Porcelanec
Porcelaine · 6. FCI skupina – Goniči in krvosledci (barvarji), Sekcija 1.2, št. 30
| Izvor | Francija |
|---|---|
| Skupina | 6. srednje veliki psi z zahtevano delovno preizkušnjo |
| Uporaba | Gonič za malo in veliko divjad v tropu ali posamič |
| Življenjska doba | 12-15 let |
| Videz | Porcelanec, v vsej svoji veličini, ne more skriti francoskega porekla in je v vseh pogledih tipičen predstavnik mogočnih francoskih pasem, pa naj bo to drža, hoja ali gibanje pri lovu. Skladno grajeno in mišičasto telo. Glava, tipična za porcelanca, je nekoliko daljša, lepo oblikovana in suha, gobec ne kvadraten in ne koničast, nosni greben pa rahlo ovnast. Smrček črn z dobro odprtimi nosnicami. Šobe dobro pokrivajo spodnjo čeljust in niso mahedrave. Uhlji dolgi, tanki in zaviti in ne smejo biti nastavljeni nad očmi, ki so temne in imajo prijazen ter pameten izraz. Dolg vrat z nekaj kožne gube se konča v mišičast ramenski predel, ki izdaja dobrega tekača. Ne preširoke in vsaj do komolca globoke prsi gradijo dovolj zaobljena rebra. Hrbet dvignjen v plečih se nato nadaljuje vodoravno do križa in ne sme biti predolg, nato pa se v predelu križa spusti za 15-20 o v primerjavi z vodoravnico. Noge so dolge, dovolj močne z izraženim mišičjem vendar suhe in z zajčjo šapo. Rep, ki dosega skočni sklep, je pri korenu močnejši, nato se proti koncu tanjša, med delom pa je nošen visoko. |
| Barva | Barva porcelanca je najpomembnejši prepoznavni znak te pasme. Biti mora snežno bele barve z nekaj oranžnimi lisami po glavi, najdemo pa jih tudi po telesu. Cenjeni so primerki, ki imajo uhlje poškropljene z oranžnimi pikami. Na koži najdemo temne maroge, ki so vidne skozi sijočo krovno dlako in tako dajejo vtis prosojnega porcelana, kar daje psu tudi ime. |
| Dlaka | Dlaka, ta osnovna lastnost pasme, je kratka, priležna in sijoča. |
| Višina | psi 55-58 cm, psice 53-56 cm |
Značaj in oskrba
Oskrba: Nezahteven, dlaka se neguje kot pri vseh kratkodlakih psih, pozornost velja čistoči sluhovodov.
Temperament: Temperament se izraža v strasti do lova.
Čuvaj: Porcelanec se oglasi ob prihodu tujca, potem pa se njegove čujavske sposobnosti končajo.
Bistroumnost: Bister in hitro učljiv.
Zmožnost šolanja: Porcelanec dojema zelo hitro, jasno pa je, da mu gredo v glavo lažje lovske zadeve kot pa vaje vodljivosti. Zaradi svojega umirjenega značaja ga je lahko voditi kljub njegovi velikosti.
Odnos
do otrok: Nežen in predan
Odnos
do drugih živali: Kot lovski pes je prostoživečim živalim nevaren, moramo pa ob tem poudariti, da porcelanec spada v družbo psov, katere Francozi označujejo z nazivom "chian d'ordre". Ta izraz v prevodu pomeni "urejen pes", označuje pa pasme, ki instinktivno lovijo samo tisto divjad, za katero jih šolamo od malih nog. Torej, če porcelanca šolamo na divje prašiče, se npr. za srne ne bodo zmenili.
Odnos
do tujcev: Nezaupljiv, pogosto se raje umakne, če si pa tujec pridobi njegovo zaupanje, je nežen in prijazen.
Karakter: Strasten lovec, pameten, pri lovu taktičen in pogumen, zavedajoč se svoje moči, predan, doma miren.
Domače okolje: Na prostem v pesjaku ali vrtu. Ker je mirnega značaja, je lahko reden gost v stanovanju.
