Avtorica Neža Jereb
Objava na mojpes.netu: 19. 3. 2013

Razlaga standarda

To besedilo je namenjeno vsem, ki želijo spoznati pasmo angleški koker španjel. Omogoča malenkost bolj podroben pregled standarda, obogatenega s slikami ter razlagami.
Zapisan standard naj bi pomagal vzrediteljem in sodnikom ohranjati pasemske značilnosti in pravilen tip, žal pa opažam, da vsem to ne gre najbolje od rok. Zato sem se tudi odločila zapisati in strniti svoje znanje v besedilo, ki bi lahko pomagalo do boljšega razumevanja pasme.

Standard za angleške koker španjele je bil prvič zapisan že kmalu po ustanovitvi ¹KC-ja in se je od takrat že kar nekajkrat spremenil, vendar brez bistvenih sprememb, ki se tičejo zgradbe ali kakšnih drugih lastnosti, vse do lanskega leta. Najnovejša izdaja standarda namreč strogo določa barve in ločuje pasmo na dva tipa. A o tem nekoliko kasneje.

Kratka zgodovina:
Pasma angleški koker španjel obstaja že več stoletji (nekateri viri kažejo na obstoj tovrstnih psov že v začetke štetja let), a pravega "modernega kokra" lahko izsledimo šele leta 1879. Takrat se je skotil OBO - črn koker španjel, ki je tako močno zaznamoval našo pasmo, da ga lahko najdemo v vsakem rodovniku. Njegov sin OBO II pa je začel ameriško linijo in velja za začetnika ameriških koker španjelov.

Slika 1: ²Obo in Frankie

Če si ogledamo Obota ter Frankija, opazimo veliko razlik. Prvi je namreč na nizkih nogah in nas na hitro sploh ne spominja na kokra, a če se ozremo na njegovo zgradbo ramen in zadnjih nog lahko opazimo, da tu ni prišlo do večjih sprememb. Seveda, kratko telo je angleškega kokra ločilo od clumber, suseških in poljskih španjelov, medtem ko si s slednjim delita podobno glavo.

Nekaj črt za predstavo:

Slika 2: Obo in Frankie

Kokri so se v preteklosti kotili v leglih skupaj s poljskimi španjeli. Mladiče oz. odrasle pse so glede na težo nato vpisali kot koker španjela oz. kot poljskega španjela.
Tako kot večina pasem je tudi koker čutil posledice 2. sv. vojne, a takoj po koncu le-te je število ponovno naraslo. Španjeli so bili v razcvetu, kar nedvomno dokazujejo vsi razstavni uspehi iz takratnega obdobja. Pasma drži rekord prvih mest na Crufts razstavi - 7x BIS: 2x Lucky Star of Ware (1930, 1931), 2x Exquisite Model of Ware (1938, 1939), 2x Tracy Witch of Ware (1948, 1950), 1x ShCh Canigou Cambrai (1996). Vzreditelj šestih zmagovalcev H.S. Lloyd je vse do današnjih dni ostal najuspešnejši vzreditelj/lastnik Crufts-ove razstave.
Tu je še nekaj rBIS zmagovalcev: Whoopee of Ware (1934), ShCh Silver Templa of Ware (1936), Colinwood Black Eagle (1962), ShCh ³Lochranza Strollaway (1969), ShCh Ouaine Chieftain (1970) ter ShCh ⁴Wiljana Waterfall (2000).
Zabeležen pa je tudi BIS na svetovni razstavi 1953 - Woodcock's Memory.

Kokri pa spadajo tudi na seznam lovskih psov. Njihov primarni namen je bilo šarjenje po gosti podrasti ter zganjanje pernate divjadi v mreže. Ob prihodu pušk so jim dodali še nalogo prinašanja ustreljenega plena. Tako mora danes šariti, najti plen in tega prinesti iz vode ali iz podrasti, polja. Lovski navdušenci pa so šli še dlje, tako da je v Angliji pasma strogo ločena na lovski in razstavni tip, saj so ⁵FT prvaki psi, popolnoma ustvarjeni za delo, ki ni več v sklopu kokrovih primarnih nalog (npr. iskanje po krvni sledi, za kar so ustvarjeni goniči).

Standard:
Posvetimo se torej današnjemu standardu.

"23.11.2012/EN
FCI-Standard N° 5

ORIGIN: Great Britain.

DATE OF PUBLICATION OF THE OFFICIAL VALID STANDARD: 08.10.2012.

UTILIZATION: Flushing dog.

FCI-CLASSIFICATION:
Group 8 Retrievers, Flushing Dogs, Water Dogs.
Section 2 Flushing dogs.
With working trial.

"BRIEF HISTORICAL SUMMARY: Cocker Spaniels were recognized as a separate breed from Field and Springer Spaniels soon after the formation of the Kennel Club in 1873. He originated as the 'cocking spaniel', and derived this name from flushing woodcock. As with a number of gundog breeds there is nowadays a difference between those used for work and those used for show: the show Cocker is a sturdier, heavier version of his working counterpart".

Kot vidimo, je zadnja izdaja standarda prišla 23. 11. 2012. Vsi deli standarda, ki so zapisani s krepko pisavo so spremembe, ki jih navaja, najbolj pomembni pa sta klasifikacija barv in dodatek o zgodovini pasme. Prevedimo torej slednjega:

KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED: Koker španjeli so bili priznani kot samostojna pasma, ločena od poljskih in špringer španjelov, kmalu po ustanovitvi Angleške kinološke zveze  (Kennel Club) v letu 1873. Izvorno je to bil "cocking spaniel" (cock = petelin, ptičji samec), ki je svoje ime dobil zaradi tega, ker je izvohal sloke. Enako kot pri številnih lovskih pasmah obstaja dandanašnji razlika med tistimi, ki se uporabljajo za delo in tistimi za razstavljanje: razstavni koker je čvrstejša in težja različica njegovega delovnega dvojnika.

FCI standard strogo sledi tistemu, ki ga imajo v Angliji. Tam je namreč razlika med delovnimi in razstavnimi linijami očitna in jih že dolgo ločujejo tudi z ločenimi rodovnimi knjigami. Evropa ni v takem ekstremu, dejstvo pa je, da se stremi k razstavnemu tipu psa. Zakaj? Poglejmo sliko razstavnega in delovnega psa v Angliji:

Slika 3: Razstavni in delovni tip španjela

Mislim, da je razlika očitna. Delovni imajo večinoma lažjo telesno zgradbo, imajo krajše/daljše noge, drugače oblikovane glave, svetle oči in visoko nastavljene, kratke uhlje. Menim, da to lahko opazimo takoj, seveda pa njihova telesna zgradba ni pasemsko značilna. Opazimo tudi manj dlake, značilne resice so le še na repu in uhljih, ne pa tudi na nogah in trebuhu, kot je zahtevano v standardu, kar bomo lahko prebrali kasneje.
Dejstvo pa je, kot sem napisala zgoraj, da so to strogo delovni psi, ustvarjeni za različno delo in niso primerni za ljubljenčka, oz. ga kot takega priporočajo samo ljudem, ki imajo veliko časa, da bodo zaposlili njegov delovni nagon.

