih je dalo hitro očistiti, se je gnetlo dva do tri ducata psov, samcev in samic, mladih in starih, ogromen trop. Veljal je red tropa in ranga. En ali redko dva psa sta imela glavno besedo, ostali so se morali podrediti, slabotni psi pa so bili "krivci za vse". Le robustni in zelo zdravi psi so lahko v tej zmešnjavi obstali, kajti vzreditelj ni čustven in higiena prav tako ni pisana z veliko začetnico, tako da male bolečinice, kot so vnetje ušes in glistavost niso zdravljene takoj - za kaj takega manjka pri tako velikem številu psov časa in možnosti. Veliko priložnosti, da bi mladi psi razvili svojo osebnost v tropu odraslih psov ni bilo in prav lahko se dogodi, da za drag denar kupljeni psi na vzrejnem pregledu odpadejo, kajti pes naenkrat ostane sam in si ne upa pokazati ne moči ne poguma. Lastnik takega psa lahko naredi za svojega mladega psa, lahko mu izzove interes in ga vrne v normalno življenje, vendar zmagovalci zelo težko pridejo iz take vzreje.

Videla sem tudi tovarne psov, če lahko določeni vzreji tako rečem. Tako imenovani tovarnarji imajo svoje pse kot ujetnike v majhnih, ozkih boksih, komaj večjih kot 70 x 150 cm. Prostor je denar, zaradi tega se z njim varčuje. Tovarnarji živijo, in to velikokrat zelo dobro, od prodaje svojih produktov - psov. Legla se producirajo v rednih presledkih in kdor ne zmore producirati, je likvidiran. Prodati ali uspavati ali če je vzreditelj čisto brez srca, potujejo ti neuporabni jedci v kemijske ali druge laboratorije za poskusne živali. Psica, ki ima v tej psarni mladiče, mora kar se da dolgo živeti z mladiči v boksu kot dojilja ter ima komaj kaj možnosti, da se pred nemirnimi mladiči umakne na višje mesto, na varno. Tako te psice po leglu izgledajo tako, kot da bi prišle iz koncentracijskih taborišč, izčrpane in sestradane, kajti obroki, ki so jih dobivale, niso zadoščali. Z veliko muko se ti "stroji za rojevanje" popravijo, takoj, ko so spet pri močeh in kolikor to dopuščajo vzrejni predpisi, pa se zopet parijo. Te psice le redko dočakajo starost, če pa se to pomotoma že zgodi, pa se jih tako ali tako znebijo.

Spoznala sem tudi drugačne vzreditelje, ki so bili zelo materialistično usmerjeni. Njihovi psi so bili, dokler so bili mladi, zelo velikokrat razstavljeni in prav nobena pot jim ni bila predolga, da si ne bi v čim krajšem času nabrali čim več naslovov. Prav tako so bili vedno prisotni na razstavah, kjer je bila slaba konkurenca, sodniki pa niso bili specialisti za to pasmo. Takoj, ko si nabere nekaj naslovov, prične vzrejati, da si povrne stroške, ki jih je imel. Plemenjak mora imeti zveneče ime, kajti potomci prvakov se veliko bolje prodajajo. Naložbe v psa so zelo omejene, kajti zastonj ni pri njih nič. Zmagovalci iz te vzreje so vedno visoko cenjeni, njihovi uspehi so povsod vidni. Tako so vzrejni potomci iz najboljših zmagovalnih linij, kajti formula 'šampion x šampion' se mora obnesti. Da pa se ne kupujejo vedno šampioni, opazijo kupci šele čez čas. Tudi v teh vzrejah se stari psi reducirajo, kajti stare samice, ki ne ustrezajo tej produkciji, ponavadi odidejo v pasja nebesa zelo zgodaj. Veterinarji stanejo, zakaj bi investirali v neuporabnega jezdeca.

Resnični idealisti med vzreditelji so redki, vendar obstajajo. Za vzrejo uporabljajo malo psic. Ne živijo od produkta svojega hobija, kajti za to so premalo podjetni. Nabava ustrezne psice, dobra hrana, najboljša nega in primerna nastanitev legla terjajo mnogo denarja in tako vzreditelji vedno upajo le na najboljše. Ko je psica enkrat stara, za podmladek skoraj ni prostora. Vzreditelji imajo veliko izdatkov s prebivalci njihovega doma za ostarele. Plemenjakinje v teh psarnah imajo veliko srečo; četudi se ne uporabljajo več za vzrejo, so še vedno negovane, največkrat vključene v družinsko življenje kot družinske članice. Tudi psice, s katerimi se še nadalje vzreja, pridejo v pesjak le takrat, ko imajo mladiče, in če se njihov mladič čez leta pojavi na obisku, je veselje ob ponovnem snidenju zelo veliko. Pogosto so taki idealisti tudi veliki poznavalci. Ne vzrejajo le iz veselja do vzreje, temveč vedno z namenom izboljšati pasmo. Dovolj zgodaj si naredijo plan vzreje. Odločijo se tudi, da bodo iz svoje vzreje izločili pse z boleznimi, za katere je verjetnost, da se bodo prenesle na potomce, dovolj velika. Psi s takimi boleznimi, kot so displazija ali kakšna druga bolezen, se pri takih vzrediteljih ne uporabljajo za vzrejo. Cilji teh vzrediteljev so visoko zastavljeni in iz teh vzrej skoraj vedno pridejo šampioni.

Erna Bossi
Prevedla Barbka Novak