Avstralski ovčar

Skupina	I. FCI skupina
Življenjska doba	10 – 15 let
Videz	Avstralski ovčar je srednje velik pes skoraj pravokotnega trupa, ki je izredno vzdržljiv in energičen. Dlaka je dolga, posebnost barve pa je ta, da si nista niti dva predstavnika pasme podobna. Glava je lepo oblikovana (razmerje med dolžino lobanje in gobcem je 1:1), klinaste oblike, z zaobljenim gobcem. Uhlja sta trikotna in prepognjena ter usmerjena naprej. Rep je lahko prirezan (prakticirajo predvsem v ZDA) ali dolg (v Evropi), zgodi pa se tudi, da se mladiči že skotijo brez repa in so t.i. NBT ("natural bobtailed").
Barva	Posebnost te pasme, ki zavzema kar celo poglavje v originalnem standardu, saj so orginalne barve štiri (čista črna, čista rdeča, blue-merle in red-merle) z ali brez belih oznak. Dovoljenih pa je le šest kombinacij, ki igrajo zelo pomembno vlogo predvsem pri sami vzreji. In sicer so dovoljene naslednje barvne kombinacije: črni tricolor (črna, bakrena, bela), črni bicolor (črnorjav ali črnobel), rdeči tricolor (bela, bakrena in rdečerjava), rdeči bicolor (bela, rdečerjava), blue-merle in red-merle. Bela barva je dovoljena na glavi) le po sredini č;ela in gobcu), na vratu (prevelik ovratnik ni zaželjen), na prsih ter nogah. Manjše lise so dovoljene tudi po trebuhu. Pri blue- in red-merle barvi je nedovoljena prevlada bele barve, posebno na glavi in uhljih (psi z belimi uhlji so praviloma gluhi).
Višina	psi 50 – 58cm, psice 43 – 54 cm

Značaj in oskrba

Zgodovina: čeprav bi po imenu pasme sklepali, da izvirajo iz Avstralije, pa se je sama pasma dokončno oblikovala v ZDA in spada med njihove avtohtone pasme. Obstaja mnogo teorij o njenem nastanku, na splošno pa velja, kar dokazujejo tudi stare fotografije in zapisi, da so prišli predniki avstralskih ovčarjev preko Avstralije v ZDA s čredami ovac s Pirenejskega polotoka v začetku 19. stoletja. Med neposredne prednike avstralskih ovčarjev, ki so imeli velik vpliv na samo pasmo, uvrščamo tudi pirenejskega ovčarja in mejnega ovčarja. Sama pasma je postala priljubljena v ZDA šele v 20. stoletju, počasi pa jo odkrivajo tudi v Evropi, kjer imamo trenutno manj kot 3.000 predstavnikov te pasme, prvi pa so prišli s prihodom konj pasme Quarter Horse.

Naloga: Avstralski ovčarji so bili vzrejeni z namenom pridobitve vsestranskega ovčarskega psa, ki je dovolj majhen in lahek, da se sprehaja po hrbtih živine, kar mu olajša opravljanje naloge, hkrati pa je dovolj pogumen in bojevit, da se ne ustraši niti podivjanega goveda. Tudi danes so še vedno izjemno priljubljeni pomagači živinorejcev in konjerejcev, vse bolj pa postajajo iskani tudi kot reševalni psi in psi za agility.

Oči in smrček: Barva oči ni določena, dovoljene so praktično vse možne kombinacije. Smrček je načeloma črn, vendar se razlikuje glede na barvo dlake, saj morajo imeti črni ter blue-merle psi smrček in veke pigmentirane temno, rdeči in red-merli pa jetrne barve.

Nega: Krtačenje enkrat tedensko, občasno kopanje, izdatni vsakodnevni sprehodi

Značaj: Izjemno inteligenten, živahen in pozoren pes, sposoben biti izredno nežen a tudi oster, če je potrebno (posebno pri varovanju svoje "črede", t.j. tudi družine) in nezaupljiv do tujcev. Zelo dobro se razume z ostalimi psi in živalmi – ne boji se tako rekoč ničesar. Odličen družinski pes, če je pravilno vzgojen in se upošteva njegove naravne potrebe. Ljubi vodo!

čuvaj: Vedno varuje svoje področje, vendar pa bo posredoval le, če bo resnično ogrožen sam ali njegova "čreda". Načeloma so nezaupljivi do tujcev.