"GENERAL APPEARANCE: Merry, sturdy, sporting; well balanced; compact.
IMPORTANT PROPORTIONS: Measuring approximately the same from withers to ground as from withers to root of tail."

SPLOŠNI IZGLED: Vesel, čvrst, športen; skladen; kompakten.
POMEMBNA RAZMERJA: Meri približno enako od vihra do tal in od vihra do začetka repa.

Včasih se vprašam ali je dan dovolj velik poudarek prvemu delu standarda. Namreč, sodnik ima na razstavi malo časa za ocenjevanje psov in prav "splošni izgled" pasme in "pomembna razmerja" sta tisto, kar ustvari prvi vtis, torej ko sodnik psa zagleda.  Če pravilno razumemo zgoraj zapisano, bi nam moralo oko takoj povedati, kateri izmed predstavnikov predstavlja zaželen tip, ki ga je zapisal standard.

Prva iztočnica je temperament:

"BEHAVIOUR / TEMPERAMENT: Merry nature with ever-wagging tail shows a typical bustling movement, particularly when following scent, fearless of heavy cover. Gentle and affectionate, yet full of life and exuberance."

ZNAČAJ: Vesela narava, ki se izraža skozi vedno mahajoči rep, prikazuje tipično živahno gibanje, predvsem na sledi, ko brez strahu pokriva prostor. Nežen in čustven, hkrati pa poln življenja in veselja, navdušenja.

Kokri so izredno socialni psi, doumljivi a včasih tudi rahlo trmasti (kar je nedvomen znak razmišljanja psa s svojo glavo). Gre za odprte pse, ki so vedno prijazni in veseli, če so lahko v družbi ljudi (ali drugih živali). Hkrati pa posedujejo veliko mero inteligence, tako da v pravih rokah lahko postanejo vsestransko uporabni; od "navadnega domačega ljubljenca" do agility, rally obedience ali terapevtskega psa, odlični so tudi kot "igralci ali pa plesalci", seveda pa lahko postanejo tudi delovni, torej lovski psi. Kokrov primarni namen je namreč ugoditi svojemu gospodarju, biti ob njegovih nogah in čakati na trenutek, ko bosta skupaj lahko "kakšno ušpičila".
Tudi razstave niso izključena možnost pri kokru in čeprav jih v Sloveniji ne vidimo prav pogosto paradirati po razstavnem krogu, so v tujini (npr. Avstrija) popularni razstavni psi, kar nam nakazujejo visoke številke prijavljenih psov. Žal pa moram zapisati tudi to, da je španjel prav zaradi svoje neizrazitosti in majhnosti v BIS programu mnogokrat spregledan, oz. zmagujejo večinoma popolnoma netipični predstavniki, ki delujejo bolj atraktivno od pravega tipa.

Nikjer ni omenjeno, da bi psi smeli kazati kakršne koli znake agresije ali prestrašenosti. Če pomislimo, da gre za lovskega psa, je to povsem razumljivo, saj so za delo na terenu pomembni vztrajnost, volja in nagon, ne pa bojazljivost, streloplahost ali pa celo agresija (npr. branjenje plena pred lastnikom).

Zato je standard tudi zapisal:

"DISQUALIFYING FAULTS:
. Aggressive or overly shy.
. Any dog clearly showing physical or behavioural abnormalities shall be disqualified."

IZKLJUČITVENE HIBE:
. Agresivni ali preveč plašni psi.
. Pse, pri katerih so jasno izražene telesne ali značajske hibe, je potrebno diskvalificirati.

Zdaj pa se osredotočimo na zgradbo telesa same pasme:

"HEAD
CRANIAL REGION :
Skull : Well developed, cleanly chiselled, neither too fine nor too coarse.
Stop : Distinct, set midway between tip of nose and occiput.

FACIAL REGION :
Nose : Sufficiently wide for acute scenting power.
Muzzle : Square.
Jaws/Teeth : Jaws strong with a perfect, regular and complete scissor bite, i.e. upper teeth closely overlapping lower teeth and set square to the jaws.
Cheek : Not prominent.
Eyes : Full, but not prominent. Dark brown or brown, never light, but in the case of liver, liver roan and liver and white, dark hazel to harmonize with coat; withexpression ofintelligence and gentleness but wide awake, bright and merry; rims tight.
Ears : Lobular, set low on level with eyes. Fine leathers extending to nose tip. Well clothed with long, straight silky hair."

GLAVA
LOBANJSKI PREDEL:
Lobanja: Dobro razvita, čistih linij, ne prefina ne pregroba.
Stop: Razločen, postavljen na polovici med konico nosa in zatiljem.

OBRAZNI DEL:
Smrček: Dovolj širok, da omogoča širokovohalnopolje.
Gobec: Kvadratičen.
Čeljust/zobje: Čeljusti so močne in se prekrivajo v popolnem in pravilnem (brez mankajočih zob) škarjastem ugrizu, t.j. zgornji zobje tesno prekrivajo spodnje in so postavljeni pravokotno na čeljust.
Lica: Ne preveč izražena.
Oči: Polne a ne pretirane. Temno rjave ali rjave, nikoli svetle oz. v primeru jetrnih(čokoladnih), jetrnih(čokoladnih) sercev in jetrno(čokoladno) belih, temna lešnikova, da sovpada z barvo dlake; izražajo inteligenco in nežnost a so žive, bistre in vesele; veke tesno priležne.
Uhlji: ⁶Loputasti, nizko nasajeni v liniji oči. Usnjati del uhlja je tanek in sega do konicenosu. Dobro odlakani z dolgo, ravno, svilnato dlako.

Glava psa nam največkrat pove, katere pasme je pes, ki ga opazujemo. Telesa so si lahko med seboj podobna, a glava je tista, po kateri se zagotovo ločita dve sicer podobni pasmi.
Angleški koker španjel ima lepo uravnoteženo glavo, ki ima lobanjski del enako dolg kot gobec. Vmes se srečata v dovoljšnjem stopu, torej ne preizraženem (kot ga ima ameriški koker ali pa poenter) oz. premalo izraženem (značilen npr. za gladkodlake prinašalce).
Gobec je kvadratičen, nikoli zašiljen! Poglejmo si nekaj slik:

Tri slike samca (Ch Tamalanna Buxus Sempervirens):

Slika 4: Glava samca

Namerno sem pripravila slike iz treh različnih kotov. Če si ogledamo prvo sliko iz leve; širina gobca je praktično enaka širini lobanjskega dela. Ušesa so nizko nastavljena, oči pa ekpresivne. Če pogledamo zadnjo sliko, lahko vidimo, da njegov stop ni ne preizražen in ne premalo izražen. Dolžina gobca je sorazmerna dolžini lobanjskega dela. Gobec je kvadratne oblike. Pomagajmo si s črtami:

Slika 5: Glava samca s črtami

Na razstavah pogosto opažam pse, za katere ob prvem trenutku nisem prepričana ali gre za samca ali za psico. Prevečkrat se zgodi, da me preseneti, ko izvem, da je tista krasna psička pravzaprav obdarjena z 2 mošnjicama in da močan samec pravzaprav sploh ni samec. Ob pogledu na psa in njegovo glavo bi nam moralo biti jasno, za kateri spol gre.

