... in zakaj so 'nerodovniški čistokrvni psi' tako dragi?

Vsi mladiči na slikah so pasemski psi z rodovniki.

Vsak dan znova in znova se pojavljajo dileme posameznikov o tem, kako so rodovniški psi dragi in kako je ceneje, lažje in priročneje kupiti prav tako krasnega 'nerodovniškega čistokrvnega psa' za veliko manj denarja. Pogosto ljudje pravijo, da so 'rodovniki samo za razstave', kamor oni s svojim psom ne nameravajo hoditi, torej ne potrebujejo rodovnika, v isti sapi pa trdijo, da želijo prav to (pač eno) pasmo in nobene druge. Take izjave so neumne. Namreč, brez rodovnika pasemskega psa ni in če kupci ne potrebujejo rodovnikov, tudi pasemskih psov ne kupujejo.

Resnica je ta, da je lahko pes neke pasme samo tisti, ki ima znano in evidentirano poreklo, saj le za takega psa lahko rečemo, da neki pasmi pripada oz. imamo za takšno trditev na voljo dokument 'rodovnik' oz. pasji rojstni list, v katerem so navedeni njegovi predniki. Pes, kateremu tako prodajalci kot kupci rečejo 'čistokrvni brez rodovnika' je dejansko pes, za katerega ne moremo z gotovostjo vedeti, kakšnega porekla je, saj zanj nimamo prav nobenega dokumenta, ki bi dokazoval njegov izvor ali nam karkoli povedal o njegovih prednikih. Izgovor za nasprotovanje tej trditvi je običajno ta, da njihov pes izgleda točno tako, kot kakšen rodovniški predstavnik pasme. Žal to povedo predvsem ljudje, ki še niso slišali za standard pasme in ki sploh ne vedo, kako mora predstavnik pasme izgledati. Za take je vsak rumen srednje velik pes s srednje dolgo dlako zlati prinašalec, v resnici pa je za zlatega prinašalca (kot tudi za vse druge pasme) točno določeno v standardu, kako mora izgledati (vse podrobnosti). Iz tega izhaja, recimo, tudi napačna ocena, da so zlati prinašalci med pasmami z največ ugrizi ljudi, saj lastniki pri veterinarju tudi za rumenkaste mešance radi rečejo, da so zlati prinašalci in potem je tak napačen podatek vnešen v register, od koder se črpajo podatki. Vemo pa, da poznavalci priporočajo zlatega prinašalca tudi za družine z otroki.

Pa v tem članku ne bomo iskali izgovorov za pasemsko opredelitev posameznih psov, temveč bomo pogledali kako izgleda, katere naloge in vrste stroškov prinaša odgovorna vzreja rodovniških psov, ter kako v večini izgleda reja 'čistokrvnih psov brez rodovnikov' in kje so stroški takega rejca ... Na kratko, kdo je zaslužkar s pasjim blagom, ter kakšne so odgovornosti lastnikov psov in kupcev. Večina ljudi, ki ne pozna rodovniške vzreje, trdi, da so vzreditelji zaslužkarji in da so rodovniški psi predragi. Bomo pogledali, ali kaj od tega drži.

Želim si, da bi po branju tega članka kupci psov znali oblikovati prava vprašanja, ki jih mora vsak postaviti prodajalcu pred nakupom psa, tako vzrediteljem rodovniških psov, kot tudi vsem ostalim. Kot kupci živega bitja se nikoli ne smete zadovoljiti s puhlicami, pavšalnimi odgovori ali vzeti psa, ga plačati in brez vprašanj ter odgovorov oditi. Vedno poskušajte preveriti čim več od prodajalca dobljenih informacij še kje drugje. Z rodovniki je to dosti enostavno, skoraj nemogoče pa tam, kjer rodovnikov ni.


rodovniški mali angleški hrti – whippeti
foto psarna Komarska


Veste, kaj pomeni vzreja? Ste že slišali za razliko med vzrejo in rejo? Veste, kaj pomeni dobra vzreja oz. skrb za izboljšanje pasme na vseh področjih ali vsaj skrb obdržati pasmo na nivoju, zdravo in podobno tistemu, kar piše v standardu? Ste slišali za vzrejo, ki temelji na dobrih genetskih potencialih, na parjenju najbolj ustreznih predstavnikov pasme skupaj, da se dobi najbolj tipične predstavnike pasme? Ste slišali za paritvene kombinacije kaj dlje od samice v Mariboru in samca v Zgornjem Dupleku? Ste morda slišali za FCI (in druge pasemske) standarde, ki za vse pri nas in drugje priznane pasme veljajo? Veste, kaj piše v teh standardih? Ste slišali za vzrejne komisije, ki predpisujejo vzrejna pravila za posamezno pasmo? Ste slišala za vzrejne preglede? Pa morda za zdravstvene preglede in teste, ki jih je s psi, namenjenimi za vzrejo, potrebno opraviti? Ste slišali za preizkuse naravnih zasnov ali za delovne preizkuse za posamezne pasme psov, brez katerih vzreje teh pasem ni? Ste že slisali za genetiko in kako vpliva na mladiče in njihove mladiče? Veste, kaj je to inbreeding in outcrossing v vzreji? Veste morda, da obstaja še kakšen bolj odgovoren odnos do psov in ne samo hranjenje z ostanki in produciranje mladičev iz kombinacije, ki se nam zdi 'najbolj pri roki' v danem trenutku? Morda veste, da psi ne morejo živeti od ljubezni? Da za mladiče ni dovolj, da jih psica 'ven potegne in očisti', potem pa so ji prepuščeni 2 meseca, da jih nauči kozjih molitvic? Veste, da večina ljudi, ki se ukvarjajo s štepanjem 'čistokrvnih nerodovniških' mladičev in izkoriščanjem psic, ne razmišlja o potrebah psice med brejostjo, med kotitvijo, v času skrbi za mladiče ... in ne o potrebah mladičev v času, ko so v leglu in tudi kasneje?


