Da je Mince princeska, ni nič novega. Ko sem ga dobila, je bil diagnosticiran s hipertrofno osteodistrofijo. Kar po kmečko pomeni, da ima na zadebeljenih delih dolgih kosti v nogah luknje. Hvalanevemžekomu so se te luknje odločile, da ne bodo brstele, kar je bil najboljši možni izid za našo rdečo pošast. Zato sva zunanji svet spoznavala šele pri dobrih sedmih mesecih, ko je bilo jasno, da bo s kostkami vse v redu in da ne bo potrebna evtanazija. Že prej, kasneje pa še bolj intenzivno, se je kazalo, da je Minec bolj plašljive sorte. Navajati ga je bilo treba na avtomobile, tovornjake, sesalce, pse ... No, to smo nekako zmogli. Princeska so sicer še vedno prepričani, da je sesalec nadvse grozna žival. Ko se prikaže iz svoje votline, se Mince spravijo v najmanjšo možno luknjo in počakajo, da napad hrumenja mine. Princeska se zaradi svojih naluknjanih kosti ne bi smel igrati s težjimi psi. če se slučajno tega loti in težja žival teče proti njemu, se vrže ob tla in vrešči, še preden sploh pes pride do njega.



Posebna zgodba so pa petarde. In pokanje na sploh. Najino prvo srečanje s petardami je bilo pred petimi leti, ko je bil star ravno eno leto. Prva petarda je počila v začetku decembra. Posledica? Tri ure iskanja presranega setra, ki je tičal pod enim grmom, se tresel in jokal. Za novo leto, ko se sosedom zmeša in zmečejo v luft celoten proračun Zimbabveja, je tičal nekje v kleti pokrit z odejo. Da bi šli 31. decembra in 1. januarja ven, ni bilo govora. Kako je zdržal, ne vem. Naslednje leto je padla odločitev - štrik in pomirjevala. Pa se je pojavil problem, princeska na vrvici ne kakajo. No, ampak ko je bila sila, je le opravil. Seveda smo se ves december borili s prhljajem in živčnim setrom. Za novo leto smo ga zadeli. Pa je bil še nekaj dni ves hamlast. Okej, tudi to torej odpade. Načrt za naslednje leto - štrik in kaki zeliščni preparati. Ja, no, kakanje smo nekako uštimali, so bili pa gospod po baldrijanu še vedno živčni, samo prdeli so žmohtno, kot ne vem kaj. Ja, okej, kaj pa zdaj? Poslušnost sva vmes popedenala, princeska ubogajo, odpoklic štima (kar mi je najbolj pomembno). No, pa smo se odločili, da princesko ob posebnih odpoklicih (ali pa vsake toliko kar tako) nagradimo. Se ga nadvse razveselimo in mu damo najboljše priboljške na svetu. Decembra je bil preskus. Imeli smo ga na dolgem štriku. Ko je počilo, smo ga odpoklicali in nagradili. In tako 566x. Prvo leto niti nismo bili preveč uspešni, ampak vseeno. Za silvestrovo so pa princeska ugotovili, da je najbolje, če se zavlečejo pod klop (v prostor, kamor sicer spravljamo likalnik - si lahko mislite, kako mali prostor je to). In da tam so. Ne gledajo, ne dihajo, nič. Samo so tam in čakajo, da hudo mine. S preskusom odpoklicov in nagrajevanja smo nadaljevali še naprej. Decembra na dolgem štriku. Zdaj, pri šestih letih, so Mince ugotovile: ko poči, pritečem k Neži in dobim piškot. Decembra je še vedno na dolgem štriku, čisto za vsak primer. Pes je le pes, njegova ušesa pa kosmata. Samo sem vesela, ker vem, da zdaj pride k meni, če je kaka štala in kak nepričakovan pok. Pa da se zna skriti za silvestrovo. Pa da gre lulat ob petih popoldne in naslednji dan normalno okoli osmih.

V Minčevem imenu in v imenu vseh drugih pesjanov vas zato prosim, da ne pretiravate s pokanjem, saj s tem spravljate v stres veliko živali in uničite praznike veliko njihovim vodnikom. Hvala lepa! Pa lepo in mirno praznovanje želim.

Tekst in foto Neža Vilhelm