Psica je bila vedno bolj okrogla, doma so že padale stave o številu, barvi, spolu ... razpon med 7 in 11 mladičkov.

Pride četrtek, porod se začne. Po dveh letih brezuspešnih poskusov paritev, potovanj po Evropi, pošiljanja semena, osemenjevanj, namesto okroglih bodočih mamic sloke bodoče ne-mame - končno mladički! In to 9, porod brez zapletov, v šestih urah in pol, vse posteljice skupaj z mladički, po barvi skoraj razdeljeni na pol, po spolu tudi - skratka, vse za v učbenik pod poglavje "brezhibna kotitev psice".

Ker imaš izkušnjo izpred sedemnajstih let, vsakemu novorojencu potisneš prst v usta in potipaš, ali ima trdo nebo zraščeno - in ker ne začutiš nič nenavadnega, ga olajšano predaš materi v nadaljne čiščenje. Potem se zgodi - pri petem ali šestem otipaš anomalijo, luknjo v nebu in se zaveš, da bo mala umrla. Ampak psica je še sredi poroda, zato se posvetiš njej in novemu prihajajočemu mladičku.

Potem ko se vse umiri, tiho sediš v kotu na svojem stolu in opazuješ, ponovno, kot že tolikokrat - ta čudež narave, vrvež majhnih roza-rumenih in črnih mladičkov. Sediš blaženo, ker pri porodu ni bilo zapletov, ker jih je devet, ker mama spokojno spi po obroku, ki ga je zaužila in ker se iz kotišča po tolikem času končno spet sliši neubrana pesem novega življenja. Sicer veš, da bo treba zjutraj na kliniko, da utrniš komaj začeto življenje, a drugače bo ubogo malo bitje umrlo od lakote. S težkim srcem se s tem sprijazniš, sploh ker jih ostaja osem.

In potem - kladivo. Opaziš rumenega, kako mu sesek uhaja iz ust, opaziš tanko belo sled materinega mleka, ki mu uide iz noska. In po hrbtu ti steče ledeno mrzla voda, koža se ti naježi, srce ti tolče v strahu, v očeh se ti nabirajo solze. Vstaneš, tokrat ne greš le s prstom po nebu, ampak razkleneš vsak mali gobček posebej, vsakega podržiš pod lučjo, da ja ne bi bilo pomote. In potem - macola. Štirje od devetih imajo večjo ali manjšo luknjico v trdem nebu. Razklano nebo, zaradi česar s svojim majcenim roza jezičkom ne morejo narediti vakuma okoli materinega seska, da bi mleko steklo v grlo. In skrušeno spet sediš v svojem stolu, tokrat s sokoljim pogledom prežiš na mladičke in njihovo prehranjevanje. In upaš, da si se zmotil, še enkrat vse pogledaš, potrdiš stanje - in greš v kuhinjo, kjer nate naleti mlajša hči, da ji planeš okoli vratu in se zjokaš, zjokaš nad usodo komaj rojenih, ki bodo umrli, iz razočaranja, ker si bil vesel devetih, sedaj pa se ne moreš veseliti petih, iz razočaranja nad ne-vem-čim-vse. Štirje od devetih! Pol legla, madona! In namesto da bi se veselil petih zdravih, objokuješ štiri, ki niso popolni.

Po celotedenskem nočnem dežuranju pri bodoči materi si crknjen, zato pozno zvečer obupaš, nehaš razmišljati in greš v posteljo. Pa ti ne da miru - srce bije v taktu devet - pet, devet - pet ... ampak končno zdrsneš v odrešujoč spanec.

Ampak zjutraj je spet tukaj - zakaj? Pol legla! In skušaš razumeti, a razlage ni. Ker nočem razumeti, ker nočem reči adijo, ker nočem vreči puške v koruzo, pokličem veterinarko. Štirje? Najprej vpraša, če smo psici-materi dajali kakšne kapljice za oči. Ne. Pa kakšna druga zdravila? Katero hrano pa je jedla? In reče, da bi jih morala videt, da se da pomagat, da pri mucah to ni nič neobičajnega. Na vrat na nos iz službe po telefonu organiziram moža in mlajšo hčero, da nabašeta termofor in vse štiri mladičke v škatlo in hitro na Vič, kar k njej domov, da jih pogleda in pove. In potem dobim pošiljko vseh štirih v službo, skupaj z improvizirano sondo, nekaj brizgami in navodili za hranjenje. A? A kar tako, na hitro? Ja, in naj bi kar šlo.

Z vreščečim paketom odbrzim domov, naredim mleko in začnemo. Najprej dobi vsak svoj trakec okoli vratu. Vsakega izmerim, koliko je dolg od gobčka do konca reber, do tja naj bi porinila sondo. Količina? Rekla je, poskusi najprej z 8 ml. Prav, pa poskusimo. Ker so že rahlo obnemogli, je hranjenje lahko. Odpreš, porineš sondo v grlo in dol po požiralniku, stisneš vsebino brizge. Naslednji. Vsaki dve uri, noč in dan.

