Vprašanje:
Pred dobim tednom smo dobili mladička, labradorca. Star je devet tednov in prvi teden bivanja v stanovanju je bil izredno priden, lulal je zunaj, kakal je zunaj (včasih mu je kaj ušlo, vendar nič hujšega), ves teden sem bila z njim doma ves ljubi dan in se ukvarjala z njim, ko je bil buden, ga peljala na sprehod itd. Sedaj, ko je tukaj nov teden (jaz ne živim pri fantu - pes je od fanta) se je pes začel upirati pri sprehodih. Niti njegova (fantova) mama niti moj fant ga ne moreta prepričati, da bi šel na malo daljši sprehod, ne samo okoli bloka in nazaj (no ja, še okoli bloka ga komaj prepričajo, da gre).
Sklepam da se je pes ta teden navadil name (danes popoldan smo šli jaz, fant in pes skupaj na sprehod in je normalno hodil dalj časa), zvečer pa ga je fant želel peljati ven, vendar se je polulal se usedel na tla in se ne premakne niti za milimeter.
Fantu se smili, ker ga na kratko pocuka, da bi ga s tem pripravil, da bi šel, počepne in ga z roko vabi oz. daje znamenja, da bi se pes za kaj zanimal itd., vendar nič, pes sedi tam in cvili. Fantu se seveda smili, po drugi strani je pa malo jezen, ker ga ne uboga :). Fantu sem svetovala, naj poskuša naslednje sprehode izvajati s priboljški, ko se bo pes približal in naredil par metorv, bo dobil nagrado (kako se bo ta metoda obnesla še ne vem).
Sprašujem vas, če imate tudi vi kakšen predlog, kako bi kužka naučili normalno hoditi na sprehod, ne pa samo opravljanje potrebe in "črta" (hitro) domov?

Odgovor:
Mladič se v tej starosti najbolje in najvarneje počuti v znanem okolju in ob prisotnosti znanih oseb. Najpogostejša zacetna napaka, ki ste jo tudi vi storili, je bila vaša nenehna prisotnost. Mladiča je nujno potrebno od prvega dne dalje postopno navaditi na občasno samoto. To pa seveda ni vzrok za njegovo upiranje sprehodom. Dajte mu dovolj časa, da se bo najprej dobro navadil na vse osebe, s katerimi prihaja v stik, na nov dom in na najbližjo okolico, pa tudi na zvoke in predmete, ki so mu v tem okolju morda novi. Dolgih sprehodov še ne potrebuje, zato pa krajše in pogostejše (v vročini se z njim ne sprehajajte po soncu). Dovolj je, da gre z nekom okrog bloka, opravi fiziološke potrebe (ne pozabite pobrati kakca), nato naj se z njim zunaj nekdo malo igra. Kmalu bo prevladala radovednost in krog okrog bloka bo vedno širši. Vzporedno s tem ga morate učiti, kaj sme in kaj ne sme v stanovanju in zunaj, s pomočjo igre, pohvale in nagrade morate graditi pravi odnos, ne smete pa mu popuščati. Zavedati se morate, da vas ne bo ubogal, če ga ne boste na njemu razumljiv način naučili, kaj sploh želite od njega. Skozi igro in učenje si boste pridobili pravo mero avtoritete, ki jo bo kasneje spoštoval in vas upošteval. In dobra pasja šola s tečajem za mladiče tudi ne bo odveč.

Odgovarja: Martin Simončič

Dodatno pojasnilo:
Ne, psička ni nikoli sama zunaj! Kadar smo zunaj, je zraven nas, vendar ne priklenjena (pač teka zraven okoli) in v primeru, da pride kdo mimo hiše (po ulici), psička laja nanj. Seveda jo opozarjamo, takoj posredujemo, vendar ne zaleže vedno.
Kar zadeva otroke..., vedno dovolim, da jo pridejo pobožat, ker bi rada, da ima psička dober odnos do otrok, da jim zaupa. Vedno sem tudi zraven. Pa vendar, ko ji otrok obrne hrbet, bi ona spet lajala nanj. Prej ne upa, ker vidim, da ji je neprijetno in se celo malo boji, potem pa je pogumna, ko gredo proč.
Psička je nezaupljiva do vsakega njej nepoznanega človeka, kar je verjetno krivo to, da je bila prva 2 meseca pri rejcih izolirana, saj je bila zima in je niso vozili ven - tako tudi ni prišla v stik s tujci. V 2 mesecih, kar je pri nas, se je spremenila, je dosti manj plašna, saj jo veliko vodimo med ljudi, prav tako obiskujeva malo šolo.

