Večinoma tudi še danes učenje psov temelji na fizični prisili. V svetu so se že okrog leta 1960 začele pojavljati nove oblike, ki so izključevale grobost, v Sloveniji pa pred letom 1990 ne moremo govoriti o humani vzgoji in šolanju psov. Danes govorimo o dveh osnovnih delitvah vzgoje in šolanja, in sicer na trde in mehke metode. Vsaka osnovna usmeritev vsebuje več različic, pojavljajo pa se tudi kombinacije trdih in mehkih metod. Začetki mehkih metod v Sloveniji so se pojavili v pasji šoli Gali, delno že v letu 1992, celotni procesi vzgoje in šolanja brez fizične prisile pa so se začeli marca 1994, ko smo popolnoma izključili tradicionalen način prisiljevanja psov v zaželene položaje.

Razlika med trdo in mehko metodo je velika. Učenje s fizično prisilo kaznuje psa glede na neželeno vedenje. Vodnik kaznuje psa tako, da ga preseneti z nečim neprijetnim, največkrat je to bolečina. Tako učenje se naslanja na fizično ravnanje s psom in zato po teh metodah psa ne moremo učiti brez povodca in ovratnice na zateg. Pri mehki oz. prepričevalni metodi vodnik nagrajuje psa glede na želeno vedenje, "kaznuje" pa ga tako, da mu nagrado odtegne. Prepričevalna metoda dopušča psu, da si sam po svoji volji in želji izbere obliko vedenja. Kadar mu rečemo na primer "sedi", je njegova odločitev ali se bo usedel, obstal ali se ulegel. Edina "prisila", ki jo v tej metodi uporabljamo, je ta, da bomo nagradili psa le, če se bo usedel, vse druge oblike vedenja pa bodo "kaznovane" tako, da pes ne bo dobil želene nagrade.

V prisilnem učenju pes nima nobene izbire, zanj je možna samo ena reakcija, kajti bolečino bo moral prenašati tako dolgo, dokler ne bo izvedel tistega, kar od njega zahteva vodnik. Zato inštruktorji zapovedujejo, da šolanja ni brez povodca in ovratnice na zateg in zato se tradicionalne metode v desetletjih niso prav nič spremenile. Na tak način pa v psu ubijamo njegovo naravo in občutek svobode, ubijamo mu voljo do dela in druženja z nami, kar je najbolj tragično. Njegovo življenje je podrejeno besedi MORAM, zato ni niti veselo, niti srečno.

V nasprotju je življenje psov, ki jih učimo s prepričevalno metodo, podrejeno besedi ŽELIM si, zato je prijetno, sproščeno, srečno in zadovoljno. Pametni inštruktorji in trenerji se izobražujejo in učijo na osnovi mehkih metod, kajti na ta način naučeno ostane v psu za vedno, uboga povsod in ne samo na vadbiščih v času treningov in izpitov.

Učenje psa se prične prvi dan, ko ga pripeljemo domov. Določiti moramo limite in se jih dosledno vedno držati. Ne popuščamo, kajti psi nam tega nikoli ne oprostijo. V genih imajo zapisano krdelno hierarhijo in dober vodja krdela je pošten, dosleden, odločen in spoštovanja vreden. Nobeno pretirano ljubkovanje psa ne bo pripravilo k ubogljivosti, tako bo le spoznal, da lahko on postane vodilni, ker njegov človek ni sposoben biti pravi vodja. S tem ni rečeno, da jih ne smemo božati in se z njimi ukvarjati. Le pri svojih zahtevah moramo biti neomajni in kar je prepovedano prvi dan, ostane prepovedano za vedno, in kar je dovoljeno prvi dan, je dovoljeno za vedno. Psi ne razumejo, da ljudje lahko enkrat ravnamo tako in drugič drugače, naša neodločnost jih zmede in ne zaupajo nam več. Če imate v bližini dobro pasjo šolo, kjer šolajo po mehkih metodah (izključno mehkih in ne kombiniranih), se z mladičem čim prej vključite. Kar se bo Pikec naučil kot mladiček, bo znal kot odrasel Piko. Brez pravilnega dela pa seveda ne bo želenega rezultata.

Enako velja za šolanje, kar pomeni učenje določenih veščin ali vaj. To se prične, ko je pes fizično in psihično že sposoben prenašati večje obremenitve, kar je ponavadi okrog enega leta starosti. Glede na pasmo, ki jo imate, se morate odločati za zahtevnost učnega programa. Vse pse se da marsikaj naučiti, pri višjih zahtevnostih pa veljajo za nekatere pasme določene omejitve. Niso bili vsi psi vzrejani za enake naloge in razumeti morate, da na primer doga nikoli ne bo mogla tako hitro in natančno izvajati nekih vaj kot na primer nemški ovčar. Prav tako nekaterih pasem nima smisla učiti vaj obrambe, ker tega enostavno ne sprejemajo in niso tako programirane. Vsi psi brez izjeme, od najmanjših do največjih, pa lahko uspešno opravijo tečaj osnovne poslušnosti. Od svojega inštruktorja zahtevajte, da vas uči po mehkih metodah. To je vaša pravica, predvsem pa pravica vašega psa. Nikoli ne dovolite, da bi druga oseba na vašem psu pokazala, kako je treba psa pravilno potegniti ali kaznovati. Naj to pokaže na sebi, vi pa psa raje nagradite in pohvalite za pravilno izvedeno vajo, za nepravilno pa napako spreglejte in mirno delajte naprej.

Mnogi ljudje se odločijo dati svojega psa v šolanje drugi osebi oz. pasjemu učitelju. To je najslabša poteza, ki jo lahko storite. Vi ste tisti, ki ga morate učiti, vi boste z njim živeli in med vama mora nastati tista pristna navezanost in spoštovanje, ki vodi v ubogljivost. Drug človek bo psa učil na tak način, da bo najhitreje dosegel svoj cilj, to pa je grob način. Pes ga bo sicer ubogal, po prihodu domov pa vi ne boste znali na enak način ravnati z njim, zato vas ne bo upošteval. Kdo bo kriv? Pes, ker ne uboga. Zato se trudite sami, ure učenja so najboljši graditelj medsebojne navezanosti. če imate svojega psa resnično radi, mu prihranite dolge samotne ure v tujem pesjaku in kratke ter zelo boleče učne minute pri tujem "strokovnjaku".

Tema o vzgoji in šolanju psov je neizčrpna. Naj vam za začetek zgornji stavki dajo malo misliti. če ste psa učili na grob način, pričnite delati drugače, bolje. Če pa ste ga učili na lep način, nadaljujte in bogato se vam bo obrestovalo.

Danica in Martin Simončič