Avtor in foto: Urša Udovič
Vir: Klub za tibetanske pasme
Objava na mojpes.netu: 27.1.2010

Tibetanski mastif - pes vseh psov, legenda med psi
... že Marco Polo jih je opisoval kot pse, ki so veliki kot osli in z glasom leva ...

IZVOR IN KRATEK OPIS TIBETANSKEGA MASTIFA

Tibetanski mastif / do-khyi je v Sloveniji še dokaj redka in manj poznana pasma. Prva psička te pasme je bila pripeljana v našo deželo v psarno Bučnovaška leta 1995 iz ugledne francoske psarne du Domaine des Alizes. Psička Luan- He du Domaine des Alizes je bila lepa psica s čudovitim značajem, ki je dala tudi dve kvalitetni legli in skoraj vsi v Sloveniji živeči tibetanski mastifi so njeni potomci. 

Do-khyi v Sloveniji ni komercialna pasma in upajmo, da to tudi nikoli ne bo. Je pa opažati povečan trend te pasme v nekaterih ostalih evropskih državah, kjer je pasma močno popularna in verjetno tibetanski mastif nekako tudi postaja statusni simbol. Tudi Kitajci so dobesedno obsedeni z njimi, saj jo imajo za svojo pasmo in nisi pravi kitajski bogataš, če nimaš na dvorišču velikega tibetanskega mastifa, za katerega si plačal bajne vsote denarja. Seveda pa je čistost teh psov vprašljiva, saj je znano, da obstajajo pasje farme, kjer vzrejajo do-khyije narejene za kitajske bogataše, le-ti psi pa so narejeni po njihovem okusu, veliki kot teleta, s preveč viseče kože na glavi, da že spominjajo na psa Sv. Huberta, neskladni, pretežki in netipičnega zibajočega gibanja. Ti psi se bistveno razlikujejo od pravih do-khyijev, ki jih imajo ob sebi tibetanci in tibetanski nomadi. Pravi do-khyi je pes, ki spominja prej  na pastirskega psa kot pa molosa z odvečno kožo, njegovo gibanje je kljub velikosti psa lahkotno in povezano, psi se razvijajo izredno dolgo in dosežejo svojo pravo velikost in moč pri 4. do 5. letu starosti, mnogi psi pa se razvijajo še dlje. Žal pa se tudi v Evropi pojavljajo t. im. instant tibetanski mastifi, ki so pri 1. letu starosti že skoraj narejeni psi. Nekateri evropski vzreditelji pa preveč težijo k težjemu tipu psa in ne vidijo ničesar drugega kot le maso in velikost.

Luan-He du Domaine des Alizes

ZGODOVINA

Do-khyi je znan tudi po tem, da mu pravijo pes vseh psov. Seveda nam je to lahko povsem samoumevno, če vemo, da je to ena najstarejših pasem psov na svetu in da večina psov večjih pasem, predvsem dogovrstni psi izvirajo prav iz tibetanskega mastifa. Sicer so mnenja in teorije o tem deljene, poznavalci pa se večinoma strinjajo, da do-khyi izvira iz posebne lokalne vrste volka - Canis Lupus Niger.

Že Aristotel je daleč pred našim štetjem pisal o neustrašnih psih iz Tibeta, ki so tako veliki in močni, kot da sta jih zaplodila lev in tigrica. Kasneje je o njih pisal tudi Marco Polo in velikost teh psov je primerjal z osli in njihovo moč z levom. Mnogi so po teh opisih v tibetanski pokrajini iskali takšne pse - žal tako ogromnih, tako grozečih in tako neustrašnih še do danes niso našli. Iz tega lahko sklepamo, da je vse bilo le pretirano opisovanje, ki je preraslo v legendo ali pa je vkrižanje ostalih nekoliko manjših psov pripeljalo tibetanskega mastifa do takšnega psa, kot ga poznamo danes.

