Avtor: Ksenija Oseli
Objava na mojpes.netu: 11.12.2007

Marie Josée Labrousse

Začelo se bo novo leto, ki prinese nove priložnosti. Priložnosti za nove uspehe, za trenutke novih radosti, za nova srečanja in nove izkušnje.
Kanček svojih dosedanjih uspehov, radosti in izkušenj je z nami delila dolgoletna vzrediteljica in sodnica nemških dog, gospa Marie Josée Labrousse, s katero se je pogovarjala znana vzrediteljica Ksenija Oseli.
Gospo Labrousse so označili kot majhno žensko, vendar veliko gospo v svetu nemških dog. Legendo, bi lahko rekli.
Z vzrejo nemških dog se je skupaj s svojo mamo začela ukvarjati leta 1947. Je izredna poznavalka psov, njihove narave in genetike. Od leta 1961 kot priznana sodnica sodi tudi na najvidnejših razstavah nemških dog po svetu.

Marie Josée Labrousse

Damijan GOTLIN
Predsednik sekcije za nemške doge
SKVPM

---

Marie Josée Labrousse
Skozi dve stoletji z nemško dogo

V začetku prejšnjega stoletja se je z vzrejo teh prečudovitih psov začela ukvarjati njena mama. Gospa Marie Josée Labrouse je njeno delo plemenitila vse do danes. Ime, ki ste ga v Kinologu že lahko zasledili. Omenjala sem ga že večkrat in tokrat želim povedati malo več o tej veliki osebi, ki jo imamo čast gostiti kot sodnico v Sloveniji. Tole ne bo klasičen intervju. Od osebe ki je imela velik vpliv na razvoj pasme sem želela izvedeti več kot le vsakdanje stvari. Gospa Labrousse nam je odstopila slike iz njene dragocene zbirke slik psov, ki sega še v predvojne čase, ter nam zaupala marsikaj zanimivega. Tale pogovor je le delček tega, kar bi nam gospa lahko povedala v živo.

Gospa Marie Josée Labrousse, pozna vas praktično vsak lastnik nemške doge, kot vzrediteljico in sodnico. Nam lahko odkrijete malo več o vas in o vaših začetkih?

Najprej bi rada povedala nekaj o svoji materi, gospe Micheline Mérat, ki je bila predsednica francoskega kluba za nemške doge celih 35 let. Moja mati je začela vzrejati nemške doge pred vojno pod imenom de la Templerie. V tistem času so bile nemške doge v Franciji prava redkost. Njeni prvi psi so bili uvoženi iz Nemčije, iz za tiste čase prestižnih psarn kot so Birkenhof, Hassia in Eisenhof. Na žalost je prišla vojna in njeno delo je bilo popolnoma ustavljeno. Takoj, ko so ji razmere to omogočale, je ponovno začela z vzrejo. Prav ona je name prenesla ljubezen do pasme in znanje, vse do te meje, da sem postala specialistka za pasmo v polnem pomenu besede. Že kot otrok sem živela obkrožena s psi. Moj oče je bil veterinar in izučil me je marsičesa (gospa Labrousse je do nedavnega vse carske reze in manj zahtevne operacije opravljala sama op.p.). V psarni "de la Templerie" sem se ukvarjala z vzrejo, s šolanjem, s prehrano psov ter z razstavami. Prav dobro se spominjam svojega prvega Best in show-a, ki sem ga osvojila leta 1949 v Vichyju s progastim samcem Curusom von den Doggentreu, uvoženim iz Švice, in sicer od gospoda Fuhrimanna.

Curus v d Doggentreu

Curus v d Doggentreu, Vichy 1949

Ta samec je imel že v tistem času odlike, ki so še danes iskane pri nemških dogah.

Po nekaj letih študija sem postala farmacevtka. Živela sem v mestu Jumeaux, kjer sem leta 1961 odprla laboratorij, istega leta pa sem postala tudi sodnica za pasmo nemška doga. V tistem času mi je moja mati podarila psico po imenu Zinga von den Kuerenberg. Ta psica je imela vse, kar si človek lahko želi in bi še danes zlahka zmagovala na razstavah.

