Avtorica Nina Kaiser
Vir: Glasilo Društva ljubiteljev ptičarjev "PTIČARJI",
št. 2/2005
Objava na mojpes.netu: 22.07.2005
Weimaranec
Kratkodlaka weimaranka Galina vom Gstettenhof, lastnica Nina
Kaiser
Weimarski ptičar ali weimaranec je raznovrstna pasma, ki ustreza
mnogokaterim vodnikovim potrebam. Odličen je za delo, kot razstavni
pes, hkrati pa je dobrodošel družinski član, ki se bo z velikim
uspehom vključil v družino in njen način življenja. Predvsem pa
je predanost rejcev tako v preteklosti kot tudi danes omogočila,
da so vzredili pasmo, na katero so upravičeno ponosni. Nekoč so
jo celo ljubosumno skrivali in je bila dostopna samo izbranim.
Weimarski ptičar je znan po odlični telesni konstrukciji, dobrem
temperamentu in raznovrstni uporabnosti. V vseh letih njenega
razvoja je pasma konstantno napredovala in mnogi ji zavidajo številne
lastnosti in kvalitete. Weimarski ptičar je znan po poslušnosti
in pripravljenosti, da ustreže gospodarju. Je inteligenten pes,
ki pa se na povelja vseeno odziva drugače, kot ostale pasme, znane
po poslušnosti. Weimarski ptičar je pes, ki sprašuje in se bo
odzval na ukaz šele, ko vlada spoštovanje med njim in vodnikom
ter je naloga vredna truda. Če od njega prevečkrat zahtevamo ponavljanje
naloge, ki ne služi ničemur, bo weimarski ptičar samo pogledal
in obrnil navzdol svoj aristokratski gobček ter vodniku kljuboval.
Weimarski ptičar je hitro misleč pes, ki se odlično odziva na
jasna in inteligentna povelja, vodniku pa bo spoštovanje povrnil
dvakratno. Znan je tudi po imenu sivi duh, ki ga je dobil po svoji
sivi barvi ter elegantnem in mehkem gibanju.
Telo je močno, mišice so zelo dobro razvite in izrazite. Gibanje
je mehko in elegantno. Na obrazu imajo prijazen in pameten izraz.
Na pogled deluje aristokratsko in elegantno.
Foto: Nina Kaiser
Zgodovina
Zgodovina weimarskega ptičarja je precej nejasna in podatki o
razvoju pasme so zelo različni. Dejstvo je, da je bil weimarski
ptičar priznan kot čista pasma in vpisan v nemško Knjigo pasem
leta 1896. Zato velja za najstarejšega nemškega ptičarja. Vendar
pa to ni bil pravi začetek te pasme. Znano je, da je bil vojvoda
Karl Avgust, rojen leta 1757 in vladar dvora Weimar, ljubitelj
pasme. Tudi ostalim članom dvora je bilo dovoljeno imeti weimarskega
ptičarja in z njim loviti. Vojvoda Karl Avgust se je prvič srečal
s pasmo na lovu na posestvu princa Esterhazyja e Auersperg, kjer
je spoznal, kako perfektno bi mu koristile lastnosti pasme pri
lovu v domačem okolju. Gozdovi v okolici Weimarja so bili polni
velike divjadi, kot je medved, divji prašič, divja mačka in jelenjad.
Pri lovu pa bi mu ta močna, pogumna in atletska pasma s podedovanim
zaščitniškim instinktom nudila odlično pomoč. Ker je imel vojvoda
velik vpliv in moč, je lahko sam odločal, kdo sme dobiti psa te
pasme. Weimarskega ptičarja ni bilo dovoljeno imeti za hišnega
ljubljenčka. Skrbno varovan, je bil uporabljan izključno samo
za lov.
Vojvoda je pasmo razvijal predvsem za svojo družino, visoke člane
njegovega dvora in plemstvo. Programi za rejo pasme so bili skrivni,
skrbno varovani in kot kaže, kasneje uničeni ali izgubljeni. To
pa še dodatno otežuje poznavanje pravega izvora pasme in danes
obstaja kar nekaj različic, kako in kdaj naj bi dejansko nastala.
