V letih 2001 in 2002 smo nekajkrat povabili na Primorsko pasjo psihologinjo mag. Sabino Stariha-Pipan, dr.vet.med, kjer smo iz njenih predavanj ogromno izvedeli in najbrž se je prav vsak med predavanjem kar nekajkrat zamislil ... Kolikokrat smo s psi ravnali na določen način, mogoče, ker smo tako prebrali ali ker smo tako slišali, pa je bil tisti način popolnoma zgrešen.

Na žalost je večina literature, ki jo imamo v slovenščini trenutno na voljo, zastarela in zmotna. Na teh predavanjih pa smo člani Kluba ljubiteljev psov Divača in vsi zunanji udeleženci dobili "darilo". V živo smo se namreč pogovarjali z osebo, ki predstavlja najboljše na tem področju ter v prijetnem, sproščenem vzdušju prejeli ogromno informacij.

Velikokrat sem se tako zatopila v besede dr. Starihe, da sem prav pozabila, da naj bi med predavanjem še kaj napisala ... Zato tu predstavljam le drobec vsega tistega, kar smo takrat slišali, pripravljamo pa že naslednje predavanje, na katerem seveda ne smete manjkati.

Kužki se skotijo gluhi in slepi, obdobje novorojenca traja 14 dni; pri 3 tednih se mladiček že začenja dvigati, počasi se razvijata sluh in vid; od 3. do 13. tedna poteka izredno pomembno obdobje socializacije, nakar sledi juvenilno obdobje do spolne zrelosti, kasneje nastopi odraslost. Spolna in vedenjska zrelost nastopita pri 2 do 3 letih in se ne pojavita istočasno (najprej spolna, krepko kasneje vedenjska zrelost, zato lahko nekateri psi postanejo agresivni šele, ko se jim temperament dokončno razvije, po 2 ali 3 letih).

Zelo je pomembno, da mladička socializiramo že od prvih dni; v bistvu je vsakodnevno tehtanje mladička v prvih tednih zelo dober način socializacije, nato mu omogočimo spoznavanje različnih okoliščin: otroke, starejše ljudi, avtomobile, travnik, ostale živali, ipd.

Mladičev ne smemo oddajati pred starostjo 7. tednov in pol oziroma pred 8. tedni; dokazano je, da so mladički, oddani po 8. tednu bolj zdravi, lažje jih učimo, bolj so dovzetni za povelja ...

Prva gonitev se lahko pojavi pri psičkah že pri 6. mesecih starosti, to pa seveda ne pomeni, da je psička odrasla. Pač pa je prav toliko odrasla kot deklica, ki dobi prvo menstruacijo: spolno zrela, vendar duševno še otrok. Zato je logično, kaj pomeni, če postane psička breja že pri prvi gonitvi.

Agresivnost se lahko pojavi šele z vedenjsko zrelostjo – torej to agresivno vedenje ni vedno pogojeno s spolno zrelostjo.

Mladička moramo naučiti, da se pusti prijeti po celem telesu: učimo ga vsak dan enostavno tako, da mu ukažemo sedi, mu damo priboljšek in medtem, ko on je priboljšek, ga božamo po glavi, ušesih, tacah, po trebuščku. Pes mora biti naučen dotika, kajt nikoli ne vemo, če se ga bo dotaknil kak otrok ali bo prišlo do potrebe po veterinarskem posegu. Če se pes ne pusti dotikati, lahko pride do težav, ki psa stanejo življenje.

Ločiti moramo med nagrado in podkupnino; psa vedno nagradimo, ko stori, kar želimo, ga pa ne podkupujemo, ker ima v slednjem primeru voditeljstvo v rokah on. Primer podkupnine: pridemo domov, pes, razburjen od veselja priteče k nam in že vemo, da bo skočil na nas in nas prelizal ... in iz preventive povlečemo iz žepa kekse ter ga začnemo hraniti ... Pravilno bi bilo: pes teče proti nam, ukažemo mu sedi, in šele, ko sede in se pomiri, ga nagradimo z božanjem ali keksom.

Vedno hvalimo željeno vedenje, neželjeno pa ignoriramo. Psa ne tepemo, brcamo, ne kričimo, še manj pa mu tlačimo gobček v kakec, ki ga je "naredil" sredi dnevne sobe v naši odsotnosti. Revček se sploh ne spomni, da ga je tiščalo, opravil je svoje, ker ne ve, da se sredi dnevne sobe tega ne sme in ker je še mladič in organizem še ne zna zadrževati; psu lahko rečemo "fuj" samo takrat, ko ga zasačimo pri "neprimernem" dejanju, ne pa tri ure kasneje. In trditev: "Saj točno ve, da se ne bi smel pokakati, glej ga, kako se je skril pod kavč, ker ve, da je kriv ..." je zmotna. Skril se je pod kavč, ker je na našem obrazu prebral, da jih bo ponovno "dobil" in se je zato šel skrit! Psi nimajo takega spomina kot mi in ne razmišljajo tako kot mi.

Psi živijo v trenutku, kar pomeni, da imamo 2 do 3 sekunde časa, da mu prepovemo dejanje. Kaznovanje po opravljenem dejanju je popolnoma zgrešeno.

Pri psu se vedenje ponavlja le, če dobi za to motivacijo. Če naš pes ponavlja nekaj, česar ne bi smel, se vprašajmo, ali smo mu v njegovem pasjem jeziku dovolj dobro razložili, da tistega ne sme.