Aktivnost: Zmotno je mnenje, da so to zahtevni hiperaktivni psi. Ker je avstralski ovčar v izvoru še vedno ovčarski pes, potrebuje zelo veliko gibanja in ni primeren za neaktivne družine, saj jim lahko postane zelo hitro dolgčas, če je neaktiven in se ta negativna energija skoraj praviloma preusmeri v uničevanje predmetov itd. Torej idealen spremljevalec športnih družin oziroma pes za lastnike, ki se udejstvujejo na različnih kinoloških področjih (agility, obedience, reševanje).

Učenje: To je pasma, ki se uči z lahkoto tako osnovnih povelj kot nekoliko bolj zahtevnih. Ker so izredno inteligentni (kot ovčarski psi morajo biti vedno "en korak" pred svojo čredo), jih lahko naučimo tudi težjih nalog saj vedno najprej premislijo in nato izvedejo zahtevano. Vsekakor pa moramo biti zelo dosledni tako pri učenju kot na splošno.

Okolje za bivanje: Avstralski ovčar je pes, ki mora živeti družinsko življenje (obkrožen z ljudmi). Ni primerem za bivanje v pesjaku, saj lahko razvije vedenjske motnje.

Problemi obnašanja: če je avstralski ovčar pravilno vzgojen ne bo nobenih večjih problemov saj so navezani na svojega gospodarja in družino ter poslušni. Zaradi visoke stopnje samozavesti, ti psi ne priznavajo dominantnosti drugih nad njimi, ampak bodo skušali prevzeti mesto vodje. To velja za pse in psice. Agresivnost ne spada med lastnosti pasme, lahko pa se zgodi, da se bo razvila predvsem v primeru zapuščenosti in neaktivnosti. Pozor: pri igranju ali učenju se lahko avstralski ovčar zelo razvname in lahko, posebno pri izdatni pohvali za pravilno opravljeno nalogo, tudi "uščipne", vendar to ne spada med probleme.

Zdravje: Pasma je sorazmerno zdrava in odporna, vendar pa je od psov, ki so namenjeni za vzrejo zahtevano slikanje kolkov ter pregled oči za dedne bolezni. Nezaželjene pa so tudi paritvene kombinacije med merle psi (npr. bluemerle z bluemerle) ter med NBT-ji, torej parjenje med dvema NBT-jema.

Priporočilo: Ne glede na dobre strani pasme je potrebno še vedno upoštevati, da so avstralski ovčarji še vedno izraziti vrhunski ovčarski psi in imajo temu primeren značaj in potrebe.

Vzreditelji v Sloveniji: Vzrediteljev v Sloveniji ni, saj imamo trenutno uvoženih le 5 avstralskih ovčarjev. Za dodatne informacije o pasmi pa se obrnite na Mihelo Zupanc , spletna stran http://www2.arnes.si/~mzupan5/ .

Več o pasmi

Odličen igralni partner otrokom, saj je to zelo "razigrana" pasma z visoko stopnjo tolerantnosti, vendar dokler otrok ne razume, kje je meja dovoljenega, ni priporočljivo puščati avstralskega ovčarja samega z njimi.

Odličen "krdelni" pes, saj se hitro vključi med ostale pse, vendar bo kajkmalu prevzel vodstvo, izredno dobro pa se razume tudi z ostalimi domačimi živalmi.

Predstavitev

čeprav bi po imenu pasme sklepali, da izvirajo iz Avstralije, pa se je sama pasma dokončno oblikovala v ZDA in spada med njihove avtohtone pasme. Obstaja mnogo teorij o njenem nastanku, na splošno pa velja, kar dokazujejo tudi stare fotografije in zapisi, da so prišli predniki avstralskih ovčarjev preko Avstralije v ZDA z baskovskimi pastirji in čredami ovac s Pirenejskega polotoka v začetku 19. stoletja. Med prednike avstralskih ovčarjev, ki so imeli velik vpliv na samo pasmo, uvrščamo tudi pirenejskega ovčarja in različne ameriške pasme ovčarjev. Sama pasma je postala priljubljena v ZDA šele v 20. stoletju, počasi pa jo odkrivamo tudi v Evropi, kjer imamo trenutno cca. 5.000 predstavnikov te pasme, prvi pa so prišli s prihodom konj pasme Quarter Horse. Pot do uradnega priznanja pasme je bila zelo dolga, saj so prvi pasemski klub, ASCA (Australian Shepherd Club of America) ustanovili šele leta 1957. Ameriška kinološka zveza (AKC), je pasmo priznala šele leta 1991, ko je bila ustanovljena USASA (United States Australian Shepherd Association). V Evropi je pasma pogojno priznana s strani FCI od leta 1996 dalje, polnopravno pa se bo lahko potegovala tudi za mednarodne naslove v lepoti in delu leta 2006.

