Avtor: Danica Simončič
Objava na mojpes.netu: 05.09.2005

Še danes lahko med mnogimi pristaši te pasme slišite pripombo "nemški ovčar je Mercedes med psi". Ne gre za omalovaževanje drugih pasem, s temi besedami želijo povedati, da tako vsestransko uporabno pasmo težko najdeš med drugimi. V zavesti velikega števila starejših ljudi pa se ob besedi pes še vedno pojavi slika nemškega ovčarja ali volčjaka, kot so jim pravili včasih. To je pasma, ki je razširjena na vseh celinah in je najbolj številna.

Zgodovina prednikov nemškega ovčarja sega daleč nazaj v preteklost, v svojih delih je volkovom podobne pse opisoval že rimski zgodovinar Tacitus. Pastirji v Porenju so načrtno vzrejali potomce bronastega psa in jih s pridom uporabljali pri čuvanju imetja in čred. Prava zgodovina nemškega ovčarja se začenja v 19. stoletju s konjeniškim stotnikom Maxom Emilom Frederichom von Stephanitzem, ki je v okviru službenih zadolžitev delal tudi v veterinarski ustanovi v Berlinu. Tam si je pridobil obsežno znanje na različnih področjih, med njimi iz anatomije, živinoreje, o poreklu in značilnostih živalskih vrst. Če ne bi bilo tega avtoritativnega, v nekaterih pogledih celo diktatorskega človeka, nemškega ovčarja, kot ga poznamo danes, ne bi bilo. V njegovih mislih je najprej živela predstava o delovnem psu stabilnega značaja, ki bi v sebi združeval različne delovne sposobnosti. Ko so ga prisilno upokojili, je svoje ideje lahko začel uresničevati in se je začel intenzivno ukvarjati z vzrejo nove pasme.
Aprila 1899 je obiskal razstavo v Karlsruheju v Nemčiji, kjer je opazil zanimivega psa. Izžareval je veliko energije, telo je bilo skladno, linije lepe, barva dlake pa ni bila taka, kot je danes pri večini nemških ovčarjev. Bila je rumenkasta in volčje siva. Tega psa je kupil, ime mu je bilo Hektor Linksrhein. Max von Stepanitz ga je preimenoval in Horand von Grafrath je ime, ki ga po vsem svetu poznajo ljubitelji nemških ovčarjev. Horand von Grafrath je postal prvi registrirani nemški ovčar in "oče" vseh nemških ovčarjev, Max von Stepanitz pa "oče" pasme nemški ovčar.

Max von Stephanitz
Avtor neznan

Horand von Grafrath (Hektor Linksrhein)
Avtor neznan

Max von Stephanitz ima največje zasluge tudi za Zvezo nemških ovčarjev (Verein für Deutsche Schäferhunde), ki jo je leta 1899 ustanovil skupaj s prijateljem Arthurjem Mayerjem. S svojim bogatim znanjem je selektivno pristopil k vzreji nemških ovčarjev, oblikoval je standard pasme, svetoval pri paritvenih kombinacijah ter pasmo kot izjemno delovno predstavil vojski in policiji. Oče pasme nemški ovčar je razočaran zaradi vmešavanja nacistov v njegovo delo umrl 22. aprila 1937. leta, prav na obletnico ustanovitve Zveze nemških ovčarjev (SV). Na zadnjo pot ga je pospremilo tudi 700 nemških ovčarjev, ki so mu v slovo lajali eno minuto.

Na njegovem delu je temeljila vzreja po drugi svetovni vojni in zvezi je z načrtnim delom uspelo iz maloševilnih preživelih psov pasmo ohraniti, jo oplemenititi in razširiti.

Svetovna zveza nemških ovčarjev (World Union of German Shepherd Dog Clubs - WUSV) je bila ustanovljena leta 1974, ki je tudi pripomogla pri vzreji in razširitvi nemškega ovčarja po vsem svetu.

SV je že leta 1968 začela izvajati poseben program z zahtevanim rentgenskim slikanjem kolkov, da bi stanje pasme izboljšali in iz vzreje izločili neprimerne samce in samice. Po njihovih navodilih so se začeli ravnati po vsem svetu, leta 1971 pa je v veljavo stopilo tudi tetoviranje desnega uhlja zaradi identifikacije.

