Azil terier – moja Žiža
Datum 24.8.2006 23:19:13 | Rubrika: Srečne zgodbe
| Azil terier – moja Žiža
Vedno sem si želela psa. Ko sva se preselila v drugo podnajemniško stanovanje, je imel lastnik psa. Opogumila sem se in vprašala, če ga lahko imava tudi midva. Po njegovem odgovoru sva začela iskati najinega kostkota. Vedela sva, da bova posvojila "ta pravega" iz zavetišča. O drugem ni bilo govora. Začelo se je vsakodnevno obiskovane zavetišča v Mariboru in sprehajanje psov, obiskovanje spletni strani drugih zavetišč za pse, itd. Nekako ni bilo ta pravega za naju.
V petek, 2. 10. 2004, pa so pripeljali izpod Pohorja zbegano mladičko. Ime so ji dali Žiža. Takoj je preskočila iskrica. Rekla sva, da jo bova vzela midva. In čakala dolgih 8 dni, preden sva jo lahko odpeljala na varno. Mislim, da je bilo teh 8 dni zame najdaljših. Vsak dan sva jo hodila sprehajat in ji nosila priboljške, ampak sem kljub temu vsako jutro poklicala, če je še tam. 9. 10. 2004 se je v najino stanovanje preselila moja najboljša prijateljica.
Sedaj je stara po ocenah 19 mesecev. Je čistokrva mešanka - v sebi pa ima veliko terierja.
Prvi dan pri naju - sveže skopana in nahranjena
Čez zimo smo se navajali drug na drugega, preživeli prvo (in zadnjo gonitev), sterilizacijo, spoznavali nove prijatelje. Tako rekoč sva postali nerazdružljivi.
Na službenem obisku koče Luka na Pohorju
Spomladi sva obiskovali Malo šolo z osnovami agilitya v KD Maribor. In dobili pokalček za zmago v agilityu! Kasneje sva se pridružili psom reševalcem na REPSU.
Predstavitev - midve kaževa hrbet
Ker je moja pikica najmanjša v društvu, ji pripadajo posebni privilegiji - lahko se vozi z nami v kombiju. In v tem neskončno uživa ...
Posebni privilegiji
Tudi doma ji pripadajo posebni privilegiji. Mična gospodična spi z nama v postelji. Sicer ni bilo mišljeno tako, ampak se je po sterilizaciji zgodilo tudi to. Pa saj se ne pritožujem ... Mi je fajn, ker spi z mano in mi greje noge.
Pa neznansko rada se mucka. Samo, da se spraviš v vodoraven položaj, je že poleg. Celo pri študiranju nimaš miru. Pa saj ne, da bi se kdo pritoževal…
To je naša carta!
Še enkrat posebni privilegiji: spanj na vzglavniku - tokrat na morju
Kaj naj še drugega povem o njej? Da je zelo učljiva, vodljiva in dojemljiva. Vedno je pripravljena, da ušpičiva kakšno neumnost ...
Zakaj se v kaminu nič ne peče?
Z njeno pomočjo se je razširil moj krog prijateljev. Marsikdo med njimi je postal resnično dober prijatelj. Tudi ona ima ogromno pasjih prijateljčkov.
Igra s prijatelji
Ne bi je zamenjala za nič na svetu (čeprav imamo probleme s strahom pred veterinarji in pokanjem). Očitno travma iz preteklosti ... Pa saj ni važno. Vsi se trudimo, da bi te strahove premagali. S takim zaupanjem, kot ga ona predaja meni, verjamem da bomo premagali vse probleme in napore!
Radovednost
Za konec samo še moja novoletna želja: naj vsi ali vsaj čim več azilskih cukrčkov dobi tople in varne domove. Midve misliva na vas v teh mrzlih dneh ... ne dajte se!
Avtor besedila: Sebastjana Klepec
Avtor fotografij: Sebastjana Klepec
Zgodba je sodelovala na natečaju za najboljše zgodbe "kako je živeti s/z...".
Zgodba je avtorsko zaščitena, zato jo je prepovedano objavljati drugod.
|
|
