piškotki | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | popusti za člane | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme galerija koledar pomagajmo forum pasji faq trgovina
Prijava
Uporabnik:
Geslo:
 
Kdo je tukaj?
Člani: 0 | Gosti: 27
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2018 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Kaj storiti? : Zavetišča, živalovarstvo in kisle kumare 2013
Dodal/a jana 4.8.2013 20:05:36 (4931 prebrano)

Zavetišča, živalovarstvo in kisle kumare
2013

Poletje je pravi čas, da prežvečimo nekaj zavetiško-živalovarstvenih kumar, ki jih posamezniki že mesece oz. leta prekladajo z leve na desno in nazaj v upanju, da bodo nekoč le dosegle dovolj veliko kritično maso in se bo cela naša družba z njihovo pomočjo spremenila v ... božičke, vile, čarodeje, gusarje, robin hoode ... in kar je še takih čudodelnih bitij.

Verjetno je lušno biti večni otrok, realnost pa žal od nas terja, da slej kot prej vsi odrastemo in prenehamo nasedati poceni propagandnim, pol-političnim in samopromocijskim štosom.

O realnosti izjav, idej, podatkov in mnenj, ki sledijo v nadaljevanju, lahko vsak bralec tega zapisa sam razmisli.

Pa gremo ...

Za uvod: Ker je v teh časih moderno (predvsem pa varno) namesto imen pisati 'nekateri', 'večina', 'mnogi' in podobno nedefinirano, bom po črno-ovčarsko vsepovsod poimenovala avtorje izjav, ki so podlage mojih 'mini zgodb'. Ostali podobno misleči dnevni net pisci so nepomembni, njihova imena pa namerno prezrta.
Na koncu se bom, kot vedno, tudi sama podpisala.


Foto Katarina P. Herček, 2010

Javna neprofitna mineštra

"Zavetišča za živali bi morala biti javna in neprofitna. V Sloveniji je okrog 13 zavetišč za zapuščene živali, nekatera izmed njih služijo na račun teh živali, črn oblak pa visi tudi nad evtanazijo po tridesetih dneh."
Barbara Jambor, sobotainfo.com

"Zavetišča v Sloveniji bi morala biti izključno samo javna in neprofitna, nikakor pa ne zasebna." in "Na žalost pa obstajajo tudi zavetišča, ki so ustanovljena zgolj za ustvarjanje profita zasebnikov, ki vidijo gospodarsko dejavnost in možnost zaslužka tudi na račun živali, medtem ko je njihova dobrobit drugotnega pomena."
Breda Habjanič, predsednica Društva za zaščito živali Pomurja, sobotainfo.com


Na tak način dajejo izjave o zasebnih zavetiščih kar povprek razni pisci nabijajočih člankov, uredniki medijev, živalovarstveniki, kinologi, vodja Obalnega zavetišča, predsedniki in razni drugi člani društev, celo minister za kmetijstvo oz. bivši in sedanji poslanci ... Ja, res, nekaj strašnega mora biti zadaj, če nihče ne upa navesti nobenega imena zavetišča, ki ga ima v zobeh. Ali pa se morda vsi po vrsti bojijo, da bi jih konkretno zavetišče s pomočjo sodišča zagrabilo za jezik in denarnico? Reve, vsi po vrsti.

V Sloveniji je v trenutku, ko tole pišem, točno 14 registriranih - klik - uradnih zavetišč za živali, ki imajo pravico do delovanja.

Ne vem, v kakšnem političnem sistemu živita oz. si želita živeti Barbara in Breda. V času in prostoru, v katerem živim jaz, nobena žival ne živi od zraka, tako tudi živali v zavetiščih ne. V demokratični družbi nima nihče pravice zahtevati od nikogar drugega, da na svoje stroške skrbi za tuje živali v nedogled. Nobena Barbara in nobena Breda tega sveta. Od nobenega lastnika zavetišča in od nobenega državljana te države. Vsak je dolžan poskrbeti za svoje živali, za tuje pa se ima vsak pravico svobodno odločiti, kateri in kako bo finančno ali drugače pomagal bolj, kot od njega že sedaj zahtevajo predpisi. Nenehno vpitje, kaj so zavetišča dolžna početi oz. česa ne bi smela, kaže na to, kako nedorasli so vsi, ki vpijejo. Če komu tak sistem ne ustreza, naj gre tja, kjer imajo po njegovem boljšega, ali pa naj kaj naredi za to, da zapuščenih živali ne bo več. Pri zapuščanju živali se vse zgodbe sploh začenjajo.