ZUNANJOST

Ilustrirani standard nemškega ovčarja: www.shawlein.com

Telo nemškega ovčarja je močno, mišičasto, rahlo iztegnjeno in srednje visoko. Hrbet mora biti čvrst, linija hrbtnega dela telesa gladko pada preko križca in se neprekinjeno nadaljuje z repom. Prsni koš je močan. Glava je klinasta, čelo je rahlo zaobljeno, razmerje med sprednjim delom in zgornjim delom glave mora biti 50:50. Širina glave mora biti ustrezna dolžini glave. Obe čeljusti morata biti močni. Smrček je črn. 42 zob mora tvoriti močan, škarjast ugriz. Oči so mandljeve oblike, rahlo poševne in čim temnejše. Za napako se štejejo presvetle in izbuljene oči. Uhlji morajo biti pokončni, na vrhu koničasti. Vrat je v odnosu do trupa nagnjen za približno 45 stopinj, izražene morajo biti mišice, ne sme biti odvečne viseče kože. Dolžina repa ne sme biti predolga ali prekratka, konica mora segati najmanj do skočnega sklepa.

Plečna višina samcev mora biti med 60 in 65 cm, samic med 55 in 60 cm.
Teža samcev naj bi bila med 30 in 40 kg, samic med 22 in 32 kg.

Tudi pri nemških ovčarjih zasledimo več barvnih različic: osnovna črna barva s svetlimi rumenkastimi, rdeče-rjavimi ali rjavimi ožigi, osnovna črna barva s sivimi ožigi, povsem črna, železno-siva. Podlanka mora biti pri vseh barvah krovne dlake sivkaste barve.
Nekaj primerov različnih barvnih kombinacij:

Vse štiri fotografije s specialne razstave za nemške ovčarje, Mali Bakovci, 5.7.2003
Foto: mojpes.net

Pri nemških ovčarjih se glede zunanjosti razločijo delovne in razstavne linije, kakor tudi linije glede na geografsko poreklo (zahodni tipi, vzhodni tipi). Primerjava različnih tipov nemških ovčarjev: www.nwk9.com.

Sivi nemški ovčarji izvirajo iz nekdanje Češkoslovaške, kjer so jih vzrejali predvsem za potrebe vojske in policije. Tam so jih imenovali s posebnim imenom Vlkoseda, kar pomeni volčje siv. Siva linija je v prvi vrsti izredno dobra delovna linija. Večina teh psov je ravnega hrbta, višji so in težji ter imajo izredno dobre živce.

V zadnjih 40 letih se je zunanjost nemškega ovčarja zelo spreminjala, še največ razlik je moč opaziti pri razstavnih linijah: www.justshepherds.com.
Razstavne linije so šle v smeri čim bolj "podrtega" ali padajočega zadnjega dela telesa, zaradi česar mnogi psi niso bili primerni za večje vsakodnevne delovne napore.

ZNAČAJ

Nemški ovčar mora biti zaradi svoje vsestranskosti trdnega značaja, stabilnega temperamenta in močnih živcev, vodljiv v vseh okoliščinah, notranje samozavesten, vendar ne pretirano dominanten, sposoben prenašati psihične napore treningov ali delovnih obremenitev, imeti mora visok nagon plena in nagon krdela, kajti slednji pogojuje pozornost in sodelovanje pri učenju.
Pri vzreji se je dolga leta zanemarjal značaj na račun zunanjosti, zato so (in še) mnogi posamezni pripadniki pasme močno odstopali. Pojavili so se razdražljivost, živčnost, plašnost, agresivnost. V zadnjem času gre vzreja zopet v smeri združiti dober značaj z lepo zunanjostjo.

POGOJI BIVANJA

Nemški ovčar je primeren za vsa bivanjska okolja. Lahko ima domovanje urejeno v prostornejšem pesjaku z izolirano uto, dneve lahko preživlja na prostem z zagotovljeno zaščito pred vremenskimi nevšečnostmi, ponoči pa ga namestimo v zaprtem prostoru. Najbolj zadovoljen pa je prav gotovo, če lahko živi skupaj s svojimi ljudmi, v stanovanju ali hiši. Po sprehodu uživa v opazovanju in nadzorovanju domačega okolja in ko se ob svojih ljudeh počuti varnega, brezskrbno zadrema.

Počivam, a kljub temu pozorno opazujem
Foto: Martin Simončič

GIBANJE

Nemški ovčar potrebuje veliko gibanja. Ne glede na pogoje bivanja potrebuje vsaj dva dolga, zelo aktivna sprehoda dnevno. Nuditi mu moramo vse oblike razgibavanja, od prostega tekanja, do vztrajnostnega teka v kasu.

