Spodnji tekst je bil napisan leta 2002, po odvzemu 322 psov in 14 mačk v Dolu pri Borovnici, ko je skoraj 300 psov v enem mesecu potrebovalo nove domove. Več na KLIK.
Ker se v zadnjih letih pojavljajo skupine in posamezniki, ki množično vozijo v Slovenijo ulične pse in pse iz zavetišč bivše Jugoslavije, je tekst več kot aktualen.
Jana Pahovnik
september 2014

V zadnjem času med aktualne teme sodi tudi problematika zavetišč za živali. Mnenja si včasih grobo nasprotujejo in ustvarjajo sovražnike med ljudmi, ki bi živalim morali pomagati ne glede na kraj, od koder prihajajo. Podpiram prizadevanja za iskanje novih domov in odgovornih ljudi, ki ne bodo po kratkem času živali zopet prepustili negotovi usodi. Kljub naklonjenosti, ki jo gojim do psov iz urejenih ali neurejenih zavetišč, pa je potrebno resnici pogledati v oči in bodoče nove psičarje seznaniti s težavami, s katerimi se bodo verjetno srečevali po "posvojitvi" psa iz zavetišča.

Zaradi specifičnih okoliščin, v katerih so psi živeli v azilu, bo težav verjetno največ prav pri teh psih.

Dolgo so živeli med drugimi psi in ker so izrazito socialne živali, morda celo bolj kot ljudje, so oblikovali strogo krdelno hierarhijo. Vsak pes je imel v skupini točno določeno mesto, od katerega so bili odvisni privilegiji, ki jih je lahko bil deležen. Obiskal sem jih v nekaterih azilih in pozorno opazoval njihovo vedenje. Posledice divjega krdelnega življenja se bodo kazale še dolgo, kajti zelo hitro lahko v posamezni ogradi razbereš rang prav vsakega psa. Odnosi znotraj krdela se niso prav nič spremeniti, le vsaka ograda je zdaj posebno, manjše krdelo. Psi se lahko in hitro učijo na svojem nivoju in ne razumejo človeškega pojmovanja poštenosti in enakosti. Vsi tisti - in upam, da vas bo čim več, ki boste posvojili enega od teh psov, morate krdelno hierarhijo in disciplino nadaljevati od prve minute naprej tudi pri vas doma. Naj vas ne premotijo prelepe žalostne oči in ne dopuščajte, da bi pes stopničko za stopničko plezal do vodilnega v krdelu. Srečen in zadovoljen bo le, če bo pravilno voden. S tem pa si boste zagotovili tudi njegovo spoštovanje in posledično ubogljivost. Ne smete jih pomilovati in več mesecev obravnavati kot nebogljenega otroka. Hitreje se bodo prilagodili novemu okolju in družini, če bodo imeli že od samega začetka močno vodstvo in če si bodo morali vsako nagrado, nežnost ali privilegij zaslužiti z nekim dejanjem.

Najpogostejše težave, s katerimi se boste srečevali posvojitelji psov, ki so bili navajeni živeti samo v pasjem krdelu, ne izvirajo iz slabega značaja posameznega psa, temveč iz življenjskih izkušenj, ki jih je žival pridobila.

Najprej velja omeniti POMANJKANJE HRANE. V velikem krdelu nujno vlada vsakdanja borba za preživetje in boj za minimalno količino hrane, ki preživetje še omogoča. Močnejši psi oz. psi pri vrhu hierarhične lestvice si priborijo dovolj hrane, nižje rangirani vedno trpijo pomanjkanje. Zaradi tega nekateri psi postanejo obsedeni s hrano in v novem domu svoj obrok bolestno branijo pred vsakim. Ne zavedajo se, da bo zdaj hrane dovolj in da jim jo nihče ne bo odvzel ter da se za preživetje ni potrebno več bojevati.

ZANEMARJENOST, čustvena, mentalna in telesna, je prav tako vzrok za mnoge probleme, ki se najbolj izrazito pojavijo pri psih, kateri so bili kot mladiči zapostavljeni in se z njimi ni ustrezno ravnalo. V pasjem krdelu so imeli stike samo z drugimi psi in mogoče včasih z osebo, ki je prinašala hrano. Nihče se jim ni posvečal, nihče jih ni seznanjal z zunanjim svetom, niso imeli stika z drugimi ljudmi, otroci ... Ne poznajo različnih zvokov, gibajočih se predmetov, igrač itd. Pri njih se najpogosteje pojavlja pretirana plašnost in agresija iz strahu, poleg tega pa jih je izredno težko naučiti hišne čistoče.

