Naša okrepitev Lady
Datum 24.8.2006 23:15:47 | Rubrika: Srečne zgodbe
| Naša okrepitev Lady
Sredi julija lani sem po prihodu z letovanja na forumu mojpes.neta opazila novico o poškodovani gladkodlaki prinašalki v težavah. Lastnik se ji je odrekel, v azilu pa niso imeli denarja za nujno potrebno operacijo čeljusti, zato je skupina članic izvedla reševalno akcijo - psičko so operirali in ji iskali novo, ali vsaj začasno bivališče. Ne da bi kaj dosti razmišljala, sem se ponudila. Naslednji dan sem že šla po njo in takoj, ko sem jo zagledala, mi je bila všeč. Na videz sicer ni bila nič posebnega - na glavi je imela tisti zaščitni ovratnik, smrdela je kot kuga in sopla kot lokomotiva, ampak oči so se ji tako prijazno svetile, da me je kar odneslo h kletki, pa še roke mi je potegnilo noter. Komaj sem se odvrnila od nje. Urediti je bilo treba nekaj papirjev, dobiti zdravstvene napotke, potem pa sem jo naložila v prtljažnik in sva šli. Pot ni bila preveč prijetna. Pomirljivo sem jo nagovarjala in ji razlagala, kam greva, ampak bila je tako zaskrbljena, da je samo zbegano buljila, sopla in se praskala. Avto mi je tako zasmradila, da sem morala tudi na avtocesti voziti z odprtim oknom. Aktivistke so mi poleg drugih potrdil in dokumentov priskrbele tudi njen rodovnik, iz katerega je bilo razvidno, da gre za 3-letno Lady, nečakinjo od našega psa.
Lady
Foto: Marjetka
Ko sva prispeli, sem najprej zavila do veterinarja po insekticidni šampon, nato pa sem jo peljala na polurni sprehod po soseski. Doma naju je pričakal Odi, ki sem ga utegnila le na hitro pozdraviti s "tup, tup, tup" po glavi, nato pa hitela punco oprat, odstranit vonjave in uničit zajedalce. Sfrotirano sem jo poslala na vrt in se pridružila Odiju, ki je medtem že nestrpno pobevskaval v dnevni sobi. Kakšno urico sva jo skupaj opazovala, kako mokra bega po vrtu, dokler se ni umirila in utrujena zaspala.
Po prometni nesreči
Foto: Kobra
Ko se je prebudila, sem ju seznanila. To srečanje je trajalo le par minut, saj je Odi ves navdušen tako neusmiljeno navalil nanjo, da je reva padla po tleh, zacvilila in se zatekla k meni. Ločila sem ju, ampak norec se ni in ni umiril. Od radosti ga je tako razganjalo, da mu je rep kar propeliral in ni bilo druge, kot da greva ven, sprostit odvečno energijo. Medtem se je doma pojavil še drugi gospodar, presenečen naletel na spečo Lady, ta pa ga je pozdravila, kot da bi se že od nekdaj poznala. Naslednje srečanje z Odijem je bilo že prijetnejše, po prvem skupnem sprehodu pa sta se tako spoprijateljila, da smo samo zijali. In tako je ostala. V bistvu je nismo posvojili mi, ampak Odi.
Stric in nečakinja
Foto: Marjetka
Prve dni me je nekoliko skrbelo, kako se nam bo izšlo. Bala sem se, da bi šivi na čeljusti popustili in bi morala na novo operacijo. Ugibala sem tudi, če ni morda breja. Nikakor mi namreč ni bilo jasno, kako se je lahko nekdo odrekel tako dobri psički. V nekaj dneh mi jo je uspelo razčesati in naučiti osnovnih povelj - da pride na klic, se uleže, počaka in gre tja, kamor jo pošljem. Prej je znala samo "sedi" in "taco". Čeprav našega načina življenja ni obvladala, se je neverjetno hitro udomačila. Kadar je bila negotova, se je znašla in oponašala Odija. Tudi zdravstveno si je kmalu opomogla in celo igrati se je začela. Minil je mesec, dva in debelušna potepinka se je prelevila v mično gospodično. Ne samo na videz, tudi obnašanje je spremenila. Prej se je kar naprej nekaj podrejala, ob vsaki prehitri kretnji je odskakovala, zdaj je pa skoraj preveč samozavestna in jo moramo (tako kot Odija) preskakovati, kadar leži na poti, saj ji niti na misel ne pride, da bi se umaknila.