Odgovor:
V mali šoli vas morajo naučiti pridobivanja avtoritete. če je ne boste imeli dovolj, vas psička ne bo upoštevala. Zdaj je še mlada in zdaj je pravi čas, da neželena vedenja preprečujete in tudi odpravite. Ne silite je k tujcem in nepoznanim otrokom, počakajte, da bo sama postala radovedna in bo sama verjetno začela iskati stik z njimi. K njeni plašnosti je delno botrovalo tudi ravnanje vzreditelja, ker ji v najbolj pomembnem obdobju ni omogočil stika z drugimi ljudmi in zunanjim okoljem. Svetujem vam, da njene plašnosti z ničemer ne potrjujete ali nagrajujete, nekaj lajanja ji dovolite, predvsem pa imejte dovolj potrpljenja in vztrajnosti, kar združite z doslednostjo in avtoriteto. V šoli naj vam pri odpravljanju težav aktivno pomagajo, kajti takih težav se ne da reševati na daljavo.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Imamo 4 mesece staro višavko, ki je bila na začetku precej plašna in po dveh mesecih, od kar jo imamo, je malo plašnosti še vedno prisotne. Ker je psička nezaupljiva do tujcev, jo veliko vodimo med ljudi, v center mesta..., da se privaja na vse skupaj, problem pa nastane doma, pred hišo. Moti jo skoraj vsak mimoidoči in zato "veselo" laja nanj. Menim, da zato, ker se le-teh (neznanih) ljudi boji in lajanje je neke vrste obramba za njo. Problem je tudi pri malih otrocih, ker dostikrat pridejo do nje, da bi jo pobožali. Vidi se, da ji je neprijetno, vendar se božanju ne upira. Potem pa, ko otrok odide, bi ona tekla za njim in lajala nanj. Ker je psička še majhna, ne želim, da ji to preide v navado. Jasno mi je tudi, da se lahko hitro zgodi, da bi zaradi tega svojega strahu "preventivno" ugriznila kakšno malo (otroško) ročico. Menim, da se s tem na nek način brani, saj pogum praviloma vedno pokaže po tem, ko otrok (ali kdorkoli pač) odide. Z njo hodim v malo šolo in doma vseskozi vadiva odpoklic, s tem jo tudi največkrat zamotim, ko kdo pride mimo - da jo hitro pokličem in izdatno pohvalim, ko pride do mene. Zanima me, kako naj ravnamo v takšni situaciji in psičko odvadimo tega?

Odgovor:
Zakaj nastane problem doma pred hišo? Ali jo puščate samo zunaj? Otroci ne smejo sami odločati o božanju psičke, to morate vi dovoliti ali pa tudi ne, če presodite, da ne bi bilo dobro. Glede na opisano samo vadba odpoklica ne bo rešila težave, ampak bo potrebno še kaj več. V šoli, ki jo obiskujete, psičko - poleg vas seveda - najbolj poznajo, zato lahko opazujejo njena odzivanja in naj vam nudijo ustrezno strokovno pomoč. Za plašnost je več razlogov in najprej je treba vedenje psičke opazovati in ugotoviti, v katerih situacijah in kako se plašnost pokaže. Vaš opis je za natančna navodila premalo, kajti za vsakega psa je treba najti njemu primerno rešitev, ki bo tudi uspešna. Vsekakor jo morate imeti pod nadzorom. Za obširnejša navodila se lahko obrnete na gali2@siol.net in dogovorila se bova za osebni posvet.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Pred enim tednom sem domov prinesel bordojsko dogo, samčka z imenom Ares. Ares je čisto super lepo razvit, dobrovoljen in nežen ter zdrav psiček, pa vendar imam z njim en velik problem. Neposlušnost! Ares je že od začetka zelo samostojen in pogumen in se ne boji ničesar ter prav tako tudi ne uboga. Kadar je spuščen, se ne odzove na moj klic in me na sploh ne upošteva, če je na vrvici se med hojo upira in ne hodi ob nogi. Naj povem, da je star le devet tednov, kar pa ni razlog, da ga ne bi začel vzgajati. Prosim vas, če mi lahko pomagate, kako naj ga vzgojim poslušnosti, da bo na klic prišel k meni.
Boštjan

