Avtor: Dolenec Irena
Foto: Dolenec Rok in Irena
Objava na mojpes.netu: 23.09.2005

SAMOJED

ZGODOVINA PASME

Neni so nomadsko ljudstvo, ki se že stoletja seli s svojimi severnimi jeleni po zahodno sibirskih prostranstvih. Rusi čudnih nomadov, ki so med drugim jedli tudi surovo jelenovo meso in pili jelenovo kri, niso preveč marali in so jih malce posmehljivo imenovali Samojedi. Neni so poleg severnih jelenov imeli še eno dragocenost, brez katere ne bi mogli preživeti: svoje pse. Vzgojili so si vsestransko uporabne pse, ki so čuvali in zganjali severne jelene, pomagali pri lovu, za svoje ljudi lovili ribe v potokih, jih greli v mrzlih nočeh, nosili svoj del bremena med selitvami, včasih, kadar niso mogli uporabiti jelenov so jih tudi vpregali v sani. Poleg tega pa so svoje lastnike razveseljevali tudi s svojo lepoto in radoživostjo. In kakor se pogosto dogaja, kadar ljudje in psi skupaj preživijo dolga stoletja, so psi samojedi nenavadno podobni svojim prvotnim lastnikom po značaju: prijazni, širokogrudni, radoživi, vedno dobre volje in po potrebi strahovito trmasti.

Potem je prišlo obdobje raziskovanja Arktike in Antarktike. Raziskovalci so za svoje odprave potrebovali tudi pse, veliko psov. Poleg eskimskih psov iz Grenlandije so jim kmalu padli v oči tudi samojedi. Ti so se v vpregah dobro obnesli, bil so lepše vodljivi in bolj prijazni od eskimcev. Nekaj preživelih psov z odprav so pripeljali domov. Kamorkoli so prišli, povsod so vzbudili pozornost.

Za razvoj sodobnih samojedov je najbolj zaslužen Ernest Kilburn - Scott, ki je konec 19. stoletja precej potoval po Sibiriji in s seboj pripeljal tudi nekaj teh psov. Skupaj s psi, ki so jih pripeljali polarni raziskovalci so tvorili osnovo pasme. Sibirija je kmalu zatem postala hermetično zaprta dežela in novih psov od tam ni bilo več mogoče dobiti.

Daisy Dream of Lanabela

OPIS

To so močni, skladno grajeni psi. Plečna višina za psice je nekako med 49 in 56 cm, za pse pa 54 do 59 cm. Dovoljene barve so bela, krem in biskvitna ter krem in biskvitna v kombinaciji z belo. Kožuh je dvojen, sestavljen iz mehke goste podlanke in trde, dolge krovne dlake. Konice krovne dlake imajo srebrn lesk. Dlaka okrog vratu, po "hlačah" in repu je daljša. Samci imajo daljšo dlako in bolj izrazito grivo kot samice.

Glava je močna, klinasta. Značilen samojedov izraz nastane zaradi "nasmeška", lege in oblike oči ter pravilnega razmerja med dolžino gobca, čelnega dela ter lego in velikostjo ušes. Tako razmerje pa je možno tako pri psih z nekoliko daljšim gobcem, čelnim delom in ušesi ("volkci") kot pri psih, ko imajo krajše gobce in manjša ušesa ("medvedki"). Najbolje izgledajo psi, ki so nekje vmes, skrajnosti v obe smeri niso zaželene.

Apolon, Daisy Dream of Lanabela, Anatina Allice

ZDRAVJE

Samojedi so zdravi in odporni psi, če le poskrbimo, da se dovolj gibljejo in da se ne zredijo preveč. Njihov kožuh je odličen izolator, ščiti jih pred mrazom in vročino, tudi mušice in komarji jim le stežka pridejo do živega. Samojedom ne smemo striči dlake!
Skrb za zdravje je prav takšno, kot pri drugih psih. Cepljenje proti nalezljivim boleznim, odstranjevanje glist, zaščita pred bolhami in klopi.

Kakšnih posebno pogostih dednih bolezni nimajo, občasno se pojavlja kolčna displazija. Vsi psi, ki se uporabljajo za vzrejo morajo imeti slikane kolke. Sem ter tja se najde tudi kakšna od dednih očesnih bolezni, zato je tudi pregled oči pred parjenjem zelo priporočljiv.