ZDRAVJE

Zaradi zgodnje nenadzorovane vzreje so se pri nemških ovčarjih pojavili mnogi problemi. Displazija kolčnega sklepa je še vedno ena najpogostejših težav, poleg tega pa so pogosti še sklepni artritis in očesna obolenja, pojavljajo se obolenja prebavnega sistema, pasma je nagnjena k zasuku želodca, ipd.
V starosti so najpogostejše težave gibalnega aparata in hrbtenice, zato moramo že v mladosti poskrbeti predvsem za zdravo prehrano ter vzdrževanje primerne teže. V zrelih letih ni odveč dodajanje preparatov za krepitev sklepnih vezi in imunskega sistema ter za obnovo kosti.

ZANIMIVOST

V Južni Afriki so v vojaškem projektu vzreje nemških ovčarjev brez kolčne displazije vkrižali volka. Nekaj podobnega so počeli tudi na vzhodu, vendar je te podatke zelo težko dobiti. Južnoafričani so na ta način v nekaterih leglih povsem odpravili displazijo, vendar prvi potomci niso bili primerni za delo zaradi plašnosti, kar je v normalnih okoliščinah značilno za volkove v odnosu do ljudi. Z nadaljnjo selektivno vzrejo so dobili pse z 12,5 % volčje krvi, kar je dalo odlične delovne pse, ki so se odlikovali z vztrajnostjo, močjo, visoko samozavestjo in živahnim temperamentom. Malo višji procent volčje krvi pa je bil vzrok za delovno neuporabnost.

NEGA

Negovanje nemškega ovčarja ni zahtevno. Potrebuje redno krtačenje kožuha in čiščenje zunanjega dela ušes. Ob menjavi dlake je potrebno vsakodnevno krtačenje s posebno ščetko za odstranjevanje odmrle dlake. Kopanje in šamponiranje naj bo bolj izjema kot pravilo, razen če živi v stanovanju. Uporabite kakovosten šampon za pse, ki ga dobro izperite z dlake in kože.

UPORABNOST

Nemške ovčarje srečujemo pri vseh kinoloških, policijskih in vojaških dejavnostih, pa tudi samo kot družinske. Nepogrešljivi so kot psi vodiči slepih, pomočniki invalidnih oseb, reševalni psi, terapevtski psi, službeni psi v policijskih in vojaških vrstah, in še bi lahko naštevali. V kinoloških športih jih vidimo v vseh disciplinah, od agilityja do tekmovanj psov sledarjev.

Gali v terapevtski delavnici v Varstveno-delovnem centru Tončke Hočevar
Foto: Martin Simončič

Gali: pozornost pri delu
Foto: Oskar Dolenc

Gali z igralko Ivo Zupančič pri snemanju filma Predmestje
Foto: Martin Simončič

VZREJA

Pogoji za pridobitev slovenskega vzrejnega dovoljenja so:
1. obvezno slikanje kolkov
2. priporočljiv odvzem krvi DNA
3. priporočljivo slikanje komolcev pri veterinarjih, ki imajo pogodbo z veterinarsko fakulteto v Ljubljani
4. pridobitev ocene zunanjosti na razstavi ali vzrejnem pregledu
5. opravljen izpit B-BH (v Sloveniji)
6. opravljen delovni izpit IPO 1 ali SchH1 ali
7. opravljen izpit reševalnega psa 2. stopnje (IRP-R/2 ruševine; IRP-PO/2 iskanje pogrešancev, IRP-SL/2 sledar iskalec, za lavinske pse izpit 3. stopnje IRP-L/3). Za te pse ni potrebno opravljati vaj obrambe.

Pogoji za pridobitev vzrejnega dovoljenja SV (Körung)
1. obvezno slikanje kolkov
2. priporočljiv odvzem krvi DNA
3. priporočljivo slikanje komolcev pri veterinarjih, ki imajo koncesijo preko KDNOS in WUSV
4. opravljen izpit B-BH (v Sloveniji)
5. opravljen delovni izpit SchH1 (v disciplini C minimalno 80 točk) ali IPO 1 (v disciplini C minimalno 80 točk)
6. ocena zunanjosti, opravljena pri sodniku SV