rodovniški bradati škotski ovčarji
foto psarna Diamond Winner


Predstavljajmo si, da smo lastnik psice, s katero bomo imeli leglo pasemskih oz. rodovniških mladičev.
Nakup psice, ki jo nameravamo imeti za razplod, je odgovorno dejanje. Izbor je tehten, saj na njem gradimo svojo vzrejo. Take psice običajno niso poceni in jih ne dobimo za prvim vogalom. Vsekakor govorimo tukaj samo o psicah z rodovnikom. Tudi če stroška nakupa psice ne štejemo, ker jo pač imamo za svoje veselje, je še vedno poglavitna velika odgovornost pri nakupu. Ko psico imamo, jo moramo, kot vsakega drugega psa, dobro oskrbeti (hrana, nega, zdravje, šolanje, vzgoja), če je pasme, za katero se zahteva delovni izpit ali PNZ (preizkus naravnih zasnov), jo moramo še dodatno šolati, kar stane. Tudi brez tega je lahko krasna prijateljica in družabnica, ne more pa biti vzrejna psica. Torej, strošek njene izobrazbe je zagotovo tisti, ki se ga porazdeli na vse mladiče. Seveda ne vemo, kolikšen znesek stroška je na mladiča, dokler ne nehamo vzrejati in imamo število vseh mladičev, ga pa lahko pavšalno štejemo zraven. Ni pa seveda take vrste šolanje obvezno pri vseh pasmah.

Ko je psica dovolj stara za vzrejni pregled, pridobimo vsa zdravniška spričevala, da je z njo vse v redu in da ne oboleva za katero od dednih bolezni, ki so značilne za pasmo. Kot dober vzreditelj bomo dali pregledati psico še za kaj drugega in ne le za tisto, kar predpisuje vzrejna komisija. K pregledom spadajo slikanja kolkov in komolcev, testi delovanja srca, pregledi oči, testiranje sluha, pregled pogačic in podobno. Vsak pregled stane krepke denarje, vsako potrdilo pa tudi.

Pri pasmi, pri kateri je zahtevan delovni izpit ali preizkus naravnih zasnov, moramo skupaj s psom opraviti večmesečno šolanje in ga zaključiti z uspešno opravljenim izpitom. Taka šolanja se pogosto ne odvijajo v domačem kraju, zato se moramo tedensko voziti v drug kraj in seveda, plačati šolanje in ga na koncu uspešno opraviti.

Ko pridobimo vsa zahtevana potrdila, se odpravimo na vzrejni pregled, ki ga pripravi klub ali vzrejna komisija za pasmo. Tam ocenijo zunanjost psice, izmerijo vse proporce (dolžina, višina, obseg oprsja in morda pri posameznih pasmah še kaj), pregledajo zobovje (vsaka pasma ima predpisano, kakšno mora biti število zob pri psih, ki so za vzrejo, manjko zob pomeni pri večini pasem prepoved vzreje), pogledajo odlakanost, barvo, ali ima samec spuščeni obe modi ... Skratka, psa ocenijo, ali je v skladu z FCI standardom in ustreza tipičnemu predstavniku pasme. Pri pasmah, kjer se zahteva delovni izpit, preizkus naravnih zasnov ali kakšno drugo zahtevano potrdilo, predložimo tudi to. Na podlagi zdravniških potrdil, ocene zunanjosti, potrdil o opravljenih izpitih ali PNZ in vzrejnega pregleda nam izdajo vzrejno dovoljenje. Plačati moramo oceno zunanjosti in vzrejni pregled. Šele zdaj lahko začnemo iskati samca.