Pri vzreji ni kakšnih posebnih težav, legla pa so ravno prav številčna (najpogosteje je 5-7 mladičev) ki so ponavadi močni, vitalni in se hitro razvijajo.
Samojedi imajo še eno zelo prijetno lastnost - zelo počasi in neopazno se starajo in ob primerni oskrbi lahko doživijo zelo visoko starost.

Orellana Kaja (Lana) aktivna štirinajstletnica, zraven je Daisy

NEGA

Je manj zahtevna, kot se zdi na prvi pogled. Običajno zadostuje, da odraslega psa temeljito skrtačimo enkrat tedensko. Potrebujemo krtačo z ravnimi zobci, glavnik z redkimi, dolgimi zobci in krtačo z zakrivljenimi zobci za izčesavanje podlanke. Pomembno je, da krtačimo temeljito, dlako je treba razčesati do kože. Posebej je treba paziti na dlako okrog ušes, kjer se radi naredijo vozli.

Za osnovno nego to povsem zadostuje, zato je zelo žalostno, da videvamo toliko skrajno zanemarjenih samojedov, ki se jih krtača nikoli ne dotakne.
Mladičke je treba krtačiti pogosteje, najbolje vsak dan. Pazimo, da je česanje za mladička prijetno, ne skoparimo s pohvalo, če je kuža priden, saj je zelo pomembno, da se mu krtačenje ne priskuti.

Ob menjavi dlake imamo s psom veliko dela, odmrle dlake je ogromno in tudi če jo dnevno izčesavamo jo bo neizogibno polno vsepovsod po stanovanju. Nekateri psi imajo to prijetno lastnost, da dlaka odstopi po vsem telesu hkrati in je goljenje v nekaj dneh končano, pri drugih pa traja dalj časa. Za tolažbo - dlake so mehke in jih ni težko odstraniti.

Samojedov kožuh ima še eno lepo lastnost - ostaja bel. Tudi če je pes do vratu blaten, bo naslednji dan spet lepo bel. Žal pa blato ne izpuhti v nič, ampak se spremeni v droben prah. Zato se bolj splača blato sprati z vodo, suhega psa pa temeljito skrtačiti.

Kopanje opravimo po potrebi, predvsem takrat ko tudi suh in skrtačen pes ni več bel. To je odvisno od kvalitete dlake in od življenjskega okolja. Pri večini psov, ki jih ne razstavljamo zadostuje kopanje na 2 - 3 mesece.
Psa moramo pred kopanjem skrtačiti. Za splakovanje šampona iz kožuha je potrebno zelo veliko vode. Psa sfrotiramo, posušimo ga lahko v toplem prostoru ali s fenom, če je toplo pa gremo lahko na sprehod, da se posuši med gibanjem. Ko je pes suh, ga še enkrat skrtačimo.

Psi, ki se dovolj gibljejo si kremplje sami dovolj pobrusijo, vendar moramo to občasno preveriti in morebitne predolge kremplje pristriči.
Včasih psom med prsti in blazinicami zraste zelo veliko dlake, ki jo po potrebi postrižemo.

SAMOJED KOT DRUŽINSKI PES

Samojedi so zelo prijetni družinski psi, prijazni, lepi in vedno dobre volje. Najbolje se obnesejo v hiši z ograjenim vrtom, dobro se počutijo tudi v blokovskem stanovanju, vendar je to lahko za lastnike zelo naporno. So zelo prilagodljivi, vendar pa morajo resnično živeti skupaj s svojimi ljudmi. Potrebujejo precej gibanja, to so lahko dolgi sprehodi ali tek ob kolesu. Izredno lepo se razumejo z otroki, vendar to niso psi, ki bi jih kupili otrokom. Otrok sam močnega in samozavestnega psa ne more obvladati. Zelo dobro se razumejo tudi z mačkami in drugimi domačimi živalmi. Večinoma se lepo navadijo tudi na majhne glodavce in ptiče, vendar jih kljub temu nikoli ne smemo pustiti skupaj brez nadzora.