VZGOJA IN ŠOLANJE

Vzgoja mladega nemškega ovčarja ni preveč zahtevna, saj zelo rad sodeluje z ljudmi. Če v učenje vključimo motivacijo s predmetom, priboljški in igro, bomo hitro napredovali in psa vsak dan nekaj novega naučili. Prirojena radovednost bo v veliko pomoč pri vzbujanju pozornosti. V učenje ni potrebno vključevati grobih fizičnih posegov ali kaznovanja, potrebno je le vsakodnevno ponavljanje naučenega, dodajanje vedno novih vaj in stopnjevanje zahtevnosti. Ko nemški ovčar fizično in psihično odraste, se lahko pokažejo napake, ki jih je lastnik storil pri vzgoji. Pes postane manj vodljiv, neubogljiv in včasih celo nevaren. Potrebna je prevzgoja, lastnik pa si mora ponovno pridobiti potrebno avtoriteto, ki jo bo nemški ovčar upošteval.

Šolanje je logično nadaljevanje vzgoje. Gre za učenje posebnih vaj in veščin, za usmerjanje v različne kinološke discipline, s tem pa za zaposlitev psa, ki jo nemški ovčar nujno potrebuje. Z dobro podlago iz mladosti pri šolanju ponavadi ni večjih težav. Tudi pri šolanju niso potrebni grobi fizični posegi, če je motivacija prava in če ima pes uravnotežen nagon plena in borbe. Ko so načrtovane vaje že naučene in pes razume, kaj od njega želimo v določenem trenutku, pa tega ne stori, je včasih potreben blažji fizičen dražljaj za pridobitev pozornosti.

Pri vzgoji in šolanju je potrebno upoštevati značaj posameznega psa in mu prilagoditi način učenja. Nikoli ne začnemo s šolanjem, če ima pes vedenjske težave ali pa lastnik nima potrebne psihične avtoritete. Če želimo, da bo šolanje uspešno, moramo najprej odpraviti probleme, ki bi zavirali učenje, lastnik pa si mora najprej v domačem okolju pridobiti dovolj avtoritete, da ga bo pes upošteval pri najbolj osnovnih zahtevah.

NEMŠKI OVČAR IN OTROCI

Otrok in pes sta vedno dobra družabnika, partnerja v igri, sokrivca pri otroških traparijah. Če v družino z majhnim otrokom sprejmete nemškega ovčarja, se bo razvilo prijateljstvo za vse življenje. Ko bo pes odrasel, bo do otroka zaščitniški, zato bo potrebno malo več pazljivosti pri stikih z drugimi otroci. Tudi otroka boste morali poučiti, kaj v odnosu do psa sme in kaj ne sme, a ob dobri in pravilni vzgoji obeh težav ne bo. Pes bo užival v malčkovi družbi, še posebno, če se bo ta z njim veliko igral. Malo starejšega otroka vključite v učenje in v skrb za žival, kajti v osnovnih stvareh bo moral pes upoštevati tudi njega.

ZAKLJUČEK

Življenje z lepo vzgojenim nemškim ovčarjem je eno samo veselje in zadovoljstvo. Čeprav bo samo družinski pes brez delovnih zadolžitev, mu nudite različne aktivnosti, med katerimi si bo krepil spomin in telo, ne skoparite z nežnim čohljanjem, vzemite ga s seboj na izlete in dopustovanja. Nemški ovčar se dobro počuti povsod, kjer je lahko zraven svojih ljudi. Ko bo star, ga razvajajte in bodite z njim še bolj nežni, spreglejte mu kakšno manjšo neposlušnost (mogoče vas ne sliši več dobro), ne silite ga na dolge sprehode, ker jih ne zmore več. Še vedno se z njim veliko igrajte, le prilagodite se njegovim zmožnostim. Verjemite mi, da si to zasluži.

Gali (Nero Vimperški) in Nika (Niti Polluxova)
Foto: Oskar Dolenc

Nemški ovčar je moč, ki jo lahko nadzorujete in usmerjate, je neskončna vdanost, prijatelj, na katerega se lahko zanesete in delovni pomočnik, ki vam z veseljem služi.

Viri:
http://www.kdnos-drustvo.si/pogoji_vzrejni.htm
Dr. Bruce Fogle, Enciklopedija psov, Slovenska knjiga, Ljubljana 1997
Miroslav Zidar, O psih, ČZP Kmečki glas, Ljubljana 1983

---

Še nekaj fotografij s specialne razstave nemških ovčarjev, Mali Bakovci, 5.7.2003
Foto: mojpes.net