Zakonodaja je za vse enaka in za vsa zavetišča velja, da morajo proti plačilu iz občinskih žakljev oskrbeti zapuščene živali do 30 dni in čisto nič več. Potem so vse zavetiške živali popolnoma enako Barbarine in Bredine, kot od lastnika kateregakoli slovenskega zavetišča za živali, profitnega ali neprofitnega. Če nekaj zahtevate od lastnika zavetišča, ste enako dolžni dajati sami. Ne govorimo o enem ali sto evrih donacije. Govorimo o celotnih stroških oskrbe 20, 30, 40, 50 ali več živali za mesece ali celo leta. Govorimo o tisočih in tisočih evrih. Govorimo o pogojih namestitve, ki so določeni s Pravilnikom o pogojih za zavetišča za zapuščene živali in ne o protizakonitih namestitvah psov in mačk po kopalnicah, vežah in kurilnicah, brez karanten in brez nadzora. Govorimo o predpisanem prostoru, veterinarskih stroških, cepljenjih, repelentih, vzgoji, obiskih inšpektorjev, pobiranju drekov, elektriki, telefonu, papirju, bencinu, avtomehaniku, dostopu do interneta, pridobivanju dovoljenj, hrani za živali, igračah, ležiščih, povodcih, ovratnicah, pesku, kletkah, razkužilih, zdravilih, sterilizacijah, kastracijah, odvozu smeti, plačevanju davkov, pisanju poročil ... in kruhu zase.
Velja za vse enako, tako zasebna zavetišča kot zavetišča v upravljanju društev ali javnih podjetij.

Vse Barbare in Brede, čas je da odrastete!


Foto Zavetišče Horjul

Rezanje svoje veje je lahko nevarno

"Cena oskrbnega dneva je v slovenskih zavetiščih nenormalno visoka. V Italiji, ki ima dokaj višji standard od Slovenije, je recimo enotna cena za oskrbni dan 6 eurov na psa v zavetišču. Če torej pes v italijanskem zavetišču preživi za 6 eurov, ne razumem, zakaj mora v Sloveniji za dvakrat ali trikrat več!"
Andrea Bogataj Krivec, Pes moj prijatelj


Andrea Bogataj Krivec v eni osebi javno deluje na več funkcijah: je predsednica ODPMŽ, vodja Obalnega zavetišča za zapuščene živali in članica Strokovnega sveta za zaščito živali RS.
Očitno je število funkcij ne ščiti pred neumnostmi, ki jih počne, saj vedno bolj intenzivno in z vedno večjo vnemo reže vejo, na kateri že dolgo zelo udobno sedi.

Lastnice Obalnega zavetišča so tri obalne občine: Koper, Piran in Izola. Upravitelj zavetišča je ODPMŽ, Bogataj-Krivčeva je predsednica tega društva in vodja zavetišča, ki ga ima društvo v upravljanju.

Zaenkrat bomo uporabili uradne številke in podatke, ki sta nam jih ponudila Supervizor in (bivši) VURS. Vsem so na vpogled na klik, kasneje pa kaj več.

Rabimo samo malo osnovnošolskega znanja in kalkulator. Ni težko. Zastavimo problemsko nalogo z znanimi podatki: Obalno zavetišče (v nadaljevanju OZ) je v obdobju od januarja 2010 do septembra 2012 med vsemi ostalimi dohodki prejelo tudi za 332.948,32 € nakazil z občin. V istem obdobju so oskrbeli in oddali novim lastnikom 745 psov in mačk.

Vprašanje: Koliko € občinskih sredstev so med vsemi ostalimi dohodki v navedenem obdobju prejeli in porabili za oskrbo ene živali?

