Avtor: Helmut Paetz

Na križišču za Steinach so na robu ceste stali ljudje. Med seboj so se vznemirjeno pogovarjali.
Berger je pustil, da je avto upočasnil. Upam, da ni nesreča, je nemiren pomislil. Pogledal je v vzvratno ogledalo. Njegov avto je bil v tem trenutku edini na cesti. Vzdihnil je. Bil je dolžen pomagati. In čez pol ure je imel važen sestanek v Steinachu.
Ko je avto stal, je izstopil in šel proti ljudem. Bila sta dva moža in ženska. Med njimi je v travi čepel majhen deček, ki se je sklanjal nad psom. Žival je negibno ležala.
"Kaj se dogaja?" je vprašal Berger z olajšanjem, da ni šlo za človeka.
Eden izmed mož se je obrnil, pogledal njega, nato še avto, ki je stal nekaj metrov zadaj ob robu ceste. "Pes ... Avto ga je povozil ..."

Mlada žena je stopila k njima. "... deček je šel s psom čisto ob robu ceste. Ravno tako bi lahko doletelo dečka ..." Iz njenega glasu je zvenelo razburjenje in Berger je iz tega čutil jasen očitek, ki je nekako veljal tudi njemu.
Deček je jokal. Vedno znova je pobožal moker kožuh živali. Bil je majhen, skuštran, neprivlačen pes.
"Pazi, da te ne bo ugriznil", je rekla ženska, "ranjeni psi so lahko nevarni ... Ali ne?"
Berger je prikimal. "Ja, takrat so nepredvidljivi ... Ali sploh še živi?" je nato vprašal, samo da je nekaj rekel. Bil je vesel, da ni šlo za človeka. Ni bilo treba pomagati. To je prinašalo vedno le težave in njemu se je mudilo.
"... ne bo več dolgo trajalo", je rekel eden izmed mož.
"Ta bo tako kmalu šel ..."
Deček je glasno zajokal. "Prosim, pomagajte mu vendar ..." Vse hkrati jih je pogledal. Nato se je znova sklonil nad živaljo in lahko si videl samo še njegov droban hrbet, ki se je stresal v zadržanem joku. Berger je na pasjem gobcu opazil tanko sled krvi. Boki so se le še rahlo in neenakomerno premikali.
"Verjetno notranje poškodbe ..." je rekel in se obrnil spet stran. Pomagati? Nesmisel!
Tu ni več kaj storiti. Čemu bi si uničil sedeže.
Vrnil se je k avtu, pogledal navzgor in upal, da ne bo deževalo.
Potem je vstopil. Med vožnjo je strmel preko pokrova motorja vzdolž asfaltne ceste, vse do temnega gozdnega pasu ...
Gozd ... Neskončen, temen gozd.
Naenkrat je bil proč, daleč proč v času, ki je ležal mnogo, mnogo let nazaj. Okrog njega je bil gozd, neprediren temen gozd v prostrani daljni deželi.
Bil je sam. Ležal je v grmičevju z ramenom, ki mu ga je prestrelila sovražna krogla. Ležal je popolnoma tiho. Ni vedel, kako dolgo je že tako ležal. Zelena, nerazločna svetloba dneva se je umaknila globoki temi noči. Čutil je, da ima vročico. Bil je buden, toda ni mogel več jasno misliti ...
Nenadoma je začutil pasji smrček, vlažen pasji smrček. Suval ga je v obraz, vedno znova in topli dah živali se ga je dotaknil. Veliki ostri zobje so zgrabili blago uniforme na njegovih prsih. Čutil je, da ga vleče skozi pokajoče grmovje. In potem je bila osrečujoča bližina človeka in čutarica, ki mu jo je nekdo pritisnil na njegove razpokane, vročične ustnice.
Nikoli ni videl sanitetnega psa, ki mu je v tisti noči rešil življenje. Gotovo je bil velik, krasen ovčar, čisto drugačen od malega bednega svežnja tam na robu ceste, ki je morda ravno ta trenutek izdahnil še tisto malo življenja.
Prešinilo ga je kot strela. Naenkrat mu je bilo jasno, da mu je bil predložen račun. In tega je moral poravnati.
Obrnil je avto in zapeljal nazaj.
Ni več mislil na svoj poslovni sestanek in tudi ne na drage sedeže. Mislil je samo še na brezkončen, nočni gozd v daljni deželi pred mnogimi, mnogimi leti, mislil je na lastno brezupnost, takrat in nato na malega neprivlačnega psa, kako je sedaj ležal tam, nemočen, ranjen in ki mu ni ostalo nič drugega, kot solze malega, umazanega dečka.
"... in če se ne motim", je premišljeval, "je nekaj kilometrov naprej ordinacijska tabla živinozdravnika ..."
In njegova noga je ostro pritisnila na plin.

Prevedeno iz revije UNSERE HUNDE.
Poslala Leonida Ozimek