Ja, izbiram tudi po izgledu in barvi
Ja, izbiram tudi po izgledu in barvi
“Zakaj ne posvojiš psa iz zavetišča?” je pogosto vprašanje, ki ga prejemam. “Primeren lastnik si za takega psa, ki ima morebitne vedenjske težave, ker imaš veliko izkušenj in znanja. Pa še rešiš ga.”
Z navedenim se popolnoma strinjam. Prav tako z veseljem odgovorim na tako vprašanje. Všeč mi je, da ljudje posvajajo. Tudi sama imam posvojenega muca iz zavetišča Gmajnice, ki ga nikakor ne bi dala nikomur. Muc s čudovitim karakterjem, ki se rad boža in nima strahu pred mojim psom. Poleg tega je prijazen do moje male hčerke.
Vendar včasih vprašanje o posvajanju preide mejo in izgubi naravo vprašanja. Postane že obtoževanje in poskuša vzbujati krivdo. Sledi mu pojasnilo ali namig, zakaj kupujem in ne posvajam. S tem menda podpiram vzrejo, ki ta svet še bolj trpa s potencialnimi živalskimi brezdomci. Svojega načina življenja ne vsiljujem nikomur in posledično ne želim pritiskov name s strani drugače mislečih. Pa ni važno, kakšno poslanstvo so si zadali.
Tukaj vam podajam odgovor na vprašanje. Žival si nabavim v skladu s svojimi potrebami in zmožnostmi. V mojem primeru mora pes ustrezati določenim kriterijem s področja zdravja, velikosti, dolžine dlake, karakterja in še kakšne druge posebne lastnosti (npr. nestreloplahost, ki jo potrebujem pri delu s svojim psom). Tako mi pasemski (rodovniški) psi dejansko vsaj v določenih pogledih pomenijo predvidljivost nekaterih lastnosti. Pa to ni glavni razlog za takšno izbiro. Glavni razlog je, da sem jaz tista, ki bom preživela z mojo izbiro, upam, da vsaj 13 let, kot je za meni ljubo pasmo nemškega bokserja precej lepa starost. Rada svojega bokserja pogledam in občudujem njegove lepe izklesane mišice, svetlečo temno dlako, simpatičen prifrknjen nosek in njegov filozofski pogled, ko greva skupaj na trening ali vajo. Ja, psa izbiram tudi po izgledu in po barvi. Bogokletno kajne?
Zakaj? Zato ker lahko. Ja, lahko si privoščim rodovniškega. In ja, imam možnost izbire. Lahko izberem psa, ki mi ustreza v vseh pogledih. Lahko izberem psa, ki nima težav iz prejšnjega načina življenja. In nenazadnje, lahko izberem psa, ki mi je všeč na pogled. Tega psa bom občudovala celo njegovo življenje. Imel bo oskrbo, kot je treba. In nihče mi nima pravice nabijati občutka krivde, če psa ne kastriram in steriliziram takoj. Sem odgovoren lastnik in skrbnik vseh svojih živali. Nobene nisem zapustila, nobena se nekontrolirano ne plodi vsepovprek in če mi paše počakati do spolne zrelosti, da se samec razvije v lepega samca, preden ga (če ga) kastriram, je tudi moja lastna izbira, do katere imam pravico.
Na prste je potrebno stopiti drugim ljudem in ne tistim, ki smo odgovorni lastniki, ne glede na to ali posvajamo ali ne, ali kastriramo/steriliziramo ali ne.
Doma imam 10 let staro rodovniško buldoginjo (sterilizirano že pred 6. mesecem starosti), 4,5 leta starega rodovniškega nekastriranega bokserja ter skoraj 2 leti starega kastriranega posvojenega mačka.
Če bi vsak bil tak lastnik, potem bi ne bilo psov in mačk v zavetiščih.
Tekst in foto Tea Bašin (Teski)
januar 2015