rodovniški irski volčji hrt
foto psarna Piercetown

Ko se odločamo za paritev in leglo, je treba izbrati samca. Glede na to, kakšno psico imamo (noben pes ni brez napak) iščemo samca, ki bo 'popravil' te napake (beri: visoki psici po standardu bomo izbrali nižjega samca; ali samca z dobro okotenostjo bomo izbrali za samico, ki je slabše okotena, a še vedno ima ustrezno okotenost za vzrejo; ali samici s kakšno, za vzrejo še dovoljeno pomanjkljivostjo v barvi ali odlakanosti, bomo izbrali samca z izvrstno obarvanostjo in odlakanostjo in podobno; poenostavljeno), saj vsi dobri vzreditelji prvenstveno težimo za mladiči, ki bodo tipični predstavniki pasme, torej bodo čim manj odstopali od določil v standardu, ne bodo imeli in ne bodo prenašali dednih napak in bodo pasmi ustreznega karakterja. Primeren samec ne čaka pri sosedih, zato moramo pogledati malo dlje, pri redkeje zastopanih pasmah celo več 1000 km daleč. Nemalokateri vzreditelj (dobri vedno) se o tem odloča izključno glede na paritveno kombinacijo in nikakor glede na stroške. Dolga pot stane, paritev z izbranim plemenjakom pa tudi - vsako nekaj 100 €. Če je psica med gonitvami 'nezanesljiva', torej če ne moremo sami z gotovostjo določiti najbolj plodnih dni, moramo narediti kakšen test, ki pokaže najbolj ugoden dan za paritev. Če smo daleč od doma, moramo morda to storiti pri tujem veterinarju, ker se ponavadi paritev ponovi s presledkom dan ali dva, je tukaj še strošek prenočišča.

Smo parili in gremo domov. Zdaj je čas za dobro oskrbo psice: poskrbeti moramo za izvrstno visokokakovostno prehrano in da ostane ves čas do kotitve v dobri kondiciji, v skladu s priporočili veterinarjev ji odpravljamo notranje zajedavce, da je potem manj težav pri mladičih in podobno. Traja dva meseca in v tem času pripravimo kotilnico ter vse pripomočke, ki bi jih oz. jih bomo pri kotitvi potrebovali, dogovorimo se s svojim veterinarjem, da bo na voljo, ko bo prišel čas za kotitev, in vmes morda opravimo pri njem še ultrazvok, da vidi, ali je paritev uspela in približno oceni število mladičev.


rodovniški kodrasti bišoni
foto psarna Brigoree

Pred kotitvijo pripravimo kotilnico in si priskrbimo vse potrebne stvari za pomoč pri kotitvi ter oskrbi mladičkov. Med kotitvijo smo zraven psice, pomagamo, če je treba, smo srečni, če ni zapletov, če pa morebiti so, so nočne ali vikend tarife veterinarjev dosti dražje od obiska v ambulanti med uradnimi urami. Torej, računati moramo s stroški morebitnega carskega reza ali kakšnega drugega posega pri psici ali mladičih. V prvih tednih po kotitvi moramo še vedno srbno hraniti psico in ji nasploh posvečati pozornost, da se tudi po kotitvi kaj ne zaplete. Mnogi dobri vzreditelji si za ta čas vzamemo dopust ali kako drugače uredimo oskrbo psice in mladičev. Ob tem moramo skrbeti, da mladiči ne izmučijo psice (posebej pri številčnih leglih), torej če jih je veliko, jih zelo kmalu dohranjujemo, vsekakor pa jih začnemo hraniti z ustrezno hrano za mladiče takoj, ko so sposobni sami jesti. Tudi ta hrana stane, kot ves čas stane visokokakovostna hrana za psico. Mladiče je treba socializirati, torej seznaniti z najrazličnejšimi situacijami (obiski - tuji ljudje, druge živali, ropotanje, vožnja z avtomobilom, voda in umivanje, česanje ...), navajati na čistočo in red, se z njimi igrati ... Potrebujejo ležišče/ležišča, igrače, povodce, ovratnice, sklede ...

Ves čas se v zvezi z leglom pojavljajo naloge in tudi stroški, ki izhajajo iz papirologije in veterinarskih obveznosti: prijava paritve, prijava legla, obisk vzrejno-tetovirnega referenta, ki pride leglo enkrat ali dvakrat pogledati in popisati. Nato je treba pasje mladiče mikročipirati, cepiti proti kužnim boleznim in jih nekajkrat v leglu razglistiti, vsekakor pa se razume, da ne psica in ne mladiči nimajo zunanjih zajedalcev. Pri veterinarju ob tej priložnosti za vsakega mladiča uredimo in plačamo potni list (modra knjižica). Kinološki zvezi Slovenije plačamo še stroške izdelave in izdaje rodovnikov za vsakega mladiča posebej. Po Pravilniku o zaščiti hišnih živali mladiči ne smejo od pasje matere pred dopolnjenim 8. tednom starosti, torej moramo oskrbeti mladiče do tedaj. Mladiči z rastjo pojedo vedno več hrane, kar stane, dober vzreditelj pa nikoli ne bo varčeval pri njihovi hrani v leglu, saj bi jim s tem dal zelo slabo popotnico v življenje.