Račun: 332.948,32 € : 745 = 446,91 €

Odgovor: V navedenem obdobju so med vsemi ostalimi dohodki za oskrbo ene živali prejeli in porabili 446,91 € občinskih sredstev.

Seveda je tole povprečen znesek, izračunan, kot da je bilo vseh 745 živali v zavetišču vseh 30 dni. In seveda je tole samo denar, ki je bil nakazan s strani občin na račun ODPMŽ oz. OZ za plače in druge izdatke iz delovnega razmerja, za kritje stroškov delovanja zavetišča, vključno z veterinarsko oskrbo živali v zavetišču (po pogodbi ODPMŽ mesečno izdaja obalnim občinam za to zahtevke), za investicijsko vzdrževanje zavetišča in okolice, ter občinski prispevek društvu. V teh številkah je samo gol občinski denar, pa še ta samo za pse, ker za mačke dajejo občine denar čisto posebej direktno veterinarjem.

V teh številkah niso zajete:
* posvojnine
(recimo: 745 živali x 45 € = še dodatnih 33.525 € -> v resnici ne vem, kolkšen je posvojitveni znesek na psa pri njih, ker nimajo objavljenih IJZ in cenika),
* plačila stroškov oskrbe za lastnikom vrnjene živali, ki jih je bilo v navedenem obdobju 216 in za katere so morali lastniki stroške zavetišča sami poravnati pred prevzemom svoje živali,
* donacije posameznikov in podjetij v denarju ali hrani, dobrodelne akcije, zbiranje za veterinarsko oskrbo, dobrodelne dražbe, dobrodelno oglaševanje, prodaja izdelkov, donacije dohodnine ...
Vse zgoraj navedeno dobijo v OZ še posebej.

Torej, vodja OZ pravi, da je za oskrbo dovolj 6 € na dan na psa, kar znese v 30 dneh, ko so občine dolžne plačati oskrbo, točno 180 € na psa. Lahko dodamo še 100 € na žival za prvo pomoč, cepljenje, čipiranje in razglistenje, pa dobimo 280 €, kar še vedno ni 446,91 €, kolikor je v navedenem obdobju rade volje vzela za žival od svojih občin. Je na Obali kakšna drugačna matematika?

Pozivam obalne občine, da že končno vendarle izpolnijo to veliko željo vodje OZ in sledijo njeni ideji, s katero se tako trudi prodreti v vse kotičke slovenskega medijskega, parlamentarnega in še kakšnega drugega prostora. Naj občine ODPMŽ v prihodnje izplačujejo točno toliko sredstev, kot pravi vodja zavetišča, da jih mora biti za vsakega dovolj. S tem bo dala najboljši osebni zgled kot vodja zavetišča vsem zasebnim zaslužkarjem, z njo pa tudi vsi društveni prostovoljci in ostali zaposleni v Obalnem zavetišču. Torej, vodja OZ in Obalne občine - Slovenija čaka na vaša dejanja. Pametovanja je bilo dovolj.

Žal je kljub tem velikanskim številkam OZ še vedno razpadla slovenska zavetiška sramota, ki očitno deluje v nasprotju s Pravilnikom o pogojih za zavetišča za zapuščene živali. To je 29. maja 2013 povedal tudi 'zavetiški' fotograf Dare Čekeliš: "Tipični vsakdanjik pasjih otrok 'IZ' Obalnega zavetišča in ne 'V' zavetišču kajti zavetišče je žal v katastrofalno slabem stanju in zato so mladički pretežno po domovih delavcev zavetišča, ker je bivanje mladičkov prvih par tednov v azilu resnično ruska ruleta za njihovo preživetje." Vir klik (ker so 5. 8. 2013 originalno objavo izbrisali, je posnetek na klik).

Ob načrtovani obnovi OZ bodo občine vanj zmetale dodatne kupe denarja, ki ga vodja zavetišča verjetno spet ne bo štela nikamor med svoje prihodke oz. med občinske stroške za zapuščene živali. Čudi me, da se nad tem ne zamisli noben od občinskih svetnikov ali kdo od občanov, ki jih ODPMŽ že leta takole vztrajno cuza, stanje v zavetišču pa je za živali iz leta v leto slabše. Da bi se nad takim početjem zamislil kdo od OZ priseskov, pač ni za računati.

