Predlanskega decembra, ko se je večina družin že pripravljala na božične dogodke, sem se tako kot nekaj drugih udeležila izobraževanja o mačkah v Londonu. Nikdar ne bom pozabila, kako presneto strah me je bilo v tistem mrzlem dnevu skaditi cigaret s Polono, ki sem jo spoznala dan prej. Predstavljala sem si jo kot celo tabu osebo, pred katero je treba paziti kar izrečeš ali delaš, da se ne bo v njenih ušesih kaj narobe slišalo. Strahospoštovanje je bilo na najvišjem možnem nivoju in nisem upala pričakovati, kam se bo razvil najin pogovor.

Kako zelo sem bila v zmoti in zastonj prestrašena, sem ugotovila v naslednjih dnevih, ki smo jih preživeli v izobraževalnem duhu in kljub nizkim temperaturam sva takrat prebili led.



Še danes se spomnim našega izraza, ko nam je nekdo izmed članov Cat's protectiona zaupal njihovo število prostovoljcev. Kaj kmalu smo ugotovili, da jih je pri nas 100 procentov manj in da si je torej njihovo pomoč obetati brezpredmetno. In takrat sem dala besedo Poloni. Spomnim se stavka, ki sem ji ga izrekla: "Jaz bom prostovoljka v tvojem zavetišču." Nisem sicer še točno vedela, kako bom to izpeljala, niti nisem imela znanja, pa tudi kar nekaj km me je ločevalo od Horjula, ampak dala sem besedo.

In takrat se je pravzaprav začelo. Teden dni po prihodu domov sem v Garmina optimistična tipkala Smrečje. Itak ga ni zaznalo.



Od takrat naprej se trudim vsak teden preživeti vsaj en dan v zavetišču Horjul. Nedelje, ko je večina družin na kupu in so nekje na kosilu, so moji dnevi. Cel teden jih komaj čakam in če je le možno, si jih ne pustim vzeti. Niti 160 km v eno smer me ne ustavi, pravzaprav smatram, da si ta čas podarim, da razčistim stvari, ki so se dogajale med tednom, da se lahko praznih misli povzpnem na hribček poln zelenja, gozdov, čistega zraka in seveda nenazadnje živali.

Sem včasih mislila, da je biti prostovoljec pač mačji kašelj. Malo pobiranja drekcev, čiščenja mačjih wc-jev in božanja živali. Groza, kako zelo sem živela v zmoti.

Preko Polone in njenega zavetišča sem se pravzaprav zelo realno šele začela spuščati v živalovarstveno sceno in njene razsežnosti ter pereče probleme, povezane z živalmi. Vsak teden novi primeri zanemarjanj, nove zlorabljene živali, meni nove težave in nepoznane bolezni ter poškodbe.



In na drugi strani ona, ki tako suvereno pluje in rešuje vse sproti. Ki ji je v štartu jasno, kakšen naj bo do posamezne živali pristop, kaj bi lahko bil vzrok njene bolečine (psihične ali fizične) in kaj storiti, da se stvari spremenijo na bolje. In to počne vsak dan, z vsako živaljo, znova in znova. Vedno je pristop prilagojen, pa tudi rezultati so različni. Ampak ona in čas v Horjulu delata čudeže.

Minilo je že dobro leto, v katerem se je povečalo število prostovoljcev, pa tudi število živali. Dobro leto, v katerem sem spoznala prenekatero kruto resnico in se naučila mnogo stvari, ki se jih ne bi mogla naučiti nikjer drugje.

Sem spoznala, da mora človek zelo malo podariti, da prejema ogromno.

Vso ljubezen tam zgoraj, vsak posamezen primer zanemarjanja, ki v ozadju pravzaprav nosi celotno zgodbo, z glavo in repom. Borba za njihov boljši jutri, tako za vsakega posameznika tam zgoraj, kot tudi za vse njih, kot celoto. Zato, da bo nekega dne drugače, bolje, za njih, ki si to tako presneto zaslužijo.



Ne morem niti opisati, kakšen poseben občutek je, ko te Pepsi z gromenjem namesto laježa pozdravi na vhodu, kako sem po več kot letu dočakala, da se mi je Azrael vsedel na trebuh in mi dajal buce, kako je Slash v vsem svojem godrnjanju in zgodbi, ki jo ima za sabo, pravzaprav srečen, ko ga Polona vzame v roke in si to celo čisto malo tudi prizna. Pa kako ti še tako poseben Čips pokaže, da ve kdo si, pa čeprav samo za sekundo. In Ajda, plašna in prestrašena pride in se carta. In Jun in čuri, Liza, Brčica, ... Ni konca iskrenim občutkom, ki jih dobim tam.

Ko se konec dneva srečaš z vsakim in z vsemi temi zgodbami, si sicer mogoče res utrujen na smrt, ampak uživaš ob času, ki še ostane za pogovore. Pogovor z nekom, ki ima takšno kilometrino, toliko znanja in nasvetov pa zgodb, ki jih pripoveduje tako živo, da jih kar vidiš pred seboj, je pa res neprecenljiv.

Enkrat pozno zvečer, velikokrat po polnoči, se vsedem v avto in se odpravim svojih 160 km proti domu. In vmes podoživim dogodke dneva še enkrat. Razmišljam, kaj bi še lahko naredili, kako se lotiti stvari z drugega vidika in narediti spremembo. Predvsem pa komaj čakam, da mine ponedeljek in torek ter vsi preostali nesmiselni dnevi, ki morajo preteči do nedelje. Do moje nedelje, ki jo podarim sebi oziroma pravzaprav njim.

Biti prostovoljec je nekaj, kar težko napišeš, nekdo, ki ne čuti podobno, pa verjetno pravzaprav niti ne razume, kaj to je. Jaz razumem.



Hvaležna sem za vsak trenutek, ki ga lahko preživim v Zavetišču Horjul, hvaležna za vsak nov dober dom, ki ga žival najde, hvaležna tudi za vse krute resnice, ki izoblikujejo našo družbo in nas silijo delati spremembe, na področju, ki tako velikokrat ostane spregledano.

In hvaležna sem njej, ki je v življenju storila že toliko, ker sem predvsem zaradi nje odprla oči, se našla, in se tudi sprejela takšno kot sem.

Urša Lovišček
junij 2010

Živali v Zavetišču Horjul potrebujejo posvojitelje!
Če se odločate za resno posvojitev psa ali muce, ne oklevajte in si oglejte živali v Zavetišču Horjul, pokličite v času uradnih ur in se dogovorite za morebitno posvojitev. Številni že leto in več čakajo na odhod v nove domove. Morda je med njimi kakšen tak, ki čaka prav na vas.
www.zavetisce-horjul.net