Igra
Foto: Marjetka
Tudi sicer je po značaju zelo podobna stricu, po neproblematičnosti pa ga celo prekaša. Pravzaprav ne vem, koliko je taka že sama po sebi. Lahko, da gre pri tem v veliki meri za njegov vpliv. Nekaj je tudi razlik. Ljubezen do vode je pri njej bolj medla. Vanjo že rada skoči, plava pa ne. Ko smo šli poleti na izlet po strugi Nadiže, sem se morala zaradi nje vrniti, ker jo je zagrabila panika vsakič, ko je bilo treba čez kakšen globlji tolmun. No, dala sem ji nekaj osnovnih lekcij in proti koncu počitnic je že prvič prostovoljno preplavala 2 metra. Do zdaj se je zares pognala v valove le enkrat. To je bilo takrat, ko je Odi odplaval na odprto morje za preveč napihnjeno nogometno žogo, ki sta jo odnesla veter in morski tok. Oba s fantom sva odplavala za njim, vendar sem jaz zaostala, zato sem se obrnila in začudena za sabo zagledala fanatično Lady, ki je spretno rezala skozi valove. Preplavala je kakšnih 50 metrov, tja in nazaj. Očitno se je odločila, da bo, če je taka kriza, tudi ona priskočila na pomoč. Upam, da se bo v novi plavalni sezoni še bolj navdušila in morda celo kdaj skočila s pomola. Ni ga lepšega, kot skupaj s svojim psom skočiti v vodo.
Sončenje
Foto: Marjetka
Kot se za psico spodobi, je še nekoliko bolj čustvena in potrebuje še več bližine in božanja. Pri njej se nikoli ne zgodi, da ji ne bi bilo do tega. So pa tudi stvari, pri katerih ni nič kaj ženstvena. Njen odnos do hrane je na primer zelo grob. Sploh ne vem, če je že kdaj v življenju kaj zares okusila, ker več ali manj samo golta. Je pa s to požrešnostjo super vplivala na Odija, ki prej ni bil tako ješč, oziroma je vedno vedel, kje ima mejo, in višek hrane zakopaval. To se je v veliki meri umirilo, zaradi nje je začel jesti celo sadje.
Slinasta Lady
Foto: Marjetka
Mala je, kar se hrane tiče, tudi zelo potratna. Poje precej večje porcije, kot je predpisano za njeno težo - približno polkrat več kot Odi, vendar se ji nikjer ne pozna. Kdor jo je že imel priložnost videti na sprehodu, ve, da ne gre pri tem za noben čudež. Prijatelji pripovedujejo, kako je to edini pes, ki nikoli ne zakuha, in kako gre ona pravzaprav na enem samem izletu sedemkrat na Šmarno goro in nazaj.
Spidi Lady
Foto: Marjetka
Na pomlad se bo treba z njo lotiti kakšnega pasjega športa. Ta čas pa se sproščeno zabavava, ko na zasneženih poljih vadiva posamezne elemente pasjega plesa.
Lady izziva Arta
Foto: Marjetka
Lady je načeloma zelo prijazna do vseh živih bitij in se zelo lepo razume z drugimi psi. Če pa se kdo preveč grobo znese nad njo, se pa razjezi in ognjevito udari nazaj. Do zdaj se je že dvakrat zares stepla - enkrat jo je izzvala ena bokserka, drugič pa labradorec. Tudi mački ne bi skrivila dlake, s ptiči pa je drugače. Odkar je pri nas, je že pokončala eno vrano (joj, kako se nam je s tem zamerila), tako da ji domačega papagajčka ne moremo zaupati, kot Odiju.
Z našpičenimi ušesi
Foto: Marjetka
Tudi zdravstveno gledano je nekoliko bolj občutljiva. Tako si je, ko tega še nismo vedeli, prehladila ušesa. Zdaj jih redno pregledujemo in po kopanju osušujemo, pa nima težav.
V vetru
Foto: Marjetka
Lady je prav lepo dopolnila in uravnotežila naše krdelce. Najboljše pri vsem skupaj pa je, da se tudi ona počuti odlično.
Avtor zgodbe: Marjetka
Zgodba je sodelovala na natečaju za najboljše zgodbe "kako je živeti s/z...".
Zgodba je avtorsko zaščitena, zato jo je prepovedano objavljati drugod.
|
|
