Anatolski pastirski pes

Izvor	Turčija
Skupina	II.skupina po FCI
Uporaba	v Turčiji ga največ uporabljajo kot pastirskega psa in čuvaja, uporabljata ga tudi policija in vojska. Izven svoje domovine ga uporabljajo kot pastirskega psa, čuvaja in družinskega psa
Življenjska doba	od 10 do 16 let
Videz	velik, močne konstitucije, široke močne glave. Kljub svoji velikosti je neverjetno hiter in okreten.
Barva	belo-rjavo-siva, črn gobček in črni uhlji
Dlaka	kratka, gladka in tesno prilegajoča, gosta z debelo poddlako
Višina	psi od 74 do 95 cm, psice od 71 do 82 cm
Teža	psi od 60 do 80 kg, psice od 40 do 60 kg

Značaj in oskrba

Zgodovina: Dežela kangalov je Anatolija v Turčiji, ki leži kot most met Evropo in Azijo. Pasma je zgodovinsko povezana z mestom Kangal v provinci Sivas, kjer je tudi središče vzreje te pasme. Plemiška družina Kangal, ki je že stoletja poznana kot dobra vzrediteljica konj, ovac in psov, je pred približno šestdesetimi leti določila standarde pasmi, ki se je doslej imenovala karabaš, in ji dala tudi svoje ime – kangal. V Evropo so iz Turčije prve pse izvozili šele leta 1965, ko je prvi par kangalov prišel v Anglijo, tri leta pozneje pa še v ZDA.

Oskrba: –

Temperament: pameten, zelo dojemljiv za šolanje, občutljiv na karanje, željan ljubeznivosti, potrpežjliv z otroki

čuvaj: zelo dober

Vedenje: Kangal je zelo inteligenten, samozavesten in neodvisen (samostojen) pes. Potrebno je zgodnje vključevanje v družbo, jasno postavljanje meja v vzgoji poslušnosti. Pretirano trdih prijemov vzgoje se je potrebno izogibati, saj ga zaupanje in prijaznost bolj prepričata in če ste si uspeli pridobiti njegovo ljubezen in spoštovanje, bo kangal skoraj vse storil za vas. Ima močan lovski nagon. V svoji domovini je v večjem delu podvržen samopreskrbi. Ob tem se nikoli ne bo oddaljil od svoje črede (krdela). Kar zadeva hranjenje in nego je zelo skromen, po naravi je zelo čist in skoraj nima pasjega vonja. Preživele so le najmočnejše živali v ekstremnih pogojih v Turčiji in se razmnoževale, zato te živali nimajo značilnih dednih bolezni. Kangal je miren, potrpežljiv, družaben do ljudi, otrok in živali, ki jim zaupa. Že kot mladiča ga moramo navaditi na kontakte z različnimi ljudmi in psi.

Domače okolje: zaželjeno je, da ima velik ograjen prostor, poleg tega potrebuje veliko gibanja v naravi. V stanovanju se bo slabo počutil.

Primeren lastnik: vodnik naj ima nekaj kinološkega znanja, da nebi uporabljal neprimernih metod šolanja. Pretirano trdih prijemov se je potrebno izogibati. Zaupanje in notranja avtoriteta ga bolj prepričata.

Potencialni problemi z zdravjem: živali nimajo dednih bolezni

Vzreditelji v Sloveniji: Slavko Cuderman, Tupaliče 27 a, 4205 Preddvor, tel. 04 2556 190, GSM: 031 391 199.

Prvo leglo v Sloveniji: 24. avgusta 2001 smo v Sloveniji dobili prvo leglo kangalov. Deset mladih kangalov se je skotilo v Tupaličah pri Preddvoru. Po paritvi s samcem iz Turčije je mati postala dve in pol leti stara Perla, ki skupaj s sestro Pando prihajata iz legla v Franciji. Mladiči so ob skotitvi tehtali 600 g, pri šestih tednih tehtajo 5,5 kg. Pri treh mesecih mladi kangali dosežejo težo 20 kg.

Še o pasmi: Zgodovina pasme: Obstaja zelo malo dokumentov, znakov in pripovedi o zgodnjem obstoju Kangala kot pasme. Ovčarski psi, v nasprotju s pastirskimi psi, izhajajo z dna socialne lestvice, zato so bili zgodovinsko komaj omenjeni. Izvirna dežela Kangalov je Turčija – natančneje pokrajina Anatolija, katera je v osrednji Turčiji nekakšen vezni člen med Evropo in Azijo. Današnji Kangal je produkt prvotnih prazgodovinskih ovčarskih psov, poznanih iz arheoloških najdb 7000 let pred Kristusovim štetjem. So psi iz časa centralnoazijskih selitev prebivalcev med vzhodom in zahodom. Današnji Kangal je prvič našel svoje mesto v državi Osmaniji v začetku 16. stoletja. Zaradi splošne krize se je v Anatoliji pojavila velika selitev prebivalcev, poljedeljstvo je propadlo, na njegovo mesto je stopila živinoreja. Središče vzreje Kangalov je dežela Sivas, kjer je tudi mesto Kangal, od tod izhaja tudi ime psa. Plemiška družina Kangal je bila stoletja dolgo poznana kot odlična vzrediteljica konj, ovac in psov. Pred približno šestdesetimi leti je ta družina določila pasemski standard pasmi, katera se je dotlej imenovala Karabaš ( kara – črna, baš – glava ) in ji dala svoje ime Kangal. Pastirji v Anatoliji se trudijo Kangala obdržati kot čisto pasmo in ne gledajo na razdaljo, kjer bi našli primernega partnerja-ko za svojega psa. Pred nekaj leti so nastali državni programi za vzrejo Kangalov v mestih Ulas, Kangal, Konya in Ankara. Leta 1965 so prvi par Kangalov izvozili v Anglijo in leta 1968 v ZDA. Od takrat naprej se je razvoj Kangalov širil na vse kontinente. Na mednarodnem simpoziju s tematiko "Turški ovčarski psi" so bili strokovnjaki iz vsega sveta enotnega mnenja: v Turčiji obstaja več pasem pastirskih psov in Kangal je samostojna pasma. Prvi festival Kangalov je bil leta 1999 v turški pokrajini Sivas. Kangal namreč uživa v Turčiji folklorni status. Anatolski pastirski pes pa je odkritje zahoda. V Turčiji ni poznan, FCI pa pasmo Anatolski pastirski pes "COBAN COPEGI" priznava od aprila 1989. Ta pasma vključuje celo mešanice med turškimi pastirskimi psmi, Kangalu pa se tako godi velika krivica. To je zares nesmiselna globalizacija s strani zahoda in FCI. Upam, da bomo lastniki in vzreditelji Kangalov te krivice popravili v korist pasme Kangal in ugledu slovenskega vzrediteljstva. članek pripravil: Darko Žnidar, lastnik Kangala

Več o pasmi

psi zelo dominantni, psice veliko bolj prilagodljive z drugimi psi. Živali, ki jih spozna v mladosti v svojem okolju, jih vzame za svoje in jih budno čuva

odvisno od vzgoje, priporočljivo ga je imeti v ograjenem prostoru