Jana Blekač in njeni yorkshire terierji

Pozdravljeni!

Moje ime je Jana Blekač. Stanujem v Velenju. Več kot 20 let je z mano in mojo družino živela tudi družina yorkijev.

Vse se je začelo spomladi 1980. Takrat so se v Mariboru, pri Domiceljevih skotili trije kužki in psička Chillida. Imela sem srečo začetnika. Deja, kot smo jo klicali, se je razvila v pravo lepotico, izkazala se je tudi kot pasja mamica. Z njo smo se v letih od 1981 do 1985 udeležili 10 razstav. Na vseh je dobila oceno odlično, izpolnila pogoje za prvaka YU, bila 3x BOB in 1x BOG. Istočasno je imela štiri legla in v njih 14 mladičev.

Psička na desni fotografiji: Chillida - Deja (1980-1986)

Iz prvega legla smo doma obdržali našo prvo prvakinjo Dea's Donno. Drobna psička je imela komaj 1,6 kg in dlako čudovite barve. Tudi iz drugega Dejinega legla je doma ostala psička Dea's Fya (Daša). Dona je bila razstavna psička (Ch YU, 8x BOB), Daša odlična mamica (15 mladičev v štirih leglih).

Dejini mladički

Iz Dašinega drugega legla - štirje psi in dve psički so se skotili 1.1.1986 - je bila naša četrta psička Dea's Inca Isa. Tudi Disi smo namenili vlogo "miss". Zelo dobro jo je odigrala. 7x PRM in 1x BIS v razredu mladih, 7x BOB, Ch YU, v letu 1989 naziv najlepši YU YT, je rezultat triletnega razstavljanja.

Dea's Inca Isa - Disa (1986-1996)

Duki na izboru BIS

Tri generacije yorkijev so pri naš živele samo pol leta. Julija 1986 smo v prometni nesreči izgubili Dejo.
Dobro leto kasneje se je družini naših psov pridružil prvi samček. Kupili smo ga v takrat znani dunajski psarni "von Augarten Palais". Dali so mu ime Sascha, za nas je bil Duke oz. Dukec, saj tudi njemu kazalec na tehtnici ni pokazal več kot 1,6 kg. Bil je odličen razstavni pes - 1x Rez.BIS, 7x BOG, 9x BOB - in popolni spremljevalec male Dise - 2x najlepši par razstave in 1x drugi par. Kot plemenjak se ni izkazal preveč. Bilo je dovolj, da je psička samo malo zarenčala in že ga ni bilo nikjer več. Uspelo je 8 paritev in v njih 17 mladičev.

Naše zadnje leglo se je skotilo novembra 1988. Potreben je bil carski rez. Od štirih Disinih in Dukovih mladičev je preživela samo ena psička: naš zadnji mladiček Dea's Kind of Love, ki smo jo v spomin na njeno prababico klicali Deja.

Leta 1989 je poginila Dona. Dve leti kasneje je njeno mesto prevzel naš drugi pes - Don. Skotil se je v Firencah, v svetovno znani psarni "Bonsai" - http://www.bonsaiyorkie.com. V njegovem rodovniku je 5 svetovnih prvakov in kot mlademu psu so mu napovedovali bleščečo razstavno kariero. A je imel Don o razstavah svoje mnenje - zelo odklonilno. Po nekaj razstavah smo se s tem tudi sprijaznili. Zato pa je moral v "pasjo šolo", uspešno končal tečaj šolanja psov in opravil IPS-1.

Naslednjih pet let je z nami živela prava pasja družina: babica Daša, mama Disa, oče Duki, hči Deja in Don. Potem pa smo se v pol leta poslovili kar od dveh psičk - Dise (v starosti 10 let) in Daše (stara je bila 14 let).

