Nakup psa : Smo osveščeni potrošniki?
Smo osveščeni potrošniki?
Tudi, ko kupujemo psa?Avtor in foto: Aleš Medvešek
Nekoč sem kupoval rabljen avto. Preden sem ga kupil, sem dobro preučil cene na trgu ter znamke avtomobilov. Že slutite kam to pelje? Ostanite še malenkost z menoj.
Pri nekaterih bolj tehničnih znancih sem se pozanimal za vse kaveljce, na katere moram biti pozoren. Potem sem se vrgel v izbiro znamke in letnika. Potem sem iskal in ko sem naletel na ugodno ponudbo, sem jo zgrabil. Preveril sem avto, s prijaznim parom smo podpisali pogodbo in dva dni kasneje opravili prepis. Bilo je sicer nekaj zapletov, ki so mi vzbudili nekoliko sumov, vendar se je vse rešilo. Imel sem avto za skoraj 25 procentov nižjo ceno od tiste, ki je veljala na trgu rabljenih avtomobilov.
Po nekako dveh mesecih sem se v dolgi koloni vračal z dalmatinske riviere. In avto je prvič zakašljal. Po celonočni odisejadi, v kateri sem večkrat ustavljal, da bi hladil motor, sem ga ob prihodu domov takoj odpeljal na servis. Počen blok. Popravilo. Cena, ki se mi je pred dvema mesecema zdela ugodna, je postala realna. "Prav," sem si rekel. "Sedaj bo za nekaj časa mir." Odveč je govoriti, da sem v naslednjega pol leta za avto zapravil toliko, da bi lahko kupil dve leti starega pri zastopniku, z enoletno garancijo. Avto se je izkazal za na hitro popravljeno 'totalko' in jaz za naivneža. Od takrat kupujem pri zanesljivih zastopnikih oz. trgovcih.
Ko sem kupoval prvega psa ...
"Ohoho," boste rekli, "sem pes taco moli. Ne da se primerjati psov in avtomobilov."
Ustavimo se na tem mestu in si poskusimo predstavljati, da nimate prav. Kako? V bistveni stvari so si psi in katerakoli vam potrebna ali vredna stvar v vašem življenju prav srhljivo podobni.
Avto je odgovornost. Če ne pije, ne dela. Pes prav tako. Celo več. Ima časovne zahteve do vas in ne obratno, kot je to primer z avtomobilom. Avto potrebuje vzdrževanje, tudi zakonsko predpisane teste. Pes enako in pri čistopasemskih psih potrebujejo za vzrejo opraviti celo test ustreznosti.
Avto kupujemo za več let. Psa prav tako. Saj vendar ne želimo začeti zopet hoditi na avtobus po dveh letih, ko bi nam crknil avto in tudi ne želimo, da bi nam poginil naš najboljši prijatelj, ali da bi bil stalno bolan ter odvisen od veterinarske in naše pomoči.
Vidite, kar nekaj primerjav se nam ponuja. Pa vendar je zanimivo to, da od vseh stvari ljudje kljub zavedanju, da njihovo lastništvo prinaša neko odgovornost in tudi vzdrževalne stroške, posvečajo več pozornosti in opravijo več 'domačih nalog' ob nakupu celo tako banalne stvari kot je sesalec za prah ali avtomobil, medtem ko psa, ki je živo bitje, kupimo večinoma po inerciji. Pa najsi bo to všečnost, usmiljenje, cena ...
Kako to, da psa kupujemo brez védenja o tem, kaj dejansko kupujemo? Kako to, da so nam vsi papirji nekega vzreditelja le kos papirja in kako to, da nam je kar nekako logično, da so vsi 'ponudniki' na tržišču enako dobri, kvalitetni ...?
Zanimivo. Mnogo ljudi gre v avtošolo, kjer se naučijo voziti. Nekaj jih to (zaradi svojega interesa) zna že z domačega dvorišča.
In psi? Le redkokateri gre v 'avtošolo'. Večina se jih nauči voditi psa na dvorišču, ob pomoči 'sosedovega', prav tako selfmademana, kot smo v nekaj mesecih lastništva psa ter takšnem 'mentorju' tudi sami. Polni predsodkov do pasjega sveta ter psov. In ob tem tudi polni 'lažnega verovanja' v kinološke pravljice, kot je na primer tista o kosti, ki raste dobermanu v glavo (to seveda ne drži). In bognedaj, polni predsodkov o lastni pasmi ter polni nezaupanja do vseh, ki se ukvarjajo z njeno vzrejo samo zato, ker se nam zgodi, da smo bili žrtev 'konjskega mešetarja', ki nam je prodal mladiča. Kako to, da je 90% lastnikov vseh psov kinološko popolnoma neizobraženih?
Je to krivda 'uradne kinologije'? Njena 'neprisotnost' v javnosti? Morda neaktivnost pasemskih in kinoloških društev ter kinološke zveze v smislu izdajanja izobraževalnih publikacij in distribucije le-teh v javnost?
Je to krivda vzrediteljev, ki se ne želijo ozreti vase in za težave v vzreji krivijo 'uradno kinologijo'? Bi morali vzreditelji sami pri sebi morda urediti stvari in med seboj strniti vrste ter premakniti stvari? Izločiti pleve in zasaditi vrt, če se poskusim poetično izrazit? Poskrbeti za ustrezno prepoznavnost v javnosti, poskrbeti za to, da bo imel prihajajoči podmladek dobro podstat za svoj napredek, poskrbeti za to, da bodo lastniki njihovih mladičev s svojimi dobrimi psi ter s svojimi pozitivnimi izkušnjami, ki jih imajo s 'svojim' vzrediteljem, reklama za to, kar 'kvalitetna vzreja' pomeni in kar bi moralo biti standard za vse, ki se želijo ukvarjati s to kinološko vejo?