Ko so mladiči dovolj stari, moramo izbrati zanje najboljše nove domove, torej mladiča ne bomo dali vsakemu, ki ima 5 minut časa, da pride ponj in prinese denar, temveč bomo veliko spraševali o razmerah, v katere bo morda šel, zanimalo nas bo predhodno znanje kupca o oskrbi psov, večina dobrih vzrediteljev želi obdržati stike, predvsem pa želimo spremljati mladiča pri odraščanju in kasneje, kar nam lahko ogromno pove o vzrejni liniji, za katero smo se pri vzrejni kombinaciji odločili. Ko so mladiči dovolj veliki, da ni več nevarnosti okužb v leglu, bo vsak dober vzreditelj vesel obiskov potencialnih kupcev oz. tistih, ki se bodo resno zanimali za nakup psa.

K stroškom prištejmo še denar za oglaševanje, saj oglasi tam, kjer se gremo resno oglaševanje resne vzreje, niso zastonj. Vzreditelj, ki ceni kvaliteto svoje vzreje, ne bo oglaševal po oglasnikih, kjer mrgoli psov dvomljive reje.


rodovniški dalmatinci
foto psarna Pjegava Sanjaska


Zdaj ne bomo več govorili v vlogi vzreditelja, temveč bomo predstavili rejce 'čistokrvnih psov brez rodovnika'.
Najprej naj pojasnim obe kombinaciji, ki izhajata iz porekla psa in psice ter razloge za produkcijo 'čistokrvnih psov brez rodovnika', da si bomo potem lažje ogledali stroške takih legel.

Pri paritvi dveh psov, katerih 'produkt' bo nerodovniško leglo, gre za dve možnosti (groba razdelitev):

Skrajna neodgovornost do psice, do mladičev in do kupcev. Tak rejec (takega človeka ne moremo imenovati za vzreditelja, saj ga načela vzreje ne zanimajo) vidi izključno samo komercialne koristi, saj si je njegovo početje drugače nemogoče razlagati. Nekdo, ki ima doma netipičnega predstavnika pasme, ali je pes celo izločen iz vzreje zaradi genetske napake, ki jo prenaša na potomce, bi moral v prvi vrsti misliti na to, da takih psov ne pari. Kupci se morajo zavedati, da je nakup mladiča iz take reje velika loterija. Vse genetske napake se ne pokažejo do dveh mesecev starosti, pa tudi v eni generaciji ne, temveč lahko šele mnogo kasneje ali pri naslednji generaciji. O genetskih napakah takih kombinacij lahko dnevno beremo. Lastniki takih mladičev niso srečni, temveč utrujeni od obiskov in stroškov pri veterinarjih. Še najmanjša težava je za pasmo netipičen izgled, zaradi česar so lahko psi in psice tudi izločeni iz vzreje. Tak pes pač izgleda nekoliko drugače, kot je predpisano za pasmo, ki smo jo kupili.
Vse zgornje velja tudi za vse tiste, ki parijo psa ali psico z rodovnikom brez vzrejnega dovoljenja ali s prepovedjo vzreje in psa ali psico brez rodovnika.

Rejci z rodovniškimi psi producirajo nerodovniška legla iz sledečih razlogov:

1. Zaradi vzrejne prepovedi psa ali psice
Paritev kombinacije dveh rodovniških psov z vednostjo rejca, da gre za psa in/ali psico dvomljivega zdravja ali prenašalca dedne bolezni, ni samo moralno sporna, temveč tudi kršenje Zakona o zaščiti živali, predvsem pa znak, da se je nakupu takih mladičev potrebno na široko izogniti. Za prihodnost mladičev in kupcev takim prodajalcem ni niti malo mar, kar je jasno že samo iz njihovega neodgovornega parjenja psov, za katere dobro vedo, kaj lahko 'prinesejo' na svet.

2. Zaradi malomarnosti
Pogosto se jim ne da ukvarjati z vsemi pravili, ki za regularno vzrejo veljajo. Kot kupci ne boste nikoli vedeli, če ni morda v resnici razlog iz točke a, ki vam ga je prodajalec zamolčal in ga olepšal s kritiko nad zapletenim sistemom pridobivanja rodovnikov za mladiče. Tudi zato se je tem mladičem pametno na daleč izogniti.

3. Kot posledica neodgovornega skrbništva
'Upsi' se dogajajo, čeprav se ne bi smeli in kjer sta nesterilizirana psica in nekastriran pes skupaj, se hitro zgodi nenačrtovana paritev, ki ima za posledico nerodovniško leglo, v kolikor vzreditelj ne ukrepa takoj. Vzreditelj, ki se mu 'upsi' dogajajo, ni preveč odgovoren lastnik svojih psov, zato tudi pretiranega zaupanja, ko bo prodajal mladiče, ni vreden.

