BIOTERAPIJA

Namen našega delovanja je pomagati živalim in ljudem z eno najstarejših naravnih metod zdravljenja.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je bioterapijo že leta 1976 priznala kot komplementarno metodo zdravljenja.

Bioenergija je povsod prisotna energija (prana, či, bioplazma, duh, bog), brez katere življenje ni možno. Gre torej za čisto življenjsko energijo.

Vse, kar obstaja, kar poimenujemo z živo in neživo naravo, z materialnim in nematerialnim, je v medsebojni povezavi in odvisnosti, vse skupaj in posamezno pa napaja življenjska energija, ki je povsod prisotna in obstaja v neomejenih količinah. Predstavljajte si jo kot ocean, iz katerega lahko zajemate, a vode ne bo nikoli zmanjkalo.



Bolezen se vedno začne z neravnovesjem življenjske energije v telesu, kasneje pa se pokažejo obolenja na/v fizičnem telesu.

Aura prsta, slikana s Kirlianovo metodo

Zdravilec (bioterapevt) bolniku dovaja manjkajočo energijo ali odvaja višek energije. S tem doseže ravnovesje v telesu, ki je nujno potrebno za zdravje. Na bolnika istočasno vpliva s pozitivno informacijo. Bioenergija deluje celostno na vse sfere telesa, vidne in nevidne (mentalno, čustveno, fizično in duhovno), ker vse povezuje elektromagnetno polje. Glavnina energije se usmeri v obolele predele. Vse skupaj pripomore h krepitvi obrambnega sistema, kar telesu omogoči začetek procesa samozdravljenja.


Močan imunski sistem je kot skala, od katere se odbijajo sovražniki.

Bioterapija se v zadnjih letih zelo uveljavlja kot podporna metoda uradni medicini.

Vsi želimo biti zdravi in to želimo tudi našim živalim. Zdravje kot uravnoteženost telesa in duha si lahko predstavljamo kot lepo, mirno pokrajino, kjer nič ne zmoti naravnih zvokov in kjer se medsebojno prepletajo vsi elementi.







Z bioterapijo lahko za svojo žival in zase storite nekaj več.

Dani in Martin Simončič

---

Pričevanja o izkušnjah

Zlata prinašalka Daška
TOPLO PRIPOROčAM!

Z vsemi dvomljivci in malo manjšimi dvomljivci bi rada delila svoje izkušnje z bioterapijo.

Naša prinašalka Daška ima že od malega, zdaj je stara skoraj 3 leta, ponavljajoča se vnetja mehurja z vsemi spremljajočimi nevšečnostmi. Magnezij-amonijevi-tripelfosfatni kristali (struvatni), boleče uriniranje, pekoča bolečina, nenormalno uriniranje, počasen curek urina, pollakiurija, strangurija,... Celoten komplet. čeprav sem po izobrazbi veterinar in je bila psička strokovno zdravljena z vsemi konvencionalnimi zdravili, so se vnetja ponavljala. Vsakih nekaj mesecev se je stanje poslabšalo. Odločila sem se, da pri dolgoletnem znancu Martinu, poskusim z bioterapijo.
Daška je bila na prvi terapiji kar malo zmedena. Njeno vedenje je izdajalo, da ve, da se z njo nekaj dogaja. Po začetni prestrašenosti se je umirila in se prepustila Martinovim rokam, kot bi čutila, da ji pomagajo. Že po prvi terapiji se je njeno počutje izboljšalo. Po vseh štirih terapijah je normalno lulala, nič več se ni živčno grizla in lizala, in bila je veliko bolj živahna. Pregled urina je pokazal, da so kristali spremenili obliko in se sprali iz mehurja. Tudi bakterije in eritrociti so izginili. Uspeh torej.
Mnoge je sram priznati, da so pogledali onkraj uradne medicine, kaj šele veterine (kar je sicer v tujini ustaljena praksa, da se razumemo!). Jaz pa lahko brez sramu in zadrege v naši zavrti Sloveniji povem, da je bioterapija zelo učinkovita metoda. In jo poleg konvencionalnih metod zdravljenja priporočam vsem, ki vas skrbi za počutje vaših kosmatincev. Tudi če telo dobiva zdravila, ta niso tista, ki ga ozdravijo. Telo ozdravi samo. Zdravila samo omilijo simptome in pokažejo smer ozdravitve. Zakaj ne bi bila bioterapija tista, ki telesu da moč, da samo popravi tisto, kar ne deluje, kot bi moralo? Zakaj bi morali razumeti, kako dejansko deluje? Saj obstajajo tudi dokazi, potekajo raziskave. Marsičesa ne vidimo, pa vendarle obstaja. To, da obstaja energija, in da jo imamo vsi, pa niti ni več tako novo, kajne? Pomembno je le, da pomaga.
Vredno je poskusiti z bioterapijo, pa četudi le zaradi izboljšanja počutja ali zmanjšanja odmerkov zdravil. Pustite se presenetiti, lahko se zgodi še veliko več.
Žal mi je, da se mnogi na komplementarne metode zdravljenja obrnejo šele, ko so izčrpane vse druge metode zdravljenja. Naj bo bioterapija dopolnitev in izboljšava konvencionalne medicine, naj gresta z roko v roki. Skupen cilj je vendar najpomembnejši. ZDRAVJE.