Z drugimi psi se ponavadi zelo lepo razumejo, paziti pa moramo na odrasle samce, ki se radi postavljajo pred drugimi. Samojedi, ki jim od malega onemogočamo stike z drugimi psi postanejo nedružabni, lahko celo začnejo napadati vse pse ki jim pridejo na pot, ne glede na spol.
Samoto izredno težko prenašajo. Osamljeni in zdolgočaseni samojedi lahko naredijo zelo veliko škode v zelo kratkem času. Sčasoma postanejo povsem nevodljivi, če imajo najmanjšo priložnost se gredo potepat, ali pa povsem otopijo, se zredijo in zbolijo.
Po naravi niso čuvaji, do tujcev niso nezaupljivi, vendar kljub temu dovolj zanesljivo opozorijo na vsako nenavadno stvar, ki se dogaja v okolici.

Lanabela Bor

VZGOJA MLADIČKA

Mladička moramo začeti vzgajati takoj, ko ga dobimo. Pri vzgoji moramo biti dosledni, vendar se potrudimo in delajmo s čim manj sile. Na silo namreč reagira s trmo, več kot je sile, večja je trma. Poskušajmo mladičku pokazati, da je sodelovanje z nami zabavno, prijetno in da se splača. Največ pozornosti moramo nameniti odpoklicu. Če ne bomo uspeli mladička navaditi da pride na klic, kot odrasel pes nikoli ne bo zanesljiv in bo moral biti večino časa na povodcu. Mladička na varnem mestu spustimo in ga pohvalimo če nam sledi, večkrat ga privabimo k sebi, samo zato da ga pobožamo, mu pokažemo kaj zanimivega, se poigramo z njim... skratka naredimo nekaj, kar ima rad, in ga spet spustimo. Če ni pozoren na nas ali se malo preveč oddalji se mu skrijemo, ko nas najde, ga navdušeno pohvalimo. Lahko stečemo stran in ga pohvalimo, ko nas ujame... S tem psa navadimo, da mora on paziti na nas in ne mi nanj. Zadeva pa deluje samo pri zelo majhnih mladičih, že kakšen bolj korajžen trimesečnik je čisto srečen če izginemo, saj tako lahko počne kar hoče.

Mladiček naj spoznava svet okoli sebe, peljimo ga v mesto med ljudi, pokažimo mu različne živali, tudi na mačke in kokoši naj se čim prej navadi. Z drugimi psi naj ima dosti stikov, pazimo, da bodo prevladovali pozitivni. Vendar ni prav nič groznega, če kdaj kakšen pes malo zarenči nanj, saj se mora navaditi, da ni vedno in povsod zaželen.

Mladičkom ni treba posebej omejevati gibanja, pazimo le, da ne tekajo po drsečih površinah, pravočasno prekinimo igro z drugimi psi, če postane divja, jih ne pustimo divjati po stopnicah (hodijo pa lahko, če jih le ni pretirano veliko).

Nekateri samojedi imajo neprijetno lastnost, da svoje lastnike izsiljujejo z zoprnim bevskanjem. To lastnost lahko opazimo že pri mladičkih. Z vzgojo se da zadeva močno omiliti, samo dosti vztrajnosti in doslednosti je potrebno. Paziti moramo, da mladiček ki bevska nikoli ne dobi tistega kar želi izsiliti. Vse dobre stvari se dogajajo samo kadar je tiho.

Zelo priporočljivo je, da gremo z mladičkom v kakšno dobro malo šolo.

Mladički iz legla Anatina Silver Sax x Anatina Allice

ZNAČAJ

Samojedi so zelo zanimivi psi s kompleksnim značajem, polni so nasprotij. Po eni strani so kot plišasti medvedki, prijazni, veseli, vedno dobre volje, klovni, vedno pripravljeni na dobro šalo. Tipični samojedi nimajo močno razvitih nagonov, delujejo premišljeno, v nobeni situaciji ne reagirajo panično. Hkrati pa so to močni delovni psi, zelo dominantni, zelo samostojni in neodvisni. Svojo voljo sicer uveljavljajo na prijazen, zvit način, tako da lastniki tega navadno niti ne opazijo, so pa pri tem zelo vztrajni in iznajdljivi. Če jim ne gre vse kot si zamislijo, znajo biti strahovito trmasti. So zelo inteligentni in se odlično znajdejo v najrazličnejših situacijah. Učijo se zelo hitro, vendar delajo samo tisto kar jih zabava. Zato je potrebno nekaj iznajdljivosti, da jih pripravimo do tega da delajo tisto, kar si od njih želimo mi. Če hočejo, lahko izredno lepo sodelujejo s svojimi ljudmi, če pa se jim zdi, da si ti tega ne zaslužijo, se bodo iz njih nesramno norčevali ali pa jih povsem ignorirali.