Zaradi števila prizadetih si prizadet tudi sam, zato se vsedem za računalnik, brskam po internetu, najprej itak nič ne najdem, potem pa le. In k sreči najdem spletno stran z naslovom They are worth saving. In podrobno razlago kako in kaj, koliko ima prst vmes genetika, ampak koliko prstov imajo šele ostale stvari! Od premalo ali preveč vitamina A, B12, do kortizonov, kapljic za oči, toksinov iz okolja - in vse to v zadnjih 6 mesecih! Le kako naj vem, kdaj je bila psica v stiku s strupi v zadnjega pol leta, če pa njej očitno niso škodili, ampak so se le nakopičili v telesu, pa udarili na zarod. Ne moreš pričakovati, res ne, saj se še nikoli ni zgodilo. Psica je že imela leglo, v katerem se to ni pojavilo, pes ima z drugimi psicami legla, kjer se to ni pojavilo. Ampak gospa z interneta poda podrobna navodila, prebereš milijonkrat in z veliko skepse se lotiš zadeve.

Tretji dan zvečer ugotoviš, da ena črna ni čisto v redu in ponoči se posloviš od nje. Torej trije. Zagrizeš se v hranjenje tamalih, da pravzaprav sploh ne opaziš, kdaj si bil na sprehodu z ostalimi odraslimi, ta zdravi mladički pa še dobro, da imajo mamo. Pojma nimaš, ali si domačim že povedal, koliko kateri tehta, ampak saj so itak skoz zraven, pomagajo, hranijo, sprehajajo, le nočno hranjenje ti zaupajo v popolnosti. V sredo, 7. dan, se posloviš od rumenega. Pa tako dober je bil videt! Okoli smrčka je imel nekaj rozaste penice, zato ga umiješ. In jokaš. Popoldne greš na veterino, da ostala dva dobita antibiotik, saj pljučnica očitno ne prizanaša, kar pride skozi nosek v pljuča, naredi škodo in vname, potem gre samo še navzdol. Ta črna zgleda, kot da smo bili pravočasni, ta rumen je odlično. Že pred dnevi sem se nehala spraševati, zakaj, kaj in kako, vestno gledam na uro, hodim dol, hranim, vzamem s seboj, ponudim mezinčka in sesata. Deseti dan, ko sta jedla že okoli 20 ml mleka, vsake 2 do 3 ure, v nedeljo popoldne, umre še ta črna. Ostane en sam kavboj, ta pa s takšno voljo do življenja, da kar ne moremo verjeti. Prav, pa ti. Očitno si bil izbran, najprej za slabo, ampak morda pa tudi za dobro.

Kakor je bilo napovedano v tistem internetnem članku, mali zaostaja za bratci in sestrico točno za polovico. Ostali imajo kilo, ta pol. Zgledajo kot bombe, mali zgleda kot bitje z onstranstva. Pride mama, ostali vik in krik, mali spi. Pridem jaz, mali vik in krik, ostali spijo. Narobe svet ali "Kdo te hrani".

Z vsakim dnevom mali nekako pridobiva moč, kar pomeni, da se tudi vedno bolj brani pri hranjenju. Ampak sem bolj trmasta kot on, počasi napredujeva. Je pa drobižek, ostali so kot mroži, ki jih naplavi, mali pa z lahkotnim korakom hodi že pri 15. dnevu, oči ima že davno odprte in zobje mu že rahlo silijo izpod dlesni - kar lahko dobro spremljam, saj ga crkljam na mezinčku skoraj po vsakem obroku, da revček ne bi bil prikrajšan pri sesanju. Ker s tremi tedni, ko ostali nekako solidno hodijo, mali že veselo teka, ga poimenujemo Messi. Kot da bi gledal tankerje in majhen hiter gliser.

Tretji teden začnemo s posebno hrano v obliki paštete, ki se lahko razredči z vodo in jo lahko dobi po sondi. In dobi in se nam zdi fino, očitno ga krepi. Postalo je rahlo znosnejše, ker dobiva hrano na tri ure, ponoči celo na štiri. Kakšen luksuz!

Enaindvaseti dan preseže en kilogram in moja veterinarka dobi to veliko novico po sms.

Dvaindvajseti dan šok: postane malo mlahav, čudno diha in rahlo joka. Poznam znake, imeli so jih vsi trije, ki so že umrli. Pljučnica. Ko pride mož iz službe, prestavim kosilo na "ko pridem nazaj" in odbrzim na veterino. Mali dobi injekcijo antibiotika in kortizona. Jutri naj dam še eno dozo kortizona v zadnjo stegensko mišico. Mi pokaže kam. V zadnjo stegensko mišico? Halo! Saj nima mišice, to je mala kurja perutnička, le kje naj najdem mišico? Stisnem zobe, pa saj si tudi že kaj drugega morala dati, nehaj komplicirat! Veterinar je rekel, da bi moralo biti v nekaj dneh dobro, če ne ... ja, če ne.