Zinga von den Kuerenberg

Zinga von den Kuerenberg

Zinga je bila psica z izrednim karakterjem. Imela sem res veliko srečo, da sem jo lahko imela ter jo lahko ljubila. Ko je imela že 7 let, kar ni malo za nemško dogo, mi je dala enega potomca, psičko Lessie, ki mi je omogočila, da sem nadaljevala vzrejo. Takrat sem še vzrejala pod imenom "de la Templerie". Zatem sem pričela vzrejati pod svojim imenom "de Terbel". Lessie de la Templerie je bila odlična plemenjakinja. Leta 1965 mi je dala samca Ombre de Terbel.

Ime "de Terbel" sem zaradi ločitve opustila. Nato sem celih 6 let znova vzrejala pod materinim imenom "de la Templerie". V tem času sem vzredila nepozabno Vahiné de la Templerie, mamo številnih šampionov, med drugim tudi rumenega samca Phaleja des Terres de la Rairie in njegovo sestro Perlane des Terres de la Rairie, ki je postala svetovna prvakinja na svetovni razstavi v Dortmundu leta 1981. Leta 1972 sem pričela vzrejati z mojim današnjim imenom "des Terres de la Rairie".

Zinga je bila temelj moje vzreje. Je prednica vseh mojih rumenih in tigrastih psov. Kadar pomislim nanjo, vedno znova rečem, da ni bilo nekega bistvenega napredka v pasmi v razponu 50 let. Res je sicer, da je bilo lepih dog v tistem času zelo malo. A so bile! Število lepih primerkov se je sicer z leti povečalo, a splošni videz je še vedno isti.

Kakšne so bile karakteristike vzreje v 80 letih, ko ste začeli vzrejati pod imenom 'des Terres de la Rairie'?

Kot sem že rekla, je bilo lepih psov v tistem času malo. Z leti je začela naraščati količina in s tem veliko število povprečnih psov. V tistem času je bilo nekaj odličnih samcev, ki so pustili velik pečat v vzreji. Med rumenimi naj omenim Iamos des Terres de la Rairie, skoten v mojem drugem leglu pod imenom des Terres de la Rairie, ki je bil oče številnih lepih psov predvsem v Nemčiji. Nato moram omeniti Managerja des Terres de la Rairie, rumenega samca, skotenega leta 1976, ki je osvojil naslov svetovnega prvaka leta 1978. Manager je bil odličen plemenjak in za seboj je pustil precej lepih psov. Potem je tu nepozabni Phale des Terres de la Rairie. Za vzrejo v modri barvi je bil zelo pomemben modri samec nemškega izvora Sire Royal, ki ga je kupila moja prijateljica Marlene Wolf iz psarne Du Val de l’Amitié. Sir Royal, ki je bil vnuk črnega očeta iz harlekin vzreje, je pustil velik pečat v vzreji modrih. V harlekin barvi je bil najopaznejši Rude de la Templerie. To so samci, ki so zaznamovali vzrejo v tistem obdobju. Če se želimo spomniti pomembnih psov, ki so zaznamovali vzrejo nemških dog še iz starejših obdobij, pa moramo nujno spregovoriti o medbarvnih variacijah.

Danes se nemška doga vzreja v petih barvah. Rumeni/progasti, črni/harlekin in modri. V večini držav so dovoljena križanja znotraj barve torej rumenih in progastih, črnih in harlekinov, ter modrih z modrimi oziroma s črnimi iz modrega. Povejte nam, kako je bilo z vzrejo v časih takoj po vojni ali celo pred njo?

