Cukramo se pri nas še kar naprej. Boste morali verjet na besedo, ker fotk novih ni. Bodo pa jutri
Tamali Bertolin je taka noro prijazna zverinica, da nas je utak že vse omrežil. Zdaj, ko sta z Rokom že povsem brez problema skupaj v istem prostoru in si Roko niti
kursinka še ne upa privoščit spričo Bertkove drobčkene postavice verjetno, sem dojenčka sinoči pustila, da ostane v naših spalnicah. Prej sem ga namreč zapirala v mojo "pisarno", to pa zato, da nam ne bi bilo treba poslušati Rokovih alarmov "na pomoč", če bi mu tamali slučajno sredi noči prišel grozit
Ampak lajanje smo že prvi dan, v prvh dveh urah uspešno zatrli, zato ni več razloga za zapor, ane. Priden Roko
Bertko moj mali je, ko sem prilezla v posteljo še jaz, pricapljal za mano in se mi namestil nekam med ramo in uho. In potem sem se ponoči občasno zbujalo, ker mi je nekaj grickalo uhelj, pa masiralo lasišče, zjutraj pa sem bila pod desno pazduho vsa potna in polna zalimanih sivih dlak
Pa nekam zaležan in trd vrat imam danes - po mojem ne od prepiha
Zjutraj pa mi je itak že odeje zmanjkalo, ko se je na prazno moževo stran naguzil še Roko, k nogam Miško, Berto pa se je preselil pod levo pazduho. Tako sem se po 25 letih spet zbudila kosmata pod pazduhami
Ker pa je tole Rokova tema (tega se pozabit ne sme), moram še par besed o njemu povedat. Je priden in upošteva kaj se sme in kaj ne, včasih sicer deluje prav malo telebanasto, ma, kaj mu čem. Ga imam rada, takega kot je
Recimo: en dan sem videla, da prihaja domov moj sine, omaškaran v neko skejtersko kapo, čez pa še kapuco, prav
neprijateljsko je zgledal. Topota pa ta otrok itak tako, kot kak istrski boškarin
No, ko je skozi šipo moj Roko The Braveheart zagledal to (za 35 stopinj v senci res nenavadno) pojavo, je hotel že nekaj zarenčati, pa sem stopila pred vrata in mu zarenčala nazaj, da kaj se gre. Sinu pa sem na hitro rekla, naj bo čisto tiho in naj si kapuco še malo bolj dol potegne - in vstopi. Ko so se vrata odprla, je ubogi "brejvhart" z repom med nogami zavpil na kratko "na pomoč" (to je uni nič kaj grozovit "babji" lajež wuf-wuf), jaz pa sem mu zagodla "kaj sva se zmenila" ... in revež se je kar sam v "varno kučo" pobral
Potem je bil pa ves vesel, ko se je Matija (sin) razkrinkal in ga poklical k sebi, je kar cvilil od olajšanja, se mi zdi
Ja, takele
telečje scene imamo
V nemški šoli pa totalna polomija. Eh ... razen sošolca Pikota smo jih zadnjič vsi slišali. In stali tam kot poklapana nemška vojska pred Stalingradom
Midva sva sploh imela predstavo zase. Ko je bilo treba marširat
polek bres povotca, ni šlo ne nazaj ne naprej, moj filozof se je odločil, da bo malo izhod iz poligona iskal ali pa pri Profesorju potuho. Pa sva bila kregana. Pa ves cajt itak caplja za mano ene pol metra, nič kaj nemški šoli dostojno in se mi upira kot kaka trmasta najstnica.
Ja, no ... čez ene pet let bova že tudi midva zmogla tistih dolgočasno dolgočasnih 40 korakov naprej, pa nazaj, pa počasi, pa hitro, pa ... booooooring
Škoda, da ni
ispitou is laufanja u krogu, tu bi midva blestela
Ali pa maratonskega "prostora" s tavžent motnjami, psi z igračami v gobcih, psi, ki se ravsajo med sabo ... (samo streljanja ne, prosim), to pa obvlada v nulo
ma ... saj je priden, no
Zato si je danes zaslužil
Planico na palčki