V četrtek sva z Mincem spet obiskala babice in dedke v Domu za starostnike na Taboru v Ljubljani. Ker že kar en mesec nisva delala (zadnjič so nama pozabili sporočiti, da je najin obisk prestavljen za 14 dni), sva bila oba v četrtek kar utrujena. Danes pa že spet v službo. Mince so me že navsezgodaj grdo gledale, saj so videle, da sem začela pripravljati rdečo torbo, v katero sem zložila posodo za vodo, priboljške (no, tu je še pokazal malo veselja), rutko, glavnik (Kristusove gatke, a še ta šok, ali kaj) in pa žogo (okej, tu je bila uboga rdeča žival že čisto zbegana). Potem pa hop, Mince, v prtljažnik. Gremo! In vai via proti Novemu mestu. Tam so naju že čakali romski otroci, a je moral biti prej na vrsti še kviz. Prišlo je šest malčkov. Ena se je precej bala psov, drugi niso bili čisto prepričani, ali se bojijo ali ne. Pa smo se šli: kako se približati kužku, kako ga božati, kako mu dajati priboljšek, kako in kolikokrat ga peljati na sprehod. Pa s čim ga hraniti (no, ugotovili smo, da človeški ostanki enkrat na teden ne bojo šli skozi). Pes na verigi? Ja, tudi tu morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, a ne? Pa sterilizirati in kastrirati bi bilo tudi potrebno. Skratka govorili smo o temah, ki so nam samoumevne, njim pa ne čisto. Ampak ugotovitev deklice, da je pes skrb in strošek, je pa le dala misliti, da smo se mogoče premaknili za milimeter v pravo smer. Deklica, ki se je bala psa na začetku, ga je na koncu že držala za vrvico, z Mincem sva pa lahko šla mimo, ne da bi jo zadela kap in bi vreščala naslednje tri minute in četrt. Tako da mission accomplished. Imeli smo se luštno, svoje delo smo opravili. In se priporočamo še za kako vabilo ob naslednji priložnosti.

Neža Vilhelm
Kontakt: Ambasadorji nasmeha