Poglejmo si še glavo psičke (Ch Tamalanna Cassia Corymbosa):

Slika 6: Glava samice

Tu lahko vidimo, da je širina gobčka malo manjša kot pri samčku, a je vseeno pravilna. Izraz je izredno nežen, oči so lepo zaprte in temne. Ušesa so dolga in pravilno nastavljena. Iz strani lahko vidimo pravilen kvadraten gobček, ki je tako kot pri samčku, enake dolžine kot lobanjski del. Še črte za pomoč:

Slika 7: Glava samice s črtami

Velikokrat se zgodi, da barvni psi nimajo pravilne "maske", kar lahko daje izgled neproporcionalne glave. To nas ne sme zmesti, zato je morda bolje, da si pri proporcih glave pomagamo s prsti. Tako lahko navkljub lisam preverimo pravilnost razmerij. Pri enobarvnih psih je to mnogo lažje. Moramo pa vzeti v zakup, da je veliko tipov glav, ki so pravilni, zato je najbolje, da pri ocenjevanju vedno upoštevamo razmerja.
Zdaj pa še nekaj malega o očeh. Specialist za pasmo si bo vzel nekaj sekund časa, da bo ocenil pravilnost izraza, značilnega za pasmo. Ko kokra pogledamo v oči, nam mora ta vrniti nežen, proseč in inteligenten pogled. Oči ne smejo biti prazne ali prestrašene! Ekspresivnost je zelo pomembna, na žalost pa jo le redkokdo opazi.
Naslednji problem današnjih psov so premalo zaprte spodnje veke. Te se predvsem pojavljajo pri psih z masivnejšimi lobanjami, ni pa to nikakršno pravilo. Veke morajo biti zaprte in ne sme nas zavesti tretja obarvana veka, ki daje občutek zaprtosti. Se pa kdaj pa kdaj zgodi, da ima pes eno veko obarvano, drugo pa ne. To morda deluje nekoliko nerodno a tu ni nobenega pravila, zato se tega ne kaznuje.

Glava se poveže z vratom, zato nadaljujmo tu:

"NECK: Moderate in length, muscular.  Set neatly into fine sloping shoulders.  Clean throat."

VRAT: Zmerno dolg, mišičast. Vrat je lepo postavljen v dobro nagnjeno pleče.
Vrat brez odvečne kože.

Namen vratu pri delovnemu psu je ta, da omogoča nemoteno premikanje glave, iz dvignjene do spuščene lege. Seveda pa so prav vratne mišice tiste, ki dvignejo katero koli stvar s tal (pa naj bo to plen ali žogica).
Vrat pri kokru je pravilen, kadar je približno enake dolžine kot glava psa (od začetka lobanjskega dela do smrčka).
Predolg vrat  podre njegovo skladnost. Dolžina pa ne vpliva le na prej omenjeno značilnost pasme. Dolgi vratovi imajo namreč daljše in šibkejše mišice kot vratovi, ki so krajši. Zato so"dolgovrate" pasme bolj elegantne, medtem ko kratki vratovi vedno izpadejo čokati. Koker ne sme biti ne eno ne drugo. Kratek vrat bi mu preprečil normalno pobiranje plena stal, medtem ko dolg vrat ne bi vzdržal teže plena in bi se pojavile bolečine v vratu, hrbtu in sprednjem delu psa (ki bi v tem primeru moral nadomestiti primankljaj moči v vratu), kar bi na dolgi rok vplivalo na njegovo zdravje.

Vsekakor moramo stremeti k skladnosti. Koker ni pomanjšan ⁷seter, kljub temu, da se kar prevečkrat zgodi, da dobijo zelo dobre ocene kokri, ki so prav zaradi dolgega vratu in ozke glave podobni pomanjšani različici prej omenjene pasme. In ko govorim o setrih, se spomnim na njihovo visoko ozko postavo, ki jima s kokrom NI skupna.
Preberimo standard:

"BODY: Strong, compact.
Topline : Firm, level, gently sloping downwards to tail from end of loin to set on of tail.
Loin : Short, wide.
Chest : Well developed and brisket deep; neither too wide nor too narrow in front.  Ribs well sprung."

TELO: Močno, kompaktno.
Zgornja linija: Čvrsta, ravna, nežno padajoča proti repu od konca križca do korena repa.
Križec: Kratek, širok.
Prsa: Dobro razvita in prsni koš globok; ne preširoka in ne preozka v predprsju. Rebra lepo zaobljena.

Telo kokra mora biti močno in kompaktno. Velikokrat pa opazimo tudi izraz >⁸cobby<. Nekoč sem slišala krasno razlago te besede, saj v slovenščini nimamo čisto ustreznega izraza, in sicer: "Ko pogledaš malega konja - ponija - od zadaj, vidiš samo njegovo široko zadnjico. In ko tega istega konja pogledaš od spredaj, je tako širok, da zadnjega dela ne vidiš. To je >cobby.<
Vsekakor je >cobby< tisto, kar si vsak na svojem kokru želi oz. si bi moral želeti, saj predstavlja moč in širino telesa, ki sta tako značilni za to krasno pasmo.

Slika 8: >Cobby< pes

Seveda poleg močne konstrukcije, torej dovolj močnih kosti, na kompaktnost psa vpliva tudi mišična masa. Ta je tista, ki telo drži skupaj in daje krasne zaobljene linije pasjemu telesu. Koker mora bit močan in mišičast, saj bi v primeru dela moral vzdržati dolgo šarjenje po gostem podrastju.
Še ena značilnost kokra, ki se vedno bolj izgublja zaradi trenda setrastih psov je širok hrbet. Kokri morajo biti tako široki v predelu hrbtenice, da lahko ženska roka brez problema počiva na njem. Pravzaprav že da občutek ravne plošče.