Odgovor:
Od mladiča ne morete pričakovati, da vas bo kar začel ubogati, ne da bi vi za to kaj storili oz. ga naučili. Vzporedno z vzgojo in učenjem, kaj sme in kaj ne sme, si boste morali pridobivati avtoriteto, ki bo tudi botrovala ubogljivosti. Podroben opis učenja bi bil predolg, poleg tega pa je treba načine prilagoditi posameznemu psu in vam napisana "šablona" ne bi veliko koristila. Priporočam vam, da se takoj vključite v program za vzgojo mladiča, saj se prav v teh mesecih v vseh pasjih šolah začenjajo tečaji. Poiščite vam ustrezno šolo in jih prosite za pomoč. Delati boste morali namreč celostno in ne samo posamezne vaje oz. samo odpoklic.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Zadnjič ste mi prijazno odgovorili na moje vprašanje o socializaciji mladička, tokrat pa me zanima še nekaj.
Naši kužiki smo že prvi dan postavili določena pravila, eno izmed njih je to, da sta otroška soba in kopalnica prepovedana prostora.
Vsakič, ko psička želi za kom v kopalnico, udarimo z nogo ob tla ter rečemo glasen NE! Seveda tudi potem zapremo vrata. Psička sicer še poskuša priti notri oz. se imuzniti zraven, vendar verjamem, da bomo z vztrajnostjo dosegli, da bo razumela.
Muči pa me, ker je čas/vreme trenutno precej nenaklonjeno in zato ji je treba praktično po vsakem sprehodu umiti tačke in trebušček.
Seveda se to izvaja v kopalnici. Psičko vedno nesem v kopalnico, jo umijem ter nato odložim na tla na brisačo in obrišem.
Tu pa se pojavlja moja dilema ... namreč kopalnica je prepovedana, obenem pa jo sami nosimo notri.
Bomo kužka zmedli?
Ravnamo prav?

Odgovor:
Vaše ravnanje je pravilno, saj glavni določa, kaj sme in kaj ne sme. Kadar ji ne dovolite vstopa v nek prostor, mora obveljati prepoved ne glede na njene morebitne proteste. Kot glavni pa ji občasno seveda z neko drugo besedo (vedno isto) dovolite vstop tudi v prepovedane prostore. Učite jo ukaza "počakaj", da v stanovanju ne bo vedno hodila za vami. Pri izrekanju ukazov uporabljajte tudi vidne znake. Na primer: pri NE proti psički iztegnjena desna roka z odprto dlanjo, pri "vstopi" pa z roko naredite gib povabila. Ti gibi morajo biti za vsak ukaz vedno enaki pri vseh članih družine. če bi se pojavile druge težave, se lahko dogovorimo za osebni obisk.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Imamo slabe 3 mesece staro višavko. Psička je pri nas 14 dni, od takrat jo tudi dnevno vozimo ven, na sprehode.
Prvi problem je bil, ko smo jo dali na flexsija, saj se je tako prestrašila, da je drgetala in se ni niti premaknila. Prešli smo na razstavno vrvico in po nekaj dneh je sprejela tudi flexija. Ker pa je bila skotena konec novembra in je rejci niso nikoli peljali ven, na trenutke deluje prestrašena. Vse ji je namreč novo. Kadar nam gre na sprehodu kdo nasproti, se skoraj ustavi ter skrbno spremlja njegovo gibanje, dokler ni mimo. Prav tako ni nič kaj vesela, če srečamo druge kužke oz. rabi nekaj časa, da jo strah mine. Ker vem, da je tale čas zalo pomemben za socializacijo, vas sprašujem, kako naj se obnašamo? Bo ta strah minil? Je to mogoče normalno za mladička ali naj me skrbi, da bo strah prisoten vedno?