Tim - Daš (1997)

Daš - IPS-1 in ISP-A; vaja "stoj"

Obiski pri veterinarju pa se s tem niso končali. Že spomladi 2000 je Dašu delno ohromel zadnji del telesa. Več kot dva meseca sta bila potrebna, da je ob pomoči zdravil in vsakodnevne nege zopet normalno hodil. Poleti 2001 je ponovno, tokrat popolnoma, ohromel. Samo izrednemu znanju našega veterinarja, dr. Matko, ki je opravil zahtevno operacijo, se lahko zahvalimo, da je Dašo znova živahen, vesel, vedno v gibanju in razposajen pes.
Poletje 2002 je prineslo še eno slovo - Deja II. je poginila v starosti 13 let in pol. In pomlad 2004 naslednje - tudi Don je bil star skoraj štirinajst let, ko se je poslovil od nas.
yorki Dašo, papillonka Lady in phalene Pupa.

... na sprehodu

Živi pa so tudi spomini na prvo Dejo, ki bi naredila vse za mamine piškote, Dono, ki je imela neverjeten odriv in je bila presrečna, če se je lahko zapodila za golobi, Dašo, ki je takoj opazila, ko smo kaj spremenili v stanovanju in je edina od naših psov včasih "gledala" televizijo, Diso, ki je vedno igrala "šefa" skupine in če je le mogla zlezla v naročje mojega očeta, Dukca, ki moji mami ni dovolil, da bi na sprehodih predolgo klepetala z znanci in jo je z visokim laježem vabil naprej, Dejo II., ki je našega Gregorja tudi med počitnicami želela že navsezgodaj spraviti iz postelje in se igrati z njim, pa ji to nikakor ni uspevalo in Dona, ki je bil dolgo odličen spremljevalec na naših sprehodih okoli jezera in je kljub težki bolezni tudi v zadnjih dneh ostal ljubezniv in potrpežljiv kuža.

Spominov se je v dvajsetih letih nabralo veliko. Vezani so na lepe trenutke, ki jih preživimo z našimi psi, trenutke razočaranj, žalosti in skrbi potisnemo v pozabo. Za nas je predvsem pomembno, da se naši psi dobro počutijo. In ko je kuža enkrat naš, je naš do konca svojega življenja. Vzreja, razstave, šolanje so samo dodatek našega druženja. Verjamem, da tudi vi doživljate svoje yorkije podobno.

... po napornem dnevu

Dea's Donna - Dona (1981-1989)

Dea's Fya - Daša (1983-1997)

Dašino drugo leglo

Dea's Kind of Love - Deja II. (1988-2002)

Bonsai Dragon - Don (1990-2004)

Vsako slovo je za vse nas zelo težko. Po drugi strani je veselje ob prihodu nove živalce toliko večje. 1997 smo dobili Tima. Bonsai Dragona so samo dvakrat izbrali za plemenjaka. V drugem leglu se je pri Uršnikovih skotil tudi Tim. Z njim smo se po sedmih letih ponovno pojavili na razstavah. Zelo uspešno. Dašo je Ch SLO, Ch HR, ChJ SLO, ChJ HR, HR klubski prvak, klubski prvak SKT in klubski mladinski prvak SKT. Je očka 17 mladičev. Z mano je obiskoval tečaj šolanja psov v velenjskem kinološkem društvu in opravil IPS-1 in ISP-A.

Spomladi 2001 sva morali z mojo mamo sprejeti še eno zelo težko odločitev. Duki že dalj časa ni več slišal, postalo je očitno, da tudi vidi ne več, zelo težko je vstajal in pri hoji šepal. Začel je odklanjati hrano in mislim, da je bila odločitev, da ga uspavamo, pravilna.

Sascha V. A. Palais - Duki (1987-2001)

... v "pasji" sobi

Deja, Daša in Dona leta 1984

Op.: Namesto te kratke predstavitve bi lahko pisala o vzreji, negi, pripravi za razstavo, skrbi za zdravje, vzgoji yorkija. A so splošni nasveti o teh temah dosegljivi v najrazličnejših knjigah ali na drugih spletnih straneh, zadnji rezultati razstav npr. na http://www.sweetyblue.com. Zato bom raje odgovarjala na vaša konkretna vprašanja in vam z veseljem pomagala z nasveti pri pripravi yorkija na razstavo.

Jana Blekač, 2004