Ime je pasma dobila po vojvodskem dvoru Weimar, vojvoda sam je
vzredil številne pse. Zdi pa se, da je pasma precej stara, čeprav
se tega ne ve natančno, saj je pa na sliki Van Dycka iz leta 1631
poleg naslikanega portreta princa Rupprechta von Pfalza pes, ki
je izjemno podoben weimarskemu ptičarju. Pogosto se trdi, da je
prednik weimarskega ptičarja pes Sv. Huberta. To so bili močni
psi z dolgim trupom in srednje višine, z odličnim vohom in lovno
zmogljivostjo. Bili so črni z rdečimi ali rjavo-rumenimi znamenji
okrog oči in s podobnimi znamenji na nogah ter samo v redkih primerih
z malim belim znamenjem na prsih. Glede na opis ni težko najti
podobnosti z weimarskim ptičarjem. Znano dejstvo pa je tudi, da
mešanje dveh črnih živali lahko prinese sivo barvo, kar nas spet
pripelje nazaj k weimarskemu ptičarju, za katerega je znano, da
se še vedno, čeprav zelo redko primeri, da se mladiči rodijo z
rdečkastim znamenjem okrog oči in na nogah. Glede na odličen voh
in nagnjenost k vohanju po tleh in ne po zraku, kaže, da res lahko
iščemo njegove korenine tudi pri pasmi psa Sv. Huberta.
Leta 1887 je bil ustanovljen nemški Klub weimarskih ptičarjev,
ki je po dolgem trudu pripomogel k temu, da je bila pasma leta
1896 tudi uradno priznana. Klub je imel svoj sedež v Turingiji,
kjer so lovci takrat največ truda vlagali prav v to pasmo. Uradni
standard pasme je bil sprejet leta 1935 in je trud skupnega dela
nemškega in avstrijskega Kluba weimarskih ptičarjev. Še danes
v Nemčiji in Avstriji weimarskega ptičarja praviloma dobijo samo
lovci in to po fiksni ceni. Kar pa je tudi posredno razlog za
visoke cene psa pri komercialno usmerjenih rejcih, predvsem v
Italiji in Franciji.
Weimarski ptičar mora za vzrejno dovoljenje opraviti poleg
telesne ocene (najmanj prav dobro) in slikanja kolkov (A ali B),
tudi PZP (pomladansko vzrejno preizkušnjo), kjer pes pokaže samo
naravne zasnove (nos, iskanje, stoja, vodljivost) in JZP (jesensko
vzrejno preizkušnjo), kjer pa mora biti pes že šolan za delo v
lovišču. Psi, ki so starejši od dveh let, morajo opraviti najmanj
ŠPP (širšo poljsko preizkušnjo).
Foto: Nina Kaiser
Telesne značilnosti
Weimarski ptičarji so srednje težki, veliki psi, so hitri, močni
in pozorni. Samci so visoki od 59 do 70 cm. Samice pa od 57 do
65 cm. Psi so težki od 30 do 40 kg, psice od 25 do 35 kg. Dlaka
je lahko v vseh odtenkih sive, od srebrno sive do mišje sive barve.
Je gladka in tanka. Na glavi in na uhljih je barva lahko nekoliko
svetlejša kot na telesu. Belo znamenje na prsih je dovoljeno.
Mladiči imajo oči nebesno modre barve, ko odrastejo pa postanejo
oči sive, modro sive ali jantarjeve. Dolgodlaka različica weimarskega
ptičarja ima dlako dolgo do 5 cm in je rahlo valovita ter mehkejša
kot pri kratkodlaki različici. Telo je močno, mišice so zelo dobro
razvite in izrazite. Gibanje je mehko in elegantno. Tudi v kasu
mora hrbet ostati raven. Na obrazu imajo prijazen in pameten izraz.
Na pogled deluje aristokratsko in elegantno.
Delo in značaj
FCI razvršča weimarskega ptičarja v VII. skupino, po geografski
razdelitvi pa sodi med celinske nemške ptičarje. Weimarski ptičar
je bil nekoč v rabi za lov na veliko divjad, zaradi česar ga še
danes krasi neustrašnost in pogum. Ko je v evropskih loviščih
te divjadi začelo primanjkovati, so ga s primerno pasemsko selekcijo
preusmerili, da pomaga lovcem s puško pri lovu na malo divjad.
Divjad locira, nakaže s stojo, ki je tipična za ptičarja, nato
pa jo dvigne in po uplenitvi prinese lovcu. Zaradi tega ima "mehek
gobec", saj mora plen prinesti lovcu v roke nepoškodovan.