Odgovor:
Obnašajte se povsem normalno, brez zaskrbljenosti in nepotrebnih posegov. Psički dajte dovolj časa in jo pustite, da jo bo radovednost premagala in se bo sama začela približevati neznanim stvarem. Pri srečanjih z drugimi ljudmi jo spodbujajte ali jo zamotite s kakšno aktivnostjo, da bo pozornost s tujca preusmerila na vas. V družbo psov je ne silite, pustite jo, da jih bo sama šla povohat, če bo hotela. Ne dovolite nadležnega vedenja drugih psov do nje, ker bo to njeno plašnost še stopnjevalo. Vodite jo na različne kraje, navajajte jo na vse stvari in zvoke, ki jih bo srečevala in doživljala v prihodnosti. Ob znaku plašnosti je ne pomilujte in ne tolažite, obnašajte se neprizadeto. Manj boste komplicirali, bolje bo. Nekaj plašnosti in nezaupljivosti pa bo verjetno ostalo za vedno kot posledica življenja pri rejcu, ki z mladiči ni ravnal tako kot bi moral.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Imam 20 mesecev starega novofundlanca. Kljub razvajenosti je bilo do sedaj vse o.k. Pred mesecem dni pa je popolnoma spremenil svoje vedenje (takrat je bil tudi cepljen proti steklini in sicer en mesec prehitro-januar 05/december05). Postal je popolnoma neposlušen, trmast, divji, nima obstanka doma. Večino dneva je preživel na prostem, zvečer pa v "boksu", kjer ima tudi hiško. Sedaj ga absolutno ne morem spustiti na prosto, ker je takoj pri sosedu, kjer imajo psičko. če ga okregam ali ga hočem udariti, se enostavno vrže na tla, tačke v zrak in čaka, kaj bo. Lahko bi ga človek enostavno ubil. Vsega ne morem pripisati "zaljubljenosti", ker že predolgo traja. Je zelo neješč pes, sedaj pa že 3 dni zavrača vso hrano. Ker je pretežni del dneva v boksu, se nasloni na steno in samo "joka" ali pa besno laja (ponoči je popolnoma tiho). Zanima me, kako je s kastracijo v zimskih mesecih, ali bo potrebno počakati na pomlad. če jo opravimo, kako bo z vedenjem? Ko greva na sprehod, je vseskozi na povodcu, ker se
bojim, da mi bo ušel, ker je popolnoma neposlušen. Ker ge ne obvladam več, lepo prosim za čimprejšnji odgvor oz. nasvet, kako ga ponovno spraviti na stari tir.

Odgovor:
Trenutno stanje (jokanje, lajanje, uhajanje, zavračanje hrane) je skoraj gotovo povezano z gonitvijo sosedove psičke in bo po koncu njene gonitve prenehalo. Glede splošne neubogljivosti vam priporočam obisk pasje šole, kjer se boste naučili obvladovati psa v različnih situacijah. Priporočam vam, da ga ne puščate samevati v boksu, ampak se z njim malo več ukvarjajte (učenje doma, igra doma), za sprehode pa za sedaj uporabite halti za lažje obvladovanje in tudi sprehodi naj bodo za psa zanimivi in aktivni. Kastracijo lahko opravite kadarkoli, spremenilo se bo samo vedenje, ki je povezano s spolnim nagonom oz. hormoni.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Imamo psa mešanca srednje rasti, ki smo ga pred prbl. 4,5 meseci vzeli iz zavetišča. Star je prbl. 1,5 leta. Edini problem je ostajanje doma (drugače je zelo prijazen do otrok in do drugih ljudi, nikoli ne laja, ko smo skupaj, igriv itd), ker takrat laja. Na začetku nam je uničeval stanovanje, vsepovsod lulal in kakal, se zaletaval v vrata, pulil vtičnice, razcefral jogi, lajal. Dali smo ga v kletko, ki ji je že prvič spulil nekaj rešetk in ves opraskan pobegnil ven. Kletko smo zakrpali, notri ima dovolj igrač, v njej celo spi, čim pa ga pred odhodom zaprem vanjo, se začne tresti po celem telesu. In potem seveda (bojda ves čas) laja, ko nas ni (to je prbl. 3-5 ur). Občasno tudi bruha (npr. ponoči, rumeno), včasih se polula. Vem, da je pod stresom, vendar ne vem, kako naj pomagam. Pred prazniki smo dobili pisni opomin zaradi laježa od upravnika bloka, kjer živimo. Kako naprej?

