Bokser

Izvor	Nemčija, 19. stoletje
Skupina	II. FCI skupina, standard št. 144
Življenjska doba	8 do 10 let, s primerno oskrbo pa tudi dlje
Videz	močan, mišičast, gobec kratek, telo kvadratno, uhlja in rep sta lahko rezana ali pa tudi ne
Barva	progasta ali rumena, z belino ali brez
Dlaka	kratka, močna, sijoča, brez poddlanke
Višina	53 – 63 cm
Teža	27 – 37 kg

Značaj in oskrba

Naloga: prvotno borben, danes služben, predvsem pa za družbo

Oskrba: dlaka ne zahteva posebnega vzdrževanja, vzdrževanje redne higiene (nohti, uhlji, zoblje) pa je potrebno tako kot pri vseh pasmah

Aktivnost: hiperenergetik

čuvaj: zelo dober

Zaščita: zelo dober

Bistroumnost: zelo intiligenten

Zmožnost treniranja: Šolanje je počasnejše kot na primer pri nemškemu ovčarju, ker pes zelo razmišlja

Karakter: prijateljski, svojeglav, samozavesten, zvedav, neagresiven, zamerljiv, pripaden družini

Domače okolje: kratkodlaki psi morajo živeti v zaprtem in pozimi ogrevanem prostoru

Dober lastnik: energičen, samozavesten, delaven vodja, z dovolj časa za trening in vaje

Možne težave: čustveno nestabilen, dominanten, agresiven, neubogljiv

Obnašanje: neumoren, nemiren

Zdravstvene težave: podvržen rakastim obolenjem ter boleznim srca, podvržen debelosti

Priporočilo: zgodnji trening in socializacija, potrebuje toploto bivalno okolje (nikakor to ni pesjak ali uta), želi si človekovo družbe in stika z njim

Opombe trenerjev: To je eden redkih psov, ki ima smisel za humor. Zelo ustvarjalen, pogumen in veselje je biti z njim. Ko se postavi na zadnje tace, uporabi sprednje šape kot roke (kot bi se tepel), zato mu pravimo bokser. ( Preberite opombo obiskovalca strani! ) Bokser ima zelo izrazit nagon plena, v vajah sledenja ima nemalokrat probleme zaradi kratkega gobca, poslušnost pa je zaradi njegovega značaja vedno nekoliko slabša stran šolanja. Pri šolanju naj se ne uporabljajo grobe metode.

Vzreditelji v Sloveniji: Andreja čučnik iz Ljubljane.

Več o pasmi

s primerno socilaizacijo dosežemo da lahko v tropu živi več samcev

Predstavitev

2. FCI skupina – Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi

Nemški bokser Matična dežela: Nemčija FCI Standard N°144 / 10. 04. 2002 , klasifikacija: II. skupina – sekcija 2 – Molosoidi, zahtevan delovni izpit.

Kratek pregled zgodovine pasme: Pasma nemški bokser je, v obliki kot jo poznamo danes, dokaj mlada. Standard za to pasmo je bil izdan leta 1905 in se vse do danes ni mnogo spremenil.

Korenine te pasme segajo več tisoč let nazaj, ko se je skozi stoletja razvil t.i. molosoidni tip psa. Bolj natančno pa lahko razvoju pasme sledimo od začetka 18. stoletja. Pasma se je s časom spreminjala in s selekcijo so se vzredili psi, ki so se uporabljali za lov na veliko divjad, kjer je pes zgrabil plen in ga s svojo močjo in okretnostjo zadržal pri tleh, dokler ni prišel lovec in plena pokončal. Kmalu pa je ta pes postal tudi tesnejši spremljevalec človeka – kot čuvaj preprodajalcev živine in mesarjev.

prednik bokserja – mesarski pes John Wagner, The Boxer, 1939

Te pse je odlikovala inteligenca, prilagodljivost in okretnost in te kvalitete so se ohranili vse do danes. Prvi bokser vpisan v uradno vzrejno knjigo je bil leta 1904 samec z imenom Muehlbauer's Flocki.

Pri razvoju modernega bokserja, kot ga poznamo danes, ne moremo mimo imena gospe Friederun Stockmann, ki je v desetletjih pred in po prvi svetovni vojni s svojimi psi iz psarne v. Dom (Nemčija) zaznamovala razvoj te pasme. Psa Sigurd v. Dom in Lustig v. Dom sta imela ključno vlogo pri oblikovanju modernega bokserja tako na starem kontinentu, kot v Ameriki.