Ta leto in pol star samček nam to krasno prikazuje:

Slika 9: Tamalanna Dyanthus Silvestris - širina hrbta se lepo vidi že pri mladem psu

Morda še malo razmišljamo o hrbtu.
Psi hodijo po 4 nogah, ki nosijo telo - posledično tudi hrbet - po različnih terenih. Če psa podrobno opazujemo, lahko v hrbtu opazimo veliko napak, ki pravzaprav niso vezane na hrbet sam.
Nekatere pasme imajo usločene hrbte, kar predvsem velja za hrte. Njihova hrbtenica je prožna in jim omogoča visoko hitrost v galopu, podobno kot pri gepardu. A konstrukcija telesa hrta je popolnoma drugačna od telesa kokra. Hrti so visoki, imajo dolge, lahke okončine, masa pa je zgoščena le na mestih, ki jo najbolj potrebujejo - nogah. Prav tako nimajo izbočenih mišic ampak so le-te dolge in gladke. Takšna zgradba je za psa, katerega primarno delo je šprint, zelo logična. Le lahke in agilne živali z dovoljšnjim odrivom (določajo ga zadnje noge) namreč lahko dosežejo visoke hitrosti brez večjega truda.
Seveda kokrov namen ni tak.
Kot smo že večkrat omenili, so to lovski psi, katerih namen je bil celodnevno vztrajanje v zmernem tempu na različnih terenih. Če hrti torej potrebujejo eksplozivno moč, so kokri tisti, ki potrebujejo vzdržljivo telo, ki lahko ves dan prečesava teren. Taka naloga tudi zahteva drugačno konstrukcijo.

Še ena značilnost so prsa, ki pa jih bom razložila skupaj s sprednjim kotom malo kasneje.
Dodajam naslednji del standarda, ki govori o repu, saj je to zaključek pasje hrbtenice:

"TAIL: Set on slightly lower than line of back.  Must be merry in action and carried level, never cocked up. Previously customarily docked.
Docked : Never too short to hide, nor too long to interfere with the incessant merry action when working.
Undocked : Slightly curved, of moderate length, proportionate to size of body giving an overall balanced appearance; ideally not reaching below the hock.  Strong at the root and tapering to a fine tip; well feathered in keeping with the coat. Lively in action, carried on a plane not higher than level of back and never so low as to indicate timidity."

REP : Nastavljen nekoliko nižje kot hrbtna linija. Mora biti vesel v gibanju in nošen vodoravno z linijo hrbta, nikoli dvignjen ali zavit. V preteklosti običajno kupiran.
Kupiran: Nikoli prekratek, da bi prikril ali predolg, da bi motil nenehno veselo mahanje, ko je na delu.
Nekupiran: Rahlo zavit, zmerne dolžine, v razmerju z velikostjo telesa daje skladen videz celotni pojavi; idealen rep naj ne bi segal pod skočni sklep. Močan v korenu in nato vedno ožji do konice repa; dobro odlakan skladno z dlako na telesu. Živahen v akciji, nošen v ravnini ne višje od hrbtne linije in nikoli tako nizko, da bi kazal na plašnost.

Velika večina vzrediteljev psom repov ne kupira več, zato pa so v zadnjem času postali opazni kokri, ki nosijo rep kot antene, torej kot kakšen terier ali beagle. To ni pravilno in velikokrat takšni repi tudi niso prav nasajeni. Lahko pa pes dvigne rep nad linijo hrbta kadar je zelo vznemirjen, navdušen in poln energije. To izrazi skozi višino, na kateri drži rep. Zato je pri ocenjevanju pravilnega repa potrebno preveriti, kje je ta zasajen in presoditi ali gre za napako ali le neznansko navdušenje psa v ringu.

Ena izmed značilnosti, ki jih lahko preberemo v delu, ki opisuje splošni izgled (general appearance) je tudi "balance". Torej skladnost psa.
To je kar težko razložiti, zato bomo na koncu pogledali veliko slik. Najprej pa razložimo besedo.
>Balance< oz. skladnost psa lahko ocenjujemo samo takrat, ko imamo pred očmi celotnega psa. Dober sodnik bo najprej stopil nekaj korakov nazaj in dobil vtis celotnega psa. Spraševal se bo po osnovnih proporcih značilnih za pasmo.
Ko pogledamo kokra, ki stoji na mizi od daleč, moramo najprej pogledati celotno silhueto. Kaj nas najprej zmoti?⁹

Je glava prevelika za dano telo?
Se vrat gladko prelije v hrbtno linijo ali se nekje vmes nekaj zalomi?
Stojijo noge pod glavo psa ali pod njegovim telesom?
Je zadnji kot v razmerju s prvim?
Kako se kaže hrbet psa, je raven ali kriv?
Kje se konča hrbet in kje se začne rep?
V kakšni kondiciji je pes pripeljan na razstavo, je urejen, močan ali zanemarjen, suh?

Odgovore na zgornja vprašanja lahko sodnik dobi v nekaj sekundah, v kolikor mu je standard psa jasen. Stopi nazaj par korakov, pogleda in ve, kje ga čakajo napake in kje pozitivne lastnosti. Nato pristopi do psa in svoj prvi vtis preveri z rokami na njegovem telesu.
Ko preveri glavo, o kateri smo že govorili, dolžino vratu in njegovo postavljenost v pleča, pride sodnik do predela, kjer so pasja prsa. Ta določajo prsni koš, rebra in sprednji nogi ter kot, ki ga tvorita lopatica in nadlaktnica.

Najprej preberimo standard:

"LIMBS

FOREQUARTERS : Legs well boned, straight, sufficiently short for concentrated power. Not too short to interfere with tremendous exertions expected from this grand, sporting dog.
Shoulder : Sloping and fine.
Forefeet : Firm, thickly padded, cat-like."

OKONČINE
SPREDNJI TEL TELESA:Nogi močnih kosti, ravni, primerno kratki za intenzivno moč. Ne tako kratki, da bi lahko ovirali velikanske napore, ki se pričakujejo od tega imenitnega lovskega psa.
Ramena: Padajoča in elegantna.
Sprednji šapi: Močni, z debelimi blazinicami, dajeta izgled mačje šape.

Največje napake pri angleškem koker španjelu bomo našli prav tu, v sprednjem delu. Vedno ko ga ocenjujemo, moramo pomisliti, da gre za delovnega psa, ki ima določene značilnosti prav zato, ker mu tako omogočajo najboljši izkoristek telesa na terenu.
Zamislimo si torej kokra, ki šari skozi podrastje. Pravilen vrat mu omogoča, da premika glavo v vse smeri in tako sledi vonju. Hitrost bo določala njegova zgradba telesa. Čim večji izkorak bo med kasom naredil, tem več prostora bo pokril, torej se bo gibal učinkoviteje in bolj neutrudno.
Ker pa je podrast gosta, mora imeti dobro predprsje in prsa, da ga zaščitijo. Zato tudi so kokri primerno široki v sprednjem delu in MORAJO imeti dobro razvita prsa.