Je to morda pot?
Vsekakor menim, da bo za napredek potrebno odgovoriti na vsa vprašanja in 'odgovorne' poiskati na vseh nivojih. Za sedaj pa ... Ostajamo pri situaciji, kjer 'urad za zaščito kinoloških potrošnikov' ne deluje, ne obstaja, razen v obliki redkih razpršenih 'osveščenih' glasnikov, ki ob svojem kinološkem udejstvovanju pomislijo tudi na 'zadnji člen' - 'navadnega' lastnika psa in njegove pravice. Potrošnik je v večini neuk in pristopa k nakupu z veliko mero naivnosti ter predvsem kupuje iz čustvenega nagiba, kar ga dela še bolj ranljivega in izpostavljenega na milost in nemilost vsem možnim profilom vzrediteljev in trgovcev. Od 'tovarnarjev' do nedeljskih rejcev z enim leglom na 10 let; od posrednikov do preprodajalcev najnižje vrste. In nakup je podoben loteriji. Nekateri imajo morda srečo ali pa nekolikanj boljši 'instinkt' ter imajo pri nakupu srečno roko, mnogi pa te sreče nimajo. In še več, od te preostale množine več kot polovica nikoli ne kupi povsem 'izpravnega' psa. To me žalosti.
Ko sem kupoval psa, torej ...
Takrat nisem napravil napake, kot sem jo pri avtu.
"Ohoho," boste rekli, "zgodba ima happy end?"
Seveda. Danes sem ponosen lastnik petih primerkov povsem zdravih psov, od katerih sem nekaterim namenil tudi vlogo pri svoji nadaljni vzreji. Moj nakup 'zgolj psa' me je potegnil globoko v pasje vode in dvomim, da bo kdorkoli med vami bralci v svojem življenju začutil tako neznansko željo po tem, da bi psi postali njegovo celo življenje. Pa vendar bi vam rad sporočil le to, da za to, da kupiš prvega ali drugega psa in 'zadaneš terno', ni potrebno preždeti dneve in dneve med knjigami in po razstavah ter na tekmovanjih. Za to, da se naučiš voditi svojega zdravega psa, ni potrebno, da si privoščiš 'šolanje na srednji šoli za voznike', ker zadostuje že dobra 'avtošola'. Pa vendar se morate zavedati, da je pot do psa podobna poti do prvega avtomobila. Najprej nekaj teorije. Potem še nekaj motoroznanstva, potem avtošola. Zatem ogled znamk, razmislek o 'uporabnosti' bodočega avtomobila, njegove vzdrževalne stroške, kako se prilega našemu stilu življenja ..., še več znanja torej.
In tako kupujte tudi psa. Ko kupujete, si najprej skozi knjige ter pogovore z resničnimi strokovnjaki (ki jih najdete v kinoloških ali pasemskih društvih, sodniki na razstavah ter vzreditelji, ki jih lahko kontaktirate prav tako tam) in ne s sosedom, ki ima po nekem slučaju v lasti psa, ki bi ga želeli tudi vi. Preučite zdravje pasme, ki jo kupujete, preučite standard, ki ni dolg in obsega ponavadi le nekaj strani.
Oglejte si nekaj legel pri vzrediteljih. Čisto neobvezno. In se o pasmi pogovorite z njimi. Tako boste zelo hitro odkrili, kdo je v vzreji doma in kdo ne. Ne glede na njihov standard, izgled, okolje kjer živijo mladiči. Nikakor ne podlegajte 'pozi' vzreditelja. Tako boste po nekaj ogledih že znali ločiti zrna od plev.
Ne hitite torej. Imeti psa, edinega resničnega prijatelja na svetu, ki si ga lahko kupimo, je dolgo potovanje. Če nameravamo z njim preživeti najmanj desetletje, je edina odgovorna stvar, ki jo lahko naredimo zase in za svojega bodočega spremljevalca ta, da si vzamemo čas. NE hitimo in predvsem vedimo: NAJPREJ KUPUJEM PRI DOBREM 'PROIZVAJALCU', potem se odločam za 'posamezen model' iz njegove ponudbe.
"Ampak, jaz želim samo psa, ne pa vesoljske rakete. Zgolj sprehode v parku, čivavo na plaži in grelnik nog na domačem kavču", sem zaslišal od nekod?
KO SEM KUPOVAL PSA, sem kupoval natanko takega. A takrat in pri drugem nakupu sem šele prišel iz 'avtošole', ter ob tem spadal v tisto skupino, ki je opravila 'svojo domačo nalogo'.
Kasneje, ko sem želel nekaj 'več' in to tudi našel - to je že druga zgodba. Ne glede na to, kaj želimo, si zaslužimo najboljšega PSA. Vendar na loteriji ne poznajo tega dobitka. Pot do tega cilja je speljana nekoliko drugače.
In na koncu ... Na koncu boste za svoj trud, ki ste ga vložili, nagrajeni z zvestim tovarišem ter vzrediteljem, ki vam bo na vašem 'potovanju' vedno stal ob strani. Vam in predvsem vašemu psu.
Preberite vse članke avtorja:
Jana. Vse pravice pridržane.