4. Kot požrešnost za zaslužkom
Poznamo vzreditelje, ki nam ponujajo poleg mladičev z rodovniki tudi mladiče brez rodovnikov. Gre za izkoriščanje psice 'do konca'. Kljub predpisanemu počitku po leglu, pari psico takoj, ko se spet goni, da le dobi denar za mladiče. Če ima v istem času še regularno rodovniško leglo z drugo psico, vam odsvetujem nakup kateregakoli psa od takega vzreditelja, ne glede na njegov renome, saj ne boste nikoli v resnici vedeli ali je vaš rodovniški pes res od staršev, ki sta navedena na rodovniku, ali se je morda kje med mladiči enega in drugega legla 'kaj zamešalo'. Z nakupom nerodovniškega psa boste podprli nemarno izkoriščanje psice in pomagali kršiti zakonodajo.


rodovniške dolgodlake čivave
foto psarna SLO - White rose

Tako parjenje je neodgovorno do psice in do mladičev, prodajanje mladičev iz take paritve pa neodgovorno do kupcev. Tak rejec sploh ne ve (in ne more nikjer izvedeti), kaj je 'zadaj', kaj je v preteklosti bilo v resnici parjeno, celo ne ve, če si nista psa, ki ju pari, v sorodu. Rejec psov brez rodovnikov ne ve in večinoma ne more nikjer izvedeti, kakšne napake prenaša naprej njegova psica/pes, ker najpogosteje nima na voljo nobene evidence. Ne more vedeti za sorodnike svojega psa/psice, ne more vedeti, ali so mladi poginili zaradi bolezni, nesreč ..., so bili bolni in kakšne bolezni so jih pestile, so bili tipični predstavniki pasme (beri: po standardu), ali imajo morda pri sosedih, kjer je paril (ja, stroški pač niso dobrodošli) polbrata, polsestro, teto, strica ... njegovega psa/psice. Ne ve ničesar, tudi tega ne, ali bo v leglu morda kakšen mladič povsem drugega izgleda in nikakor pasme, ki jo pričakuje. Pogosto se pojavijo protiargumenti o sorodstvenem parjenju v rodovniški vzreji - ja, se pari tudi v zelo bližnjem sorodu, vendar se tako leglo strogo nadzoruje, vzreditelj se zaveda rizika, pripravljen je poskrbeti za mladiče, ki ne bodo 'po jusu', pripravljen je ukrepati, v kolikor bi bilo z zdravjem mladičev takoj ali kasneje kaj narobe in podobno. Parjenje v bližnjem sorodu v rodovniški vzreji brez nadzora ni dovoljeno (kot na drugih področjih se tudi v kinologiji dela marsikaj, vendar govorimo tukaj o dobrih vzrediteljih, ki vedo, kaj delajo in ki delajo po veljavnih kinoloških in drugih predpisih). Zagotovo se ne sme pariti psov, za katere se ve, da prenašajo genetske napake, če pa se to zgodi, morajo biti izločeni iz vzreje, vendar je to mogoče le v kontrolirani, torej rodovniški vzreji, kontrola pri nerodovniški reji ni mogoča. S takimi psi se ne vzreja. Popolnoma neodgovoren človek lahko uporabi take pse za razplod, so pa lahko takšni psi krasni spremljevalci in ljubljenci.

Glede na zgornjo razdelitev nastane razlika v stroških pri leglu 'čistokrvnih psov brez rodovnikov' samo pri nakupu psice. V navednicah pišem termin 'čistokrvnih psov brez rodovnikov' zato, ker sicer čistokrvni psi brez rodovnikov ne obstajajo, oz. termin nima nobenega pomena, uporabljajo pa ga tako prodajalci kot kupci psov; prvi pri marketinških pristopih ob prodaji mladičev, drugi pa nikakor nočejo priznati, da si sicer neznansko želijo pasemskega psa, denar pa raje dajo za mešanca, ki bo morda potem, ko bo odrasel, tudi izgledal kot mešanec. Recimo, 'bokser' s predolgim gobcem in karakterjem ovčarja, ali enkrat večja 'čivava', kot predvideva standard, ali obarvani 'maltežan' in kratkodlaki 'pekinezer', ...