Dobra prsa morajo najprej imeti primerno širino. To jim dajo rebra. Bolj kot so ta razširjena in zaobljena bolj bo pes široko stal. Seveda pa mora imeti tudi primerno globino prsnega koša. Prednji del mora nato pokrivati veliko mišic, da dobimo videz zaobljenosti. Razvitost mišic na tem delu je deloma odvisna od sprednjega kota. Psi, ki imajo boljši kot, bodo namreč veliko hitreje in lažje razvili dobre mišice na svojem prsnem delu.
Sprednji kot gradita dobro postavljeni lopatica in nadlaktnica. Obstaja več položajev, ki jih lahko ti dve kosti tvorita.
Pri kokru je pomembno to, da sta obe kosti enake dolžine. Ko sta v pravilnem razmerju, bo tudi kot najverjetneje pravilen. Standard tu ni najbolj natančen, a v praksi se je izkazalo, da se stremi h kotu 90 stopinj (ideal), pa vse do 100 stopinj.
Kadar sta kosti enake dolžine in tvorita pravi kot lahko to preverimo tako, da najprej poiščemo viher psa. Ko viher zatipamo, pogledamo kje stoji komolec. Če je ta pod zatipanim vihrom, potem noga stoji pravilno. S pomočjo prstov le še izmerimo dolžine kosti in s palcem, ki ga držimo pravokotno stran od ostalih prstov, preverimo pravilnost kota.
Najbrž ne bo veliko psov imelo idealnega prsnega dela. Žal so sodniki to napako že sprejeli in je ne kaznujejo tako strogo, kot bi jo po mojem mnenju morali. Seveda to ni v korist pasme.

Slika 10: Risba idealnega prednjega dela kokra

Zdaj pa poglejmo kakšne so še lahko kombinacije sprednjega kota.
Lahko se zgodi, da je pes spredaj popolnoma raven. Vzrokov za to je lahko več, poglejmo le dva bolj pogosta:
a) lopatica je pravilno nastavljena a je nadlaktnica zelo kratka in tako postavi komolec pred viher psa in izravna prsa (odvisno od kota in razmerja med obema kostema)
b) lopatica je izredno strma a kljub temu enake dolžine kot nadlaktnica. Kot je daleč od idealnega. Takrat noga psa stoji ravno in pred prsmi, ta so skrita za nogo. (Primere bomo pogledali v dodatku).

Za skladnost psa ni pomembna samo zgradba sprednjega dela, temveč tudi pravilno razmerje z zadnjim:

"HINDQUARTERS : Wide, well rounded, very muscular; legs well boned.
Stifle : Good bend.
Hock : Short below the hock joint, allowing plenty of drive.
Hind feet : Firm, thickly padded, cat-like."

ZADNJI DEL TELESA
Splošni izgled: Širok, lepo zaobljen in zelo mišičast; nogi močnih kosti.
Koleno: Dobro okoteno.
Peta: Kratka pod skočnim sklepom, dovoljuje veliko odriva.
Zadnji šapi: Močni, z debelimi blazinicami, dajeta izgled mačje šape.

Slika 11: Risba idealno grajenega zadnjega dela

Že prej smo govorili o izrazu >cobby< in o mišični masi, ki jo ta pasma potrebuje. Če smo zapisali, da mora biti pes skladen, moramo poleg dobrega prednjega kota imeti tudi dober zadnji kot. Paziti moramo, da ni niti preizražen niti premalo izražen. Pravilen je takrat, ko noga, ki stoji pravokotno na podlago, ni postavljena dlje od linije, kot prikazuje slika 11.

Pravilno grajen zadnji kot namreč omogoči psu popoln odriv, potisk zadnjih nog. Tako zadnje noge potisnejo telo naprej, izkorak spredaj pa mu omogoči, da pokrije veliko prostora.
Popolnoma skladen pes bo tako najboljši v gibanju. Imel bo raven hrbet, ponosno držo in odličen izkorak. Če pa se sodnik odloči še za deseti krog, bo s pomočjo dobrih mišic tudi tega brez težav odtekel.
Tudi pravilen zadnji del kokra je težko najti. Kot sem že premnogokrat omenila, se stremi k seter tipu, ki je spredaj raven in zadaj preveč iztegnjen. Postavimo torej takega kokra v lovišče.

Prej smo imeli psa, ki je imel enakomeren potisk s sprednjega in zadnjega dela, praktično 4 "kolesni" pogon.
Zdaj pa imamo psa, ki je spredaj slabše grajen kot zadaj. Zadnji del, ki je preizražen, potiska telo naprej, medtem ko mu sprednji del ne ponuja toliko prostora. Tako zadnje noge nadomeščajo slabši sprednji del ter tako dobijo večjo obremenitev.  Tak pes to neskladnost kotov pokaže v hrbtu, ki se usloči ali pa pretirano pada proti korenu repa.
Manj pogosto pa lahko vidimo pse s slabim zadnjim kotom. Taki psi imajo zelo malo odriva in morajo noge hitreje premikati, da sploh kam pridejo. Tako gibanje je utrudljivo in neučinkovito, v ringu pa izgleda kot hitro drobencljanje nog. V kolikor pa je pes odlično grajen spredaj in nima dovolj zadnjega kota, se to izrazi kot poskakovanje oz. daje izgled šepanja psa v gibanju.

Zdaj smo že veliko povedali o tem, kako prednji in zadnji kot vplivata na gibanje psa, zato poglejmo kaj standard določa na tem področju:

"GAIT / MOVEMENT: True through action with great drive covering ground well."

NAČIN HOJE IN GIBANJE: Natančno premikanje z odličnim odrivom in dobrim pokrivanjem prostora.

S tem je potrjeno to, kar smo že zapisali. Le psi, ki so skladno grajeni in dobro okoteni, bodo brez težav pokrili veliko prostora. Standard tudi nikjer ne navaja, kako hitro se mora pes gibati, to pa iz preprostega razloga: hitrost namreč ni zamenljiva s pravilnim gibanjem.
Kar nekaj časa sem razmišljala, kako še lahko opišemo gibanje, nato pa sem pomislila na ključno razliko med slabo grajenim in odlično grajenim psom. Razlika med njima je v številu korakov. Poizkusila bom razložiti, kaj mislim s tem:
Zamislimo si odlično grajenega psa v ringu. Pošljemo ga gor-dol. Če je ring majhen, bo pes naredil dobra dva koraka in bo na drugi strani. Tudi število korakov, ki jih bo porabil za obhod ringa bo majhno. Zdaj pa ga primerjamo s slabo grajenim psom. V gibanju gor-dol bo potreboval več korakov kot prvi, da bo prehodil enako dolžino. Tudi za obhod ringa bo ta pes potreboval več korakov. Handler bo to poskušal skriti tako, da bo psa spodbujal k hitremu premikanju. A v trenutku, ko opazimo, da se noge nenormalno hitro premikajo, moramo posumiti, da nekaj ni v redu. Ko ju skupaj pošljemo okoli ringa, bo prvi elegantno stegoval noge in pokrival veliko prostora, za kar ne bo potreboval hitrega premikanja nog, nasprotno pa je z drugim psom. Slednji mora hitro premikati noge, kar je težje ocenjevati, saj slika ni popolnoma jasna. In čeprav bo izgledalo, da je prvi pes počasnejši, je prav ta tisti, ki se pravilno giblje.
Na današnjih razstavah praktično vsi tečemo po ringu, kar pa ni pravilno. Kadarkoli sodi kateri od starih angleških specialistov in vzrediteljev, se to hitro spremeni. Sodniki namerno ustavljajo vse razstavljalce in jim povedo, da naj poleg psa hitro hodijo, ne pa tečejo. Večino psov to zmede, ker tega niso navajeni. A tisti, ki ujamejo korak, lahko pokažejo, kaj pomeni pravi odriv in izkorak. Samo v zmernem kasu bomo lahko videli lepoto odriva in pokrivanja prostora.

