Slov Vet Res 2001; 38 (4): 313-26
UDK 619:616.718.1-007.17:616-073.7:639.7

T. IVANUŠA, M. POGAčNIK

Ključne besede: veterinarska medicina; radiologija; forenzična presoja; kolčna displazija; psi

Kolčna displazija (KD) ostaja eden najpogostejših ortopedskih problemov pri psih. Predstavlja tudi pogost vzrok odškodninskih zahtevkov in nesoglasij med prodajalci in kupci živali. S prispevkom želimo pojasniti vzroke nastanka in opredeliti elemente za forenzično presojo kolčne displazije pri psih.

Kolčna displazija je bolezen, ki nastane zaradi nesorazmerja med mišično maso in prehitro rastjo skeleta. Gre za dedno nagnjenje. Za razvoj bolezni so poleg dednih dejavnikov pomembni tudi stresni vplivi okolja. Kritično obdobje v razvoju in stabilnosti kolčnih sklepov je 60 dni po dnevu rojstva. Dedno nagnjenje, nezanesljiva zgodnja diagnostika, omejena klinična diagnostika, delno zanesljiva radiološka diagnoza podana pri 12. mesecu starosti, so dejavniki, ki KD uvrščajo med tiste bolezni, pri kateri mora biti forenzična presoja natančna, predvsem pa časovno opredeljena.

Prispevek v osnovnem sporočilu opredeljuje forenzično presojo bolezni zaradi ugotovitve odgovornosti vzrediteljev ali lastnikov v primerih odškodninskih zahtevkov. Predlagamo dve različni starostni skupini psov pri ugotavljanju vzroka za KD. Prvo, v kateri je bila z radiološko diagnostiko KD ugotovljena pred 6. mesecem starosti, in drugo v kateri je KD ugotovljena po 6 mesecu starosti. Odgovornost za nastalo napako pri prvi skupini nosi vzreditelj, pri drugi skupini pa se povečuje odgovornost lastnikov obolelih psov.

Ocena temelji na znanih in uveljavljenih podatkih iz literature, ki pojasnjujejo patogenezo in določajo radiološko diagnostiko KD. Med zanimive rezultate uvrščamo tudi kontrolo mejnih stopenj KD pri desetih psih, ki so na podlagi te radiološke diagnoze dobili vzrejno dovoljenje pri 12 mesecih starosti. Vzrejno dovoljenje smo pri psih z mejno stopnjo praviloma odsvetovali. Radiološka kontrola istih desetih psov pri 24 mesecih starosti podpira domnevo, da se mejna stopnja bolezni lahko spremeni v lažjo ali težjo obliko KD. Prva radiološka diagnoza se na podlagi predlagane forenzične presoje ugotovi pri starosti manj ali več kot 6 mesecev. Končne radiološke ocene ("oba kolčna sklepa brez vidnih znakov KD") za pridobitev vzrejnega dovoljenja pasemskim psom pa naj se ne izdajajo pred starostjo 24 mesecev.

RADIOLOGICAL DIAGNOSTICS AND FORENSIC OF CANINE HIP DYSPLASIA

Key words: veterinary medicine; radiology; forensics; hip dysplasia, dogs

Canine hip dysplasia (CHD) remains the most common orthopaedic problem. It is an area of frequent dispute between breeders and pet owners. Veterinary medicine is often asked to give an expert forensic opinion to settle compensation claims.

Canine hip dysplasia has been defined as a disease representing a disparity between the primary muscle mass and too rapid growth of the skeleton. The best available evidence shows that there is a genetic predisposition to CHD and that multiple genes are involved. In addition to the genetic component, environmental stresses play an important role in the manifestation of CHD. The most critical time in the development and stability of the coxofemoral joint is from birth to 60 days of age. The genetic susceptibility of the individual, unreliable early diagnosis, limited clinical signs and doubt about the appropriate timing of radiographic examination (currently 12 months of age) are among the reasons why an accurate forensic approach is needed, especially to establish the precise timing of any radiological changes caused by CHD.

The main goal of this article was to outline a more reliable process for determining responsibility for an occurrence of CHD between a breeder 'genetic') and a pet owner ('environmental'), when an opinion is requested. Two separate forensic age classifications are suggested to help in the distribution of legal liability for an occurrence of CHD. Where a radiographic diagnosis of CHD is made in a dog less than 6 months of age, the primary liability is with the breeder. After six months of age there is an increasing responsibility on the new owner.