Prvi imajo strošek z nakupom rodovniške psice in morebiti še kasneje s pridobivanjem vseh ustreznih potrdil za vzrejno dovoljenje, drugi praviloma dobijo psice, ki naj bi bile podobne neki pasmi za majhen denar, ne opravijo pa nikakršnih veterinarskih pregledov, redki psice izšolajo. Oboji ne prijavljajo paritev ali legel, ne ubadajo se s paritvenimi kombinacijami, temveč poiščejo v neposredni bližini pse, ki izgledajo podobni pasmam njihovih psic. O samcu za parjenje praviloma ne vedo ničesar, temveč verjamejo na besedo lastnika samca, da je res to, za kar ga ponuja, oz. laično presodijo, da samec ustreza njihovi psici. Za skok dajo običajno enega mladiča, če se paritev posreči in se s tem izognejo plačilu skočnine. Tudi njih same ne zanima, kakšne bodo morebitne posledice kotitve za psico in mladiče, ne dogovarjajo se z veterinarji, ne kličejo jih, če ni res smrtno nevarno za psico (nekateri še takrat ne), ne poskrbijo za boljšo prehrano psice v času brejosti in dojenja. Veliko takih rejcev pusti mladiče, da so samo dojeni in s tem izčrpavajo psico do oddaje novim lastnikom, jih ne dohranjujejo, ne socializirajo, ne vzgajajo in ne razglistijo, vsekakor pa nimajo nobenega stroška s cepljenji, mikročipiranjem, vzrejnim referentom, KZS-jem ali rodovniki. Pogosto psice parijo takoj pri naslednji gonitvi in jo s tem neizmerno izkoriščajo, čeprav Pravilnik o zaščiti hišnih živali jasno določa, da ima lahko vsaka psica (ne glede na poreklo) le eno leglo na 290 dni. Dobri vzreditelji, ki se ukvarjajo izključno z rodovniško vzrejo, ta pravila dosledno upoštevajo, saj tudi pravila vzreje ne dopuščajo pogostejših kotitev. Rodovniška vzrejna psica ima lahko prvo leglo pri točno določeni starosti (urejajo posamezni vzrejni pravilniki za posamezne sklope pasem), zadnje pa ne kasneje kot pri osmih letih starosti. Večina dobrih vzrediteljev prvič pari psico dosti kasneje, kot določa pravilnik, saj psice po pasmah različno odraščajo in v skrbi za dobrobit psice je ne obremenjujejo prej kot takrat, ko je za to sposobna. Tisti, ki jih ne zanima dobrobit njihove psice, jo parijo že pri prvi gonitvi, ko je psica še 'pasji otrok', parijo potem vsako leto, največji nemarneži celo dvakrat na leto, pa vse do visoke starosti - dokler lahko psica sploh še stoji med paritvijo.


rodovniški tibetanski španjel
foto psarna Kartuziana

Ljudje v hlepenju za zaslužkom oddajajo mladiče prekmalu iz legel (tudi pri 5. tednih starosti, čeprav Pravilnik o zaščiti hišnih živali zapoveduje oddajo pasjega mladiča šele po dopolnjenem 8. tednu starosti).
Četudi se zgodi, da kakšen lastnik 'nerodovniškega čistokrvnega legla' lepo ravna s psico in mladiči, to ne odtehta rizika, ki so mu pri takih paritvah izpostavljeni mladiči zaradi nepoznavanja pasti posamezne paritvene kombinacije.

Tako, psi so odšli iz legla, in upam, da je razumljiva razlika med vzrejo iz ljubezni do pasme, kjer je povsem mogoče, da kakšen € pri prodaji tudi ostane, in med rejo, kjer je skrb samo denar in stroškov dejansko skoraj ni oz. so zanemarljivi, psi pa so samo 'subjekti' poslovanja in ne štirinožni prijatelji. Ocena, ali zasluži več ali manj tisti, ki z vso skrbnostjo spravi mladiča v vaše roke in se njemu in vam posveča tudi še po oddaji psa, ali tisti, ki mu je odveč vsakršna skrb, morala ali strošek, je v rokah kupca. Ni pa bil moj namen samo ocenjevati, kdo več zasluži, temveč ponovno opozoriti na pasti in poglaviten problem produciranja 'nerodovniških čistokrvnih mladičev', kar je za kupca najpomembneje, manjša kupnina pa zaradi težav v zelo pogostih primerih zelo hitro presežena.


rodovniški ameriški staffordshire terierji
foto psarna Best of London


Namenoma zgoraj nisem niti omenila razstav, ko sem naštevala stroške pri psih rodovniške vzreje (nerodovniški ne morejo sodelovati na razstavah), saj je že iz naštetih stroškov razvidno, da je razlika očitna. Če bi dodala še razstave, bi se vsi, ki uporabljajo termin 'rodovniki so za razstave' spotaknili ob napisano. Zato bomo razstave in njihov resnični pomen obdelali posebej, saj obiskovanje razstav za samo vzrejo sploh ni pomembno in ne potrebno.