Zdaj pa še nekaj besed o dlaki in barvi psa.

"COAT
Hair : Flat, silky in texture, never wiry or wavy, not too profuse and never curly. Well feathered forelegs, body and hind legs above hocks."

KOŽUH
Dlaka: Ravna, svilena ob dotiku, nikoli resasta ali valovita, ne preobilna in nikoli kodrasta. ¹⁰Sprednji nogi, telo in zadnji nogi nad skočnim sklepom so dobro pokriti z resicami.

Malo sodnikov opazi kvaliteto pred kvantiteto dlake. Vedno bolj se stremi k temu, da so kokri tako odlakani kot njihovi ameriški bratranci, kar pa je seveda za to pasmo pretirano. Treba je stremeti k ravni priležni dlaki, ki od vseh tudi zahteva najmanj dela in skorajda odbija umazanijo, ta namreč naslednji dan odpade s psa. Sijoča in svilnata dlaka je enostavna za nego, večinoma tudi ne preobilna a še zmeraj dovolj gosta. Največkrat bomo pravilno dlako videli na barvastih psih, res pa je, da na njeno kvaliteto močno vpliva tudi način njenega urejanja.
Črni in rdeči imajo velikokrat močno puhasto dlako, ki jo odstranjujemo dolgo časa. Prav tako so kodrasti največkrat črni psi.

"Colour:
Solid colours: Black; red; golden; liver (chocolate); black-and-tan; liver-and-tan; No white allowed except a small amount on chest.
Particolours: Bicolours; Black and white; orange and white; liver and white; lemon and white.All with or without ticking.
Tricolours: Black, white and tan; liver, white and tan.
Roans: Blue roan; orange roan; lemon roan; liver roan; blue roan and tan; liver roan and tan.
Any colour or marking other than the above is undesirable."

BARVA:
Enobarvni: Črna; rdeča; zlata; jetrna (čokoladna); črna z ožigi; jetrna (čokoladna) z ožigi; bela ni dovoljena z izjemo majhne lise na prsih.
Barvni: Dvobarvni; Črno bela; oranžno bela; jetrno (čokoladno) bela; limonino bela. Vse navedene imajo lahko pramene (majhne količine dominantne barve).
Tribarvni: Črno bela z ožigi; jetrno(čokoladno) bela z ožigi.
Serci: Moder serec; oranžen serec; limonin serec; jetrni (čokoladen) serec; moder serec z ožigi; jetrni (čokoladen) serec z ožigi.
Kakršnakoli barva ali lisa, drugačna od zgoraj navedenih, je nezaželjena.

Kvaliteten pes nima barve. To je osnovno pravilo, ki ga moramo pri kokru upoštevati.  Ne glede na to, ali gre za črnega, zlatega ali barvastega psa, pred barvo MORAMO postaviti kvaliteto v zgradbi, kajti le takrat bomo lahko sodili enako vsem.
Zakaj to poudarjam?
Premnogokrat se zgodi, da sodniki nagradijo črnega psa, ker imajo črni psi to "pozitivno" lastnost, da težko vidimo napake. Poleg tega imajo od vseh največ dlake, ki lahko marsikaj zakrije.
Psa je predvsem treba temeljito pretipati, kar pa današnje razstave dostikrat ne omogočajo. Zlatih je na razstavah vedno manj.  Tudi njihova kvaliteta je močno padla, če pomislimo, da je to nekoč bila najbolj znana barva španjela.
Na razstavah je navadno prijavljenih največ barvastih psov, ki so v zadnjem času tudi pridobili na veljavi. Imajo pa izredno slabo lastnost. Njihov barvast kožuh ima lahko lise na vseh mestih telesa. Tako ima marsikateri pes nerodno postavljeno liso ravno pri vratu, ki ga s tem optično skrajša. V gibanju imajo psi s "hlačkami" problem, saj temna barva daje izgled nadgrajenosti v gibanju. Lise pri sprednjem kotu otežijo sodniku oceno pravilnega kota. Dolge pse lahko plašč reši, saj naredi psa bolj kompaktnega. Gobec lahko z liso na koncu ustnice deluje špičast, čeprav ni in glava s čudnimi lisami lahko deluje zelo neskladno. Možnosti je še mnogo.
Zato se ne čudim, da sodniki raje izberejo psa, ki jih optično ne zmede, sploh ko gre za nekoga, ki ni specialist za pasmo. Seveda to ne prinese nič pozitivnega za tiste, ki imajo kvalitetne pse z lisami na "napačnih mestih". Lise standard pri barvastih psih namreč dovoljuje.

Preden zaključim s standardom, bi rada napisala še, kako se mora razvrstiti pse po barvah, saj se na praktično vseh razstavah pojavljajo napake pri prijavi psov.

Kokre v Sloveniji ločimo na 3 barve:
1. ČRNI
Sem spadajo vsi psi, ki so črni in črni z ožigi
2. ZLATI /RDEČI
Sem sodijo psi, ki so rdeči/zlati, jetrni/čokoladni in jetrni/čokoladni z ožigi. Sobolja (sable) barva ni več dovoljena.
3. OSTALE BARVE
Sem spadajo vsi, ki imajo za osnovno barvo belo, to pa prekrito z različnimi barvami (črna, oranžna, limonina ali čokoladna). Lahko so serci (barvi nista strogo ločeni), lahko so lisci (bela in dodatna barva sta strogo ločeni), lahko pa imajo tudi ožige (velja za vse, razen oranžnih kombinacij, saj so ožigi enake barve).

Zadnje, kar nam standard še poda, je velikost in teža.

"SIZE AND WEIGHT:
Height approximately:
Dogs 39 - 41 cm (15, 1/2 - 16 ins);
Bitches  38 - 39 cm (15  - 15, 1/2 ins).
Weight approximately 13 - 14, 5 kg (28 - 32 lbs)."

VELIKOST IN TEŽA
Velikost približno :
Samci 39-41 cm
Psice 38-39 cm
Teža približno 13-14,5 kg

Kokri imajo strogo določen standard, kar se tiče višine psa. Težko je "na oko" oceniti kako velik je pes, sploh če nimamo doma psov te velikosti. Je pa zanimivo, da sodniki le redko kdaj izmerijo premajhne pse, običajno vidimo meter le ob velikem psu. Ali pa ob pravilno velikem psu, ki deluje velik samo zato, ker stoji ob premajhnem.
Teža pa je odvisna od konstrukcije in mase psa.