Odgovor:
Pri vašem psu gre za izrazito močne stresne občutke v času samote, ki se navzven izražajo na različne načine. Pravega vzroka zanje se zaradi njegove preteklosti ne bo dalo ugotoviti, vsekakor pa vzrok delno izhaja iz načina življenja in pridobljenih izkušenj pred prihodom v azil, delno pa iz načina življenja in pridobljenih izkušenj v azilu. Vsakega psa, tudi neproblematičnega, je potrebno na samoto navajati postopno, česar verjetno niste storili in ste ga takoj pustili samega več ur. Tudi na kletko bi ga morali navaditi postopno. Najprej boste morali storiti vse tisto, kar ste na začetku zanemarili. Kletka naj mu postane prijeten prostor, ne pa zapor v času samote. Noter mu postavite dnevni obrok hrane in počakajte, da bo sam šel tja in pojedel. Vratica naj bodo odprta. čez nekaj ur se z njim igrajte tako, da mu v kletko vržete igračko in če se rad igra, bo tekel po njo in jo prinesel ven, potem boste spet vrgli. Vsaka sekunda v kletki mu mora biti prijetna. Kasneje mu boste igračko položili ob zadnjo steno kletke, počakali, da bo pes šel noter in se postavili pred vhod. Z roko boste dodali še drugo igračko ter mu na prijazen način preprečili izhod. Potem boste vratica začeli zapirati za nekaj sekund, nato za nekaj minut. Stali boste ob kletki, da vas bo videl. Po večkratnem ponavljanju se boste od kletke začeli oddaljevati, do nje pa se morate vrniti takrat, ko bo pes povsem tiho in ne takrat, ko bo glasen.
V stanovanju ga boste na samoto navajali tako, da ga boste počasi in na začetku za nekaj sekund pustili v prostoru, vi pa boste odšli v drugo sobo. Treba je biti natančen in potrpežljiv, k njemu se je treba vračati v trenutku tišine.
če vas pes v stanovanju ves čas zasleduje, se vam vedno vrti pod nogami in vas ne spusti iz svojega vidnega polja, ga boste morali navaditi na ukaza "prostor" in "počakaj". O postopku učenja je povsod že veliko napisanega, delati morate počasi, brez prehitevanja, na začetku z veliko nagrajevanja in pohvale. Ko bo pes že razumel, kaj od njega želite in ko bo razumel pomen posameznega ukaza, boste od njega začeli zahtevati, brez popuščanja.
Tudi o odhajanju od doma je bilo že veliko napisanega, pobrskajte po forumu ali med FAQ. Pravilo je, da se od psa ne poslavljate, da se na začetku morda oblečete šele zunaj na hodniku, da odidete nepričakovano in ob različnih urah. Ob odhodu mu pustite prižgan nosilec zvoka, na katerega ste posneli svoje vsakdanje pogovore. Nekateri psi imajo tako občutek, da je nekdo doma.
Kadar vse vaje, delo in trud ne pomagajo, se je potrebno posvetovati z veterinarjem o morebitni začasni uporabi blagega pomirjevala, za preprečitev lajanja pa uporabiti ovratnico proti lajanju. O njeni uporabi se morate prej obvezno posvetovati s strokovnjakom ter psa nanjo navaditi pod strokovnim nadzorom. Nestrokovno ekperimentiranje lahko povzroči še poslabšanje stanja.
Za podrobnejše napotke o delu s psom mi lahko pišete na gali2@siol.net.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Že dlje časa iščem kraljevsko kodrico v bližnji in daljni okolici, in sem izvedela, da imajo v Laškem še pudlico in pudlja, ki sta stara 9 mesecev. Zanima me, kaj menite o nabavi toliko starega kužka? Kaksni so minusi in plusi? Se bo navadil na nov dom, kot bi se mladiček, bo to trajalo dlje? Bi raje počakali in dalje iskali mladička? Na kaj naj bom pozorna na ogledu? Še kakšni pomisleki?
Benjamina