Izgled: Citirano iz FCI standarda: Bokser je srednje velik, gladkodlaki, postaven pes s kratko, kvadratično postavo, močnim okostjem, plastično izstopajočih močno razvitih, suhih mišic. Živahnega gibanja, poln moči in plemenitosti. Kot pojava bokser ne sme delovati okorno, zavaljeno, neokretno, telesno slabotno ali prazno.

V teh stavkih najdemo vse, kar je zares pomembno pri izgledu te pasme. Uravnovešenost med močjo in eleganco je edinstvena za to pasmo.

Velikost: samec: 57 – 63 cm (preko 30 kg pri 60 cm plečne višine), samica: 53 – 59 cm (preko 25 kg pri 56 cm plečne višine).

Glava: Kar je pri izgledu bokserja morda najbolj pomembno, je njegova glava. Bokser je kratkogobčni pes. Da glava dobi pravilen izraz, nosnik ne sme biti ne predolg, ne prekratek. Stop (čelni kotek) je močno nakazan. Gobec mora biti kar se da širok in kvadratične oblike, spodnja čeljust mora segati čez zgornjo (predgrizavost). Zobna letev naj bo kar se da široka in ravna (ne zaobljna kot pri drugih pasmah). Brada mora biti močna in od spredaj jasno vidna in zasukana navzgor. čelo mora biti visoko, lepo obokano in, s profila gledano, zaobljeno in ne plosko. Oči morajo biti velike (vendar ne izbuljene) in kar se da temne. Svetle oči so nezaželjene. Uhlja kupirana in lepo nošena ali, kadar naravna, priležana k licu in ne dvignjena ali obrnjena nazaj, primerne velikosti (ne prevelika ali premajhna).

Telo: Vrat naj bo eleganten, mišičav, ne prekratek in predebel. Hrbet kratek in raven, mišičav, z jasno izraženim grebenom, prsa globoka in naj segajo do komolca, predprsje lepo izraženo. Trebuh prileknjen in ne ohlapen. Sprednje in zadnje noge morajo biti vzporedne in krepkih kosti. Mišice na zadnjih nogah morajo biti jasno definirane. Šape morajo biti močne in sklenjene. Rep prirezan ali naraven. Telo bokserja mora biti kvadratično – višina vihra je enaka dolžini telesa.

V gibanju je bokser živahen, poln moči in plemenitosti. Koraki so dolgi in energični z močnim odrivom in potiskom. Bokser mora biti hiter in okreten.

Barva: Standard priznava dve barvni različici – rumeno in progasto (v odtenkih od pšenično rumene do jelenje rdeče),

z belimi oznakami na tačkah, prsih, vratu in glavi (na čelu in gobcu) ali brez. črna maska, omejena na gobec in okoli oči, je nujna.

Poznamo tudi bele bokserje, ki po standardu niso priznani in se v vzreji ne uporabljajo. Beli bokserji nastanejo kot rezultat parjenja dveh staršev z belinami in so povsem normalni in, v nasprotju s splošim prepričanjem, niso albini. V zadnjem času se veliko belih bokserjev v leglih zadrži.

Zdravje: Bokser na žalost ni med najbolj zdravimi pasmami. Pestijo jih težave s srcem (aortna in pulmonarna stenoza, cardiomyopathija), težave s hrbtenico (spondiloza) in kolki (displazija). Pogost je tudi kožni rak, alergije in prebavne motnje. Ne srečo je vse več vzrediteljev, ki svoje bokserje preventivno testirajo za te resne dedne bolezni, še preden jih uporabijo za razplod. Zato je zelo pomembno, da se pred nekupom dobro pozanimate in vzreditelja vašega bodočega psa povprašate o vseh morebitnih težavah mame in očeta vašega bodočega psa.

Temperament: Ne glede na to, da je bokser po izgledu zelo lep pes, je to, kar jih naredi edinstvene in posebne, prav njihov karakter. Bokserji so zelo privrženi vsem družinskim članom in jim bodo ostali zvesti do konca. Brez skrbi lahko svojemu bokserju zaupate dojenčka ali malega otroka, saj so poznani po tem, da so zares zaupanja vredni in za družino kateri pripadajo, pripravljeni narediti vse.