N.B.: Male animals should have two apparently normal testicles fully descended into the scrotum.<

"FAULTS: Any departure from the foregoing points should be considered a fault and the seriousness with which the fault should be regarded should be in exact proportion to its degree and its effect upon the health and welfare of the dog and on its ability to perform its traditional work."

Opomba: Samci morajo imeti dve očitno normalno razviti modi, ki sta popolnoma spuščeni v mošnjo.

HIBE: Vsako odstopanje od v standardu opisanih značilnosti mora biti obravnavano kot hiba, katere vrednotenje mora biti sorazmerno s stopnjo hibe in njenim vplivom na zdravje in dobrobit psa ter zmožnost opravljanja njegovega tradicionalnega dela.

Hibe torej standard poskuša definirati kot vsako odstopanje od standarda, ki bi psu na kakršen koli način preprečilo osnovno delovno nalogo. To sem zato med razlago določenih točk standarda dodala v svoje besedilo.

Razlaga je napisana skozi moje osebno videnje standarda pasme. Kot redna razstavljalka ter frizerka angleških koker španjelov, sodelavka psarne Tamalanna, ne nazadnje pa tudi lastnica psičke te prečudovite pasme, sem se o kokrih naučila veliko iz različnih področij.
Prav ti raznoliki pogledi so pripomogli k mojemu boljšemu razumevanju pasme in k širokemu znanju, ki ga zdaj delim z drugimi.

Ohranimo pasme takšne, kot jih določa standard, saj je ta napisan z jasnim namenom.

Neža Jereb
marec 2013

¹Kennel Club = Angleška kinološka zveza
²H. van Weesen, Cocker Spaniel, 1999, str.14
³Rodovnik: http://ingrus.net/cocker/en/details.php?id=1632
⁴Rodovnik: http://ingrus.net/cocker/en/details.php?id=13719
⁵FT = Field Trial, delovna preizkušnja
⁶ušesa so ožja v delu, kjer se stikajo z glavo, kot v spodnjem delu ušes.
⁷Settery cockers - the problem was always there. What compounded it was that Setter people went into it and liked the Setter look, liked the long neck and the long head. Also, the longer, rangier dog can fly around the ring faster and could keep up with the Springer and not be overrun by the American Cocker. But it got out of hand. These things can happen to breeds. ANN ROGERS CLARK,  1989
⁸čokat, močan, oz. v angleščini: Short and compact in proportion; well ribbed up; pony-built: said of dogs and horses.
⁹What is its proportion? Its balance of length of leg to length of body. Its balance of bone to size. Its balance of neck length to back length. Its proportion of overall length of head to size of dog. Its length of foreface in proportion to length of backskull. Its depth of head in proportion to head length. THE DOG JUDGES' ASSOCIATION OF AMERICA SYMPOSIUM FEBRUARY 8 - 9, 1980, NEW YORK CITY
¹⁰Kožuh naj bo tesno priležen telesu in naj ima čedne resice na zadnjem delu prednjih nog, na prsih, pod rebri in trebuhom, okrog kolena in na zadnjem delu zadnjih nog do skočnega sklepa. JOYCE CADDY, COCKER SPANIELS TODAY, STR. 63

Slike:
Slika 1.&2. Obo in Frankie
Fotografija Frankija je last Sandy Platt, psarna Charbonnel, UK (z dovoljenjem)
Slika 3. Razstavni in delovni tip
Delovni tip psa pripada spletnemu portalu cockersonline.uk (z dovoljenjem)
Slike 4-8. Neža Jereb
Slika 9. Avtorica Jenni Rauttinen (z dovoljenjem)
Sliki 10, 11. Neža Jereb

---

Dodatek

Smo dobro razumeli standard?
Preverimo skozi naslednjo nalogo, ki sem jo pripravila prav za to, da uporabimo pridobljeno znanje "v praksi".
Ocenjevali bomo tri različne pse. Rada bi, da si pred nadalnjim branjem zamislite, da so to risbe, ki naj bi predstavljale pse v odlični dlaki in masi, a vsak z drugačno zgradbo telesa. Vsi imajo enakega razstavljalca, ki ne skriva napak in vsi se gibljejo na način, ki ga vidimo v Evropi, torej tako da razstavljalec poleg psa teče. Zato imajo vsi največje možne izkorake, kar pa na risbi lažje opazujemo kot v praksi.
Psa bomo najprej pogledali kot celoto, nato ga bomo poslali v gibanje, nakar ga bomo tudi "slekli" vseh mišic in dlake, ter se posvetili sami zgradbi telesa.

Pa poglejmo najprej idealen primer pasme, da bomo lažje iskali napake na naslednjih dveh.

Primer 1

Slika 1: Idealen predstavnik pasme

Tako naj bi torej izgledal popoln predstavnik pasme. Če ga najprej pogledamo v celoti, lahko opazimo skladnost telesa, tako značilno za pasmo. Nič nam ne kvari silhuete, ki bi jo sedaj morali imeti v glavi.

Poglejmo njegovo zgradbo pod vso dlako in mišicami:

Slika 2: Zgradba telesa

Lahko vidimo popolna razmerja med danimi kostmi. Lopatica in nadlaktnica prikazujeta idealen 90 stopinjski kot in sta pravilnih dolžin. Noge niso ne prekratke ne predolge ampak v razmerju s kvadratnim močnim telesom. Tudi zgradba zadnjih nog je pravilna, saj ne vidimo ne pretiranega in ne premalo izraženega kota.
Ta pes je torej popoln v svoji zgradbi telesa, zato poglejmo sedaj še njegovo gibanje:

Slika 3: Gibanje

Slika 4: Gibanje kosti

V gibanju lahko opazujemo, kako pravilno grajen pes ohranja svojo ponosno držo in raven hrbet. Pravilno okotenje mu nudi največji izkoristek njegovega telesa, saj maksimalno pokriva prostor. Rep nosi pravilno, ne višje od hrbtne linije.

Ocenska lista takega psa bi morala zveneti nekako tako:
"V celoti uravnotežen pes, pravilna, za pasmo tipična glava pravilnih razmerij, nizko nastavljeni in dovolj dolgi uhlji. Vrat pravilne dolžine lepo prehaja v hrbtno linijo, ki je ravna in čvrsta. Spredaj in zadaj izjemno okoten, rep pravilno nastavljen in nošen. V gibanju pokrije veliko prostora. Predstavljen v izjemni kondiciji in dlaki."

Primer 2

Slika 5: Primer kokra 2

Ko si sprva ogledamo danega psa, nas mora zmotiti njegov prednji del. Ta namreč ruši celotno uravnoteženost, kljub temu, da je zadnji del pravilno grajen. Tudi glava ni najbolj idealna, saj gobček ni popolnoma kvadraten in je malenkost daljši od lobanje.