Pri vsem, kar je narobe v OZ, jim ne more kaj prida pomagati niti neskončno pretiravanje s samohvalami in istočasnim tiščanjem v drek ostalih zavetišč, k čemur se dan za dnem zatekajo v medijih in na družabnih omrežjih. Z njimi gre očitno strmo navzdol.


Foto Ana Jelinčič, 2010

Jeznoriti dobrodelneži

"… že na vratih so me arogantno odslovili, češ da sem minuto prepozna, nisem bila dobrodošla, čeprav sem želela storiti nekaj dobrega, zavetišču sem želela podariti nekaj hrane in bila zavrnjena, da njihovi psi pa že ne bodo jedli tako 'cheap' hrane, na koncu pa so me poslali domov z argumentom, da nisem primerna posvojiteljica, čeprav o meni niso vedeli ničesar …"
Teja iz Borovnice, Facebook


Zgornje je tipično za vse podobne jeznorite dobrodelneže. Jezijo se nad vsem, kar velja v posameznem zavetišču in zahtevajo, da se jim zavetišča v vsem prilagajajo, ker naj bi bilo to po njihovem edino dobro za živali. Sebe smatrajo za velike strokovnjake na mnogih področjih in si vse pravice presoje, kaj je dobro za živali, pridržujejo izključno zase. Zavetiškemu osebju ne priznavajo nobene strokovnosti in nobenih pravic, zahtevajo pa od njih izpolnjevanje vseh dolžnosti. Celo tistih, ki se jih jeznoriti dobrodelneži sproti zmišljujejo.

Žal se ponavadi pisci na široko izognejo konkretnim zapisom, o katerem zavetišču je govora, so pa predvsem zasebna zavetišča po njihovem mnenju neposlušna in bi zaslužila celo vrsto vzgojnih ukrepov, najhujši packi celo kurjenje na grmadi.

Pa razmislimo malo, ali je ravnanje zavetišč res tako čudaško in napačno:
* Živali iz zavetišč ne rešujemo, zato ob posvojitvi tudi do nekih vzvišenih občutkov o svoji dobroti nimamo nobene pravice. Živali ponudimo nov dom odgovorno, ali jo enako odgovorno pustimo naprej v zavetišču.
* Uradne ure na bankah, poštah, pri zdravnikih, v občinskih in drugih uradih, v zavarovalnicah, pri avtomehanikih, v trgovinah, na socialni ... so od nekdaj, nisem pa še zasledila take gonje okrog njih. Če posvajate odgovorno, če ste spoštljivi in kooperativni ter če mislite resno, se da zagotovo vse zmeniti. Uradne ure gor ali dol.
* Živali v zavetišču si povsem enako zaslužijo kvalitetno in njim primerno hrano, kot katerakoli lastniška žival ali kot mi sami. Če sami jeste 'cheap' hrano, še ni nujno, da jo jedo tudi drugi samo zato, ker jim jo vi želite pokloniti. Pričakovala bi, da boste varovancem zavetišč privoščili le najboljše, oz. dopustili, da to počnejo drugi, brez vašega vpletanja in kritiziranja. Zagotovo je v vaši neposredni okolici kdo, ki bo z veseljem porabil hrano, ki mu jo boste darovali.
* Ne vem, zakaj so v xy zavetišču spoznali Tejo kot neprimerno posvojiteljico, lahko pa predvidevam, da je bil razlog kaj od sledečega: xy živali ji je izginilo ali bilo povoženih; želela je nesterilizirano ali nekastrirano žival; prejšnjo žival je dala evtanazirati zato, ker trenutno ni imela dovolj časa zanjo oz. je dobila službo, partnerja ali otroka; žival je poginila, ker ni imela za veterinarsko oskrbo ...