Mladiča manjše rasti ne prijemajmo v naročje, ko se srečamo z večjimi psi, ker ga bomo s tem naučili še večje plašnosti ali "pomembnosti"; normalen pes ne bo nikoli poškodoval manjšega psa, še posebej, ko bo mali izkazal večjemu potrebno disciplino. Psi imajo namreč zelo razvit bonton; mladički se morajo spoštljivo obnašati do starejših psov, pravilna govorica je naslednja: rahlo dvignjena tačka, ušesa nazaj, rep med nogami. Sledilo bo ovohavanje in potem navadno igra. Če mi primemo manjšega psa v naročje in ta pasji ritual prekinemo, našega malega enostavno nagradimo za plašnost; sedaj razumemo, zakaj imajo majhni psi v naročju toliko za "povedat", saj se v objemu gospodarja počutijo varne in velike in se z lajanjem na večjega psa obnašajo popolnoma neprimerno.

Pravilne govorice telesa se kuža lahko nauči le v družbi svojih vrstnikov, zato je tako pomembno, da psa socializiramo in da obiskujemo pasji vrtec in malo šolo, sicer ne bo vedel, kako naj se obnaša do drugih psov.

Tudi naša igra mora biti primerna; mi smo višje razvito bitje, pes od nas želi, da smo mu vzor in vodnik, zato se npr. z njim ne kotalimo. Kotalijo se njegovi bratci in sestrice, torej bitja na enaki hierarhični lestvici. Mi pa od psa želimo spoštovanje, zato se lahko igramo tako, da odločamo mi, kdaj bomo metali žogico. Metanje predmetov (in prinašanje) ali skrivanje je odlična vaja.

Otroke moramo podučiti, naj ne silijo v vsakega psa. Če se pes ne približa sam, ga pustimo pri miru. V primeru, da se približuje grozeč pes, nikakor ne bežimo stran (plen v naravi beži in krili, kar v psu zbudi lovski nagon ... in ne bomo mu ušli!), temveč se na tleh zvijemo v klopec ali se obrnemo v zid in mirujemo. Nikoli ne gledamo psa v oči.

Ko je kuža prestrašen, ga ne tolažimo, ker ga tako le psihično obremenjujemo; enostavno ga ignoriramo ali ga zamotimo z igro (vržemo žogico).

Vlečenje cunj je dobra igra le v primeru, da pes takoj spusti igračo na ukaz. V primeru, da temu ni tako, se tega ne igrajmo. Daljnoročno lahko samozavesten pes iz te igre spozna, da je glavni v "krdelu".

Pes išče pri človeku vodstvo, vendar avtoriteta nad psom NI ENAKO kot fizična prisila. Mladič potrebuje jasna, dosledna in prijazna navodila, kako se uvrstiti v družinsko "krdelo".

Disciplina NE POMENI nasilja nad psom. Samo pomislimo, kako so volkovi disciplinirani, ko jih več naenkrat lovi isti plen. Le kaj bi se zgodilo, če bi vsak od njih tekal po svoje? Bi uspeli uloviti plen? Zapomnimo si, da vsak pes potrebuje disciplino in vodjo.

Pes si mora zaslužiti vsako pozornost: hrano, božanje, sprehod, izhod ali vstop v hišo, spuščanje s povodca, igro ... skratka vse, kar želi. Vedno od njega zahtevamo "Sedi" in njegov pogled; ko pes to stori, pomeni, da od nas pričakuje navodila, "Sedi" + Pogled = pasji PROSIM.

Igrače spravljamo in mu jih damo samo, ko mi želimo, po predhodnem "sedi" ali "prostor".

Ker psi uživajo v žvečenju, umaknemo vse, kar ne želimo, da bi pes žvečil, ko je sam; od majhnega ga naučimo na igrače, ki jih sme žvečiti. Pomagamo si z igračami, ki imajo v sredini luknjo (t.i. Kong), vanj natlačimo brikete ali hrano iz pločevinke ter luknjo zamašimo s keksi. S tako igračo se bo pes ukvarjal kar nekaj časa, ko nas ne bo doma, in niti na misel mu ne bo prišlo, da bi se kratkočasil z grizenjem pohištva.

Stresanje za vratno gubo pomeni za psa grožnjo pred ubojem, zato tega nikoli ne počnimo! Psice kaznujejo mladiče: v 48% neželeno vedenje ignorirajo, 22% močneje stisnejo za gobec, 15% rahlo primejo mladiča čez gobec, v 14% ga s šapo pritisnejo k tlom in šele, ko je res hudo in gre za končni boj, stresajo za vratno gubo!

Če psa stresamo za vrat ali zatezamo z zateznimi ovratnicami, ga samo še bolj razjezimo, če pa ga primemo nad gobcem, ga pomirimo.

Strokovnjaki so ugotovili, da je več kot 20% psov, ki so imeli poškodovano hrbtenico, bilo šolanih z zatezno ovratnico.

Težavne pse šolamo z oglavnico (halti). Če med sprehodom pes vleče, se enostavno ustavimo, šele ko se pomiri, gremo naprej. Nikoli psa ne zategujmo, ker ga tako še bolj razburimo.

Ko pes laja, ne vpijmo nanj, ker v pasjem jeziku ... lajamo z njim.

Pozitivne rezultate pri preprečevanju prekomernega lajanja dobimo s posebnimi ovratnicami, ki spuščajo zrak – vendar se pred uporabo vedno posvetujmo s strokovnjakom za vedenje psov.

Za konec: Če se vam zdi, da je s kužkom karkoli narobe ... se vprašajte, ali ste mu vse vaše želje znali obrazložiti po pasje ... in potem se posvetujte s strokovnjakom za vedenje psov!

Prispevek iz predavanj dr. Starihe je pripravila Elda Fabčič