Psica in pes, ki sta namenjena za vzrejo, morata biti pri starosti, ki jo navaja vzrejni pravilnik za pasmo, tudi ocenjena - potrebujeta oceni zunanjosti sodnika, ki je usposobljen oceniti ali ustrezata standardu, ki velja za pasmo. To lahko pridobita na razstavi, lahko pa na vzrejnem pregledu. Tako za vzrejo psu/psici ni potrebno prav na nobeno razstavo oditi in tam trpeti, lahko se nadivja in naigra s pasjimi prijatelji na travniku, kjer je vzrejni pregled, vmes malo lepo stoji na vrvici, se pusti prijet za moda, potipati rep in rebra, pogledati v zobe, izmeriti višino in dolžino ter počohljati za ušesi. Lahko pa se lastnik odloči, da bo svojega psa razstavljal. Dober vzreditelj bo psa že kot mladiča navajal na razstavno pozo, ga navadil prisotnosti več ljudi in psov, ga imel občasno v kletki ali boksu (priporočljivo za vse pse, torej to ni kaj posebnega za psa, če mora preživeti nekaj časa v kletki in ni pogruntavščina razstavljalcev). Med razstavo se bo ukvarjal z njim, ga peljal na potrebo, se poigral, mu zagotovil vodo in kakšen priboljšek ... in ga ob pravem času peljal pokazat sodniku. Nekateri psi na razstavah uživajo, drugi ne. Dober vzreditelj oz. lastnik bo prepoznal razpoloženje psa in se s psom, ki se na razstavi ne počuti dobro, le-teh pač ne bo več udeleževal. Seveda najdemo na razstavah tudi ljudi, ki so z razstavljanjem obsedeni, pogosto na račun dobrega počutja psov. Vendar teh ne štejemo med dobre vzreditelje, ki jim je skrb za psa/psico na prvem mestu.

Obiskovanje razstav je za vzreditelja dodaten strošek, ki gotovo ni zanemarljiv. Sem spadajo potni in bivalni stroški, prijava na razstavo, potrdila o doseženih šampionatih in vsa potrebna oprema, da uredimo psa najbolje za predstavitev v ringu, pred očmi sodnika. Psi, ki se na razstavah pogosto pojavljajo, so znani med ljubitelji in vzreditelji pasme, znane so njihove odlike in pomanjkljivosti. Zato obisk razstave ni le prestiž lastnika, temveč tudi nekakšen pregled nad tem, kakšni predstavniki so trenutno 'na sceni' in v igri za nadaljevanje pasme, marsikateremu razstavljalcu pa krasna priložnost za spoznavanje in druženje s prijatelji, z ljubitelji iste pasme in drugimi.


rodovniška coton de tulearja
foto psarna Miriam's Joy


Pameten se bo bal genetske neznanke, neumnemu in neodgovornemu bo vseeno. Zanimivo je, da ljudje pogosto ne verjamejo dokumentom, napisanim, podpisanim, žigosanim, takoj pa verjamejo neznancu, ki prijazno in lepo govori, čeprav njegov mladič ne izgleda tako lepo in zdravo, kot nam govorijo njegove besede in padejo na mil pogled kosmate kepe. Še tedaj, ko vaš 'čistokrvni nerodovniški pes' zraste v povsem drugo 'pasmo', kot ste jo v resnici kupili, vas je večina pripravljenih v vsakem trenutku zagovarjati nakladanje popolnega neznanca, ki je poln nepreglednega seznama izgovorov in ki ima na vsak vaš pomislek takoj primeren odgovor - običajno vse usmerjeno na lažnjivost drugih, nepotrebno goro papirovja, mučilne pasje razstave, ljubezen do vseh psov in podobno. Kot tudi tedaj, ko ste poleg zagovora pripravljeni vse svoje prihranke pustiti pri veterinarju, da spravi gliste iz napihnjenega trebuščka vaše trpeče nove pridobitve, ali ko se skupaj borita proti kateri od smrtonosnih kužnih bolezni. Na to, da je preprečitev bolezni z razglistenjem in cepljenji naloga in strošek lastnika legla, oz. da je to nekaj osnovnega, kar bi moral lastnik legla storiti pred prodajo psa, seveda takoj pozabite.

Vem, da se da v bližnjem supermarketu ali na prvem bencinskem servisu dobiti za nekaj € vrečo briketov, s katero lahko hranite teden ali dva leglo mladičev (odvisno od velikosti pasme), ki jim (če ne prej) v zrelih letih praviloma zaradi neustreznih količin soli in drugih, za pse neprimernih snovi, odpovedujejo ledvice ali kaj drugega. Lepa popotnica v življenje je to najbrz za nekoga, ki o oskrbi psov še ni ničesar slišal ali bral. Za par € dobimo v vsaki trgovini tudi vrečo 'pasjih makaronov', ki gredo z nekaj žlicami prežgane masti ali druge 'prežvečene' maščobe ter starim kruhom lepo po grlih lačnih mladičev (pogosto tudi psic mater skozi celo njihovo življenje), kako pa vpliva takšna hrana na njihov razvoj, je drugo vprašanje, s katerim se rejec ne ubada, temvec prepusti reševanje težav bodočim lastnikom. Dobimo pa tudi za nekaj več € v specializiranih trgovinah za male živali visokokakovostne brikete tako za breje in doječe psice kot za mladiče in vse ostale kategorije psov, pa tudi pri mesarju vsak dan prodajajo ustrezno meso. Samo od rejca je odvisno, za katero možnost hranjenja psice in mladičev se bo odločil, od kupcev pa je odvisno, katerega prodajalca bo s svojim denarjem za njegovo početje nagradil.

