Dobili smo mladička in sprašujemo se, ali je že dovolj star za v šolo ali ne.
Zakaj so igralne urice za psa tako pomembne?

Ko pridejo kužki iz legla, so navajeni živeti tako, kot so živeli v leglu. Tam so se igrali s svojimi bratci in sestricami, se grizli in se borili za svoj prostor pod soncem. Tisti, ki je bil dominantnejši, je bil prvi pri hrani, prvi se je prišel božat, prvi je bil vsepovsod.
Tisti, ki ni bil najbolj dominanten, je vseskozi to poskušal doseči s tem, da je tega napadal in mu dokazoval, da jo on tudi močan.
Tisti, ki pa je bil "priden", se je podredil, ker je že zelo hitro ugotovil, da je bolje biti nekje v kotu in čakati na tisto, kar bo ostalo zanj.
In te kužke smo potem odnesli v naše domove.



Glavni mladiček vse to dela tudi doma. Nas terorizira, če ni vse po njegovem, se razjezi, nas grize, se znaša nad vsemi stvarmi, ki jih najde v svoji bližini. Vse samo zato, da obdrži vlogo glavnega.
Tako je tudi pri srečanju z drugimi kužki. Pogumen je, če se mu kuža ne podredi in mu ne pusti, da ga grize, se takoj prelevi v malo renčečo in grizajočo "pošast".

Tisti, ki v leglu ni bil glavni, ampak se je vseskozi dokazoval, je tak tudi doma in v igri z drugimi psi.

Tisti, ki je bil v leglu priden in najbolj miren, je na začetku tak tudi doma. Ko čez nekaj dni ugotovi, da tukaj nima "sovražnikov", se začne povzpenjati po lestvici navzgor. Ponavadi nam je ta dan, dva celo všeč in smo celo ponosni na tega kužka, ker je le zbral pogum, da se je začel postavljati zase in da ni reva.

V igri z drugimi psi pa je zadeva čisto drugačna, kot pri prejšnjih dveh primerih. Kužkov se boji, ne upa si iti do njih in jih povohati, če kakšen kuža priteče do njega, se trese in uleže na hrbet, ker se je v leglu naučil, da če se preda, se mu ne bo nič hudega zgodilo in ga ne bo nič bolelo. Vleče nas stran od kužkov, pograbi ga panika, ko se mu kdo približuje. če se že spusti v igro, je zelo previden in bolj kot ne vseskozi nesproščen in samo opazuje, kje ga bo kdo napadel.

In kaj vse skupaj pomeni za kasneje, če jih ne naučimo pravilne igre.

Če pustimo psa iz prvega in drugega primera, da stalno podrejata druge pse, se bo na začetku zgodilo to, da se psi ne bodo hoteli več igrati z njim in lastniki drugih psov se vas bodo začeli izogibati. Pes se bo naučil, da je to čisto normalno, da je igra pač to, da se drugega psa grize in vseskozi renči ter skače vanj. Ko bo malo starejši (tukaj govorimo o mesecu, dveh), pa bo nehal dišati po mladičku in drugi psi ga ne bodo več tolerirali. Ker se mu bodo uprli in ga bodo ugriznili nazaj ali pa zarančali nanj, se mu bo podrl svet. "Kaj, a renčal in grizel me boš ..., ti že pokažem!" Pa imamo prvi resni pretep, ker se bo čisto zares stepel na življenje in smrt, ker on je pa ja glavni. In kaj smo s tem dobili? Psa, ki če ne bo takoj po njegovem, bo drugega podredil, če to ne bo zaleglo, se bo pa stepel zato, da uveljavi svojo voljo. Tega verjetno nočemo.

Kaj pa je s tem podrejenim pridnim kužkom?
Če se bo že začel igrati ali pa ne bo imel drugega izhoda, bo vseskozi v paničnem teku, ker si misli, da je bolje bežati. Ker so na začetku vsi hitrejši od njega, bo bolj ali manj stalno pripravljen na predajo. Ko bo videl, da drugi tudi ob njegovi predaji, ležanju ali otrplosti ne nehajo skakati po njem, bo še malo počakal, potem bo pa nabral ves pogum, ki ga premore in ugriznil nazaj. In kaj smo pridobili s tem? Pes je ugotovil, da to celo učinkuje. Razlika med prvima dvema in tem zadnjim je v tem, da se bo ta kuža preventivno naredil močnega in pogumnega, ker bo tako imel mir.

Vse skupaj pa nas pripelje do tega, da imamo samo renčanje in grizenje, ki se ga kmalu več ne da ustaviti.
Zato so igralne urice zelo pomembne.
Tukaj ne pustimo ne renčanja, ne grizenja, ne naskakovanja, ne gonjenja drugega psa.
Zakaj? Zato da dominantnega naučimo, da se drugih ne podreja, da se nauči strpnosti do drugih psov, da tudi če že kdo da taco nanj, ne bo njegov ponos čisto nič ranjen in da če kdo zarenči nanj, ne zarenči nazaj.
Tisto podrejeno bitje pa naučimo, da psi niso pošasti, da se z njimi lahko igra in mu nihče ne bo nič hudega storil.

Predvsem pa jih naučimo, da NE pomeni NE.
In da ob našem klicanju pridejo do nas, pa četudi so sredi najboljše igre ali pa so ravno našli najboljši kos mesa na svetu.

