Deerhound

Izvor	Velika Britanija, srednji vek. Pisni zgodovinski viri na pogled resnobnih deerhoundov segajo v srednji vek, ko so jih škotski poglavarji uporabljali za lov. S propadom rodovno urejene družbe leta 1746 je bil ogrožen obstoj te pasme, vendar jo je ponovno oživil domači vzreditelj Duncan McNeil. Lastnišvo ljubeznivih in nežnih deerhoundov je bilo nekoč omejeno na škotsko plemstvo; to je bilo takrat, ko se je pasma razvila v pse za lov na jelene po gostih gozdovih škotskega višavja. S sekanjem gozdov na začetku 18. stoletja in z uveljavitvijo lovske puške je pasma izgubila priljubljenost.
Skupina	X. FCI Skupina – hrti, številka standarda 164
Uporaba	nekoč odličen lovec na jelene, danes kot razstavni pes ali pes spremljevalec; danes so ti dostojanstveni psi najbolj razširjeni v Južni Afriki, na Škotskem pa jih je bolj malo
Življenjska doba	11-12 let
Videz	po zunanjosti je tipičen hrt, velik, ostrodlak pes z dlako, ki ga varuje pred slabim vremenom, glava je ozka in klinasta, oči so temne in imajo nežen pogled, noge so dolge in ravne, kosti so močne, rep je dolg in vitek
Barva	rdeč, srnje barve, siv, črn, progast
Dlaka	nezahtevna za vzrževanje
Višina	psi minimalno 76 cm, psice minimalno 71 cm
Teža	psi približno 45,5 kg, psice približno 36,5 kg

Značaj in oskrba

Oskrba: nezahtevna – redno krajšanje krempljev in previdnost v mesecih intenzivne rasti

Temperament: dobrodušen, prijazen, miroljuben

čuvaj: da

Zaščita: ne

Bistroumnost: dobra

Zmožnost šolanja: za psa spremljevalca

Karakter: zvest prijatelj, tih in miroljuben klub svoji veliki pojavi

Domače okolje: čeprav njegova velikost in hrtovski značaj zahteva redno vsakodnevno gibanje, pa je klub temu prijazen sostanovalec v stanovanju, čeprav veliko bolj uživa na vrtu

Primeren lastnik: umirjen

Potencialni problemi obnašanja: plašnost, izbirčnost pri hrani

Potencialni problemi z zdravjem: zdrava pasma – potrebna previdnost v fazi intenzivne rasti

Nasveti: zgodnja socializacija