Od nas in naše iznajdljivosti je odvisno, v kakšnega psa bo zrasel naš mladiček. Lahko postane zelo lepo vodljiv spremljevalec, na katerega se lahko zanesemo v vsaki situaciji, lahko pa postane povsem neobvladljiv ignorant, ki se za svojega lastnika se sploh ne zmeni, ob prvi priložnosti uide in se potepa do onemoglosti ali pa si kar poišče novega lastnika.

ŠOLANJE

Samojedi so prvobitni psi, so vsestranski in niso specializirani za neko posebno nalogo. Njihova prva naloga je bila paša severnih jelenov.
Sodobni samojedi priložnosti za tako delo nimajo več, obstaja pa kar precej samojedov z opravljenimi preizkušnjami za ovčarske pse. Še vedno jih lahko tudi vprežemo v sani. Na dirkah se jih sicer vidi le izjemoma, saj so v primerjavi s sodobnimi vlečnimi psi prepočasni, za rekreacijo so pa povsem v redu. Dobro se odrežejo v nam bolj dostopnem skyjorgingu - pes vleče tekača na smučeh. Naravnost uživajo v agilitiju, lahko jih izšolamo v zanesljive reševalne pse, dobro sledijo, so dobri terapevtski psi, z nekaj več truda se da lepo izpiliti tudi kakšno bolj zahtevno poslušnost. Edina panoga, kjer povsem odpovedo je obramba.

Ne glede na to, kaj psa učimo, pa se moramo izogibati uporabi sile in prisile. Kolikor je le mogoče se izogibajmo ponavljanju vaj. Ne skoparimo z nagradami in pohvalami, poskusimo psu vajo pokazati tako, da se mu bo zdela zanimiva. Med vajami, ki psa dolgočasijo, naredimo veliko takih, ki ga zabavajo.

Lahko postanejo dobri tekmovalci, s povsem solidnimi rezultati. Čisto v vrh pa posežejo le izjemoma. Tam pač kraljujejo specialisti. Kljub temu je z njimi delati velik užitek, saj čisto vse, kar delajo, delajo z velikim užitkom.

Daisy

NEKAJ ZANIMIVOSTI

Pri številnih pasmah opažamo, da psi svoje ljudi pozdravljajo s prav posebnimi glasovi, ki jih pri psih drugih pasem ne slišimo. Pri samojedih je tak pozdrav nekakšen prijazen "arroooou".

Če le imajo priložnost si samojedi še danes radi skopljejo jame, velike toliko, da se v njih udobno leži in nekako 20, 30cm globoke, ponavadi v smeri vetra. Take jame so njihove prednike ščitile pozimi pred mrazom in vetrom, poleti pa pred komarji. Ti se v sicer kratkih a spodobno vročih poletjih tam pojavljajo v naravnost neverjetnih količinah.

Novejše genetske raziskave so pokazale, da samojedi sodijo med peščico izvornih pasem, v katere nikoli niso bile vkrižane druge pasme. V nasprotju s splošnim prepričanjem se je pokazalo tudi, da njihovi prvotni lastniki niso vkriževali volka.

Samojedi so zelo občutljivi za bolečino, nekateri cvilijo in zganjajo cirkus že, če samo pomislijo, da jih bi nekaj mogoče lahko zabolelo.
Zato ni čudno, da se nekateri veterinarji dobesedno zgrozijo, ko zagledajo v svoji čakalnici samojeda. Takrat, ko si pa nekaj resnično hudo zaželijo, takrat pa znajo stisniti zobe, ne ustavi jih niti bodeča žica, niti električna ograja, čeprav dobro vedo, da jih bo bolelo.

Iz samojedove dlake se da spresti kvalitetna volna. Izdelki iz te volne so toplejši od izdelkov iz dlake angora koz ali zajcev.