Hvala Martinu in Dani, da vidita in čutita, česar mi ne upamo. Hvala Martinu za to, da je pogumnejši od nas in išče nove poti. Hkrati pa z veliko ljubezni in čutenja do živali in vsega živega, deli del sebe z nami. Že pogovor z njim nas pomiri in napolni z novimi močmi in upanjem, tako močna je toplina, ki jo izžareva.
Hvala za vso pomoč.

Hvaležni Daška, Maja, Primož in Mika

---

Ben in cushingov sindrom

Pozdravljeni!

Sem lastnica 8 letnega psa Bena, kateremu je bilo septembra l. 2004 postavljena diagnoza Cushingov sindrom.
Nekateri se me sigurno spomnite s foruma med.over.net, ko sem na vse moči prosila za nasvete in pomoč.
Po novembru pa se nisem več oglasila na forumu.
Danes vam pišem predvsem zato, da vam v grobem povem, kaj se je dogajalo potem in kako mi je bioterapevt Martin Simončič pomagal ozdraviti Bena.
Začela bom pa na začetku, da bodo vedeli tudi tisti, kateri takrat niso brali foruma na med.over.net.

Spomladi l. 2004 se je pri Benu pojavila huda alergija po celemu telesu. Z antibiotikih smo jo pregnali.
Ben je bil še vedno drugačen, napihnjen, spremembe je imel na koži (črne pikice), veliko je pil, uriniral,... veterinarji so pomislili na cushing, ampak za bolj podrobne preiskave sem morala na kliniko.

V času med preiskavami, se je Benu stanje zelo poslabšalo. Začele so mu odmirati mišice po celem telesu, dlaka odpadati, na sprednjih tačkah so se mu naredile rane, tako velike, da so mu kosti ven gledale. Rane smo morali na vsake 3 dni šivati in kožo skupaj vleči, ker so se same od sebe nazaj odpirale. Bilo je že tako hudo, da ni bilo druge rešitve, kakor plastična operacija - presajanje kože na levi komolček, kateri je bil bolj prizadet. Tudi operacija ni uspela, ker je bila koža - tkivo vse preveč prizadeto in imunski sistem porušen.

Po dobljenih zdravilih za chusing iz Anglije, se mu je v 14 dneh stanje izboljšalo in rane so se začele celiti.
čez nekaj mesecev si je Ben opomogel, rane so se mu zacelile, dlaka zrasla, edino leva noga je ostala poškodovana, na katero šepa, kar mu bo ostalo za zmeraj... in tako je bilo vse lepo do letošnje zime.

Letos pa je spet kar naenkrat izgubil veliko dlake, pojavila se mu je huda alergija, tako da se je do krvi zgrizel, na koži so se mu začeli pojavljat rdeči izpuščaji in črne pike,...
Bilo me je že zelo strah, kaj vse bomo spet morali prestajati. Po internetu na tujih internetnih straneh sem brala o cushingu. Bilo je veliko napisanega. Psi, ki so se zdravili za chusingu, kljub temu da so se zdravili, so poginili po nekaj letih. Pri srcu mi je bil zelo grozno. A je zdaj to to - konec? Nikakor se nisem mogla sprijaznit s tem...

Veliko me zanima alternativna medicina in vsake toliko časa, kaj preberem o tem.
Še sama ne vem, kako veliko srečo sem imela, da sem nekaj dni po tem naletela na članek, intervju z g. Simončičem na pozitivkah.net.