So odlični čuvaji in bodo oznanili vsako spremembo. Vendar ne bodite presenečeni, če bo poštar za vašega bokserja najbolj priljubljen obiskovalec, saj pride na obisk vsak dan! Bokserji so ljudem, ki jih poznajo in jim zaupajo, zelo privrženi, do tujcev pa previdni. Vendar samo prvih par sekund, saj, ko bodo spoznali, da tujec ni nevaren, bo le-ta takoj postal njihov najboljši prijatelj. Agresija do ljudi je pri tej pasmi zelo, zelo redka, če je le vzgoja in socializacija mladiča pravilna.

Bokseji so psi, ki bodo pri človeku vedno iskali družbo, pozornost in ljubezen, in če jim boste dali to, bodo postali nepogrešljivi člani vaše družine in po vsej verjetnosti tudi najbolj priljubljeni. Zato ljudje, ki so v svojem življenju imeli tudi po 5 ali 6 bokserjev zapored, niso redki. Na splošno med »bokseraši« velja prepričanje: enkrat bokser, vedno bokser.

Najbolj veseli bodo, ko bodo z vami gledali vaš najljubši film (na kavču takoj zraven vas),

vam delali družbo med kuho, vam greli noge pod vašo pisalno mizo ali z vami šli na izlet v neznani kraj. So namreč zelo iskrivi, radovedni, inteligentni in prilagodljivi psi, vedno pripravljeni za akcijo, hkrati pa tudi zelo dobri delovni psi , ki so se izkazali tako v klasičnih disciplinah (poslušnost, sledenje in obramba), kot tudi v agility-u in kot reševalni psi. Kar pa je najbolj značilno za bokserje, je izkazovanje čustev – veselja in žalosti. So kot odprta knjiga in, če jim kaj ne bo pogodu, boste za to sigurno prvi izvedeli vi. Z vami bodo delili veselje in žalost in če doste z njimi preživeli veliko časa, bodo kaj kmalu postali vaši najboljši, najbolj razumevajoči in zvesti prijatelji.

Zahteve: Bokserji so načeloma primerni za ljudi, ki še nimajo izkušenj s psi, vendar pa gre povdariti par dejavnikov, ki so pomembni, ko se odločate za to pasmo:

Nastanitvene potrebe – bokser je pasma, ki ni primerna za v pesjak. Prvič zaradi kratke dlake, ki nima podlanke in zaradi tega slabo prenašajo mraz, drugič zaradi tega, ker potrebujejo družbo. Osamljen bokser je nesrečen bokser… Zelo dobro se razumejo tudi z drugimi živalmi (mačkami, hrčki, zajci ipd.), če smo le od začetka previdni, da jih njihova radovednost in igrivost ne premami h kaki neumnosti.

Fižična aktivnost – Bokser zahteva veliko gibanja. Vsakodnevni dolgi in raznoliki sprehodi so za njih nujni, saj bodo le tako lahko porabili svojo odvečno energijo, ki se bo v njih kopičila čez dan.

Razpoložljiv čas – Bokser je pes, ki zahteva obilico časa in bo v prvem letu življenja zahteval večino vašega prostega časa. So zelo hitro učljivi, če boste z njimi ravnali z doslednostjo in razumevanjem.

Potrpljenje – Mlad bokser bo od vas zahteval veliko potrpljenja, saj so po naravi lumpasti. Zato niso primerni za ljudi, ki se hitro razjezijo. Znajo biti svojeglavi, originalni in polni idej in vas znajo vedno znova presenetiti, ko že mislite, da jih poznate do obisti.

če mislite, da ustrezate vsem od zgoraj naštetih zahtev, ste idealen lastnih za bokserja. Prvi meseci življenja z malim nagajivčkom znajo biti zelo zahtevni, saj bo vaše življenje zagotovo postavil na glavo. V trenutku boste imeli občutek, da se je vaša družina povečala za 3 člane, ne za enega! Vendar z zmerno količino potrpežljivosti in razumevanja, bo vaš bokser zrasel v odličnega družabnika, ki bo postal nepogrešljiv del vašega življenja.

Zgodovina pasme

2. FCI skupina – Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi

Zgodovina pasme Nemški bokser je moderna pasma. Ustvarjena je bila koncem 19. stoletja, svojo podobo pa je izoblikovala predvsem po prvi in drugi svetovni vojni. Je ena od prvih (po nekaterih virih celo prva) pasem, katerih nastanek je natančno dokumentiran in pri kateri lahko rodovno drevo sledimo do prvih psov, "Adamov in Ev" pasme.