Primeren lastnik: Predvsem lovec ali rekreativec, ki zna ravnati z lovskim psom.
Potencialni problemi obnašanja: Nezahteven pes, če nam lovski nagon ne povzroča težav.
Nasveti: Ker porcelanca z lahkoto naučimo, da bo lovil samo tisto divjad, katero mi želimo, bi ga bilo škoda voditi na skupne love, preden ga dokončno izšolamo, to pa ni pred tretjim letom.
Več o pasmi
6. FCI skupina – Goniči in krvosledci (barvarji) Sekcija 1.2, št. 30
Pazimo na čistočo sluhovodov, kakšne druge težave, ki bi bile značilne za pasmo, pa ne nastopajo.
Predstavitev
Standard FCI: št. 30 / 19.10.64 6. skupina, goniči, srednja velikost z zahtevo po delovni preizkušnji Poreklo: Francija
Imenovan "kraljevi beli pes", odet v prestižen oranžno-bel kožuh, je porcelanec čudovito zlitje izvrstnih lovskih sposobnosti, ljubkosti in lepote. Govorili bomo o psu, katerega so mi predstavili kot izvrstnega pomočnika pri lovu, dovolj pogumnega, da se ne ustraši niti velike divjadi, kot je divji prašič.
Porcelanec, v vsej svoji veličini, ne more skriti francoskega porekla in je v vseh pogledih tipičen predstavnik mogočnih francoskih pasem, pa naj bo to drža, hoja ali gibanje pri lovu.
Skladno grajeno telo doseže v plečih pri psih 55-58 cm, pri psicah pa 53-56 cm. Glava, tipična za porcelanca, je nekoliko daljša, lepo oblikovana in suha. Gledano s strani je lobanja lepo zaobljena, gobec ne kvadraten in ne koničast, nosni greben pa rahlo ovnast. Smrček mora biti črn z dobro razvitimi nosnicami. Šobe dobro pokrivajo spodnjo čeljust in niso mahedrave. Uhlji so dolgi, tanki in zaviti in ne smejo biti nasajeni nad očmi, ki so temne in dajejo prijazen ter pameten izraz. Dolg vrat z nekaj kožne gube se konča v mišičast ramenski predel, ki izdaja dobrega tekača. Ne preširoke in vsaj do komolca globoke prsi gradijo dovolj zaobljena rebra. Hrbet dvignjen v plečih se nato nadaljuje vodoravno do križa in ne sme biti predolg, nato pa se v predelu križa spusti za 15-20 o v primerjavi z vodoravnico. Noge so dolge, dovolj močne, z izraženim mišičjem, vendar suhe in z zajčjo šapo. Rep, ki dosega skočni sklep, je pri korenu močnejši, nato se proti koncu tanjša, med delom pa je nošen visoko. Dlaka, ta osnovna lastnost pasme, je kratka, priležna in sijoča ter najpomembneje, bele barve z nekaj oranžnimi lisami po glavi, najdemo pa jih tudi po telesu. Cenjeni so primerki, ki imajo uhlje poškropljene z oranžnimi pikami. Na koži najdemo temne maroge, ki so vidne skozi sijočo krovno dlako in tako dajejo vtis prosojnega porcelana.
Kakor večini francoskih pasem tudi porcelancu pripisujejo, da izhaja iz psov, ki so na evropska tla pripotovali iz doline Nila, torej iz severne Afrike. Ime porcelanec nosi nekako od leta 1850, pred tem pa so po zahodni Evropi psi takega tipa nosili različna imena in ker so nekateri zagotovo pripomogli k nastanku pasme, ki jo opisujem, se jih na kratko dotaknimo.