Pred vojno je bilo ogromno križanja barv med seboj. Kakršnih koli kombinacij. V 40 letih naj omenim nemškega vzreditelja Funckena von der Heideja, ki je veliko eksperimentiral s križanjem barv med seboj. Naj omenim le nekaj rezultatov njegovih križanj. Psico "Red white" (harlekin z rumenimi oznakami op.p.) Burga v Gilbacha je paril s harlekin samcem Bryasom Uhlandom ter dobil 3 mladiče s tigraturami na beli podlagi in enega harlekina. V drugem leglu, ki ga je naredil s harlekin samcem Ajaxom v Gilbachom, se je skotil harlekin Odin Grassenia. Ta je bil stari oče psice Barbel v Tosca (njen lastnik je bil Adolf Hitler op.p.) in njenega brata harlekin samca Billa v Tosca, kateri je v leglu štirih mladičev dal tri harlekine in eno tigrasto samico Vagabund Funcken von der Heide. Takih križanj je bilo v tistem času veliko. Odločilen za razvoj pasme pa je bil vnos progaste barve v harlekin vzrejo. Zelo pomemben je bil progast samec Dolf v Saalburg, ki je bil oče številnih lepih psov v različnih barvah, med drugimi tudi prelepe harlekin psice Yagle Moguntia.

Dolf v Saalburg, 1927

Yagla Moguntia

Pri plavih nemških dogah je bil odločilen vnos rumene barve. Tu je potrebno spregovoriti o rumenem samcu Ajaxu von Langenhofu, ki je bil oče številnih psov, ki so v drugi generaciji dali modre potomce izrednih kvalitet kot na primer Dago aus dem Winkel in Fama aus dem Winkel.

Dago aus dem Winkel

Fama aus dem Winkel

Nekoliko kasneje, natančneje leta 1967, je bil uporabljen rumeni samec Cyrus aus dem Butz s psico modre barve, rezultat je bila lepa Novelle "Royal" (lastnik je bil nemški sodnik g. Nouc op.p), s psico harlekin barve pa je ustvaril leta 1970 harlekin samca Kalifa v d Rotburga. Kalif je bil umaknjen iz vzreje v Nemčiji, kajti v reprodukciji je dajal veliko slabih barv.

Kaj pa vi mislite o parjenju različnih barv med seboj?

V 80. letih sem tudi sama parila nekaj takih kombinacij. Verjetno najbolj izstopa paritev rumenega samca Phaleja des Terres de la Rairie z modro psico. Rezultat te kombinacije je črna psica Romea des Terres de la Rairie, ki je postala svetovna prvakinja v Madridu leta 1983. Izkušnje kažejo, da je predvsem v modri barvi, ki hitro izgublja na tipu iz generacije v generacijo, potreben vnos rumene barve. Seveda je pri takih paritvah potrebna previdnost. Za take paritve se lahko uporabijo psi le po tehtnem premisleku in le psi z izrednimi kvalitetami.

Kateri psi so še posebej zaznamovali vašo vzrejo?

Najprej seveda Zinga, moja prva psica, je imela vse kvalitete, ki jih iščemo pri psu in si zasluži ime plemenjak. Svoje kvalitete je potrdila s svojimi potomci. Veste, najprej je tu glava, ki je najpomembnejša in ki zaznamuje pasmo. Lepe temne oči, ki dajejo inteligenten pogled. Dobro umeščene, srednje velike s tankimi vekami, ki sledijo obliki očesa. Lepa glava s paralelnimi linijami, globok stop s komaj malo vidnimi arkadami, širok nosni hrbet z lepo zaobljenimi ustnicami, ozka in suha glava (brez odvečne kože op.p.), ki mora biti lepo izklesana na vseh delih. Enako je pomembna tudi koža, ki mora biti tanka in ki se mora lepo združiti z obliko glave in mišicami.

Težko navedem, kateri so bili psi, ki so v meni vzbudili vibracije, ko sem jih gledala. Težko povem, kateri so psi, ki so mi dajali voljo in moč vzrejati dalje in se truditi biti vedno boljša. V 50. letih jih je bilo namreč veliko. Vseeno jih bom poskusila nekaj našteti: Iamos des Terres de la Rairie, ki je postal Bundessieger leta 1975 in je pustil odlične potomce v Franciji, Nemčiji in Belgiji. Iamos je bil sin polbrata in polsestre.