Vzroki za nastanek pasme segajo v čas, ko je stara dama Evropa brstela od novih idej in časa, ko so ljudje za nek kratek trenutek v zgodovini imeli občutek, da so gospodarji svojih življenj in da ni nič nemogoče. Industrijska revolucija je bila na svojem višku in hiter razvoj znanosti je omogočal ljudem večji vpogled na svet, v katerem prebivajo in sobivajo. Fevdalizem se je dokončno poslavljal in začenjal se je čas, ko so ljudi ocenjevali po njihovem prispevku družbi in njihovih sposobnostih, namesto da bi jih ocenjevali po poreklu. V tem času so mlade industrijske države pričenjale tudi manj svetlo plat zgodovine. Starim kolonialnim velesilam (z izjemo Velike Britanije) so odvzemale njihovo posest in same postajale kolonialne sile.

Leta 1894 se je v München priselil znan kinolog tistega časa, ki ga zanimivo, kljub njegovemu bistvenemu vplivu na kreiranje nove pasme, zasledimo zgolj v kroniki Bokser Kluba München in redkih drugih člankih. Njegovo ime pa je tolikanj bolj poznano med ljubitelji airedale terierjev, ki jih je vzrejal, ter prav tako – oziroma še bolj; med ljubitelji starodavne lovske pasme nemški prepeličar (Deutscher Wachtelhund), ki jo je ta pionir kinologije rekonstruiral, saj je pasma v tistem času (tako kot mali Brabantski Bullenbeiser, ki je prednik modernega bokserja) kot taka že izumrla. Ime mu je bilo Friedrich Roberth.

Roberth je nekaj časa služil v kolonialni vojski v Juži Afriki in od tam je prinesel s seboj idejo bojnega (vojaškega) psa, saj je v vojskah takratne Evrope pes znova pridobival vse večjo veljavo in uporabnost, bodisi kot sanitetni pes ali kurir ter sredstvo osebne zaščite stražarjev in častnikov. Roberth je, kakor je bilo že omenjeno, slovel kot vzreditelj airedale terierjev, ki jih je uvozil iz Anglije, ki je bila v tistem času vodilna kinološka sila in od koder so v Nemčijo na veliko uvažali pse te pasme, saj so glede na takratne poglede sloveli kot ideal bojnega psa. Vendar pa se lahka konstrukcija airedalca nikakor ni skladala z Roberthovo osebno predstavo o močnem in gibčnem delovnem psu srednje postave, ki bi bil primeren za uporabo v vojski in policiji. In seveda velja delno tudi dejstvo, da airedalec ni bil nemška pasma.

Ob tem je potrebno pripomniti, da je tisti čas sovpadal z naslednjim "izumom" v zgodovinskem razvoju – nacionalizmom (ki ga nikakor ne smemo enačiti z šovinizmom), ki je bil tisti čas v Evropi na pohodu že od pomladi narodov in ki se je kot nova ideologija meščanstva zasidral po vsej celini. V tem času so si mlade nacionalne države prizadevale ustvariti svoje, narodne atribute. Na plan so prihajali stari zemljevidi, ki so glede na državo nastanka prikazovale nacionalna ozemlja. Narodi so vsak zase ustvarjali svojo "zgodovino" oz. v zgodovinskih dejstvih iskali svoje poreklo in dokaze za svojo starodavnost, tako v zgodovinski znanosti kot tudi umetnosti. Kinologija nikakor ni bila imuna na vpliv časa in to je seveda rezultiralo v tem, da so pričeli obujati oziroma rekonstruirati nekatere stare pasme, ki so jih poznali iz pripovedovanj ter starih slik in dokumentov iz preteklosti. V zadnji tretjini devetnajstega stoletja se je tako v Nemčiji pričela razvijati nova, nemška pasma. Iz potomcev stare pasme – Brabantskega Bullenbeiserja so si prizadevali ustvariti nekaj novega in tako je s križanjem psice, ki jo je iz Francije pripeljal Georg Alt, ter njenega sina iz kombinacije z neznanim psom pričel nastajati Nemški Bokser kot ga poznamo danes.

