Vsak dan se srečamo z nešteto škodljivimi klicami, ki bi lahko prodrle v naše telo in povzročile bolezen. K sreči ima zdravo telo proti tem klicam učinkovito obrambo, ki je pri živalih in človeku zelo podobna. Če namreč v telo vdre povzročitelj določene bolezni, npr. virus ali bakterija, se začne pred njim braniti tako, da izdeluje protitelesa. Ta skupaj z različnimi obrambnimi celicami in posebnimi snovmi pomagajo uničiti škodljive klice in telesu ozdraveti.

Žal je okužba z naravnim povzročiteljem lahko za žival usodna, saj o bolezen dostikrat zelo izčrpa in poškoduje različna telesna tkiva, v mnogo primerih pa se lahko konča tudi s smrtjo hudo prizadete živali. Vse to lahko preprečimo s cepljenjem.

Kaj je cepljenje?
Pri cepljenju s cepivom vnesemo v telo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni in tako spodbudimo nastanek odpornosti proti tej bolezni. V večini primerov je odpornost dovolj močna šele 10 do 14 dni po prvem cepljenju, traja pa različno dolgo (od nekaj mesecev do enega leta ali več, kar je odvisno od bolezni, vrste cepiva, zdravstvenega stanja živali, njene starosti in pasme). Pri odrasli živali je treba cepljenje v ustreznih časovnih presledkih ponavljati, mlado žival pa je zaradi protiteles, ki jih je dobila od matere, treba cepiti večkrat.

Materina protitelesa
Čeprav pri novorojenih mladičih obrambne sposobnosti telesa še niso popolnoma razvite, prve tedne življenja le niso popolnoma nezaščiteni. Od svoje matere namreč dobijo protitelesa proti boleznim, ki jih je sama prebolela ali proti katerim je bila cepljena. Nekaj teh protiteles dobijo pasji mladiči že v maternici, večino pa zaužijejo prva dva dneva življenja s prvim materinim mlekom, mlezivom.

Količina materinih protiteles v mladičevem telesu pa se po porodu hitro zmanjšuje, zato je treba pravočasno spodbuditi njegovo lastno telesno obrambo proti določenim boleznim, in sicer s cepljenjem.

Najbolj nevarne nalezljive bolezni pri psih

Pasja kuga
To je huda bolezen, saj večina bolnih živali pogine. Povzroča jo virus. Žival ima visoko vročino, je zelo pobita in neješča. Kašlja, težko diha, v očeh in nosu ima gnojen izcedek. Nekateri psi imajo tudi drisko in bruhajo. Pozneje, običajno po nekaj tednih, se lahko pokažejo tudi živčni znaki: trzljaji določenega telesnega dela, napadi krčev ali celo ohromelost.

Nalezljivi hepatitis
Tudi to bolezen povzroča virus. Bolna žival je pobita in neješča ter ima visoko vročino. Očesne veznice in dlesni so blede, pes pogosto bruha in ima drisko ter bolečine v trebuhu. Včasih opazimo pikčaste krvavitve po sluznicah ter porumenele beločnice (zlatenica). Pri nekaterih psih med ozdravitvijo pomotni roženica na enem očesu ali obeh.

Leptospiroza
Povzročajo jo različne vrste bakterije, imenovane leptospira. Okuži se lahko tudi človek. Žival ima visoko vročino in je hudo žejna. Pogosto mokri, boli jo trebuh in je zelo pobita. Včasih v ustih nastanejo čiri, jezik je obložen. Nekatere živali imajo krvavo drisko, zlatenico in nenehno bruhajo. Pri eni bolezenski obliki je zlatenica manj pogosta, pogostejše pa so poškodbe ledvic, kar je lahko pozneje v življenju za žival usodno.

Parvoviroza
Povzroča jo virus, ki močno poškoduje črevo, pri mladičih pa lahko tudi srčno mišico. Žival je zelo pobita, veliko bruha in jo boli trebuh. Zavrača hrano in vodo. Ima hudo drisko, ki jo pogosto krvava. Še posebej občutljivi za to bolezen so psi pasme rottweiler in doberman.

Steklina
Bolezen se v glavnem prenaša z ugrizom, saj se povzročitelj, virus, izloča s slino bolne živali. Poškoduje živčevje, kar se vidi pri vedenju bolne živali. Nenadoma postane zelo napadalna, njen pogled je srep, zaradi ohromljene spodnje čeljusti ne more zapreti gobca, iz njega teče slina. Bolezen se konča s popolno ohromitvijo in smrtjo. Zboli lahko tudi človek. Edina možna zaščita pred steklino je cepljenje, ki je pri nas obvezno za vse pse. Odgovoren lastnik bo to zanesljivo upošteval, saj bo tako posredno zavaroval tudi svojo družino in sebe. Steklina namreč ni več tako odmaknjena, kot je bila pred desetletji, saj lahko steklo žival (najpogosteje so to pri nas lisice) srečamo pri vsakem sprehodu v gozdu in blizu njega, tudi zelo blizu naselja. Sodobna cepiva živali ne škodijo, njena odporost po cepljenju pa je zanesljiva. Cepljenega psa po tem, ko ga je ugriznila zaradi stekline sumljiva žival, ni več treba usmrtiti tako kot nekoč. V takem primeru se takoj oglasite pri svojem veterinarju, ki vam bo povedal, kaj storiti.

Program cepljenja za psa

Vse bolezni, ki smo jih opisali, so zelo hude in bolno žival močno prizadenejo, pogosto pa se končajo celo z njeno smrtjo. Zato je nujno pred njimi zaščititi že mladiče, pri odraslem psu pa z rednim cepljenjem poskrbeti za ohranjanje zaščite. Spodaj navedeni program cepljenja je le okviren. Veterinar ga bo ustrezno prilagodil vašemu mladiču glede na njegovo zdravstveno stanje in pasmo, pa tudi glede na to, katere bolezni so na vašem območju najpogostejše.

Cepi se lahko le mladiča, ki je popolnoma zdrav in brez zajedalcev. Veterinar ga bo pred cepljenjem pregledal in vam svetoval najprimernejše zdravilo proti notranjim in zunanjim zajedalcem.
Povedal vam bo tudi, kako s psom ravnati prve dni po cepljenju, da bo odpornost čim zanesljivejša, pa tudi to, kdaj ga lahko po cepljenju peljete med druge pse.

Dobro je vedeti, da nobena zaščita ni popolna, saj nekatere živali niti po pravilnem cepljenju niso odporne. K sreči se to zgodi zelo redko, zato naj vas ne skrbi preveč. Če ste zdravje svojega psička zaupali veterinarju, ste zanj storili največ, kar lahko.

Če vas zanima še karkoli o skrbi za zdravje svojega psa, se posvetujte z veterinarjem, ki vam bo rad pomagal.

Slovensko združenje veterinarjev za male živali

---

Program cepljenja za pasjega mladiča
starost (tedni)	mati cepljena	mati ni cepljena ali to ni znano
6		KHLP
8	KHLP
10		KHLP
14	KHLP	KHLP
16	S	S
K - pasja kuga, H - nalezljivi hepatitis, L - leptospiroza, P - parvoviroza, S - steklina Cepljenje je treba ponavljati v rednih presledkih vse življenje psa. O tem vas bo poučil vaš veterinar.