Manchester terier

Manchester Terrier · 3. FCI skupina – Terierji

Opis

Black and Tan terierji so v Veliki Britaniji obstajali že stotine let kot ena najstarejših pasem terierjev. Vzreditelj Manchesterskega terierja, John Hulme, je okoli leta 1800 križal Black and Tan terierja in Whipeta ter dobil gibčnega, elegantnega psa, polnega energije in moči, Manchesterskega terierja, kot ga poznamo še danes. Prav ta, novo nastala pasma je igrala pomembne vloge pri nastanku drugih pasem npr. Dobermana, Avstralskega terierja, Nemškega lovskega terierja in še nekaterih manj znanih pasem.

To pasmo so vzredili kot lovca na podgane in to nalogo so odlično opravljali. Uporabljali so jih tako na ladjah kot v hišah. Kmalu se je v Angliji razvil tudi pasji šport, ki je vključeval pobijanje podgan in največji poznan šampion tega 'športa' je bil Tiny, ki je uspel v 54 minutah in 50 sekundah pobiti 300 podgan. čeprav takih tekmovanj že dolgo ni več, je večina Manchestrskih terierjev še sedaj zagretih lovcev na vse, kar leze pod zemljo.

Največjo popularnost je Manchesterski terier dosegel v Viktorijanski dobi, ko je postal zgleden spremljevalec takratnih uglednih dvornih mož, zato so ga poimenovali tudi 'terier gentlemanov'. Njihove žene pa so si zaželele še manjšega psa te vrste, da bi ga lahko kamorkoli nosile s seboj – tako se je razvil Toy Manchesterski terier. Na žalost so bili to v praksi zelo majhni in nezdravi psi. V današnjih časih je tudi ta podvrsta postala višja in bolj zdrava.

Edina priznana barvna kombinacija Manchestrskega terierja je black and tan (črna z mahagonijevimi ožigi). V sredini 19. stoletja so se kazali interesi po razvoju drugih barvnih kombinacij, vendar so le-te imele tako velike zdravstvene probleme, da so jih umaknili iz razstav in prepovedali vzrejo z njimi.

1895 so v Angliji prepovedali kupiranje ušes (ušesa so kupirali, da se ne bi ranila med lovom na podgane), kar je močno okrnilo popularnost te pasme v rodni domovini. Dolgo časa je trajalo, da so se angleški vzreditelji sprijaznili z naprej padajočimi ušesi, kot je značilnost te vrste v Evropi še danes.

V Severni Ameriki še vedno kupirajo ušesa, zato so njihovi terierji bolj podobni izvorni obliki te pasme.

Kasneje je Manchesterski terier postal eden najbolj iskanih in cenjenih hišnih ljubljenčkov, saj je mnogo bolj prilagodljiv od marsikatere druge pasme. Zlahka postane kuža, ki se z ostarelim lastnikom najraje crklja na domačem kavču ali pa neulovljiv nadebudnež, ki je med najboljšimi pasjimi športniki v različnih disciplinah.

Prednost te pasme je tudi trdno zdravje, saj do sedaj niso odkrili še nobenih genskih bolezni, s čimer lastniki privarčujejo znatne vsote denarja pri veterinarjih. Velika prednost te pasme je, da je oblikovana v obliki kvadrata, kar pomeni, da ne trpi nobeden od sklepov pri vsakodnevni ali pa večji obremenitvi (za razliko od podolgovatih pasem, ki trpijo zaradi poškodb hrbtenice ter komolčnega in kolčnega sklepa.

čeprav tej pasmi ušesa visijo naprej, so postavljena dovolj pokonci, da se 'zračijo', zato ti terierji nimajo vnetij ušes (kot npr. koker španjeli). Zaradi zelo kratke dlake ne potrebujejo niti krtačenja, po drugi strani pa tudi zaradi črne barve ne potrebujejo v mrazu kakšne koli zaščite v obliki pasjih puloverjev ali česa podobnega, saj jo zelo odporni in na mrazu v nenehnem gibanju. To potrjuje zelo veliko število predstavnikov te pasme v mrzli Finski, kjer je precej vzrediteljev te pasme ter dobrih plemenjakov.

Ti psi so zelo vsestranski. V Angliji jih ponekod še vedno uporabljajo kot zelo uspešne lovske pse z izjemno dobrim vohom ter majhne, spretne in vztrajne pri nakazovanju in lovu malih glodalcev. Skandinavci so že pred desetletjem spoznali to pasmo kot eno najhitrejših in najbolj spretnih na agility tekmovanjih . V Zahodni Evropi je ta terier cenjen razstavni pes .