Moje sporočilo vsem takim 'Tejam' po Sloveniji, bi bilo: ponudite lahko dom kadarkoli, ob katerikoli uri dneva, kateremukoli psu ali mucku s ceste, morda kakšnemu s ketne ..., kakor kažejo družbene razmere, verjetno kmalu tudi sočloveku. Lahko pa preprosto takoj stopite v katero od trgovin z igračami in ponudite topel dom kakšnemu njihovemu psu. Ob 'posvojitvi' bodo imeli izključno samo en pogoj - vaš postanek pri blagajni, hranite ga pa lahko tudi samo s prahom.

Za vsako ceno se zaletavati v pravila, ki si jih je pri svojem delu z vso pravico sam postavil nekdo drug, živalim zagotovo na noben način ne koristi.


Foto Roman Avsec, 2009

Delilci

"V Sloveniji imamo veliko zavetišč v katerih delajo ljudje, ki jih zanima le denar. Živali jim niso pomembne, ni jim mar za njihova življenja."
v nadaljevanju še:
"Delila sem tisto kar so delili drugi že pred mano. Stran je namenjena pomoči živalim, delitvam njihovih objav, osveščanjem, itd. na splošno."
Pomagajmo živalim ♥, Renata Tejić, Facebook


Taka izjava sploh ne potrebuje podpisa, saj je identična vizijam mnogih 'pomagajmo živalim' skupin, oseb, klonov ... Skupno jim je, da nastajajo kot gobe po dežju, predvsem kot priseski kateremu od večjih in že bolj ali manj prepoznavnih sistemov (društev, zavetišč, skupin, ...) in neumorno dan za dnem kopirajo in delijo vse mogoče objave, ki jim pridejo pod roke in ki jih pišejo drugi, sami pa jih po pravilu ne preverjajo in o njih ne razmišljajo. Menda je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in vsi ti so sveto prepričani, da delajo samo dobro, niso pa se pripravljeni prepričati, ali delajo samo dobro tudi tisti, na katere so sami prisesani. Ne bo vedno dovolj samo brisanje in opravičilo. Slej kot prej bo treba za kakšno odškodnino seči tudi v svojo denarnico. Ne potem jokat, da vas ni nihče opozoril.

Prav zaradi takega početja je deljenje informacij izgubilo skoraj vso verodostojnost in smisel, saj prepogosto upravičeno podvomimo tudi v tiste informacije, ki bi potrebovale vso našo pozornost. Žal.


Zorro, 30. 7. 2013, foto Zavetišče Horjul

Iz tujine k nam v pekel

"Vse več Slovencev se odloči, da bodo posvojili psa iz tujine. Veliko jih pride iz Bosne, Kosova in Srbije, vedno več pa tudi iz Anglije in Španije."
Oddaja Preverjeno, POP TV, 18. 6. 2013

"Zorro, uvožen iz Bosne, označen s komercialnim čipom, star cca 1 leto. Trajno odvzet iz nemogočih razmer, v 'toplem domu', je bil pravzaprav dobesedno - privezan brez primernega zavetja, na soncu, z vročo vodo v posodi. Išče nov dom takoj, karantena ni potrebna."
Polona Samec, mojpes.net


Zorrovo zgodbo je pred njegovim prihodom v Slovenijo po facebooku sigurno delila cela horda delilcev ... in ga pomagala pošiljati čez mavrico. Na srečo sta ga pred gotovim koncem rešila veterinarski inšpektor in Zavetišče Horjul.

V čem je štos take pomoči? Lažje spite, ker pri Yugo 'reševanjih' aktivno ali pasivno sodelujete? Vas ne motijo potencialno okrvavljene roke? Lahko rečem samo fuj!
Najprej tistim, ki so pred leti začeli, potem pa tudi vsem ostalim, ki to organizirano ali neorganizirano še vedno počno. Tole ni prav nič boljše, kot šibanje psov v tuje laboratorije. Še enkrat fuj!