V Tibetu so psi tipa do-khyi dokaj različni in prav takšne lahko vidimo tudi pri nas. Nekateri so izredno veliki in močni in dosežejo plečno višino tudi okoli 80 cm, lahko pa so sicer dovolj močni a precej manjši, tudi tja do le 61 cm. Nekateri psi so nežnejše konstitucije in že malo spominjajo na howavarta, takšne poznajo tudi v Tibetu (bothia tip) in jih povečini uporabljajo nomadski pastirji za spremljavo karavan, saj večji, masivnejši in (pre)težki psi tega ne bi zmogli. Le-te v njihovi domovini še danes uporabljajo kot pse čuvaje in običajno so ob šotorih privezani z debelimi verigami.

Tudi pri tibetanskem mastifu so si tibetanci, kot pri vseh ostalih sicer manjših psih, trudili dobiti čimbolj podoben videz njihovi predstavi o sengeju - tako imenovanemu levjemu psu oz. snežnem levu, ki je ena osnovnih mitskih figur lamaizma.

TIBETANSKI MASTIF V ZAHODNEM SVETU

Posamezni primerki tibetanskih mastifov so bili občasno pripeljani v Evropo že vse od časa Marca Pola, a žal se niso obdržali. Iz 18. in 19. st. obstaja tudi nekaj risb, a nihče ne ve, ali so imeli avtorji teh del te pse res pred sabo ali so jih risali le po legendi.

Od sredine 19. st. dalje je bilo pripeljanih nekaj več tibetanskih mastifov v Evropo, predvsem v Veliko Britanijo kot darila vladarjem in skoraj vsi psi so končali v živalskih vrtovih, kjer so jih razkazovali kot legende s Tibeta in bili hkrati prepričani, da njihov značaj ni primeren za skupno bivanje s človekom.

Ilustracija iz časopisa ''London News'', 2.julija 1870.
Slika z razstave psov ''The Cristal Palace dog show.''
Original iz časopisa hrani Susan Elworthy iz Kanade.

Pred 2. sv. vojno je nekaj psov iz Tibeta pripeljala v Veliko Britanijo Irma Bailey, vendar teh psov med predniki današnje vzreje žal ne najdemo.

Šele v zadnji 30-tih letih je postala pasma zanimiva za zahodni svet in od takrat pa do danes je število tibetanskih mastifov v Evropi močno naraslo. Ti psi so danes najštevilčnejši v Franciji, na Nizozemskem, Finskem, v Nemčiji pa tudi Italiji in Švici.

Kar nekaj psov je bilo v vseh teh letih pripeljanih tudi iz Tibeta.

ZNAČAJ TIBETANSKEGA MASTIFA IN ZA KAKŠNE LJUDI JE TA PES PRIMEREN

Je umirjen in samozavesten, uravnovešen velikan, do tujcev in obiskovalcev prijazno zadržan in izreden čuvaj, ko ni nikogar doma. Je neodvisen, a ne neobvladljiv. Pri šolanju je potrebno nekaj več potrpljenja, saj poslanstvo do-khyija ni izpolnjevanje ukazov in to tudi nikoli ne bo. Uživa v družbi človeka in nenehno izpolnjevanje zahtev se mu zdi popolnoma nesmiselno, zato naj si ga omislijo ljudje, ki jim zadostuje, da je ob njih pes kot prijatelj in ne kot podložnik. Čeprav je to precej velik pes, je ljubezniv in prijazen družinski pes, pripravljen sodelovati, ne pa brezpogojno ubogati.

Tibetanski mastif se dobro počuti kot družinski pes, saj potrebuje stalen stik z ljudmi. Ni ga dobro omejiti na bivanje v pesjaku, saj težko prenaša omejenost in osamljenost. Psi, ki se znajdejo v pesjakih, si na ograji pesjaka polomijo zobe, uničijo pasjo uto in razvijejo neželene oblike vedenja. Zato naj bo pes v večjem pesjaku le izjemoma takrat, ko nikogar ni doma. Če bo imel možnost, bo čuval celo vas in naselje - tibetanski mastiff je pes planjav in izbere si velik teritorij za svoje čuvanje; zato zelo priporočam velik ograjen vrt z visoko ograjo.

Do otrok in živali je ta pes zelo toleranten in ob pravilni vzgoji čudovit prijatelj otrok, mačk, konj ...