Weimarski ptičar se zadržuje v bližnji ali srednji oddaljenosti
od lovca, kar pomeni, da je ponavadi v lovčevem vidnem polju.
Za weimarskega ptičarja je pri lovu bolj značilna vztrajnost kot
v hitrost. Zaradi tega ter zaradi precejšnje ostrine do velike
divjadi in roparic, se weimarski ptičar odlično obnese pri delu
po krvni sledi, kar so s svojimi psi potrdili tudi že slovenski
lovci. Weimarski ptičar pa ni priljubljen samo pri lovcih. Odlično
se znajde tudi na parkurju agilitiya ali kot aktiven član ekipe
reševalnih psov. Za weimarskega ptičarja je pomembno šolanje z
mehko roko in občutkom s strani trenerja, za razliko od trdega
pristopa, s katerim so lovci velikokrat bolj domači.
Divjad locira, nakaže s stojo, ki je tipična za ptičarja,
nato pa jo dvigne in po uplenitvi prinese lovcu.
Foto: Nina Kaiser
Družinski pes
Weimarski ptičar je pravi izbor za nekoga, ki si zares želi zvestega
spremljevalca, močno vključenega v njegovo življenje. Zahteva
dnevno pozornost in človeško družbo. Zelo radi so z ljudmi in
se izjemno težko navadijo na to, da bi bili ločeni od človeka.
V stanovanju ti bo weimarski ptičar sledil od sobe do sobe, na
kavču pa se ti bo pridružil tako blizu, da se te dotika. Zelo
radi se vključijo v lastnikove aktivnosti in mu povsod sledijo.
Radi se vozijo v avtu in tudi daljše vožnje jim ne predstavljajo
problema. Weimarski ptičar je bil ustvarjen za to, da si deli
dom in srce z gospodarjem. Ločen od svojih ljudi - v pesjaku ali
na dvorišču, zanemarjan ali s premalo pozornosti bo weimarski
ptičar postal hiperaktiven, uničevalen in nevrotičen. Zahteva
veliko dejavnosti, mnogo izhodov in pozornost. Zato je odlična
izbira za aktivne ljudi, ki se veliko ukvarjajo s športi v naravi,
kjer jih lahko weimarski ptičar spremlja in sodeluje. Rad ima
otroke, vendar je treba biti vseeno pozoren pri igri z majhnimi
otroki zaradi njegove velikosti in moči. So odlični čuvaji in
običajno lajajo samo, ko želijo opozoriti na neznanca.
Weimarski ptičar je pravi izbor za nekoga, ki si zares želi
zvestega spremljevalca, močno vključenega v njegovo življenje.
Zahteva dnevno pozornost in človeško družbo.
Foto: Nina Kaiser
Šolanje
Weimarski ptičar zahteva vsaj osnovno šolanje poslušnosti. Šolan
in pravilno socializiran bo odličen družinski pes, v nasprotnem
primeru pa lahko pride do velikih težav, ki se pokažejo predvsem
v obliki uničevanja stvari in opreme. Nešolan lahko postane tudi
precej nepredvidljiv. Računajte s tem, da boste prvi dve leti
porabili za šolanje in socializacijo. To je ključnega pomena za
kasnejše zadovoljstvo z weimarskim ptičarjem. Weimarski ptičar
je počasi odraščajoča pasma, pri kateri je lahko doba odraščanja
dolga tudi 4 leta. Je inteligenten pes, ki se najbolje odziva
na kratka in jasna povelja. Če ste pri šolanju weimarskega ptičarja
nedosledni, zna to dobro izkoristiti in lahko postane precej problematičen.
Weimarski ptičar mora biti član družine, zahteva izjemno veliko
aktivnost in šolanje poslušnosti. V tem primeru vas bo nagradil
z odličnim delom ali postal nezamenljiv družinski član in spremljevalec.
Zaradi svoje aristokratske postave, lepote in specifične barve
dlake in oči boste z njim povsod deležni velike pozornosti in
prijaznosti. Aktivnim v naravi bo odličen spremljevalec, doma
pa brezkompromisen čuvaj. Weimarski ptičar je pes, ki morda veliko
zahteva vendar pa svojemu skrbniku vse dobro povrne z dvojno mero.
Foto: Katarina Djaniš
Foto: Katarina Djaniš
Foto: Katarina Djaniš