Ločitvena tesnoba vodi v UNIčEVALNOST. Psi, ki so živeli v velikem pasjem krdelu, potrebujejo veliko časa, da se privadijo novim okoliščinam in občasni samoti. Ponavadi se pretirano navežejo na novega psičarja in mu ne dovolijo zapuščati doma. Kadar so sami, uničujejo predmete, nekateri pa trpijo tako zelo, da začnejo izkazovati samouničevalno vedenje. Lovijo svoj rep, ga grizejo, do krvi si zgrizejo tačke ipd.

Naslednji problem je PRETIRANO LAJANJE. S svojo govorico se odzivajo na vse dražljaje, ki jih niso bili vajeni. Z lajanjem izražajo strah, grozijo, izsiljujejo naklonjenost, odgovarjajo drugemu.

NEVODLJIVOST: Pri vodenju na povodcu močno vlečejo in se zaganjajo, saj take oblike sprehoda niso navajeni. Če jih spustimo, mrzlično iščejo družbo drugih psov in se ne odzivajo na naše zahteve. Šele po daljšem času začnejo sprejemati motivacijo, ki jim jo ponujamo. Za lažjo vodljivost priporočam uporabo haltija.

STRAH: Pogosto se pri psih, ki so dolgo živeli izolirani od zunanjega sveta, pojavijo različni strahovi. Najpogosteje se bojijo različnih zvokov, hrupa, grmenja, pokanja, smeha, joka, cvilečih glasov ipd. Za odpravljanje takega strahu imamo kasete s posnetki različnih zvokov, ki jih psu skozi daljše obdobje vsak dan predvajamo.

Posvojitelji morate vedeti, da je v dobro živali in vas na začetku potrebno upoštevati nekaj osnovnih napotkov, ki bodo omogočili vzpostaviti pravilen odnos med vami in psom in ki bodo pomagali psu hitreje se vključiti v nov dom.

1. Prvi mesec skupnega življenja imejte psa stalno pod nadzorom. Priporočljivo je, da tudi v stanovanju za seboj vleče tanko vrvico, s katero ga lahko v vsakem trenutku odvrnete od neželenega dejanja.

2. Kadar ga ne morete nadzorovati oz. v času vaše odsotnosti, mu gibanje v stanovanju omejite na en prostor ali pa v ta namen postavite dovolj velik hišni boks. Na slednjega pa morate psa postopno navajati in ga mora sprejeti kot svoje prijetno domovanje in ne kot zapor.

3. Čas, ki ga preživite skupaj s psom, naj bo aktivno izrabljen. Učite ga, kaj je dovoljeno in kaj ni, učite ga nekaterih vaj poslušnosti in veliko se igrajte.

4. Psu namestite ležišče na tla in mu vsaj na začetku ne dovolite skakati na stole, fotelje in ležišča. Če bo sedel na isti višini, kot vi, mu boste priznavali enak ali višji rang. Kasneje, ko bo njegov položaj v družini-krdelu utrjen, mu boste lahko dovolili tudi ležati na fotelju, vendar samo z vašim povabilom in na vaš ukaz bo tudi moral na tla.

5. Ne vzpodbujajte borbenih iger: vlečenje za predmet, skupno valjanje po tleh in grobe igre. Take igre vzpodbujajo psa, da začne preizkušati svojo moč. Igrajte se na drugačne načine: naj lovi in prinaša žogico, skrivajte se, igrajte nogomet ipd.

6. Vse nagrade, nežnosti in privilegije si mora pes zaslužiti. Ne podlegajte izsiljevanju in če želite psa pobožati, naj najprej nekaj naredi na vaš ukaz (seveda ga morate prej naučiti, kaj nek ukaz pomeni. Priporočam, da pri učenju in tudi kasneje besedne ukaze povežete z vidnim znakom). Tudi preden mu postavite obrok hrane na tla, mu ukažite "sedi" in šele, ko bo sedel, mu dajte hrano.

7. Na začetku držite posodo s hrano v roki, ki jo v naslednjih dneh postopno spuščate proti tlom. Po enem tednu postavite posodo na tla in stojte zraven nje toliko časa, da bo pes pojedel. Nikoli pa mu posode ne jemljite takrat, ko bo pojedel tretjino ali polovico z namenom naučiti ga jemanje hrane. Kar ste mu dali, je njegovo in vso pravico ima v miru pojesti.

8. Hrano (zajtrk, kosilo, malico, večerjo) naj najprej dobijo družinski člani in pes na svojem prostoru šele potem, ko družina zaključi.

9. Skozi vrata hodite pred psom, ki vam mora slediti in ne voditi.

10. Kadar se premikate po stanovanju, zahtevajte, da se pes umakne z vaše poti.

11. Pes mora biti v družini zadnji po rangu.

12. Tudi odraslega psa na začetku navajajte na hišno čistočo enako, kot bi navajali mladiča.

13. Že takoj na začetku ga navajajte na občasno samoto. Pred odhodom se ne poslavljajte od njega, enostavno odidite, kot da je to nekaj povsem normalnega. Tudi po prihodu domov ga ne pozdravljajte pretirano.