Alt's Flora I. in njen sin Lechner's Box sta tako dala prve potomce, Alt's Floro II. In Alt's Scheckin. Floro II. so nadalje parili z njenim očetom Boxom in iz te kombinacije se je skotil Maiers Lord, ki je kasneje v kombinaciji z Maiers Floro, dal naslednjega temeljnega samca, Picola v. Angertorja. Po drugi strani so sestro Flore II., Alt's Scheckin, parili z buldogom, ki ga je doktor Toenisen uvozil iz Anglije in ki mu je bilo ime Tom. Ta kombinacija je dala Blanko v. Angertor in pa prvega psa vpisanega v rodovno knjigo nemških bokserjev, Muhlbauer's Flockija. Iz paritve Picola in Blanke, se je skotila "Eva" vseh nemških bokserjev, Meta v.d. Passage.

Po svoji selitvi iz severne Nemčije v München, se je na Dunaju rojeni Roberth pričel sestajati s še dvema znanima kinologoma tistega časa. To sta bila König in Hoepner, ki sta bila prav tako vzreditelja airedalcev, a sta že takrat dejavno sodelovala pri nastajanju bokserja. Roberth se je še iz otroštva spomnil pripovedovanj in posameznih psov, ki so jih imenovali Bier-Boxer. Ti psi so bili (gledano z današnjega vidika) bolj podobni American Stafordshire terierju ali American Pit Bulu, kot pa pasmi ki jo danes poznamo kot bokserja. Takrat se je ta nemirni duh že oziral po novih kinoloških izzivih in za njegove poglede je bil prav bokser tisto, kar si je predstavljal, da naj bi pomenilo pravega vojnega psa, saj se mu je takrat airedalec že zdel preveč eleganten in prelahek. Še preden se je zavedel, je že stal na čelu kampanje za uveljavitev bokserja kot nove nemške pasme.

S pomočjo nekaterih drugih kinoloških zanesenjakov združenih v takratnem Klubu psov Svetega Bernarda, so pričeli z vzrejo. Že naslednje leto, torej leta 1895, so pod njegovim vodstvom organizirali prvo poskusno razstavo znotraj klubske razstave Kluba psov Sv. Bernarda. Zmagovalec te razstave je bil Muehlsbauer's Flocki, ki si je s tem pridobil pravico, da se kot prvi pes vpiše v rodovno knjigo. Kot zanimivost naj omenim, da je bil Flock na tej razstavi edini predstavljeni pes in da je moral Roberth celo močno prepričevati njegovega lastnika, da ga je na razstavo sploh prijavil. Klub vsemu, pa je razstava kot taka imela uspeh in kmalu za tem je bil ustanovljen prvi Klub Nemških Bokserjev, ki je zelo hitro začel pridobivati vse več novih in novih članov.

Naslednjo razstavo so organizirali leta 1896, na vrtu enega od članov kluba. Zaradi udeležbe zgolj enega psa na prvi razstavi so bili trije vodilni v klubu zelo zaskrbljeni in so glede na prve prijave pričakovali popoln polom, a so s pripravami vseeno trmasto nadaljevali. Njihovi strahovi so se izkazali za neutemeljene, saj so na dan, ko naj bi se razstava odvila, na mestu dogodka našli ogromno število psov, ki so se že razvrščali ob ringu. Največje presenečenje pa je predstavljalo občinstvo, ki ni bilo sestavljeno zgolj iz razstavljalcev in članov kluba, temveč je razstava kljub vstopnini pritegnila veliko število ostalih ljubiteljev psov. Razstava je bila velik uspeh za mladi klub. Sodnik König si je v gneči na vrtu komajda izboril kotiček in odsodil dogodek, na katerem je bilo prikazanih najmanj dvajset bokserjev.

Kljub uspehu razstave pa je bilo jasno, da cilj glede utrjenosti pasemskega tipa še zdaleč ni dosežen. Nekateri psi so že imeli izoblikovan tip telesa, medtem ko so ostali še vedno bolj spominjali na robustne Bier-Boxerje iz starih časov kot pa na ideal, ki so ga imeli v glavi kreatorji pasme. Tako je padla prva odločitev, da se uvedejo nekatera vzrejna pravila in pa bolj detajliran standard, ki v glavnih točkah ostaja nespremenjen do danes. Ta dva predpisa naj bi skupaj utrdila t.i "Flockov tip", saj je takrat slednji predstavljal ideal pasme.