Po vseh moralnih načelih in po zakonu je vsak lastnik dolžan svojemu psu, ne glede na poreklo, nuditi vse, kar mu gre: primerno hrano, vodo, bivalni prostor, gibanje, primerno socialno okolje, igro, vzgojo in varnost ... Samo pravi ljubitelj psov se bo lotil vzreje na način, ki ne bo škodil ne njegovim psom, ne mladičem, pa tudi ne novim lastnikom. Vsi ostali redijo/vzrejajo za denar, brez oziranja na kogarkoli drugega. Kdo je kdo in kako kdo dela s psom/psi, se morate prepričati pred nakupom kupci sami. Nobeno izkoriščanje psov ni opravičljivo, kot tudi ne nobeno malomarno ravnanje z živalmi na sploh.

Žal pa je izkoriščevalcev vedno več in več, saj sem spadajo vsi, ki sodelujejo v verigi izkoriščanja psic - rejci mačkov v žaklju, ki jih prodajajo kot 'čistokrvne nerodovniške pse', lastniki samcev pri takih paritvah in kupci, ki 'čistokrvne nerodovniške' mladiče ali mladiče iz dvomljivih vzrej plačujejo.


rodovniški francoski buldogi
foto psarna Potala Dalaj Lama

Vsak dan znova se zamislim nad tem, da me obkroža toliko neodgovornih in lažnih 'ljubiteljev' psov. Psi so čudovite živali, ki jim je potrebno nuditi vse vsaj tako dobro, kot si nudimo sami sebi. Seveda vse v taki obliki in takih sestavin, kot pes potrebuje.

Tisti, ki se je v prid psice sposoben odreči hitremu zaslužku, bo naredil dobro delo, če bo psici prihranil izkušnjo z leglom. Enako ga bo naredil sebi in psom tisti, ki nima denarja za nakup, če si psa sploh ne bo omislil. Pes je strošek šele v trenutku, ko pride v hišo. Žal se tega zavedajo le redki kupci nerodovniških psov. Za psa odštejejo nekaj sto €, kar se jim zdi ugoden nakup. Ko nastopijo težave in je treba pri veterinarju poravnati nekaj 100 € za zdravljenje, se le redki odločijo v resnici za to. Nekateri pustijo psa trpeti, dokler gre, nekateri dajo bolnega psa usmrtiti. Če se nekdo čuti sposobnega finančno in fizično oskrbeti psa skozi vse njegovo življenje, za nakup psa pa nima dovolj denarja, naj posvoji mladiča pri prijateljih, ki se jim je zgodil 'ups' (neodgovorno lastništvo, pa vendar se 'upsi' dogajajo in taki mladiči povsem enako zaslužijo samo odgovorne lastnike) ali psa iz zavetišča. Stroški za oskrbo sicer ne bodo nič manjši, ne bo pa več izgovora, da nima denarja za nakup psa. V vsakem primeru bo dobil psa neznanega porekla, v primeru posvojitve mladiča pa tudi psa, ki bo zrastel v neznano velikost, obliko in barvo. Če je pes brez rodovnika podoben neki pasmi, je samo to - pes podoben neki pasmi in nikakor to ni pasemski pes.

Psi preživijo marsikaj, tako osamelost na verigi ali v pesjaku, kot vaše ostanke namesto pravega, psu primernega obroka, pa tudi socialno izključenost iz lastnikovega okolja, udarce in mučenja. Vendarle pa smo v 21. stoletju in močno verjamem, da se boste kupci in lastniki psov po prebranem pravilno odločili za nakup in oskrbo psov, ki spada v današnji čas - vsekakor v skladu z reklom 'pes je človekov najboljši prijatelj' in v skladu z zakonodajo, ki ustrezno ravnanje s psom opredeljuje in neustrezno prepoveduje ter nalaga kazni. Obnašajte se do psa tako, kot pričakujete zase od svojega najboljšega prijatelja. Nudite mu takšno oskrbo, kot si jo zasluži v vsem od vas odvisno živo bitje. Neizpodbitno dejstvo je, da psi od 'ljubezni' ne morejo živeti in upam, da boste to dejstvo sprejeli vsi, ki se oklicujete za 'ljubitelji psov'.

Vsem lastnikom psov želim prijeten vsakdanjik z vašimi psi, kupcem psov pa uspešno uporabo sivih celic za razmišljanje, kako je odgovorno, varno in prav kupiti psa. Naj vas pri ničemer, kar je povezano s psi, ne vodi denar, temveč le odgovornost. Ne le do psa, ki ga kupujete, temveč tudi do njegove matere in do sebe.

Jana Pahovnik
besedilo: avgust 2008
prenovitev besedila: marec 2013
Kopiranje prepovedano.
Že zdavnaj so izumili povezave.


rodovniški mladiči pasme lagotto romagnolo
foto psarna Ocrina