Po pokrajini France Comte so take pse imenovali "france comtois" ali huxeuilski beli pes, ponekod pa lunevillski beli pes ali pa celo clunyski beli pes. V vseh primerih je šlo za podobne pse, ki so po opisih veljali za odlične zajčarje, le naziv so dobili vsakič po drugi opatiji, pač od koder je izhajala. Ime france comtois narekuje, da bi porcelancu prednike lahko iskali tudi pri "belih kraljevih psih" Ludvika XV., vendar je ta pokrajina v tistem času pripadala Špancem, zato to poreklo ostaja le domneva in zavito v temo preteklosti.
Italijanski kralj Francesco I. je svoje bele lovske pse ustvaril s križanjem psa sv. Huberta (vsako leto so menihi te opatije podarili vladarju šest takih psov) in izumrlega italijanskega (piemontskega) goniča, ki je bil bele barve, zato Italijani radi trdijo, da porcelanec in sodobni italijanski gonič spadata v isto skupino psov, katere osnovo so že stari Rimljani med osvajanji razsejali po zahodni Evropi. Sledeč starorimskim potem dejansko naletimo na navedbe o belih psih, ki so bili prilagojeni lokalnim razmeram za lov in sicer poznamo piemontskega goniča, ki danes ne obstaja več, prav tako izginulega švicarskega porcelanca ali schwytzois ter sedanjega, oziroma prednika sedanjega francoskega porcelanca.
V srednjem veku, ko je pravica do lova pripadala le plemstvu in cerkvi, so menihi v opatijah vzgajali trope belih psov, ki so bili različne mešanice zgoraj navedenih psov in jih uporabljali za lov na zajce s konji (chasse a courre), po francoski revoluciji leta 1789 pa je pravica lova prešla tudi na ostale državljane, s čimer se začne tudi zgodba o nastanku sodobnega porcelanca.
Zadnji predstojnik Luxeuilske opatije grof Clermont Tonnerre je svojemu zdravniku, doktorju Coillotu, v znak zahvale podaril dva bela psa, ki so ju vzgojili v opatiji. Psa je prevzel doktorjev prijatelj monsieur De Rosne in ju vzgajal ter paril brez dodajanja tuje krvi, kasneje pa je doktorju vrnil psičko po imenu Cleo in psa z imenom Termino. Ta dva psa lahko že štejemo kot prva sodobna predstavnika porcelanca in sta širom Francije žela občudovanje in hvalo, kar je doktorja Clermonta spodbudilo k nadaljnji "čisti" vzreji belih psov. Dejansko pa je k ohranitvi pasme nevede največ prispeval doktorjev oskrbnik psov Achille Vermont in sicer na zelo nenavaden način. Doktor Coillot je namreč zase prihranil le po nekaj mladičkov iz legel, za ostale pa je Achillu naročal naj jih odstrani, ker pa je Achille rad pogledal kozarcu v dno, ga navdušencem, željnih doktorjevih psov, ni bilo težko prepričati, da je mladičke zamenjal za kakšen liter opojne kapljice. čez čas, ko se je za "chasse a courre" navdušilo tudi meščanstvo, je tako, po zaslugi oskrbnika Achilla, obstajalo kar nekaj tropov belih psov, potomcev Clee in Termina, ter so tako tvorili temelj za nadaljnji razvoj porcelanca. Osamljenost doktorjeve vzreje psov dokazuje tudi naslednje neverjetno dejstvo: prvi standard za porcelanca so sestavili leta 1896, prvi pes vpisan v LOF (francosko vzrejno knjigo) pa je bila šele 19. septembra 1934 psička Fanfare gospoda Louis Rollina de Frouarda in Nancya.