A new forensic approach to determining responsibility is proposed and is based on available literature data explaining the pathogenesis of CHD and how to determine a precise radiological diagnosis.proposed forensic solution is original. It is based on the well-known literature data explaining the pathogenesis of CHD and determining the precise radiological diagnosis.

The results are based on the controlled radiographic examinations of ten dogs whose hips were classified as having 'borderline changes' at 12 months of age. Although we would not recommend it, this group of dogs had the legal breeding permission based on a 'borderline' diagnosis. The results of the radiographic examinations of the same ten dogs at 24 months of age justify the assumption that 'borderline changes' might develop into a light or even a severe stage of CHD. Therefore, a radiographic examination for CHD at approximately 6 months of age is suggested; to be followed by another examination at 24 months of age before a dog is classified 'hip-dysplasia free'.

Delo je prispelo: 19. julija 2001.
Naslov avtorjev: asist. dr. Teodora Ivanuša, dr. vet. med., e-pošta: teodora.ivanusa@vf.uni-lj.si, prof. dr. Milan Pogačnik, dr. vet. med., e-pošta, milan.pogacnik@vf.uni-lj.si, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Gerbičeva 60, 1000 Ljubljana.
Citirati: Ivanuša T, Pogačnik M. Radiological diagnostics and forensic of canine hip dysplasia. Slov Vet Res 2001; 38 (4): 305-18.

Uvod

Kolčna displazija (KD) je bolezen, ki nastane zaradi nesorazmerja med mišično maso in prehitro rastjo skeleta. Najprimernejša razlaga iz razpoložljive literature je, da gre pri KD za dedno nagnjenje.

Dednim dejavnikom se pridružujejo stresni vplivi iz okolja in pogoji za pojav bolezni so izpolnjeni (1). Mladiči imajo neposredno po rojstvu sicer normalne kolčne sklepe, vendar se z rastjo nesorazmerje med zrelostjo mehkih tkiv in skeleta povečuje. Kritično obdobje v razvoju kolčnih sklepov je prvih 60 dni, nadaljuje pa se v obdobje prvih šestih mesecev po rojstvu. Pri starosti 6 mesecev namreč funkcija, trpežnost in osifikacija dosežejo stopnjo, ko lahko preprečijo bolezen pod normalnimi pogoji (1, 2, 3). V primeru, da mehanske sile v obdobju prvih 60 dni po rojstvu presežejo tako imenovani "elastični limit", delujejo na nezrelo okostje in okolna mehka tkiva, povzročijo napenjanje sklepne kapsule, prenapeta krožna vez pa omogoča glavici stegnenice, da se pomakne lateralno v smeri proti robu kolčnične ponvice. Od rojstva do zrelosti se namreč tkiva povečajo za več kot 10krat, mehanske obremenitve pa za več kot 25krat. Opisani kritični trenutek v tem obdobju in tudi v obdobju po šestem mesecu starosti (če mehanske sile neprekinjeno presegajo prag) izzove zaporedne dogodke, ki KD komplicirajo v degenerativno bolezen kolčnih sklepov 1, 2, 3, 4, 5, 6). Osnovna patološka lezija KD je progresivna degeneracija sklepnega hrustanca, ki izgubi sposobnost obnove tudi v primeru, ko preobremenitve prenehajo. Oživšenje, limfne žile in neposrednen stik z žilnim sistemom so v sklepnem hrustancu pomankljivi. Pomanjkljivo oživćenje je zato vzrok zakasneli in za lastnike živali večinoma neopazni percepciji bolečine pri poškodbah sklepnega hrustanca. Pri KD razširjene lezije in celo nepopravljive poškodbe sklepnega hrustanca obstajajo pred dejansko in za lastnike večinoma že vidno klinično manifestacijo bolezni (2). KD so dokazali že v starosti dveh tednov po rojstvu. Psi pokažejo bolečino najprej v starosti 5-6 mesecv in spontano obnovitev bolečine v 9.-11. mesecu starosti. To vmesno stanje, ko klinični znaki niso prisotni, je stanje oziroma čas pred dejanskim začetkom degenerativne bolezni kolčnih sklepov, ki lahko traja 4-12 mesecev (2, 6). Vlogo prehrane v patološkem procesu lahko omejimo le na dejstvo, da lahko frekvenco in resnost patološkega stanja KD omilimo s kontrolo rasti oziroma z restriktivnim hranjenjem hitro rastočih psov velikih in orjaških pasem. Povsem drugače pa pri čezmernem dodajanju kalcija (Ca) hrani, kar vodi v hiperkalcemijo, posledično v hipofosfatemijo in dvig alkalne fosfataze v krvi. Rast kosti je motena, masa kosti je zaradi velikih koncentracij Ca v telesu zelo velika, upočasni se zorenje hrustanca in prihaja do motenj v artikularnem in epifiznem enhondralnem okostenevanju. Raziskave Hazewinkla (2) so pokazale, da mladi psi velikih pasem, ki dobivajo s hrano veliko Ca, nimajo mehanizma, s katerim bi se telo zavarovalo pred hiperkalcemijo brez posledic. V kosteh se zato ne vzpostavi aktivno biološko ravnotežje aktivnosti osteoblastov in osteoklastov. Tako lahko trdimo, da ima Ca ključno vlogo v patogenezi skeletnih obolenj pri mladih rastočih psih velikih in orjaških pasem. Ca ima enak vpliv na manjše pasme psov, vendar so spremembe zaradi manjše rasti manj izrazite. Za normalno rast skeleta je enako pomembno tudi ravnotežje med elektroliti, predvsem med natrijem, kalijem in klorom 2, 6).