Poglejmo zgradbo.

Slika 6: Zgradba telesa primera 2

Imeli smo prav. Grajenost prednjega kota ni pravilna v primerjavi z idealom. Kosti nista enakih dolžin; nadlaktnica je za polovico krajša od lopatice. Kot ki ga tvorita, pa je daleč od idealnega. Taka zgradba kota postavi nogo daleč naprej od vihra in če opazujemo kje stoji tačka glede na telo, vidimo, da je ta postavljena pred telesom, skorajda pod glavo psa.
Zadnji del telesa je pravilno grajen.

Poglejmo, kako se tak pes giblje:

Slika 7: Gibanje primera 2

Napake v zgradbi so lepo vidne v gibanju psa. Zadnji del potiska telo naprej, a slabo grajen sprednji del ne omogoča maksimalne pokritosti prostora. Opazimo tudi, da se tački ne dotakneta, tako kot pri prvem primeru.
Tako grajen pes bo noge premikal hitreje, kar bo sodniku oz. opazovalcu otežilo ocenjevanje gibanja. 

Ocena takega psa bi se glasila:
"Kratek kompakten pes. Glava primerna telesu, gobček nekoliko špičast. Pravilno nastavljeni uhlji. Zmerno dolg vrat, ki prehaja v ravno hrbtno linijo s pravilno nasajenim repom. Prednji kot bi lahko bil boljši; nadlaktnica in lopatica nista v pravilnem razmerju in ne tvorita željenega kota; zadnji pravilen. V gibanju dovolj potiska a premalo izkoraka, rep pravilno nošen."

Primer 3

Slika 8: Primer kokra 3

Tudi ta pes nam ne daje pasmi tipične silhuete, kjub temu, da bi marsikomu lahko deloval atraktiven. Nosi namreč atribute, ki so trenutno zelo zaželjeni v ringu; dolg eleganten vrat in veliko zadnjega kota s padajočo hrbtno linijo ter seveda dolgo dlako. Kljub temu, da ima dobro grajen prednji del, je zadnji kot psa preveč izražen za angleškega koker španjela. Prav tako kot zadnji kot pa tudi vrat ne pomaga pri njegovi skladnosti. Glava je pravilna, prav tako so odlično nastavljeni uhlji.

Poglejmo kakšna je zgradba:

Slika 9: Zgradba telesa primera 3

Če se osredotočimo na grajenost kotov, lahko najprej v sprednjem delu opazimo nepravilno razmerje lopatice in nadlaktnice. Kot, ki ga tvorita, je idealen, a komolec kljub vsemu ne stoji točno pod vihrom, prav zaradi neenakih razmerij.
Zadnji kot je brez dvoma pretiran. Noga stoji daleč daleč zadaj in kvari celotno skladnost psa.

Poglejmo ga v gibanju:

Slika 10: Primer 3 v gibanju

Gibanje tega psa je daleč od tipičnega gibanja angleškega koker španjela. Hrbtna linija ni ravna, tački pa se prekrivata. Nekoliko slabše grajeni prednji del ne pokrije toliko prostora kot pri idealno grajenem psu, zadnji pa prekomerno potiska telo naprej. Njegovo gibanje bo izredno atraktivno, a žal, ni pasemsko značilno.

Ocena tako grajenega psa naj bi se glasila:
"Pravilna, telesu primerna glava z dovolj stopa. Uhlji nizko nastavljeni. Vrat daljši od idealnega, prehaja v padajočo hrbtno linijo, ki ni značilna za to pasmo. Rep pravilno nasajen in nošen. Dobro grajen sprednji kot, nadlaktnica nekoliko krajša, zadnji kot preizražen. V gibanju hrbtna linija ni pravilna, nogi se prekrivata; zadaj preveč potiska. Lepo negovan in v dobri kondiciji."

Zdaj pa bi si ogledali še nekaj risb.

1. Glave

Pri glavi sem omenila problem barvastih psov in njihovega obarvanja, zato sem pripravila risbo idealne glave z različnimi obarvanji. Poglejmo, kako nas lahko lise optično zmedejo.

Slika 11: Obarvanje glav 1-4

Slika 11a: Obarvanje glav 1-4

Težko si predstavljamo da gre ves čas za eno in isto glavo, kajne?
Optično nam najbolj ugaja glava št. 2. Ta ima pravilno liso, ki daje lep izgled kokrovi glavi.
Prva deluje zelo nerodno, skorajda kot klovn. Od strani bi ustnice dale občutek ožjega gobčka, neenakomerna obarvanost okoli oči pa lahko zmede začetnika.
Tretja glava je zelo temna. Lisa je ozka in dolga, zato tudi glava psa deluje tako. Tu je pomembno da preverimo širino ustnjic glede na lobanjo psa in tako prezremo moteče obarvanje.
Zadnja glava nam prikazuje polovično temno obarvanje kokrove glave. Deluje zelo neuravnoteženo, a je pravilna.

Če bi imeli vsi ti psi različne zgradbe teles, bi morali zmagovalca določiti glede na zgradbo in ne glede na glavo, saj je pri zgornjih primerih ne glede na obarvanost idealna. Prepričana pa sem, da bi marsikateri sodnik že zaradi obarvanosti postavil 2. glavo na prvo mesto. Sledila bi najbrž 4. glava, saj iz razstavne strani deluje pravilno, nato pa bi ji sledili glava 3 in glava 1.

2. Telesa barvastih psov

Podobno kot pri glavi bomo sedaj pogledali še celotnega psa. Model bo ves čas enak, samo obarvanost se bo razlikovala. Pa poglejmo:

Slika 12: Obarvanost kokrov

Ob prvem pogledu prva vrsta deluje veliko bolj enotna kot druga. In čeprav gre ves čas za isti model imamo občutek da gre za različne pse.
Med psi v prvi vrsti (enobarvni) bi se najbrž kar težko odločili za zmagovalca. Vsi delujejo zelo enovito in tudi ožigi pri zadnjem ne motijo celotne silhuete.
Drugače pa je pri barvnih psih. Od treh danih bi na prvem mestu najbrž stal oranžen serec. Ta ima enakomerno razporejene lise, ki ne motijo videza telesa. Drugi pes daje s "plaščem" zelo zanimiv videz, a je temna obarvanost glave tista, ki bi marsikogar zmotila. Tretji pa zaradi nerodno postavljene lise pri vratu ne deluje tako elegantno; vrat izgleda krajši kot pri ostalih psih in ker je pes svetel, se zdi višji od ostalih.

Brez dvoma je lažje oceniti enobarvnega psa, a kot sodnik ne smemo zanemariti barvnih psov samo zaradi njihove obarvanosti. Zadnje čase je namreč največ kvalitetnih psov prav med serci.

Neža Jereb
marec 2013