Odgovor:
Mladi psi se hitro navadijo na novo okolje, če imajo ljubečega človeka in če dobijo vse, kar potrebujejo. V vašem primeru je minus v tem, da sta zdaj dva psa skupaj, potem pa bo pri vas ostal brez znane družbe. Poteboval bo nekaj več vaše pozornosti in igre, da bo prebrodil nekaj prvih dni spremenjenih okoliščin. Drugih minusov za nakup 9 -mesečnega psa skoraj ni, razen če je vzreditelj zanemaril nekatere dejavnike, ki vplivajo na psihičen in fizičen razvoj mladiča. Plusov je več: hitreje bo sobno čist, ne bo mu treba pripravljati hrane trikrat ali štirikrat dnevno, potrebe ne bo opravljal tako pogosto kot jo opravljajo mlajši psički, na nekatere stvari bo že navajen (upam), itd. Na ogledu bodite pozorni na bivanjsko okolje, čistočo, odzivanje obeh psov (prevelika nezaupljivost, izogibanje, plašnost, ipd.). Rahla začetna nezaupljivost je normalna, potem pa morata biti oba radovedna, zmerno živahna, vendar ne vsiljiva, pustiti se vam morata pobožati. Opazujte tudi odnos sedanjih lastnikov do psov: ali je grob, prijazen, odločen, ali jih upoštevata, ali se jih bojita, ipd. Iz teh informacij boste lahko vsaj delno razbrali, v kakšnem okolju sta živela in kako se bo psička obnašala pri vas. Glavnina dela bo seveda na vas, da jo boste vzgojili in učili po svojih merilih in zahtevah.

Odgovarja: Martin Simončič

Vprašanje:
Imamo labradorca, ki je star 5 mesecev. Že ko je bil precej mlajši, ni prenesel, če si ga kregal. če si mu požugal s prstom, je prav ponorel in kazal zobe. Zdaj je še slabše. Ko ga peljem na sprehod in ga spustim, da prosto teka, se kar brez vzroka zakadi vame (najraje v laket) in grize. Na ukaze, naj neha, ne uboga ter še bolj kaže zobe. Sem že čisto obupana, ker s prejšnjimi psi nismo imeli takih težav. Kadar greva na sprehod v mesto in je ves čas na vrvici, tega ne počne. Ker je zunaj kar precej hladno, smo ga čez noč imeli v stanovanju na hodniku. Tudi tu je pogosto napadal, grizel in kazal zobe. če ga kregaš in če ga s časopisom malo po ta zadnji, je le še slabše. Še bolj se zaganja vate in kaže zobe.
Bojana

Odgovor:
Vaš fant hoče uveljaviti svojo voljo. Obiščite dobro pasjo šolo, kjer se boste naučili pridobiti avtoriteto, ki jo bo pes spoštoval in posledično upošteval vaše zahteve. Na vsak način ga morate naučiti besedo prepovedi, morate biti odločni, ne popuščati in ne se ga bati. Na sprehodu vas izsiljuje, želi si aktivnosti. S seboj nosite igračo, s katero ga boste zaposlili. Toda igro začnite takrat, ko vi želite in ne takrat, ko bo začel z izsiljevanjem. Tudi končajte jo takrat, ko vi želite.

Odgovarja: Martin Simončič