Foto Tanja Babič, 2009

Prežvečena in zaprašena pošta

"Društvo za zaščito živali Lajka je pred časom na podlagi podatkov devetih občin, ki so društvu poslale popolno dokumentacijo objavilo podatek, da so v letih 2008 in 2009 samo v zavetišču Meli center evtanazirali okoli 56 odstotkov psov."
Mitja Čehovin, Tilen Pajek, Pes moj prijatelj, 16. 7. 2013


Tole Lajkino staro kljuse najbrž ne bo moglo več dolgo raznašati že mnogokrat prežvečenih in zaprašenih podatkov. A ne bi kakšnih novih zbrali? Lepo prosim. Od leta 2009 do danes mineva že četrto leto, od 2008 pa peto. Naj jim, prosim, nekdo obrne smerokaz v drugo smer - naprej in ne nazaj!

Upam, da bo tisto, kar bodo V Lajki kdaj v prihodnje zbirali, potem pa še vsaj 5 let ponavljali kot stara lajna, nekoliko bolj zavzeto zbrano in ne bodo zadovoljni samo s podatki devetih (9) občin od recimo petindvajsetih (25), da bodo tako imeli vsaj kanček verodostojnosti. S temle še slabi polovičarji niso.


Foto Zavetišče Horjul

Malo sem prostovoljec, malo pa kandelaber

Nekje na začetku smo navedli izjavo Brede, predsednice nekega društva, potem tudi izjavo neke Andreje, predsednice drugega društva in vodje nekega zavetišča, vmes imamo še psa iz Bosne, ki so ga sem zagotovo privlekli prostovoljci, zdaj pa mora zanj poskrbeti zasebno zavetišče … In ni prvi tak primer.
Pa obdelajmo še razliko med delom zaposlenih v zavetiščih in delom takih in drugačnih prostovoljcev, ki bolj ali manj organizirano nameščajo živali po svojih domovih.

Uradna zavetišča v Sloveniji morajo opraviti svoje delo - pospraviti s ceste vse, kar tja ne sodi, brez izjeme, oz. so izjeme samo nefinanciranje, ker zastonj niti država ne preživi, pa tako tudi noben posameznik, ki se profi ukvarja s tujimi živalmi, ne, morebiten overbooking ali morebitna zapora zaradi okužbe v zavetišču. Delovati morajo po predpisih, imeti ustrezne prostore, zaposlene, opremo ..., so pod stalnim nadzorom ustreznih služb in javnosti in doleti jih kazen, če ne delajo tako, kot zapoveduje zakon, oz. tudi 'kazen', če ne delajo tako, kot misli 'javnost', da bi morali. V nobenem primeru ne morejo reči danes, da se jutri ne gredo več te igre, ker je za vsako zaprtje firme potreben čas, živali pa je treba nekam premestiti. Tudi odpovedni roki za pogodbe z občinami obstajajo. Za ves denar, ki pride 'not - v zavetišče', morajo dati tudi 'ven - iz zavetišča' - torej prispevke in davke državi. Pisati morajo poročila za vse mogoče zadeve, za naročnike in za 'naročnike' (beri: IJZ).

Slovenska društva za zaščito živali (tudi kakšen drug pravni subjekt) in prostovoljci delajo samo tisto, kar želijo, ničesar jim ni treba storiti, če: ne želijo, nimajo človeških resursov, nimajo denarja, nimajo pogojev, člani nimajo časa, so si našli novega partnerja in ustvarili družino, jih prostovoljstvo ne zanima več, se preselijo k drugemu društvu ... (dodaj poljubno). Pomagajo lahko vsem ali samo 'izbranim' ali pa nobenemu in samo otresajo jezik. Ker delajo na črno oz. pod pretvezo, da prostovoljijo kot fizične osebe, jim ni treba skrbeti za prav nič, še najmanj za zavetiške predpise, za karanteno, za razkuževanje, za več prostora od kopalnice ali le mačjega boksa, za zaposlene, za opremo, za poročila, vozilo, odpovedne roke, javnost ... Na skrbi imajo le, da zberejo toliko financ, da pokrijejo stroške za tisto, kar želijo početi. Prostovoljci v društvu (ali izven) lahko kadarkoli, dobesedno v danem trenutku, prenehajo s prostovoljstvom in počnejo nekaj drugega. Nihče jih ne bo poimenoval, preganjal, osiral ali vprašal za zdravje. Tudi društvo lahko neha delovati, kadar se članstvo tako odloči, kot lahko drug pravni subjekt (zavod recimo) začne delati samo tisto, za kar ima dovoljenja, dejavnost na črno pa opusti.