Vendar pa vse to ni kaj dosti pomagalo. članstvo kluba je naraščalo in vsak od vzrediteljev je imel svojo vizijo glede tega, kakšen naj bi bil tipičen bokser. Pravila so se sprejemala s težavo in kmalu je prišlo do prvega velikega spora, ki je imel za posledico dejstvo, da so se bili "trije mušketirji" prisiljeni umakniti pred voljo "nezadovoljne" večine v upravi kluba. A na srečo se niso odpovedali pasmi. Ustanovili so nov klub, ki je kmalu prerastel v zvezo. Novemu klubu se je začelo zaradi rastočega nezadovoljstva med članstvom, ki je imelo izvor v večnih frakcijskih bojih znotraj "starega kluba" in ki z odhodom trojice nikakor niso ponehali, pristopati čedalje več članov. Ko so razmere dozorele in ker vodstvo starega kluba ni imelo niti vizije niti članstva, sta se kluba združila in nastal je krovni klub za pasmo nemški bokser, ki obstaja še danes. To je Boxer Club e.v. – Sitz München. Prvi predsednik je bil König, odgovorni za vzrejo in šolanje pa Roberth.

Njihovo delo je v kasnejših letih prineslo priznanje bokserja kot delovne pasme. To se je zgodilo šele po koncu prve svetovne vojne, kjer so se tudi bokserji izkazali kot službeni psi, saj so v teh težkih letih, kljub "neslužbenosti", "vpoklicali" vse razpoložljive pse v vojsko. To se je zgodilo leta 1924 in s tem so bile končno uresničene sanje, ki so jih sanjali pionirji pasme. Bokser je uradno postal službeni pes. To je hkrati pomenilo, da so psi, ki jim do takrat po takratnih pravilih ni bilo dovoljeno delati na poligonih, končno lahko pričeli s šolanjem, kar je na dolgi rok povzročilo kvalitetne premike v vzreji, kar se tiče utrditve karakternih in temperamentnih značilnosti in drastično zmanjšalo število neuravnovešenih primerkov, ki so pasmi delali veliko škodo v smislu negativne promocije v javnosti. Bokser je tako pričel tudi v karakternem smislu postajati to, kar je danes: stabilen in temperamenten družinski in službeni pes. Ta podatek bi moral povedati marsikaj tudi današnjim kinologom in politikom, ki si prizadevajo oziroma prepovedujejo šolanja za višje izpite pasmam, ki jih imenujejo nevarne, saj je prav šolanje tisto, ki spravi psa v neke okvire, vzreji pa pomaga, da skozi šolanje izloča značajsko in temperamentno nestabilne primerke, ki so v končni fazi nevarni sebi in okolici. Slednje pa je seveda moč doseči le s tem, da pse izpostavimo obremenitvam na poligonu, saj se na tak način kaj hitro pokažejo vse njihove značajske kvalitete ali slabosti.

Med nasledniki teh mož je kasneje v vzreji odigrala največjo vlogo vzreja, ki so jo imeli v psarni Von Dom. Vzreditelja v tej psarni sta bila Friedrun Miriam-Stockmann in njen mož Philip Stockmann. Najbolj znan pes iz njune vzreje, Lustig v. Dom, pa se je uveljavil kot ideal modernega bokserja. Žal se današnja vzreja vse preveč oddaljuje od njunega pogleda, v smislu pretipiranosti ali podtipiranosti psov in čedalje bolj se nahajamo v situaciji, ki kar nekako spominja na tista prva leta, ko so potekali pravi frakcijski boji med člani bokser kluba. Danes, ko je bokser na vrhuncu svoje priljubljenosti in razširjenosti, se žal zopet pojavlja trend večih "tipov" in pogledov na standard. Očitno se tudi današnji vzreditelji v želji po "umetniški svobodi v vzreji" iz teh preteklih dogodkov niso naučili kaj dosti. Ali gre vzroke iskati v splošni kinološki nerazgledanosti ali zgolj v ignoranci vzrediteljev in sodnikov, bi težko trdil, vsekakor pa je dejstvo, da je to vprašanje tako kot v preteklosti še kako aktualno. Ne samo v matični domovini temveč po vsej Evropi. če bi parafraziral star pregovor, ki pravi, da je zgodovina najboljša učiteljica, bi lahko temu dodal, da smo kljub kvaliteti učiteljice nasledniki pionirjev pasme kaj klavrni učenci.

Fotografije

Opis pasme in sliko Carla della Atica Squera je prispevala Andreja čučnik .