Kolčna displazija je kombinacija prirojenih (genetskih) in pridobljenih napak (vplivi okolja). Indeks heritabilnosti KD je 0.25 (ali 25 %), vpliv okolja pa 0.75 (ali 75 %). Višji indeks heritabilnosti pri določenih pasmah (nemški ovčar, labrador) pa dokazuje možnost hitrega genetskega odziva potomstva na selekcijski pritisk (2, 7, 8). Dokazano je, da je pojav KD večji pri psih, ki so potomci staršev z visoko stopnjo pojavljanja KD in pri psih staršev, ki imajo velik odstotek KD pri svojem potomstvu (2).

Dokazovanje KD je v veliki meri omejeno z diagnostičnimi metodologijami. Palpacija kolčnih sklepov je praktično brez vrednosti pri zgodnjem odkrivanju nepravilne različice kolčnih sklepov. Šepanje kot klinični znak ne korelira nujno oziroma ni zanesljiv kazalec KD (2, 9, 10). Kot osnovo za postavitev diagnoze se upošteva radiološka diagnostika. Očitno je, da nimamo zanesljivih pravil pri obravnavanju KD. Natančno časovno določena radiološka kontrola, jasno postavljena forenzična presoja KD in premišljena selekcija so tako edini mehanizmi, s katerimi lahko preprečimo zaskrbljujočo pogostnost pojavljanja KD pri pasemskih psih.

