Pripravila: Dragana Stojiljković
Objava na mojpes.netu: 04. 08. 2012

Moje življenje z beauceronom

Beauceronka Becky prihaja iz psarne Hydrargium. Skotila se je 31. 12. 2011 in je bila med vsemi mladički najtemnejša. Njeno rodovniško ime je Becky Hydrargium. Trenutno je stara sedem mesecev in kar najbolje se bom potrudila, da vam predstavim teh najinih sedem mesecev.

Želja po neustrašnem, uravnoteženem in aktivnem psu

Z beauceronom sem se srečala že velikokrat - na cesti, v parku, na razstavah in med delom. Vedno znova me je očarala njihova popolna samozavest, njihova struktura in njihova veličastnost. Dolgo časa sem premišljevala, ali je to primerna pasma zame. Na internet se nisem veliko ozirala, saj sem veliko raje kontaktirala lastnike teh prečudovitih psov in klicala v psarne. Od nekdaj sem občudovala ovčarje, saj ti veljajo zame za ene od najuporabnejših psov, veljajo kot dobra družba. Po temeljitem premisleku sem se odločila za bližnji nakup beaucerona. Tako sem februarja 2012 opravila ogled v psarni v Idriji, kjer me je vzrediteljica še natančneje pripeljala do razumevanja te pasme. Šele po dobrem pogovoru sva se odpravili pogledati Becky in mamico. Ta čudovita, takrat še dvomesečna kepica, je pridirjala k meni in okrog mene delala kroge, se obračala na hrbet, mi stisnila nekaj ljupčkov in takrat sem rekla, da brez nje ne grem domov. Bila je najtemnejša izmed vseh bratcev in sestric, bila je nekaj posebnega. Tistega večera je domov prišla Becky. Očarana družina ni mogla skriti veselja nad okroglim, nerodnim pasjim mladičem. Tisto noč je spala v košari zraven moje postelje.

foto Dragana Stojiljković

Prvi in naporni dnevi

Prve  dneve je seveda bilo kajpak naporno. Becky se je morala naučiti biti zunaj, kje na dvorišču je prostor opravljati potrebe in takšne vsakdanje reči. Ni veliko cvilila in takoj drugi dan je tudi nisem napadala z ovratnico in najrazličnejšimi zahtevami. V veliko pomoč mi je bila že moja prva pasja prijateljica, koder Tjara. Becky ponoči spi zunaj v velikem ograjenem prostoru, z nadstreškom in izolirano uto, podnevi je pa spuščena na dvorišču, saj me ni strah, da bi jo povozil avto ali kaj podobnega - živimo namreč na oddaljeni parceli, kjer naokrog skorajda ni žive duše.

foto Dragana Stojiljković

Iz meseca v mesec

Kmalu sem začela ugotavljati, da se lastniki te krasne pasme niso veliko zmotili. Becky je rasla (še raste) in rasla in hitro je dojemala, kaj pravzaprav želimo od nje. Veliko sva se vozili v mesto, kjer sva se sprehajali v gneči in v parku. Obožuje sprehode v gozd, saj je to njena stalnica. Ima veliko pasjih prijateljev in nikoli ni pokazala agresije, nikoli renčala na nobenega. Vidi pa se njena pretežna nezaupljivost do nepoznanih ljudi. Kadar dobimo obisk, Becky pride k nogi in opazuje, kdo neki je prišel. Če je na dvorišče pripeljal neznan avto, na to opozarja z laježem.

Becky se odlično razume z vsemi živalmi, z mačkami ni agresivna in tudi z domačo živino ne, saj živimo na kmetiji. Najbolj sem bila presenečena, ko je teličko, staro komaj nekaj minut, začela čistiti in jo lizati. Takrat sem spoznala, da v moji vzgoji ni bilo prav nobene luknje.

Učenje ukazov, odpoklica in tako naprej, sva začeli dokaj zgodaj. Becky se odziva, včasih pokaže tudi svojo trmo. Nanjo nikoli, res nikoli, nisem povzdignila glasu, saj tega ne prenese - to sem opazila že na začetku, ko je k nam prišel obisk in jo skregal, češ da nima kaj delati zraven ljudi. Takoj se je nezaupljivo usedla in ga strašansko očitajoče gledala. V pasjo šolo nisva hodili, čeprav je to velika in včasih trmasta pasma. Vsega sem jo učila sama, saj je v moje roke prišlo tudi veliko psov iz azila, v samo začasni dom. To so bili nezaupljivi, plašni, neposlušni psi in z vsemi sem delovala kot z Becky, brez nasilja, z odločnostjo in trdo roko vzgoje.

foto Dragana Stojiljković

Tega pa ne bomo počeli!

Becky nima veliko vzgojnih napak. Vendar sva se vseeno trudili, da bi odpravili eno in edino stvar, ki je res ni smela početi. Vsakič po kosilu smo namreč to, kar je ostalo, pustili pred vhodna vrata v loncu in kasneje to odvrgli. Becky je kot "lahko kosilo" seveda začela jesti iz lonca - od jabolk, mesa do krompirja in riža. Seveda se to majhni in energični mladički ni zdelo nič narobe. Lonec smo začeli umikati na smetnjak, na razne mize, ki so bile zunaj, ampak to ni delovalo. Na tak ali drugačen način je prišla do posode. Posode nisem želela umakniti, saj sem menila, da bi to pomenilo, da sem jaz odnehala, ne pa nje naučila da se to ne sme. Polagoma sem ji, z veliko potrpežljivosti pokazala, da je to prepoved. Kadarkoli sem jo opazila, da se je približala posodi sem jo z mojim dotikom roke opozorila in tako preusmerila njeno pozornost k posodi. Nemilo me je pogledala kot bi mi dejala: "saj vem, da je to fuj!" in po nekaj dnevih to ni bilo več potrebno. Vsak njen odhod stran od posode je bil nagrajen z božanjem ali kakšnim priboljškom.

Nekaj za konec

Beauceron je prekrasna pasma. Dober zaščitnik, neustrašen in nežen velikan, ki vam s svojo ljubeznijo vrača vse. Je priden in ubogljiv pes, kljub temu pa potrebuje dobro roko, katera mu bo pokazala, kje je meja, saj s svojim "neustrašnim obnašanjem" misli, da je včasih sam na svetu.  Kljub temu je beauceron zdrava pasma, polna energije in pozitivnosti.

Dragana Stojiljković