Bolezni srca so pri psih pogoste, pri starejših psih se pojavljajo kot posledica oslabelosti srca in srčnih zaklopk, pri mlajših pa predvsem kot posledica prirojenih srčnih napak.

Kardiomiopatij je več vrst, najpogostejši sta Dilatativna in Hipertrofična kardiomiopatija. Bolezenski znaki, vzroki zanje in možnosti zdravljenja so primerljivi z boleznimi srca pri ljudeh. Nobena ni ozdravljiva, lahko pa ob pravočasnem odkritju bolezni in zdravljenju, podaljšamo življenjsko dobo psa.

Za pravočasno odkritje bolezni so priporočljivi redni preventivni pregledi. Veterinar posluša srce in izmeri srčni utrip. Lahko zasledi nenormalno bitje srca ali šum na srcu. Detajlni pregled se sestoji iz ultrazvočne diagnostike, rentgenskega slikanja srca in EKG-ja. Priporočljivi so tudi krvni testi, ki lahko nakažejo probleme z metabolizmom, tudi od tega je odvisna izbira pravilne in uspešne terapije.

Dilatativna kardiomiopatija

Skoraj izključno se pojavlja pri psih določenih pasem, zato predpostavljajo, da ima dedni dejavnik pomembno vlogo pri nastanku bolezni. Ostali vzroki nastanka bolezni so lahko neznani, posledica nepravilne prehrane ali posledica prebolelega virusnega infekta v preteklosti.

Je najpogostejša oblika kardiomiopatije pri psih, predvsem pri velikih in največjih pasmah psov. Poleg napoletanov so zanjo zelo dovzetni dobermani, novofundlandci, nemške doge in irski volčji hrti. Zbolevajo mlajši psi in psi v srednjem življenjskem obdobju. Vidni znaki bolezni so t.i. vodni balon, ki se pojavi pod rebrnim delom. Pri že napredovani bolezni se pojavijo še prehitra utrujenost, motnje v dihanju, suh kašelj, slabši tek in posledično izguba mase.

Hipertrofična kardiomiopatija

Je predvsem genetska predispozicija, lahko pa tudi nedefiniranega izvora. Vidni znaki bolezni so predvsem motnje živčnega sistema in ob večjih telesnih naporih motnje zavesti.

Psov s potrjeno kardiomiopatijo naj ne bi uporabljali za vzrejo, sploh pa ne psic, saj je velika verjetnost, da mladiči iz take kombinacije ne bodo dočakali več kot 4 leta starosti. Žal pa enkratno testiranje, na primer pred prvo paritvijo, ne pomeni, da smo izključili dedni faktor prenosljivosti bolezni. Bolezen se velikokrat pojavi kasneje, v srednjem življenskem obdobju psa. Zato je zaenkrat edina delna "zaščita", da za vzrejo uporabljamo pse iz preverjenih kombinacij prednikov, ki so dočakali visoko starost. Vzrediteljem se priporoča preventivne preglede mladičev v starosti štirih in osmih mesecev, hkrati pa priporoča za vse plemenke in plemenjake redne preventivne preglede. Strast do svoje pasme ne sme biti samo želja po popravljanju vizuelnih napak, pač pa skrb za zdravega, dolgoživečega psa, pa četudi na račun izključitve iz vzreje popolnoma vizuelno tipičnih primerkov pasme.

V prihodnosti si lahko na področju genetskih raziskav obetamo izolacijo gena, odgovornega za dedno prenosljivost kardiomiopatije, kar bo vestnim vzrediteljem v veliko pomoč pri izbiri vzrejne baze, bodočim lastnikom pa zadovoljstvo ob dolgoživečem, igrivem psu.

Nataša Šetinc Dolar