Ne odlašajte s primerno vzgojo in ne dovolite psu početi vse, kar se mu zahoče. Ne popuščajte pri vzgoji in ne opravičujte se z besedami, da je revež in da najprej potrebuje mirno življenje brez zahtev. To se ne bo dobro končalo. Kadar boste v dvomih, kako ravnati ali ko se bodo pojavile prve težave, poiščite pomoč strokovnjaka.

Prijetno življenje s psom iz zavetišča je v veliki meri odvisno tudi od prave izbire. Niso vsi psi primerni za vse ljudi. Najti morate psa, ki se bo značajsko dobro ujel z vami. Človek, ki živi športno življenje naj izbere aktivnega in živahnega psa, tisti, ki hodite veliko na izlete ne smete izbrati psa z zelo izraženim lovskim nagonom, mirni ljudje izberite mirnega psa. Ne izbirajte samo po zunanjem videzu, veliko večjo vlogo igra značaj psa in pridobljene vedenjske značilnosti. Pomoč pri izbiranju naj vam bo nekaj naslednjih napotkov.

1. Vzemite si dovolj časa in si dobro oglejte vse pse ter opazujte njihovo vedenje.

2. Čas prilagajanja na nov dom je odvisen tudi od časa, ki ga je pes preživel v zavetišču. Psi, ki so tam živeli zelo dolgo, bodo potrebovali več časa in več vaše pozornosti ter tudi znanja.

3. Iščite pse, ki so do vas prijazni. Stegnite roko in opazujte, če bo pes roko povohal ali polizal. Nato se z njim pogovarjajte. Najdite psa, ki se bo odzval hitro ter sam iskal vašo bližino.

4. Tistega, ki vam najbolj ugaja, naj vam dovolijo odpeljati na prosto ali v drug prostor, kjer ne bo drugih psov iz krdela. Nekaj minut ga ignorirajte in opazujte, kako se bo na to odzival. Dober znak je, če bo takoj začel iskati stik z vami.

5. Preizkusite njegovo toleranco do dotikov. Večkrat zaporedoma ga pobožajte in opazujte reakcijo. Ali si želi še več ali se vam umika. To vam pove, koliko fizičnega kontakta je pes voljan prenašati.

6. V bližini psa zaploskajte, zapiskajte z igračko, tecite ... Opazujte stopnjo njegove vznemirjenosti in čas, ki ga potrebuje za pomiritev.

7. Psa za nekaj minut pustite samega v prostoru in zunaj poslušajte, kako se bo odzival. Po vrnitvi k njemu opazujte vedenje. Ali kaže znake stresa, ali je brez diha zaradi neprekinjenega lajanja, ali se stiska v kotu, ali vas normalno prijazno pozdravi.

8. Peljite ga na kratek sprehod. Ali ga bolj zanimajo vonjave ali vi, ali zelo vleče, ali se otepa, vam noče slediti in sili v drugo smer. Če je možno preverite njegovo željo po preganjanju premikajočih se predmetov (avto, kolo, tekač).

9. Preverite, kako se odziva na motivacijo s hrano ali igračo. Visoko motivirane pse bo lažje vzgajati, učiti in voditi.

10. Preverite njegovo odzivanje na otroke. Ali gre k njim brez strahu, se želi igrati, je prijateljsko razpoložen, ali se jih boji, se umika in skriva.

Ne pričakujte, da boste iz zavetišča dobili vrhunsko šolanega psa, ki bo zadovoljil vse vaše zahteve. Ne pričakujte, da bo pes že prve dni ubogal vsako vašo besedo in da z njim ne boste imeli nobenega dela in finančnih stroškov. Ne postavljajte že vnaprej zahtev, kot so "biti mora dober čuvaj, prijazen mora biti do vseh ljudi in živali, mora se znati obnašati, ne sme ničesar uničiti" in podobnih. V tem primeru boste razočarani, še bolj pa pes, ker z njim ne boste znali dobro živeti in boste celo razmišljali o vrnitvi v zavetišče. To pa je hujše dejanje kot če ne izberete nobenega psa.

Želim, da bi vse pse čim hitreje posvojili dobri in odgovorni ljudje, ki bodo razumeli, da življenje prvih nekaj tednov ali mesecev ne bo brez težav in da bo izbrani pes potreboval precej časa in njihove pozornosti ter pripravljenosti za delo z njim. Prepričan sem, da zvestoba in naklonjenost, ki ju boste dobili v zameno, vse to odtehtata.

Tistim, ki ste psa že pripeljali iz zavetišča in se že soočate s prvimi težavami, kot tudi tistim, ki se šele odločate o posvojitvi psa iz zavetišča, sem vedno pripravljen pomagati.

Tekst Martin Simončič, 2002
Foto arhiv zavetišča Horjul