Iamos des terres de la Rairie

Potem, en edini in neponovljiv Phale des Terres de la Rairie, ki je bil prav tako izjemen plemenjak in njegova sestra Perlane des Terres de la Rairie, skotena leta 1979.

Perlane des Terres de la Rairie

Phale des Terres de la Rairie

Ne smem pozabiti omeniti njune mame Ch. Vahiné, ki ju je skotila (Phale in Perlane sta bila edina mladiča v leglu op.p.) v starosti 7 let, potem ko je počivala 4 leta. Ona je bila zadovoljstvo za moje oči.

Vahiné des Terres de la Rairie v starosti 9 mesecev

Phale je bil uporabljen za izboljšanje ostalih barv (imel je dovoljenje za parjenje vseh barv op.p.) in danes ga lahko najdemo v neverjetnem številu rodovnikov. Še posebej lepa je bila njegova hči Romea des Terres de la Rairie, svetovna prvakinja ter mati številnih izrednih mladičev v modri in črni iz modre. Med njimi Uries, Ulken in Une Fleur des Terres de la Rairie.

Romea des Terres de la Rairie

Potem sta tu še sestri Ch. Gaa des Terres de la Rairie in Ch. Gaetane des Terres de la Rairie, svetovna prvakinja v Bernu leta 1994.

Gaa des Terres de la Rairie

Med mojimi najljubšimi psicami moram omeniti Ch. Inch allah des Terres de la Rairie, ki je bila mati Ch. Nankin des Terres de la Rairie, izrednega plemenjaka, očeta številnih še živečih šampionov.

Inch allah des Terres de la Rairie

Nankin des Terres de la Rairie

Med njimi je treba omeniti rumenega Rairyja des Terres de la Rairie in Myriade des Terres de la Rairie, ki je odšla na Portugalsko, kar sem vedno obžalovala.

Myriade des Terres de la Rairie

Seveda, da ne pozabim vice svetovne prvakinje iz svetovne razstave v Milanu leta 2000 Oratzie des Terres de la Rairie, v katere rodovniku se skupaj kar osemkrat pojavita zgoraj omenjena Phale in Perlane.

Oratzie des Terres de la Rairie

V tem trenutku pa mi daje zadovoljstvo Valse de Vienne des Terres de la Rairie. Daje mi zadovoljstvo tako s svojo lepoto kot s svojim značajem, poleg tega pa v njenem rodovniku najdem vse pse, ki sem jih zelo ljubila.

Valse de Vienne des Terres de la Rairie

Glede na to, o čemer sva ravnokar govorili, nima pomena spraševati, kaj si mislite o sorodstvenem parjenju. Pa vseeno pro in contra, kaj pravite?

Za fiksiranje določene linije mislim, da je potrebno uporabiti sorodstveneo parjenje, a le z izrednimi subjekti, z izrednim fenotipom in genotipom.

Kakšen nasvet bi lahko dali tistim, ki začenjajo svojo vzrediteljsko pot?

Mislim, da so temelj dobre vzreje psice. Potrebno je začeti s psicami dobre kakovosti. Psice morajo biti pomembne, dobrega tipa, močnega okostja, biti morajo korektno grajene, predvsem pa morajo imeti plemenitost. Plemenitost glave in vratu. To je vse, kar jaz iščem, a to je že veliko. Bistvo je čim bolj se približati idealu.

Gospe Labrousse se želim zahvaliti za njeno prijaznost in pripravljenost, s katero venomer odgovarja na moja vprašanja.

Veliko gradiva, tako slikovnega kot rodovniškega, je dostopnega vsem na internetni strani psarne des Terres de la Rairie. Kdor želi izvedeli več o prednikih svojega psa, si lahko s pomočjo iskalnika na strani www.rairie.com poišče praktično vse, kar želi.

Ksenija OSELI

Intervju bo januarja 2008 objavljen v reviji Kinolog.