Material in metode

Ozadje oziroma razlog v članku predlagane forenzične presoje KD so predhodne raziskave, ki opisujejo problem pojavljanja KD v R Sloveniji. Leta 1997 smo objavili rezultate dve in pol leta trajajoče raziskave, kjer smo uporabili podatke 981 pasemskih psov (arhivi KKMŽ), rentgensko slikanih pri starosti 12 mesecev za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Rezultate smo združili ne glede na pasmo, saj smo želeli prikazati takratno trenutno stanje radiološko ocenjene populacije psov. Kritična presoja podatkov je pomenila, da smo dejansko upoštevali le pse posameznih pasem, ki so bili ocenjeni s stopnjo A1-A1, kar pomeni, da niso imeli kolčne displazije. Norberg-Olssonov kot se je gibal med 106 in 110 stopinjami. Takrat ocenjenih pasemskih psov brez KD je bilo 17,4 %. Pravilnost omenjenega rezultata obremenjuje dejstvo, da so bili v povprečju vsi psi slikani pri starosti 12 mesecev in smo pri pravilnosti diagnoze izgubili 25 % (11). Pravilnost radiološke diagnoze KD pri 12. mesecih starosti je le 70 %, pri starosti 24 mesecev pa 95 % (12). Raziskava iz leta 2000 je podrobno razdelala odstotek prizadetih psov po posameznih, najpogosteje prizadetih pasmah. Skupno število vseh rentgensko slikanih psov je bilo 241, število različnih pasem 34. Rezultati raziskave izpostavljajo bernskega planšarskega psa kot trenutno najbolj obremenjeno pasmo v R Sloveniji (sl. 4 - 8) (13). Med vidnejše materiale pa štejemo raziskavo (arhivi KKMŽ), ki se navezuje na prvo iz leta 1997, ko smo povabili lastnike že rentgensko slikanih psov, da se vrnejo na kontrolno rentgensko slikanje. Izbrali smo več kot 50 psov različnih pasem, ki so bili pri starosti 12 mesecev ocenjeni z mejno stopnjo oziroma z ocenama B1-B1 ali B2-B2. Vabila na brezplačni kontrolni pregled z zagotovilom, da se ocena v rodovniku ne bo spreminjala, smo poslali leto dni po objavi rezultatov prve raziskave, torej takrat, ko so bili izbrani psi z mejno stopnjo stari 24 mesecev. Poudariti je potrebno, da so vsi izbrani psi iz mejne kategorije že imeli vzrejno dovoljenje, ki pa ga v radiološkem izvidu takrat nismo priporočali. Na kontrolno rentgensko slikanje se je odzvalo le deset lastnikov psov in pri vseh desetih kontrolah smo ugotovili manjše ali težje komplikacije glede na prvotno rentgensko sliko. To pomeni, da je pri vseh kontrolno slikanih psih prišlo do prehoda mejne stopnje v lažjo ali težjo obliko KD (sl. 1-4).

Z oblikovanje forenzične presoje smo uporabili znano in uveljavljeno literaturo s področja sodnega veterinarstva, patogeneze KD in radiološke diagnostike KD. Za radiološko diagnozo smo uporabili protokol radiološke interpretacije, ki jo je postavila organizacija OFA Orthopedic Foundation for Animal) in je veljavna za ocenjevanje kolčne displazije v R Sloveniji.

Rezultati

Kolčna displazija izpolnjuje vse elemente jamstvenih napak: znatnost, starost in skritost, ki jih forenzična presoja zahteva (14, 15).

Znatnost

Za znatne se štejejo tiste napake, ki so neodpravljive, ogrožajo življenje oziroma onemogočajo dogovorjeno uporabo živali (14, 15). KD je znatna napaka, ker je neodpravljiva in zmanjšuje ali onemogoča osnovni namen oziroma uporabo živali, še posebno pri psih, ki se uporabljajo v službene in druge delovne namene. Znatnost napake dodatno utemeljuje dejstvo, da konzervativno zdravljenje napake ne odpravi, ampak jo le omili. Odpravljanje napake z različnimi tehnikami operativnega zdravljenja pa je prognostično vprašljivo glede pooperativne rekonvalescence, ne pa v izbrani tehniki operativnega zdravljenja.

Škoda, ki izhaja iz ugotovitve znatnosti, se ocenjuje na osnovi plemenske in delovne vrednosti živali (14, 15).

Starost

Najbolj kritično obdobje za kasnejšo manifestacijo KD je prvih 60 dni, nadaljuje pa se v obdobje prvih 6 mesecev po rojstvu (2). Ob tem je potrebno upoštevati koncentracijo neugodnih dejavnikov v tem zgodnjem obdobju. KD se lahko v tem obdobju še manifestira z obojestranskim delnim izpahom stegnenic z upočasnjenim razvojem kraniodorzalnega roba kolčnične ponvice, kar lahko ugotovimo na rentgenogramu (2, 5, 6, 12, 16). Kolčni sklepi šele pri starosti 12-14 tednov dajejo na rentgenogramu videz "normalnih" (2, 12, 16).