Zelo nazorno slikovno zgodovino pasme pa najdete na http://www.abquisto.net/history/

Aussieje se je sprva začelo evidentirati v okviru IESR oz. NSDR (The International English Shepherd Registry oz. National Stock Dog Registry). Leta 1971 je začela originalno rodovno knjigo voditi ASCA (www.asca.org). Klub ima vse več podružnic tudi v Evropi, ki organizirajo svoje razstave in tekme v paši ter obediencu. Poudarek je predvsem na ohranjanju naravnih delovnih nagonov te pasme in vse več vzrediteljev po svetu se odloča za registracijo tudi v tej rodovni knjigi, saj je to omogočeno s točno določenimi predpisanimi postopki, ki so podrobno opisani na domačih straneh kluba. Poleg ASCA in AKC rodovne knjige, pa je v ZDA precej aussiejev vpisanih tudi v UKC (United Kennel Club).

FCI seveda priznava le rodovnike AKC. Veliko ameriških vzrediteljev nima svojih psov registriranih pri AKC, ki register za ASCA vpisane aussieje »odpre« le občasno. Nedolgo nazaj smo bili priča rigoroznemu ukrepu Nemške kinološke zveze, ki je od svojih vzrediteljev zahtevala, da naj se odločijo ali bodo pse imeli registrirane pri VDH ali pri ASCA v primeru, da so imeli dvojni vpis. Tisti, ki so se odločili za vpis samo pri VDH, so dobili nove “prazne” rodovnike, saj so izbrisali vse prednike z ASCA vpisi, ne glede na to ali so bili vpisani tudi v AKC. Torej, če kupujemo aussieja, je potrebno posebno pozornost nameniti temu, v katero rodovno knjigo bo vpisan, saj če se odločimo za samo ASCA vpis, odpade kakršnokoli udejstvovanje na vseh FCI prireditvah.

Avstralski ovčarji so bili vzrejeni z namenom pridobitve vsestranskega ovčarskega psa, ki je dovolj majhen in lahek, da se sprehaja po hrbtih živine, kar mu olajša opravljanje naloge, hkrati pa je dovolj pogumen in bojevit, da se ne ustraši niti podivjanega goveda. Tudi danes so še vedno izjemno priljubljeni pomagači živinorejcev in konjerejcev, vse bolj pa postajajo iskani tudi kot reševalni psi in psi za agility. So ena izmed najbolj vsestranskih pasem, ki jih pozna kinologija.

Splošen vtis: Avstralski ovčar je srednje velik pes skoraj pravokotnega trupa, ki je izredno vzdržljiv in energičen. Rep je lahko prirezan (prakticirajo predvsem v ZDA) ali dolg (v Evropi), zgodi pa se tudi, da se mladiči že skotijo brez repa in so t.i. NBT ("natural bobtailed").

Glava: Lepo oblikovana (razmerje med dolžino lobanje in gobcem je 1:1 oz. je gobec nekoliko krajši, razmerje med dolžino in širino lobanje pa naj bi bilo 1:1), klinaste oblike, z zaobljenim gobcem. Uhlja sta trikotna in prepognjena ter usmerjena naprej. Pokončna ali povešena uhlja sta napaka.

Zobovje: Škarjast ali kleščast ugriz. Barva: Posebnost te pasme, ki zavzema kar celo poglavje v originalnem standardu, saj so orginalne barve štiri (čista črna, čista rdeča, blue-merle in red-merle) z ali brez belih oznak. Dovoljenih pa je le šest kombinacij, ki igrajo zelo pomembno vlogo predvsem pri sami vzreji. In sicer so dovoljene naslednje barvne kombinacije: črni tricolor (črna, bakrena, bela), črni bicolor (črnorjav ali črnobel), rdeči tricolor (bela, bakrena in rdečerjava), rdeči bicolor (bela, rdečerjava), blue-merle in red-merle. Bela barva je dovoljena na glavi) le po sredini čela in gobcu), na vratu (prevelik ovratnik ni zaželen), na prsih ter nogah. Manjše lise so dovoljene tudi po trebuhu. Pri blue- in red-merle barvi je nedovoljena prevlada bele barve, posebno na glavi in uhljih (psi z belimi uhlji so izpostavljeni gluhosti).

