Mehkodlaki pšenični terier

Izvor	Irska; terierji – za lov, varuhi živine
Skupina	III. – terierji
Uporaba	jamarji in varuhi živine, sedaj družinski psi
Življenjska doba	12 – 14 let
Videz	kvadratični, močni, mišičasti, srednje veliki
Barva	vsi odtenki pšenične barve
Dlaka	dolga, svilena, rahlo valovita, brez podlanke, dlaka ne odpada
Višina	46 – 50 cm
Teža	15 – 20 kg

Značaj in oskrba

Oskrba: zahtevajo malo nege, razčesavanje na približno 10 dni, lahko se ga striže

Temperament: živahni, čuječi, neagresivni, igrivi

čuvaj: ima občutek za lastnino, še posebej, če je sam v hiši, ni pa tipičen čuvaj

Zaščita: ne

Bistroumnost: dojemljivi za šolanje v poslušnosti, agility

Zmožnost šolanja: lahki za šolanje poslušnosti, sledenje

Karakter: živahni, poskočni, dolgo igrivi, zrelost nastopi okoli 3. leta starosti, zvesti lastniku, se ne oddaljujejo od njega

Domače okolje: zelo primerni za stanovanje, ker dlaka ne odpada, tudi v pesjaku

Primeren lastnik: vse starosti, otroci ali odrasli

Potencialni problemi obnašanja: ob pravilni vzgoji ni problemov

Potencialni problemi z zdravjem: pasma je zdrava, pozornost velja nameniti le zobovju

Nasveti: so zelo nežni, ne prenesejo grobosti

Opombe trenerjev: hitro dojemajo, niso problematiči

Vzreditelji v Sloveniji: Janja Beg , Psarna "Novo Mesto" Milena Kaloh, Maribor

Še o pasmi: Stara irska pasma, izvira iz južne grofije Munstra v jugozahodni Irski. Je najstarejša irska terierska pasma. Uporabljali so jo kot lovskega psa terierja oz. vsestranskega lovskega psa, hkrati pa je bil tudi čuvaj in varuh živine – univerzalec pač, saj je bil v rokah revnih irskih kmetov, ki si niso mogli privoščiti več psov, pa so zato ustvarili psa lovca in hkrati psa pastirja. Standard izvira iz leta 1937. Glavna pobudnika za širitev te pasme sta bila Patrick Blake in Gerard J. Pierce. Kasneje je največ naredila za pasmo Maureen Holmes, ki je napisala tudi knjigo o tej pasmi. Glavna značilnost pasme je svilena dlaka, ki je brez podlanke in ne izpada, ni menjave dlake. Kot pove ime pasme, je barva pšenična in sicer v svetlejših odtenkih do rdečkaste barve. Po obliki telesa so identični irskim terierjem, glavna razlika med irskim in mehkodlakim pšeničnim pa je v dlaki in v značaju, saj so mehkodlaki pšenični terierji veliko bolj nežni in neagresivni kljub temu, da so na Irskem imeli oz. še imajo zelo zahtevne lovske preizkušnje za pridobitev vzrejnega dovoljenja, ta preizkušnja je tudi lov na vidre. Danes je ta pasma predvsem v nelovskih rokah, psi iz Irske, namenjeni lovu, pa imajo veliko krajšo dlako, kot razstavni psi, sicer pa med njimi ni razlik. Pasma se je hitro razširila tudi izven Irske, najbolj popularni pa so na Nizozemskem, Finskem in Švedskem. Zelo popularni so tudi v ZDA, kjer pa so pasmo že precej spremenili; ti psi imajo krajši gobec, daljšo in gostejšo dlako, ki je volnena namesto svilena. Splošen opis: kvadratičen pes z globokim prsnim košem in lepo usločenimi rebri. Noge srednje dolge z močnimi kostmi in majhnimi šapami. Oči morajo biti temno lešnikove in srednje velike. Uhlji so majhni in pobešeni. Glava je zmerno dolga, čelnik poudarjen, gobec močan, enako dolg kot lobanja. Rep je prikrajšan, kjer je to dovoljeno, sicer dolg, odlakan in nošen nad hrbtom. Dlaka je obilna, svilena, rahlo valovita, brez podlanke. Barva: vsi odtenki pšenične. Mladiči se skotijo zelo temni, do 2. meseca postanejo svetlejši in sicer v različnih odtenkih od sivo rjave, rumenkaste, rdečkaste barve, s črno masko, hrbtom, repom in nogami. Postopoma svetlijo in dobijo pravo barvo do 3. leta starosti. Višina okoli 45 do 48 cm, teža 14 – 20 kg. Po značaju so odločni, družabni, čuječi, zelo navezani na lastnika, odrastejo pozno, za šolanje so primerni po 1 letu starosti, v ZDA pogosto tekmujejo v obediencu ali aglilityju. So zelo nežni, primerni za otroke, starejše ljudi ali za dinamične mlade ljudi. Nega je zelo nezahtevna, ni potrebno trimanje, le razčesavanje na vsakih 10 do 14 dni. Za razstavljanje se jih večinoma postriže in sicer kratko po uhljih, licih, repu in hrbtu. V Sloveniji je 12 odraslih irskih mehkodlakih pšeničnih terierjev, do sedaj sta bili dve legli te pasme. Precej več jih je v Avstriji (100), na Madžarskem (60), češkem, v Nemčiji, Italiji (ameriški tip).

Več o pasmi

rahlo nezaupljivi, zadržani, če lastnik sprejme tujce, jih sprejmejo tudi sami