Protokol razvoja KD (2) oziroma pojav sprememb na rentgenogramu pri psih, kjer se blaga ali težja stopnja KD pojavi pri starosti 12 mesecev:
- Pred 4. tednom starosti je delni izpah že možen, vendar je radiološko nedokazljiv;
- Od 4. do 8. tedna starosti radiološko dokazujemo delni izpah glavice stegnenice in upočasnjen razvoj kraniodorzalnega roba kolčnične ponvice;
- V starosti 8. tedna do 12. meseca je delni izpah je izrazitejši, sklepne površine so nepravilne, sklepne špranje široke, pomankljiv razvoj kolčnične ponvice se kaže kot razširjena "C" oblika, globina kolčnične ponvice je zmanjšana. Preoblikovanje glavice stegnenice in vratu vidimo kot "kostno izgubo" v kavdalni smeri in sicer kot rezultat nenormalnih sil sekundarno zaradi delnega izpaha. Prehod glavice stegnenice v njen vrat se izgublja (coxa vara);
- V starosti 12.do 20. tedna se delni izpah in nepravilnost sklepne površine komplicirata, remodelirajo se robovi kolčnične ponvice;
- V starosti 20. do 36. tedna je kolčnična ponvica popolnoma plitva zaradi napolnjenosti s sekundarnimi in degenerativnimi formacijami in daje videz odprte "C" oblike. Opazni so osteofiti na mestu nasadišča sklepne kapsule, kolčnične ponvice glavici in vratu stegnenice;
- V starosti 36. tedna naprej so radiološke spremembe posledica napredovanja in komplikacije degenerativne bolezni kolčnih sklepov (coxa valga), ki imajo osnovni izvor v zgodnjih fazah razvoja KD (2).

Radiološka interpretacija resne ali težje stopnje KD ne predstavlja večjega problema, v nasprotju z blago stopnjo, še bolj pa z mejnimi stanji, kjer potrebujemo znanje in izkušnje v radiološki interpretaciji. Delni izpah se upošteva kot definitivni znak prisotnosti KD in je eden najzgodnejših oziroma radiološko primarno zaznavnih znakov KD. Upoštevati moramo prav tako zgodnjo lezijo, imenovano Morganova linija (17), ki pa se lahko pojavi ali tudi ne. Najdemo jo na prehodu glavice stegnenice v vrat in je, kadar je prisotna znak, da se začenjajo pojavljati degenerativne spremembe (17). če žival rentgensko slikamo pred radiološko razpoznavnimi znaki, ki označujejo KD, lahko psa zmotno označimo kot normalnega oziroma brez KD. Pravilnost podajanja diagnoze glede na starost, pri kateri rentgensko slikamo pse za oceno KD, nas opozarja na to, koliko informacij lahko izgubimo oziroma koliko napačnih diagnoz lahko postavimo. Pri 6 mesecu starosti je pravilnost radiološke diagnoze KD 25 %, pri 12 mesecih 70 % in 24 mesecih 95 % (12). Seveda opisano ne velja za lažje oziroma težje stopnje KD pred 6 mesecem starosti in lažje oziroma težje stopnje KD od 6. meseca do 12. meseca starosti. Predvsem je treba podatke iz literature glede odstotka pravilnosti diagnosticiranja KD upoštevati v primerih mejnega stanja pri 12. mesecu starosti. Zahteva za kontrolno rentgensko slikanje pri 24 mesecih je zelo umestna.

Skritost

Skritost procesa je pomembna za presojo jamstva oziroma odgovornosti. Za skrite napake je odgovoren prodajalec živali vzreditelj) tudi, ko kupec žival že prevzame, če je mogoče dokazati, da je napaka nastala še pred prevzemom živali (14, 15). KD postane vidna napaka, ko začne žival šepati. Šepanje je posledica nepopravljivih poškodb sklepnega hrustanca in se pojavi najprej v starosti 5-6 mesecev. Tej fazi sledi obnovitev šepanja pri starosti 9-11 mesecev (2).

Lastniki živali bi morali pri prvem pojavu večdnevnega šepanja opraviti radiološko diagnostiko kolčnih sklepov prizadete živali, da bi ugotovili vrsto poškodbe. Veterinarska medicina mora postaviti diagnozo oziroma ugotoviti vzrok šepanja. če z radiološko diagnostiko ugotovimo različne stopnje delnega izpaha stegnenic in retardiran razvoj kraniodorzalnih roba kolčnične ponvice, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za KD. V primeru, da je žival stara manj kot 6 mesecev, je napaka dedna. Za napake po 6 mesecu starosti, ki se kažejo s kliničnim šepanjem in jih na rentgenogramu diagnosticiramo kot KD, je mogoče reči, da so k njihovemu razvoju lahko prispevali tudi drugi dejavniki: neprimerna uporaba živali, neprimerna prehrana in čezmerno dodajanje kalcija. V takih primerih moramo natančno ugotoviti stopnjo in vrsto okvare kolčnih sklepov in upoštevati razvoj sprememb v skladu z opisanimi v poglavju o starosti procesa. Verjetnost, da je sprememba nastala zgolj zaradi dednosti, se po 6. mesecu starosti zmanjšuje. Povečuje pa se odgovornost kupcev živali.


