1. feljton: Neresni rejci iz nekdanjih vzhodnih držav odkrili tržno nišo
Najnovejše tihotapsko blago so komaj malce odrasli pasji mladiči vseh mogočih pasem

Biti rasni pes ni bilo nikoli lahko. Celo v najbolj ugodnih okoliščinah človekova najljubša domača žival boleha za tem ali onim in mora pogosto v prezgodnji grob. Nemški ovčar ima na primer šibke kolke, boksar ima astmo, mopsi pa očesne bolezni. Zdaj pa rasnim štirinožcem celo grozi, da bodo res prišli na psa. Nekatere bolezni, ki so veljale za izkoreninjene, se spet pojavljajo tudi v srednji in zahodni Evropi.

Sprožilci te neprijetne nadloge, tako trdijo nemški, avstrijski in švicarski veterinarji, so zanemarjeni, pretihotapljeni pasji mladiči iz nekdanje vzhodne Evrope. Natančnih številk seveda ne pozna nihče. Ocene pa segajo daleč čez sto tisoč, pravijo strokovnjaki.

Zlasti na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in v južni Poljski je po teh ocenah veliko brezobzirnih dobaviteljev pasjih mladičev, ki se ne gredo "vzreje živali", temveč praktično uganjajo "razmnoževanje živali".

Veliki dobički kljub nizkim cenam

Samo šest, največ sedem tednov ostanejo ti pasji mladiči pri svoji materi. Rasna psica mora povreči mladiče tako rekoč po tekočem traku. Njena "proizvodnja" naj bi bila približno 20 potomcev na leto. Takoj ko je psica izmučena in ne more več spravljati na svet mladičev, dobi injekcijo, potem pa jo nekje zagrebejo.

Visoki dobički s pomočjo nizkih cen in nizke kvalitete - to je moto vzhodnih pasjih tovarn, ki ena drugi konkurirajo z dumpinškimi ponudbami. Za zlatega prinašalca, na primer, ki ga je pri resnem rejcu težko dobiti za manj kot tisoč evrov, po pravilu zahtevajo le od 300 do 450 evrov, za rotvajlerja 200 namesto 800 evrov. Po potrebi dajo psičke še ceneje.

Zahodni novinarji so nedaleč stran od avstrijske meje, v obmejnem mestu Sopron, izvohali madžarskega rejca na črno, Gaborja M., ki ponuja vse mladiče. Ne glede na to, za katero pasmo gre, zahteva 120 evrov za mladiča.

Vsak mladič dobi rodovnik

Brezobzirni prodajalci z velikim popustom želijo tudi kar najbolj varčevati. Zaščitnega cepljenja ne poznajo niti za psice niti za njihov naraščaj. Prav tako varčujejo s kalorično hrano. Ponavadi se mladiči mučijo v veliko preozkih lesenih kletkah, apatično tekajo sem ter tja, največkrat v kleti ali pa v predelani kopalnici, vsekakor pa v temi, tako da jim ni do lajanja in cviljenja. Človeške naklonjenosti niso deležni nikoli. Nihče jih ne pelje na sprehod, nihče se z njimi ne igra in jih ne vzgaja.

Kljub temu prodajalci jamčijo njihovo popolnost. Za vsakega mladiča preskrbijo zveneči rodovnik. Za to se je specializirala deželna zveza madžarskih rejcev psov. Kot je izvohal budimpeški tednik Pester Lloyd, na leto izdajo okoli 90.000 "rodovnikov", od katerih vsak stane več kot deset evrov. Po eni strani zveza na ta način sanira svoj proračun, po drugi pa služi svojim članom in funkcionarjem, v vrstah katerih je marsikakšen takšen zloglasni rejec psov.

Povzeto iz (ljubljanskega) Dnevnika, 21. in 22. 03. 2002

Zahvala Poloni za prepis!

- 2. Feljton: Psički kot okraski ali igrače