Oboji se prostovoljno odločijo za svoje delovanje, je pa neizpodbitno, da je razlika med njimi več kot očitna. Prvi imajo jasne zakonske in finančne obveze, drugi lahko delajo, kar se jim zljubi.

Dokler bodo slovenska društva (in druge organizacije) opravljala zavetiško dejavnost na črno, brez vseh obveznosti in brez nadzora, se stvari tudi za živali ne bodo premaknile nikamor na bolje.


Foto Anja Radšel, 2007

Na tujem se cedita med in mleko

"Berlinsko zavetišče za živali, ki je največje v Evropi, vodi veterinar, upravlja ga društvo za zaščito živali, ima 150 zaposlenih in letno oskrbi do 15 tisoč pomoči potrebnih živali. Dnevni stroški delovanja znesejo okrog 20.000 evrov, letni čez sedem milijonov evrov, od tega dobijo manj kot 10 odstotkov od države, kar je 430 tisoč evrov, ostalo si morajo priskrbeti sami. Imajo nekaj tisoč članov, minimalna letna članarina je približno 15 evrov, posamezniki pa plačajo tudi sto in več evrov. Pomemben vir so donacije in dediščine, del prihodkov pa dobijo tudi preko veterinarske klinike, ki je del zavetišča. Znani glasbeniki zanje prirejajo dobrodelne koncerte."
Dejan Židan, minister za kmetijstvo in okolje, sobotainfo.com


Glede na to, da celo minister za kmetijstvo razlaga, kako se v tujini na zavetiškem področju cedita med in mleko, ne škodi vedeti, kako v resnici funkcionirajo zadeve v tujini, tako v ZDA, kot v VB, pa tudi v Nemčiji, Bolgariji, Srbiji, Sarajevu ... kot tudi, kako funkcionirajo v Sloveniji. Težko je resno jemati nekoga, ki zagovarja sistem, ki pri nas ni izvedljiv, pa čeprav v tujini uspešno deluje že 100+ let.

Na Zahodu (recimo ZDA) se del financira iz javnega denarja (lokalne skupnosti), drugo iz zasebnega (donacije, zapuščine, aktivnosti ...). Dnevno/mesečno/letno usmrtijo veliko več % najdenih živali, kot so jih kadarkoli v Sloveniji, ne glede na to, kako se trudijo s posvojitvami in aktivnostmi ob tem. 'Država' (beri: ponavadi lokalne skupnosti) ne sprašuje veliko, temveč v nekaj dneh usmrti vse problematične, poškodovane in bolne, razen tistih, ki jih (večinoma zaradi promocijskih učinkov) rešijo rescue organizacije. Te rešujejo, poleg promocijsko zanimivih poškodovancev, agresivnih in bolnikov, samo živali, za katere ocenijo, da bodo zanje hitro našli nove domove, druge pustijo tam, kjer so - na hrbtu 'države' - za evtanazijo. Rescue centri imajo ponavadi cele ekipe zaposlenih in jim je ena od osnovnih dejavnosti pridobivanje sredstev, kar lahko delajo uspešno samo tako, da imajo dober % oddanih živali. Ko odide posvojitelj z živaljo čez vrata rescue centra, se večinoma zgodba za njih tudi konča in poviša % v njihovih evidencah.
Javne ustanove imajo enako vlogo, kot naša zavetišča - umakniti morajo živali s cest.

Jasno je, zakaj kritiki slovenskih zasebnih zavetišč razlagajo samo o rescue organizacijah, podatke o tujih javnih zavetiščih pa po pravilu preskočijo. Naša zavetišča se lahko primerja s tujimi javnimi zavetišči/zbirališči (lahko bi jim rekli tudi šinteraji) - "umakni s ceste", naša društva pa bi lahko bila rescue organizacije - "reši všečno in kar se bo dalo oddati, ostalo pusti".