Slika 1: Levi in desni kolčni sklep brez vidnih znakov kolčne displazije


Slika 2: Mejna stopnja KD, ocenjena pri 12. mesecu starosti. Oba kolčna sklepa sta ocenjena z oceno B1, Norberg-Olsson -ov kot obojestransko meri 102 stopinji


Slika 2a: Prehod mejne stopnje v lažjo stopnjo KD pri 24. mesecu starosti. Oba kolčna sklepa sta ocenjena z oceno C2, Norberg-Olsson -ov kot meri levo 94, desno 95 stopinj


Slika 3: Mejna stopnja KD, ocenjena pri 12. mesecu starosti. Levi kolčni sklep je ocenjen z oceno B2, desni z oceno C1. Prehod v vrat stegnenice obojestransko skrajšan, nakazani sklerozacijski liniji na glavicah obeh stegnenic. Norberg-Olsson -ov kot meri levo 100, desno 98 stopinj


Slika 3a: Prehod mejne stopnje v težjo stopnjo KD pri 24. mesecu starosti. Levi kolčni sklep je ocenjen z oceno C2, desni D1. Norberg-Olsson -ov kot meri levo 95 stopnij, desno 90. Sekundarne degenerativne spremembe jasno izražene


Slika 4: Mejna stopnja KD, ocenjena pri 12. mesecu starosti. Oba kolčna sklepa sta ocenjena z oceno B2. Norberg-Olsson -ov kot meri obojestransko 100 stopinj


Slika 4a: Prehod mejne stopnje v težjo stopnjo KD pri 24. mesecu starosti.. Desni kolčni sklep je ocenjen z oceno D1, Norberg-Olssonov -ov kot meri 95 stopinj, degenerativne spremembe jasno izražene na glavicah obeh stegnenic


Slika 5: Težka stopnja (E2-E2) KD pri starosti 5 mesecev. Obojestranski popolni izpah obeh stegnenic, kolčnični ponvici plitki, oba kraniodorzalna robova kolčninčnih ponvic sta retardirana


Slika 6: Težka stopnja KD (E2-E2) pri starosti 6 mesecev


Slika 7: Težka stopnja KD (E2-E2) pri starosti 7 mesecev


Slika 8: Sekundarna degenerativna bolezen kolčnih sklepov pri starosti 24 mesecev

Razprava

Literatura do danes ne ponuja primerne rešitve odškodninskih zahtevkov v primerih kolčne displazije pri psih. Rezultati raziskav stanja populacije pasemskih psov v R Sloveniji in radiološka kontrola mejnih stanj so spodbudili intenzivnejše iskanje rešitve v primerih, ko se zahteva forenzična presoja KD. Na podlagi znanih dejstev iz literature predlagamo smiselno forenzično rešitev tovrstnih zahtevkov. Pse razvrstimo v dve kategoriji in sicer na stare manj kot 6 mesecev in na starejše. V prvi skupini so psi, pri katerih odgovornost za zgodnje pojavljanje KD pripisujemo vzrediteljem živali. Gre za kritično obdobje, v katerem je pojavljanje KD izključno posledica nepravilnega oziroma nenadzorovanega parjenja ali parjenja, pri katerem prihaja pri potomstvu do KD kljub temu, da so bili starši vedno brez KD ali pa so bili v mejnem stanju pri 12. mesecu starosti. V drugo skupino spadajo psi, pri katerih so lastniki oziroma trajni neugodni vplivi iz okolja (neprimerna uporaba živali, pretirano hranjenje in dodajanje kalcija) onemogočili razvijajočemu se organizmu, da bi njegova funkcija, trpežnost in stopnja okostenitve preprečili nastanek KD. S takšno klasifikacijo forenzične presoje bi lahko enostavneje reševali odškodninske zahtevke in strokovno postavili mejo odgovornosti med vzreditelji in lastniki prizadetih živali. Podatek, da je vedno več prizadetih pasemskih psov v zanimivih starostnih kategorijah, kamor spadajo psi stari do 24 mesecev, opravičuje predlog forenzične presoje KD. Predlagamo, da se pri odškodninskih zahtevkih forenzična presoja izvaja na podlagi predlagane forenzične rešitve ter da se živali v takšnih okoliščinah rentgensko slikajo pred 6 mesecem starosti in/ali po njej. Upoštevati je potrebno, da mejna stopnja pri starosti 12 mesecev lahko preide v lažjo ali težjo obliko kolčne displazije. Spodnja meja starosti pasemskih psov pri končni radiološki diagnozi oziroma oceni KD, ki je odločilna za pridobitev vzrejnega dovoljenja, pa mora biti 24 mesecev.