Njegov mirni videz skriva izredno čuječnost in kadar je treba, reagira neustrašno in hitro. Ena izmed posebnosti te pasme je edinstven lajež, zamolkel, rahlo hripav, globok in zelo močan. Azijci ga primerjajo z glasom gonga. In psi te pasme običajno svoj glas tudi uporabljajo, sploh ponoči, saj so tibetanski mastifi izraziti nočni čuvaji, sploh če jim damo to možnost, zato ga je priporočljivo imeti ponoči pri sebi v hiši in tako bo popolnoma miren.

Tibetanski mastif ima rad družbo otrok.

IZVLEČEK IZ STANDARDA

Tibetanski mastif (uradno imenovan tudi "do-khyi", čeprav je za zdaj že bolj znan pod angleško različico imena) spada po klasifikaciji FCI v 2. skupino FCI, v 2. sekcijo - molosoidi, podskupino - 2.2. - gorski tip. Patronat nad to pasmo ima FCI. Prvi angleški standard je bil objavljen leta 1934, nato pa se je nekajkrat spremenil, vendar le v podrobnostih in sedanji FCI standard je njegov povzetek. Tibetanski mastif je pes skladnega telesa, ki je nekaj daljše od plečne višine. 

Magal Bučnovaški

SPLOŠEN VIDEZ

Glava je velika,močna in ponosno nošena s široko, srednje dolgo in ne preveč obokano lobanjo. Pokrita je z gosto kratko dlako, ki že na temenu prehaja - predvsem pri samcih - v zelo izrazito grivo. To je ena od značilnosti te pasme in daje glavi tibetanskega mastifa čisto poseben izraz in še poudari mogočnost psa. Stop je dobro izražen. Gobec je srednje dolg, močan, globok, kvadratičen, skoraj top in nikoli koničast. Gornji ustni sta dokaj izraziti, povešeni, a ne predolgi. Velik smrček je črn. Oči so dokaj majhne, temno rjave, ovalne, vstavljene precej globoko in tudi dokaj narazen. Uhlja sta srčasta, povešena, majhna do srednje velika, nastavljena dokaj visoko, nošena ob straneh lobanje in pokrita s kratko dlako.

Glava tibetanskega mastifa - Ingsel Bučnovaški

Tipičen ugriz pri tibetanskem mastifu je kleščast, dovoljen je tudi škarjast, če ne pokvari izraza glave. Prednji nogi sta ravni in zelo močnih kosti. Vrat je srednje dolg, močan in mišičast. Podgrlina je opazna, a ne preizrazita. Prsni koš je močan in globok. Hrbet je raven, širok in mišičast. Križec je skoraj vodoraven. Bogato odlakan rep je tako nasajen visoko in nošen v ohlapnem loku čez hrbet in kaže na še eno podobnost z mnogo manjšim tibetanskim španjelom oziroma na osnovne principe Tibetancev pri selekciji psov. Zadnji nogi sta močni, zmerno okoteni in mišičasti, gledano od zadaj ravni. Za tibetanskega mastifa so značilne močne, sklenjene, skoraj mačje šape. Gibanje je elastično, harmonično in izraža moč psa. Običajno gibanje tibetanskega mastifa je počasen tek. 

Lasya Bučnovaška v gibanju

Dlaka je tipična dvojna - krovna dlaka je trša, ravna, svetleča in srednje dolga, podlanka pa je gosta, kratka in volnata ter rahlo oljnata. Dlaka je daljša in trša na vratu, kjer tvori grivo, na zadnjih nogah pa "hlače". Dolga, gosta dlaka repa je pogosto rahlo valovita. Dovoljene barve in kombinacije barv so: črna z ali brez bele lise na prsih, črna s svetlorjavimi ožigi, kovinsko siva oz. modra, kovinsko siva (modra) s svetlimi ožigi. Precej sporna je zlato-rjava barva (predvsem svetli odtenkih), nezaželjeni pa so progasti psi.

Hatha Bučnovaška, 8 mesecev - modra z ožigi

Tibetanski mastif je težak okoli 60 kg, plečna višina pa je za samce nad 65 cm. Psice so nekaj nižje (nad 62 cm). Tibetanski mastifi so na splošno trdnega zdravja in njihova življenjska doba je daljša od večine pasem podobne velikosti, saj navadno presega 10 let, mnogi psi dočakajo tudi 14 let.