Oči in smrček: Barva oči ni določena, dovoljene so praktično vse možne kombinacije. Smrček je načeloma črn, vendar se razlikuje glede na barvo dlake, saj morajo imeti črni ter blue-merle psi smrček in veke pigmentirane temno, rdeči in red-merli pa jetrne barve.

Telo in noge: Hrbet je raven, z dolgimi in zaobljenimi rebri. Prednji in zadnji nogi sta ravni in stojijo vzporedno.

Gibanje: Izdatno in lahkotno, pri hitrem teku se pojavi t.i. “single-tracking” (pes noge postavlja eno pred drugo).

Izjemno inteligenten, živahen in pozoren pes, sposoben biti izredno nežen a tudi oster, če je potrebno (posebno pri varovanju svoje "črede", t.j. tudi družine) in nezaupljiv do tujcev. Zelo dobro se razume z ostalimi psi in živalmi – ne boji se tako rekoč ničesar. Odličen družinski pes, če je pravilno vzgojen in se upošteva njegove naravne potrebe. Ljubi vodo! Vedno varuje svoje področje, vendar pa bo posredoval le, če bo resnično ogrožen sam ali njegova "čreda". Načeloma so nezaupljivi do tujcev.

Avstralski ovčar je po izvoru ovčarski pes, potrebuje zelo veliko gibanja in ni primeren za neaktivne ljudi, saj jim lahko postane zelo hitro dolgčas, če je neaktiven in se ta negativna energija skoraj praviloma preusmeri v nezaželeno vedenje. Torej je idealen spremljevalec športnikov oziroma pes za lastnike, ki se udejstvujejo na različnih kinoloških področjih (agility, obedience, reševanje).

To je pasma, ki se uči z lahkoto tako osnovnih povelj kot nekoliko bolj zahtevnih. Ker so izredno inteligentni (kot ovčarski psi morajo biti vedno "en korak" pred svojo čredo), jih lahko naučimo tudi težjih nalog saj vedno najprej premislijo in nato izvedejo zahtevano. Vsekakor pa moramo biti zelo dosledni tako pri učenju kot na splošno.

Avstralski ovčar je pes, ki mora živeti družinsko življenje (obkrožen z ljudmi). Ni primerem za bivanje v pesjaku, saj lahko razvije vedenjske motnje.

če je avstralski ovčar pravilno vzgojen ne bo nobenih večjih problemov saj so navezani na svojega gospodarja in družino ter poslušni. Zaradi visoke stopnje samozavesti, ti psi ne priznavajo dominantnosti drugih nad njimi, ampak bodo skušali prevzeti mesto vodje. To velja za pse in psice. Agresivnost ne spada med lastnosti pasme, lahko pa se zgodi, da se bo razvila predvsem v primeru zapuščenosti in neaktivnosti. Pozor: pri igranju ali učenju se lahko avstralski ovčar zelo razvname in lahko, posebno pri izdatni pohvali za pravilno opravljeno nalogo, tudi "uščipne", vendar to ne spada med probleme.

ZDRAVJE Pasma je relativno zdrava in odporna, med možne resne probleme pa spadajo slepota in gluhost ter epilepsija. Psi, ki so namenjeni za vzrejo, naj bi imeli vsaj slikane kolke ter pregledane oči za dedne bolezni. Nezaželjene pa so tudi paritvene kombinacije med merle psi (npr. bluemerle z bluemerle) ter med NBT-ji, torej parjenje med dvema NBT-jema.

PRIPOROčLJIVO BRANJE: All About Aussies (1996) – “biblija” za vsakega lastnika aussieja, ki jo je napisala dolgoletna vzrediteljica Jeanne Joy Hartnagle-Taylor (psarna Las Rocosa) The Australian Shepherd (1995, 2003): Champion of Versatility – napisana s strani Liz Palike, ki s svojimi aussieji tekmuje v različnih disciplinah že preko 20 let

http://www.ashgi.org – Australian Shepherd Health & Genetics Institute, vse kar je potrebno vedeti o genetiki in zdravju te pasme

Fotografije

Opis pasme in sliko Sirtaki di Campovignone je prispevala Mihela Zupanc .