Pa se je spet zvlekel, ta mali kavboj. Čez dva dni je spet dihal normalno in jedel, protestiral, se crkljal in nam krojil dneve in noči. Sklenem, da je čas za brikete. V trgovini, kjer običajno nabavljam hrano, naredimo celo znanost iz oblik in velikosti briketov, končno najdemo majhne okrogle briketke za mačke, ki v nebu ne bodo delale škode, se ne bodo zatikale in oh in sploh. Po navodilih z interneta najdem tudi drugo opcijo, hrano za mladičke majhnih pasem, saj imajo tudi ti majhna okrogla zrnca, ki lažje zdrsnejo po grlu. Oborožena z vsem pridem domov, mali poskusi in nekaj poje. 14 zrnc je pojedel, zmagoslavo obelodani starejša hči, ki je skoraj (spet) več doma kot prej, ko je tu še stanovala. 14 zrnc? Joj, kam smo zdrsnili ... no ja, tudi 14 je nek začetek, menda.

Potem neha jesti. Ne mara več, hranimo ga le še s sodno, briketke bi sicer jedel, a mu gredo očitno blazno na živce, ker jih ne more zgristi, čeprav ima že zobke. Po kakšnem dnevu ali dveh na pultu, kjer je pač vedno hranjen, zavoha brikete naše običajne hrane za mladičke, kajti glej ga čudež, tudi ta zdrave moramo že dohranjevati, z mlekom in danes prvič tudi z briketki. Preden uspem odreagirat, je že pogoltnil prvega. Namočeni so, menda jih ne bi smel. Premišljujem. Kaj je bolje, lačen ali sit pes? Sit, se odločim, odštejem petnajst briketkov, ga dam na tla in skledo predenj. Malo se davi, malo cmoka, malo otresa z glavo, ampak prvič odkar je na svetu, ima po hrani trebušček! Tako je lep, prav res. Okrogel. Končno. Še celo dlaka na trebuhu mu malo štrli, ker je pač razširjen.

In praznoval je prvi mesec. Vesela sem, da je med nami, čeprav se svet vrti skoraj le okoli njega. Še vedno zgleda kot Nezemljan, če ga primerjam z drugimi, še vedno jih ni ujel, ampak včeraj je imel že 1.700 gramov! In veterinar, ki sem mu ga nesla v pred-ogled, je rekel, da ga bo lahko operiral, in da BO POTEM V REDU. To je bilo vse, kar smo hoteli slišat: da je to že videl, že operiral in da so bili potem v redu. Da bomo počakali še kak mesec, da bo dovolj velik, in potem ga bo operiral, s kožo prekril luknjo. Hrustanec in brazgotina bosta dodatno utrdila odprtino in nič več mu ne bo nikamor uhajalo. Čudežno.

Sedaj čakamo na čas in težo, da bo lahko operiran, hranimo ga na tri do štiri ure, ponoči ne vstajam več, ker je že "velik", pred dnevi je bilo končno suho toplo vreme in so bili vsi skupaj prvič zunaj, uživali so, se pritoževali - kot vsi mladički. Še vedno jedo ločeno - ostalim zalijem z vodo, Messi dobi svojo porcijo sicer namočeno, a odvečno vodo moram odliti stran, saj mu rado uide v sinuse, zato vodo, ki jo mora dobiti, še vedno dobiva po sondi. Po nekaj dneh namočenih briketkov je začel puščati, če ne more več, kar pomeni, da se sedaj končno do sitega naje. Tudi to je nekaj za mehko materino srce - da so piščeta sita.

Potem pa - krasni novi svet.

EPILOG (Messi praznuje samostojnost)

Operirali smo ga pri osmih tednih, ko je tehtal 3 kilograme in pol. Po operaciji smo ga še dober teden hranili po sondi, potem pa je nekega dne sam pil vodo. Ni besed, kako naj opišemo svojo srečo. Mali popolnoma opravičuje svoje ime, je hiter, okreten, spreten. Nič, kar je doživel, ni okrnilo njegove dobre volje in zaupanja v ljudi, radoveden je in vedoželjen. Še vedno se crklja tako, da ti svojo glavo porine pod vrat in je čisto pri miru (razen repka seveda), čeprav bo počasi pretežak za v naročje. Pripravljen je na svet in upamo, da bomo našli dobre ljudi, ki ga bodo sprejeli takšnega kot je: čisto veselje do življenja.

Barbara Krumpak
junij 2011

EPILOG II (5.julij 2011)

Na rojstni dan svojega očeta je Messi našel svoje novo osončje v ljubljanski Šiški, kjer je center pozornosti prijetne družine - in skupaj bodo ustvarili bodočnost. Srečno, Marley!

Barbara Krumpak
julij 2011