L i t e r a t u r a
1. Banfield CM, Hudson JE, Wright JC. A retrospective study of canine hip dysplasia in 116 military
working dogs. J Am Hosp Assoc 1996; 32: 413-22.
2. Canine hip dysplasia. Vet Clin North Am Small Anim Pract 1992; 22: 503-743.
3. Brinker WO, Piermattei DL, Gretchen L. Handbook of small animal orthopedic and fracture treatment. Philadelphia: WB Saunders, 1990: 46-55.
4. Cook JL, Tomlinson JL, Constantinescu GM. Pathophisiology, diagnosis and treatment of canine hip dysplasia. Con Edu Articl 1996; 18: 853-67.
5. Zedler W, Kostlin R, Schneip A. Zur Frage der sekundaren Arthropathia deformans nach Huftgelenkdysplasie beim Hund. Tieartzl Prax 1987; 7: 370-2.
6. Ficus HJ, Loeffler K, SchneiderM, Stur I. Huftgelenkdysplasie HD bei Hunden. Sttutgart: Enke, 1990: 26-44.
7. Smith GK, Popovitch CA, Gugor TP, Schofer FS. Evaluation of risk factors for degenerative joint disease associated with hip dysplasia. Comp Cont Educ Pract Vet 1995; 5: 642-7.
8. Dirtl O, Grussles J, Schwarz H, Krausslich H. Analyse umveltbedingsten und genetisches Einflusse auf die Huftgelenkdysplastic beim deutschen Schaferhund. J Vet Radiol Ultrasound 1991; 22:460-71.
9. Greisen HA, Summers BA, Lust G. Ultrastructure of the articular cartilage in the early stages of degenerative joint disease in canine hip joints. Am J Vet Res 1982; 43:1963-71.
10. Radsen JS, Svalastoga E. Early diagnosis of hip dysplasia. Vet Comp Orthop Traum 1995; 8: 117-44.
11. Ivanuša T, Pogačnik M. Kolčna displazija pri psih: stanje, patogeneza in forenzika. In: 2. Slovenski veterinarski kongres, Rogaška Slatina. Ljubljana: Slovenska veterinarska zveza, 1997: 15-8.
12. Thrall DE. Textbook of veterinary radiology. Philadelphia: WB Saunders, 1994: 134-7.
13. Zorko B. Kolčna in komolčna displazija. Moj pes 2001; 10 (2): 4-7.
14. Winterhalter M. Sudsko veterinarstvo. Zagreb: Veterinarski fakultet, 1965: 39-109.
15. Winterhalter M, Pogačnik M. Sodno veterinarstvo. Ljubljana: VTOZD za veterinarstvo, 1983: 200-31.
16. Henninger W, Koppel E. Die Bedeutung des Kraniolateralen Pfannenrandes fur die HD.Tierartzl Prax 1994; 22: 278-85.
17. Kealy KJ. Diagnostic radiology of the dog and cat. Philadelphia: WB Saunders, 1979: 255-338.

Na mojpes.netu objavljeno z dovoljenjem obeh avtorjev.
Originalni dokument na voljo na http://www.vf.uni-lj.si/veterina/zbornik/313_ivanusa_s.pdf
Vsako kopiranje z mojpes.neta je prepovedano.