Razlika med samci in samicami je očitna

ZDRAVJE TIBETANSKEGA MASTIFA

Ti psi so v primerjavi z drugimi pasmami nasplošno dokaj zdravi. Vseeno pa je dobro vedeti, s kašnimi problemi se lahko srečamo kot lastniki teh psov. Seveda, kot pri vseh ostali velikih psih, je najbolj pereč problem displazija kolkov. Še do nedavnega so verjeli, da tibetanski mastif ne pozna kolčne displazije, a žal se je izkazalo, da je takšna trditev prelepa, da bi bila resnična. Sicer slabi kolki pri tej pasmi niso tako pogosti kot pri nekaterih ostalih velikih pasmah, se pa lahko zgodi. Zato je dobro dati pregledati kolke psu tudi, če ga ne bomo uporabljali za vzrejo, saj potem vemo, da moramo bolje paziti na psa pri gibanju, da ga preveč ne obremenjujemo z dolgotrajno hojo in tekom in da skrbno pazimo na njegovo težo.

Tibetanskim mastifom je potrebno pregledovati tudi oči, saj jih lahko pestijo razne očesne bolezni, med katerimi bi omenila le PRA - progresivna retinalna atrofija očesne leče; posledica te bolezni je popolna slepota psa že pri okoli 6. letu starosti. Sicer v vseh teh letih, kar 15 jih je že, kar se posvečam tej pasmi, nisem uspela spoznati tibetanskega mastifa s to ali katerokoli drugo očesno boleznijo. Posledično lahko rečem, da se te bolezni pri tej pasmi dokaj redko pojavljajo in verjetno je tudi že selekcija naredila svoje pozitivne strani.

Epilepsija je v nekaterih linijah bolj v drugih manj pogosta, ni pa povsem izključena, a na srečo tudi teh primerov ni veliko. Vestni vzreditelji in lastniki plemenjakov, ki jim ni vseeno za pasmo, tudi pazijo, da ne uporabljajo psov, ki imajo epilepsijo.

Torej lahko zaklučim, da je do-khyi zdrav pes z nadpovprečno življensko dobo pri tako velikih pasmah in upajmo, da bo z načrtno, rodovniško vzrejo tako tudi ostalo.

TIBETANSKI MASTIF V SLOVENIJI

Prva psička je prišla v Slovenijo leta 1995 v psarno Bučnovaška iz Novega mesta, imela je 2 legli in s tem se je začela vzreja te pasme tudi pri nas. Dve rodovniški legli sta bili v tistem obdobju skoteni še v Ljutomeru, kjer so imeli psičko iz nemške vzreje, a žal se njeni potomci niso uporabljali za vzrejo.

Tako so skoraj vsi tibetanski mastifi v Sloveniji potomci francoske psice Luan-He du Domaine des Alizes. Nekaj njenih potomcev se uporablja tudi za nadaljnjo vzrejo in zaenkrat je s tem obstoj te pasme v Sloveniji zagotovljen. Leta 2006 je psarna Bučnovaška v sodelovanju s psarno Kabita ponovno pripeljala, tokrat iz Švedske, svežo kri - psičko Kyang La s Dzaybo, ki je do sedaj imela 2 legli z najkvalitetnejšimi psi slovenske vzreje.

V leglu črnih staršev, se velikokrat skotijo tudi modri mladički.

Leta 2009 pa je psarna Kabita pripeljala iz Francije vzrejno psičko Doushka Blue du Domaine de Tundra. V istem letu je bil iz Kanade uvožen mlad samec Everesth North' s Jaja of Yushu iz vzreje priznane kanadske vzrediteljice Susan Elworthy, ki je tudi soavtorica knjige Tibetan mastiff. Ta samec je posebno zanimiv zato, ker je pravi izvorni do-khyi, saj sta oba njegova starša iz Tibeta pripeljana v Kanado, kjer sta imela potomce. Everesth North's Jaja of Yushu živi v psarni Bučnovaška in upajmo, da bo tudi on pripomogel h kvalitetni vzreji tibetanskih mastifov v Sloveniji in tudi v Evropi.

V zadnjih 15-tih letih je bilo iz tujine pripeljanih še nekaj za vzrejo manj pomembnih samcev, predvsem soboljevih barv.

Everest North's Jaja of Yushu - sin izvornih tibetanskih staršev