Zato je pomembno, da kužka čimprej vpišemo v igralne urice. Najbolje je že pri 12-tih tednih oziroma takoj, ko je drugič cepljen proti kužnim boleznim. Igralne urice potekajo enkrat na teden po eno uro in na začetku je povdarek na pravilni igri s svojimi vrstniki. Ko se kužki naučijo pravilne hoje, se pridružijo starejšim vrstnikom pri obisku parka Tivoli, mesta in živalskega vrta.
Pomembno je, da so skupine majhne (max. 6 kužkov), da so v skupini kužki, ki so približno podobnih starosti in velikosti, saj je med tromesečnim in pet mesečnim kužkom ogromna razlika tako po velikosti, kot po psihični razvitosti.

Da lahko igra poteka nadzorovano morajo biti kužki na 10 m povodcih, saj jih tako lahko vseskozi nadzorujemo in tudi, če se oddaljijo od nas, jih "dosežemo".



Dokler igra poteka lepo in se psi ne grizejo ali "ustrahujejo", se v igro ne vmešavamo. Ko vidimo, da se igra ne odvija tako kot želimo, pa takoj posežemo vanj.
V tem primeru, ki ga vidimo na sliki, sta se dva kužka spravila na enega in le ta se je takoj počutil neprijetno, zato se je dal v podrejeni položaj. Mi kot vodniki moram poseči v igro in kužka, ki je v podrejenem položaju poklicati po imenu ter ga takoj, ko je spet sproščen, pohvaliti. Kužka, ki pa sta začela z grobo igro, takoj ustavimo in jima z odločnim NE povemo, da tega ne dovolimo. Takoj, ko vsi trije kužki prenehajo s tem vedenjem, jih zopet spustimo, da se igrajo naprej.



Še en primer nepravilne igre. Prvi kuža grize za vrat drugega kužka, to je najhujša stresna oblika za drugega kužka. Hkrati pa je za tistega, ki grize potrditev moči.

Igralne urice se ne imenujejo igralne zato, da bi se tam kužka spustilo in bi po eni uri ves utrujen zaspal, vi bi pa imeli mir pred njim cel dan. Igralne so zato, ker mora biti povdarek na pravilnem igranju, kar pa pomeni, da mi kot vodniki pri tem zelo aktivno sodelujemo in na koncu smo tudi mi po eni uri čisto utrujeni in ko pridemo domov skupaj s kužkom, zaspimo.



Kužki so se razigrali in igra je postala preveč živa. Lastniki zopet posežejo vmes in jih dajo narazen. Zopet se z odločnim NE pove tistemu, ki je preživ, da se tega ne sme in tistega, ki se je podredil, čim prej spraviti iz podrejenega položaja.



Ko se pomirijo, se jih zopet spusti skupaj in vsi pazijo, do igra ne postane spet pregroba.
In tako počasi preko igralnih uric kužke naučimo, kako se pravilno igra.



Poleg pravilnega igranja moramo mladička naučiti hoje ob povodcu. Vsak dan gremo z njim na sprehod in ga učimo pravilne hoje ob povodcu, saj nam verjetno ni všeč, če nas vleče, ob kakšni cesti pa je to tudi zelo nevarno, saj nas kužek lahko povleče pod avto ali kolesarja.



Taka hoja nam ni v ponos, zato moramo imeti veliko potrpljenja in doslednosti, da kužka naučimo, da nas na povodcu ne vleče.



Vsakič, ko kuža napne povodec, se ustavimo in rečemo "počasi", ko upočasni, ga pohvalimo in gremo naprej.



Kuža kmalu ugotovi, da se mu vlečenje ne izplača.



Taka hoja, da nas kuža ne vleče, nam je v ponos in s svojim kužkom gremo lahko kamor hočemo.

Za mladička je zelo pomembno, da v mladosti spozna čim več stvari, zato se v igralnih uricah občasno pridružimo starejšim tečajnikom na obisku parka Tivoli, mesta ali živalskega vrta. Kužki so prav veseli, saj se tako vidijo dvakrat na teden, enkrat se igrajo na poligonu, drugič pa gredo "na izlet".



Na začetku se dogovorimo, katerega starejšega kužka bomo dobili za par in kam bomo šli.



Na začetku še malo vlečejo, ker so prvič v tako veliki skupini psov, potem pa se umirijo in se lepo sprehajajo ob vodniku.



Na koncu pa so že pravi "meščani", ki so v ponos lastnikom.



Ker je pravilna igra, lepa hoja in lepo obnašanje v urbanem okolju najpomembnejše v življenju vsakega psa in njegovega vodnika, so igralne urice najbolj pomembne za vsakega mladega kužka.
Na igralnih uricah se učimo tudi odpoklica iz igre in ker je igra za kužka zelo mamljiva, kuža kaj kmalu ugotovi, da če pride do nas, se gre lahko nazaj igrat.

Ko mladička prinesemo domov od vzreditelja, ne ve, kaj si mi želimo od njega, kakšen je naš življenjski slog, kam hodimo na sprehode, s kakšnimi situacijami se bo srečal. Na vse to moramo kužka pripraviti in igralne urice so tiste, ki vam pomagajo pravilno in na kužku razumljiv način te stvari prikazati.
Zato je čisto vseeno ali bo kuža, ko bo zrastel, majhen ali velik, na sprehod bo hodil vsak dan, kužke bo srečeval na vsakem koraku in vseh teh stvari bi se bilo dobro naučiti.

Igralne urice so namenjene lastnikom, ki želijo vzgojenega kužka.

Avtor fotografij: Tina Rogelj
Avtor prispevka: Alenka Klemenčič