Odločila sem se, da pošljem email gospodu Simončiču. Presenečena sem bila, ko sem dobila zelo kmalu odgovor. Hitro sva se dogovorila za terapije in po enem tednu mu je izginila alergija. Zbrala sem pogum, da sem prenehala dajati Benu zdravila za chusing. čez en mesec smo imeli še eno terapijo. Benu je alergija popolnoma izginila, koža se mu popravlja, črne pike so v večin izginile, dlaka mu je začela rasti. Ben si je opomogel in to popolnoma brez zdravil! Res nevrjetno!
Zelo sem vesela, da je Ben zdaj v redu. Še bolj sem vesela, da sem spoznala gospoda Simončiča! Žal mi je edino, da nisem že prej slišala za njega, saj bi prihranil Benu veliko trplenja in meni zelo velikih stroškov!
Še enkrat najlepša hvala g. Martinu Simončiču!

Tukaj pa nekaj povezav, kjer lahko vidite in preberete, kako je bilo z Benom:

- forum, ko sem iskala pomoč: http://med.over.net/phorum/read.php?f=44&i=26307&t=26307
- stran z Benovimi slikami: http://www2.arnes.si/~mpegam/
- še ena stran s slikami: http://mojben.blogspot.com/

Maja Pegam

---

Zahvala g. Simončiču

Mali je eden od mojih najdenčkov. Je majhen muc, ki bi moral pred kratkim oditi v nov dom. čudovita družina je bila pripravljena počakati nanj tudi mesec ali več, saj se je pred kratkim začel počutiti slabo, nehal jesti in večino časa prespal. Takrat se je njegova zgodba šele dobro začela. Prvi antibiotiki niso učinkovali. Infuzije niso pomagale. Vitaminske injekcije mu niso naredile nič dobrega..., s kepo v želocu sem se odločila za test krvi. Pokazal je okuženost z levkozo.

Takole žalostno je izgledal v redkih trenutkih, ki jih ni prespal:


Muc mi je kljub vsakodnevnim infuzijam in drugim antibiotikom počasi ugašal pred očmi. V enem tednu ni bilo več niti trohice življenja v njem. V ponedeljek sem se v mislih poslavljala od njega.

Kljub vsemu sem še vedno po internetu brskala za zadnjimi bilkami, za katere bi se lahko oprijela in naletela na zgodbo o muci z levkozo, ki ji je g. Simončič uspel pomagati z bioterapijo... in poklicala... najprej katjuško, ki je pisala o svoji muci na forumu in takoj za tem gospoda Simončiča...

Po prvi terapiji se je muc počutil že nekoliko bolje. Po drugi terapiji je ves večer spal, vendar je po dolgem času spet v spanju sproščeno stegnil sprednje tačke. Po tretji terapiji se je mucku spet posvetila dlaka, oči so spet dobile življenje vase in muc je hodil za mano ter prosil za hrano.

Danes je za nama tudi četrta terapija in muc pravkar prazni posodo z briketi, hodi za mano po stanovanju in spet zvedavo opazuje svet okoli sebe. Še vedno je nekoliko utrujen od vsega, kar je prestal v tem mesecu, vendar je v njem spet življenje. Prvo jutro po zadnji terapiji sem vedela, da smo premagali bolezen. Muc se je prvič po enem mesecu spet igral...

Malček naslednji dan po zadnji terapiji. Spet se mu sveti dlaka in oči so polne življenja:



čaka naju še dolga pot in prepričana sem, da se bova h gospodu Simončiču še vračala, vendar me ni več strah bolezni. Še posebej pa mi je ostalo v spominu naše zadnje srečanje, ko je mali muc, ki se grozno boji tujih ljudi, celotno terapijo predel in kazal zadovoljstvo in ugodje, ki ga je čuti ob njegovem delu... Končno mu je odleglo!

Najino zgodbo pišem zato, ker upam, da jo bo prebral še kdo od vas in da ga bo to pripeljalo do g. Simončiča dovolj zgodaj, da bo lahko živalci še pomagal, da se pozdravi po naravni poti in ne šele tedaj, ko bodo vsi mogoči antibiotiki in druga zdravila že izgubila svoj smisel. Jaz sem se v tem tednu naučila ogromno in zato se zahvaljujem gospe Dani, ki si je na pikniku vzela čas in mi pojasnila, kako bioterapija deluje in gospodu Simončiču, ki je pomagal mojemu malčku takrat, ko so nad njim že vsi obupali. Obema hvala tudi za vso toplino, ki jo delita z vsemi nami.

Zadovoljen muc Mali in neizmerno hvaležna ostržka