Imamo pa pri nas hud absurd. Društva zahtevajo od uradnih zavetišč, da opravljajo nalogo rescue organizacij, sami pa medtem na črno opravljajo delo uradnih zavetišč.

Zastavljajo se vprašanja: Kdo bo v Sloveniji dal dovolj donacij in zapuščin, da se za vse živali organizirajo no-kill rescue centri (za po 30. dneh)? Ali lahko pričakujemo to od države, da bo vzela državljanom z davki in prispevki? Eni jih bodo zapuščali, drugi bomo zanje plačevali v nedogled? Kje je kdo, ki bi ustanovil rescue center? Seveda, z vsem, kar spada zraven Pravilnika o pogojih za zavetišča? Zakaj takega centra še nimamo, saj so se, oz. se nekateri še, intenzivno ukvarjajo z reševanjem izbranih živali iz zavetišč in s ceste, doma in v tujini? Recimo: Društvo Lajka, Mačja hiša, DZZŽ Kranj, ODPMŽ, Animal Angels, obe društvi za pomoč hrtom ... A, da je pretežko in preveč stane? Ah, bejžte no ...

Slovenska zavetišča za živali so rescue centri samo v toliko, kolikor energije, poleg njihovega osnovnega dela, sami v rescue dejavnost vložijo, skupaj s sredstvi od donacij, ki pa jih zagotovo ni nikjer dovolj (in jih je iz dneva v dan manj) za nemoteno oskrbo vseh živali, še manj za marketinške akcije, rescue management in podobno, torej za vojsko zaposlenih, za vso potrebno veterino, za tv in druge reklame, za razne prireditve in podobno.

Država mora poskrbeti za umik živali s cest in zakon samo to opredeljuje - umakni, oskrbi do 30 dni in poskusi oddati. Za vse ostalo čakamo resno akcijo s strani tistih, ki so jih že nekaj let polna usta rešitev in zahtev.


Foto Zavetišče Horjul

Če dovoljkrat ponoviš, se vse spremeni v resnico

"Edino zavetišče v Sloveniji, ki ga vodi društvo za zaščito živali je Obalno zavetišče ..."
Mitja čehovin, Tilen Pajek, Pes moj prijatelj


Gre za slabo obveščenost ali namerno zavajanje? Tudi Mačji dol, zavetišče za mačke, vodi društvo za zaščito živali, in sicer Žverca, društvo za pomoč živalim.

Tole je najbrž podobno, kot s tisto bučko o Štelju Jurinčiču, ki naj bi bil leta 2011 prvi obsojen na zaporno kazen zaradi mučenja živali. Če dovolj dolgo ponavljaš, se menda ... vse da spremeniti v resnico.

Kaj je resnica v tem primeru? Maj 2007 -> obsodba za mučenje mačke -> 5 mesecev zapora -> KLIK.

In tako naprej od ene nedoslednosti do druge ...

Čas, ko se bodo vsa društva in prostovoljci začeli ukvarjati s tistim, kar bo živalim na splošno prineslo boljšo prihodnost, je trenutno sicer videti še daleč, vendar nekje v prihodnosti zagotovo je. Takrat bodo tudi posamezniki, ki danes še izkoriščajo živalovarstveno anarhijo za svoje promocijske in druge osebne ambicije, zavzeli pravo mesto na živalovarstvenem smetišču.

Lepo skrbite za svoje živali, ozrite se po okolici, če je kje potrebna vaša pomoč, opozorite sosede in znance na neodgovorno ravnanje, informirajte jih o tem, kako je prav in bolje, prijavite, ko gre kdo čez rob ... Skratka, po pameti!

Jana Pahovnik
4. avgust 2013


Foto Zavetišče Horjul

Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
Zavetišče za živali Horjul
Društvo za zaščito živali Ljubljana
Žverca, društvo za pomoč živalim
Poživ - Drustvo za pomoč živalim Velenje
Zverinice - Društvo ljubiteljev dihurjev
Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
domov | o psih | koledar | galerija | pasme + oglasi | pomagajmo psom | forum | pasji faq | trgovina | informacije - pomoč | splošni pogoji

2000-2018 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.