V Kopru je bila zadnji četrtek v juliju vaja Mobilne enote reševalnih psov za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini (MERP). Ponavadi sem zadolžena za opazovanje, vlečenje na ušesa in pisanje vtisov. Vendar mi tokrat ni uspelo, saj sem pristala v 'grobu', kjer sem lahko zrla le v temo, se v vročem poletnem večeru potila, poslušala, kdaj bodo psi prišli do mene in ugibala, kateri me je našel in nalajal.

Torej, kje se je 'zataknilo'? Zakaj o še eni uspešni vaji naših najbolj usposobljenih reševalcev, članov MERP, ne morem kaj dosti povedati? Ker me je takoj, ko sva se z Davidom pripeljala na delovišče, ujela vodja delovišča Vera Mikolič in mi dodelila nalogo markerja. Po koncu vaje sta me vodja ERP Obala-Koper in gostitelj tokratne vaje Roman Starman ter vodja MERP Tone Grad vprašala, kaj bom napisala o vaji. Nič, ker nimam pojma, kaj se je dogajalo! Bila sem namreč dve uri v 'grobu'. "Pa napiši 'pismo iz groba'", je rekel Tone. No, pa naj bo.



'Grob'

Najprej, kaj je 'grob'? Grob je v bistvu skrivališče za markerja. Je prostor (ponavadi bolj prostorček), kamor vodja delovišča skrije markerje. Njihovo število je odvisno od namena vaje, izkušenosti reševalnega tima (vodnika in psa), stopnje njune izšolanosti, terena in še marsičesa. Tudi njihova 'oblika' je odvisna od vseh naštetih dejavnikov. Včasih markerji le ležijo ali sedijo na tleh, včasih so zakopani pod kup materiala, včasih se skrivajo v omarah. Spet drugič sedijo v kakšni luknji ali na kakšnem drevesu, ali pa v kakšnem kotu ruševine. Pozimi so zakopani nekaj metrov pod snegom. Pogosto pa so 'stlačeni' v kakšen majhen, posebej za to narejen prostorček sredi ruševine in pokriti s kupom materiala. Kot že rečeno, grobovi so odvisni od okoliščin in od domišljije ter iznajdljivosti tistih, ki jih pripravljajo.


Takšen pogled ima marker, zasut pod snegom.


Takšen pa, ko je zasut pod kupom ruševin.

'Marker'

Marker je oseba, skrita v grobu in uradno 'igra' pogrešanega. To je najbolj osnovna definicija, glede na vse do sedaj napisano. Sicer pa je marker pri vzgoji in treningih reševalnih psov veliko več. Marker je namreč v veliki meri tisti, ki psa 'nauči', zakaj pri reševanju gre. Sploh v zadnjem času, ko se vse bolj uvaja metoda nizozemskih reševalcev Resi Geritsen in Ruuda Haaka. Po njuni metodi se namreč reševanje začne z iskanjem na psu 'tuje' osebe. Osebe, med katerimi ni njegovega vodnika ali družinskega člana, ki ga pozna. Marker je tista oseba, ki psa zmotivira, da steče za njim. Je oseba, ki ima igračko, za katero mora pes dojeti, da jo bo dobil šele, ko bo našel markerja. In dobil jo bo šele takrat, ko bo markerja tudi nakazal (najpogosteje to pomeni, da ga nalaja). Čeprav je najpomembnejša oseba v življenju reševalnega psa seveda njegov vodnik, pa ga pri treningih in med učenjem marker včasih prekaša. Zato tudi ni čudno, da ponekod v tujini markerje prav posebej šolajo. Pri nas smo sicer vsi vodniki tudi markerji, znanje pa si nabiramo z izkušnjami in pogovori. Med najboljšimi poznavalci dela markerjev je zagotovo Matjaž Zanut, ki nam je o tem, kdo so markerji, kakšni so in kaj je njihovo delo napisal tudi interno skripto.


Marker mora še neizkušenega psa pripraviti do tega, da steče za njim (in igračko).

Pismo iz 'groba'

No, zdaj je jasno, kaj je grob in kdo je marker. Kaj pa dela marker na vaji MERP, kjer so psi tako usposobljeni, da mora biti 'mrtev'? Ko si zakopan pod kupom materiala, prekrit s paletami in obložen s kamenjem (kot je bilo tokrat v Kopru), ne razmišljaš prav veliko. Morda o tem, da "kaj mi je res treba biti zbasan tu notri, se kuhati v lastnem potu, dihati zgolj prah in čakati dve uri, da me kdo najde?" Ja, morda razmišljaš tudi o tem, da bi v toplem poletnem večeru raje sedel na kakšni terasi, srebal hladno pijačo in se tu in tam ohladil v morju. Pa tudi o tem, kaj boš jedel za večerjo, kam boš šel po tem, ko te 'potegnejo' ven, kako fino bo, ko boš lahko raztegnil roke in noge in ti ne bo treba več ležati na trdih kamnih v 'embrio' položaju. Marker pravzaprav v tako majhnem grobu lahko razmišlja o vsem, kar mu pade na pamet. O življenju, delu, službi, opravkih, skratka zares o čemerkoli.

Posluša pa ponavadi le glasove vodnikov in psov. Ko si stisnjen v neudoben položaj, namreč najraje poslušaš, ali se glasovi bližajo ali oddaljujejo. Ali so psi že blizu, ali pa boš moral še kakšno uro razmišljati o večerji, srebanju pijače na terasi in nočnem plavanju. In najlepše je, ko v bližini zaslišiš pasje dihanje, kopánje in nazadnje lajež. Nekaj časa ugibaš, čigav pes je, potem pa zaslišiš njegovega vodnika, kako kriči "Pes nakazuje!", kar pomeni, da sporoča, da je pes našel 'ponesrečenca'! Nato se vodnik približa grobu in te sprašuje, ali je vse v redu. Na takšnih vajah kot so za MERP (isto velja za izpite) mora biti marker 'mrtev', se pravi, da ne sme reagirati na vprašanja vodnika. Zato slednji nato vodji delovišča pove, da rabi 'zdravniško in tehnično ekipo', nato pa te po navodilu vodje razreši neudobnega položaja. Juhu, našli so te in lahko se boš pretegnil.

Vaja MERP

To je vse, kar vem o tokratni vaji MERP v Kopru. Da je bilo soparno, pravzaprav vroče, da je bilo prašno in polno komarjev. Vem tudi, da je bila vaja uspešna - vsaj tako se mi je zdelo po zadovoljnem izrazu na obrazu vodje MERP - in da so vsi člani enote, ki so bili na vaji, iskali skupaj in našli 11 'pogrešanih'. Več o sami vaji morate prebrati na forumu reševalnih psov. Jaz sem bila namreč dve uri v 'grobu'.


Priprave na 'čakanje' in 'premišljanje'

Za mojpes.net pripravila Tina Lekan.