Leta 1860 se je doktor Coillot odločil, da bo svojim psom poskušal vliti nekaj krvi drugih, že uveljavljenih francoskih pasem. Najprej je posegel po velikem gaskonjcu (grand bleu de gascogne) in saintonževcu (saintongeois), temeljih francoskih goničev, kasneje pa je želel psom dodati kri tipičnih zajčarjev, zato je uporabil arieškega (ariegeois) in arteškega (chien d'artois) zajčarja. Pse je poskušal križati tudi z vendejskim grifonom (briquet griffon veendien), vendar je ta zveza dala nezaželeno resasto odlakane potomce, ki so od svojih prednikov odstopali tudi po svojeglavosti in neposlušnosti. Kljub uporabi plemenitih in preizkušenih pasem pa le-te njegovim psom niso prispevale ničesar, kar bi pasmo dodatno izboljšalo, opazno je vplival le angleški zajčar (harrier), katerega je doktor večkrat uporabil, ko je poskušal osvežiti kri svojim psom. Psi so postajali hitrejši, pridobili pa so tudi močnejše kosti in mišičje. Vnašanje krvi ostalih pasem pa se, kljub nekaj poskusom, ni obneslo saj bi potomci izgubili osnovno značilnost porcelanca, tj. prosojna bela in oranžna barva, pa tudi značilnega glasu pri križancih ni dosegel.
Porcelanec se je tudi po doktorjevi smrti še naprej razvijal in tako lahko opazimo, da današnji psi kar precej odstopajo od nekdanjega tipa. Okrog leta 1900 so za lov na zajce zahtevali lahkega, elegantnega psa s plečno višino 53-55 cm, danes pa je pri lovu na divje prašiče zaželen močnejši in robustnejši pes, ki doseže v plečih do 58 cm.
Druga svetovna vojna je pošteno zdesetkala kinološko bogastvo Francije (ta država se namreč ponaša s kar sedemindvajsetimi od skupno devetinšestdeset pri FCI priznanih pasem goničev) in le posameznim navdušencem gre zahvala, da je porcelanec prebrodil petdeseta in šestdeseta leta, ko je bil naposled na pobudo kapitana Canoueta ustanovljen novi klub porcelancev. Danes pasmo, predvsem po zaslugi ekspanzije divjih prašičev, v zahodni Evropi vzrejajo v številu, ki zagotavlja njen obstoj tudi v prihodnje.
Omenil sem že, da je v preteklosti porcelanec po širnih poljih in travnikih lovil zajce, pri tem pa z glasom, ki gre od zvonkega laježa do globljega zavijanja, navduševal ljubitelje tovrstnega lova. Ker pa ga danes skoraj izključno uporabljajo za lov na divje prašiče, se je, tako kot na večjo divjad, prilagodil tudi na teren, kjer ta živi, t.j. običajno gosta, z robido preraščena podrast. Znajde se torej tako na polju kot tudi med grmarjenjem, kjer ga uspešno ščiti dovolj gosta dlaka. Porcelanec je robusten, hiter in pri lovu zavedajoč se svoje moči, agresiven pes. Dovolj je poslušen, da se k vodniku rad vrača ali z njim ohranja vidni stik, med iskanjem pa je ponavadi "daljši" kot druge francoske pasme. Na sledu je vztrajen in med približevanjem divjadi stopnjuje moč in dolžino laježa. Pri uporabi dveh ali več psov se ti instinktivno združijo v trop, pri katerem se razvije vidno sodelovanje med posameznimi osebki. Trop se z divjimi prašiči pogosto tudi spopade, medtem, ko so pri uporabi posameznega psa veliko bolj previdni in na divjad z varne razdalje opozarjajo s silnim glasom, kar pa ne moremo jemati kot pravilo.
Porcelanec spada med pasme, katerim Francozi pravijo chian d'ordre. Dobesedni prevod v slovenščino – "urejen pes" nam pove premalo, zato naj ga na kratko opišem. Chian d'ordre je pes, ki lovi samo tisto divjad, na katero je bil šolan. Sicer lahko izkušen vodnik to doseže z vsakim lovskim psom, vendar je omenjenim pasmam ta lastnost prirojena na enak način, kot je ptičarjem na primer stoja na divjad. če bomo psa potemtakem šolali na divje prašiče, se nam ne bo potrebno bati, da bo preganjal srne, prav tako pa ne bo preganjal lisic ali kun, kar bi si lahko od časa do časa zaželeli. Francosko razkošje in potrata pač, katere nismo vajeni pri vsestransko uporabnih nemških, pa tudi slovenskih pasmah.
Fotografije
