ZAKLJUčEK

čas je, da se začnemo zavedati, da so petarde (predvsem v prednovoletnem času) postale problem družbe. Mediji nas vsakoletno opozarjajo na posledice njihove uporabe. Menimo, da bi bilo poleg otrok potrebno osveščati predvsem njihove starše. Potrebno bi jim bilo nazorno predstaviti ter razložiti kakšen vpliv imajo petarde (njihov pok) na življenjsko okolje. Tako na ljudi kot na živali, pa tudi na okolje samo. Seznaniti bi jih bilo potrebno z Zakonom o uporabi pirotehničnih sredstev, predvsem pa o pravilni uporabi petard.

Predstavljeni učni uri smo izvedli na razredni ter predmetni stopnji. Zaradi različnih starostnih skupin, smo vsako uro oblikovali in izpeljali malo drugače.

Opazili smo, da so vrstniki razredne stopnje z zanimanjem opazovali psička Badija, postavljali mentorici vprašanja, ki so se nanašala na psička, ipd. Veliko so pripovedovali o izkušnjah, ki jih imajo v zvezi s petardami. Z zanimanjem so spremljali pripovedovanja drugih učencev in se aktivno vključevali v pogovor. Bili so zelo motivirani. Še toliko bolj, saj jim je mentorica ob pripovedovanju praktično pokazala npr. pasja čutila, kako se žival obnaša, kadar je prestrašena, kako se rokuje z živaljo. Seznanili oziroma osvežili so svoje znanje o živalih, o njihovem načinu življenja,... Izvedeli so marsikaj zanimivega in novega.

Učencem 7. in 8. razredov smo pripravili nekoliko drugačne učne ure. Učenci teh razredov so bili namreč najpogostejši uporabniki pirotehničnih sredstev na naši šoli. Petarde so metali kar tako, za zabavo, da so strašili mlajše učence, mimoidoče in starejše ljudi. Priznali so, da z metanjem petard sicer niso želeli nikogar poškodovati oziroma ga kako drugače fizično prizadeti. Naša šolska svetovalna služba nas je vsakodnevno srečevala s to problematiko. Da bi uporabo petard vsaj zmanjšali, je bilo potrebno te učence seznaniti s posledicami-poškodbami, ki jih povzročajo petarde. Jih šokirati. In s slikami, ki jih je mentorica dobila na kliniki smo dosegli ravno to. Ko smo učencem po pogovoru pokazali slike raztrganih rok in poškodbe ostalih delov telesa, so se nad svojim početjem zamislili.

Zanimivo je bilo opazovati njihovo reakcijo ob pogledu na te slike. Na začetku ure so vsi brezvoljni sedeli v razredu češ: "Spet nam bo ta bajlarca neki težila o teh petardah. Brez veze..." Ob gledanju slik pa so kar nekako "oživeli". Razvil se je razgovor, skozi katerega je bilo razvidno, da so na vso stvar pričeli gledati malo drugače. Z večjim razumevanjem, z uvidenjem, da metanje petard ni samo "hec".

Glede na to, da se je uporaba petard v šoli in njeni okolici zelo zmanjšala, je bil naš cilj dosežen. V kolikšni meri, pa je odvisno od vsakega posameznika. Od tega, kakšen odnos imajo do pirotehničnih sredstev doma starši, od otrokove sposobnosti vživljanja v druge in razumevanja, da na tem svetu nismo sami, da si ga delimo še z drugimi živimi bitji, ki imajo prav tako pravico živeti. Bodimo bolj tolerantni, upoštevajmo želje in pravice drugih. Naše življenje bo postalo lepše, bogatejše, če se že vsaj trudimo zaživeti v slogi.

LITERATURA:

POBUDA ZA SPREMEMBO ZAKONA O PIROTEHNIčNIH SREDSTVIH, Škofije, 1.9.2002

PRILOGE:

Zbrani podpisi proti uporabi pirotehničnih sredstev