Seveda pa največ predstavnikov te pasme konča kot hišni ljubljenčki in lastniki le-teh se strinjajo, da so res idealni družinski psi . Le kaj daje tej pasmi to laskavo priznanje? Ti psi so majhni (okoli 40 cm plečne višine), zato nas lahko kjerkoli spremljajo, celo na letalu lahko s svojimi 8 kg letijo z nami v kabini. Obožujejo se voziti z avtomobilom, še raje nas spremljajo ob kolesu. Sama sem že pri svoji prvi psički ugotovila, da so ti psi rojeni pasji športniki, tekači na dolge proge, ki zmorejo preteči tudi nekaj deset kilometrov in ob tem dosegati visoke hitrosti (tudi več kot 40 km/h). Zelo radi hodijo v planine ali se vozijo s čolnom, skratka, so izjemno prilagodljivi .

Obožujejo družbo , otrok, drugih psov ali domačih živali, niso pretepači, pa tudi plašni niso, seveda ob ustrezni socializaciji.

Tudi po več ur jim ni težko mirno počakati ali se drugače zabavati, ob odsotnosti lastnika.

Ob bliskovitem tempu življenja je pomembna odlika Manchesterskih terierjev ta, da ne potrebujejo praktično nobene nege , kar jim omogoča zelo kratka dlaka. Tudi, kadar so najbolj umazani po divjanju po blatnih lužah, jim nekaj minutno tuširanje povsem vrne čisto, lesketajoč se dlako. Ti psi se radi kopajo v čisti, tekoči vodi domačega tuša, ne bodo pa tekmovali v plavanju v morju ali skakanju po umazanih lužah.

Pasma je zelo inteligentna , kar dokazujejo njihovi rezultati na izpitih poslušnosti, še raje pa se učijo različne trike in za to jim nikoli ne zmanjka energije. Radi rešujejo probleme, ki jim jih zastavimo in kadar ne dobijo partnerja za igro, se igrajo kar sami. Prav hecno mi je bilo gledati, ko se je moja psička naučila skakati za balonom ali si je sama metala svoje igrače ali celo skrivala ter spodbujala drugo psičko, naj jih išče.

Ena od prednosti pasme je tudi njena cenovna komponenta. če odštejem vsakoletna cepljenja, veterinarja praktično ne poznajo (razen ob ugrizih drugih psov in drugih poškodbah). Pojedo 7,5 kg briketov v malo več kot dveh mesecih. Ne potrebujejo pasjega frizerja, dragih šamponov in drugih preparatov ter pripomočkov za nego dlake. Skratka, so zelo poceni , dostopni praktično za katerikoli žep.

In kakšen je trend razvoja te pasme v Evropi? Skandinavci so tudi eni redkih narodov v Evropi, ki niso podlegli Zahodno evropskemu trendu zviševanja te pasme, ki je ponekod celo 6 cm nad pasemskim standardom. Prav nemški tekmovalci v agilitiju se na njihovem forumu večkrat pogovarjajo, da se jim ne zdi pravično, da mora njihova 46 cm psica (sicer je idealna plečna višina samic 38 cm) preskakovati enako visoke ovire kot 20 cm višji ovčarji… Nekateri vzreditelji, predvsem italijanski pretiravajo s zelo strmo padajočo hrbtno linijo in premalo načrtnim parjenjem, zaradi česar imajo mladički presvetle barve, okrogle oblike oči in predvsem pa nepravilno nošena ušesa z izjemno mehkimi ušesnimi hrustanci, zaradi katerih jim ušesa ne stojijo pravilno.

Sama sem se pri svoji vzreji odločila kar najbolj zvesto slediti pasemskemu standardu. Prav zato sem se odločila pariti s Finskimi samci ter skrbno opazovati razvoj mojih mladičkov. Parim le z nizkimi samci, srednje strme hrbtne linije, srednje močnih ušesnih hrustancev, ki zagotavljajo pravilno nošenje ušes ter mandljaste oblike oči. Da sem v svoji vzreji uspešna, dokazujejo pohvale številnih sodnikov, poznavalcev pasme pri psički moje vzreje, ki jo uvrščajo celo med 5 najlepših mladih predstavnic te pasme v Evropi.

Manchesterski terier je osvojil srca svojih lastnikov, saj zaenkrat ne poznam niti enega lastnika mojega mladička, ki ne bi zanj uporabljal samih superlativov kar se pasme tiče. Seveda ima vsak pes svojo osebnost in karakter, s katerim v svojo družino prinese aktivnost, prikupnost in sproščenost. Največ je seveda odvisno od njegovega lastnika. Ker je ta pasma izredno prilagodljiva, je ta terier dobesedno eden od članov družine. Najbolj zadovoljen je seveda v tesni povezanosti s svojo družino, dvomim, da se bo kdaj naveličal divjanja, igre ter učenja trikov, z velikim veseljem pa postane tudi topla blazina ob gledanju televizije ali branju knjige.

Predstavitev pasme je bila objavljena tudi v reviji Moj pes, januarja 2008.

Fotografije

Avtor: mag.Andreja Jereb – psarna Mantera Objava na mojpes.netu: 05.03.2008

Igor Pollux in INT CH Lantaka Zenith of Sunlight Foto: Andreja Jereb