Tako, vtisi so nekako zbrani, zdaj pa je res že čas, da še podrobno v besedi in sliki poročamo o dogajanju:
Ideja o "vsebini" se je rodila s foto natečajem "pes in narava", posamezne aktivnosti pa so se medile in oblikovale vse do zadnjih dni pred dogodkom. Dela je bilo veliko, premislila sem o vseh mogočih podrobnostih in zapletih in poskusila vse živo predvideti, zato ste ob prihodu podpisovali izjave o odgovornosti, prejemali kupončke za kosilo in pijačo ter oznake, da spadate na piknik mojpes.neta..., poskrbela sem za oznake tekmovalcev, za ocenjevalne liste, pa vse delavnice so bile označene, prav tako vzreditelji, seznami so se polnili, dogovori so potekali...
Vsi veste, da je bilo vreme v zadnjem mesecu katastrofalno za kakršnekoli aktivnosti na odprtih terenih in kakšno od prireditev so morali prireditelji tudi odpovedati. Mi smo do zadnjega čakali in kljub ne preveč dobrim obetom za nedeljo, smo v petek sklenili, da piknik v vsakem primeru bo, pa četudi bomo pod marelami. Tam zgoraj so se nas usmilili in nam v nedeljo poslali toliko sonca, kot ga nismo bili deležni ves pretekli mesec skupaj. Hvala tistemu, ki je zaslužen zanj.
Kot vestni vzreditelji dalmatincev poleg vzreje z izključno slušno testiranimi starši, katerih rezultat testiranja je BAER +/+ (kar po 'domače' pomeni, da slišijo na obe ušesi), redno opravljamo tudi slušno testiranje mladičev pri vsakem našem leglu. S tem preprečimo, da bi v nadaljno vzrejo prišel pes, ki je gluh ali delno gluh, saj je gluhota dedna. Žal delne gluhosti ni moč ugotoviti brez elektronskega testiranja sluha in velikokrat se je že dogodilo, da so lastniki, ki so testirali starejše pse in ugotovili, da njihovi ljubljenčki ne slišijo na eno uho, le začudeno ogledovali rezultate testiranja in povedali, da si niso nikoli mislili, da bi lahko njihov pes bil na pol gluh, saj se je vedno normalno odzval na vse zvoke, šume, ...
V soboto, 13. 5. 2006, se je v Studiu Nege za male živali "Iv San Bernard" odvijalo elektronsko testiranje sluha ter pregled pogačice, katere je izvajala priznana veterinarka z Dunaja (Avstrija), ga. mag. Regina Bregenzer, tudi sama ljubiteljica psov in poznana, uspešna vzrediteljica bulterjerjev in kitajskih golih psov.
Ker me je kar nekaj ljudi spraševalo, kako testiranja potekajo, sem želela širši množici povsem preprosto predstaviti v besedi in sliki potek dogajanja, kot sem ga sama doživela.
V soboto, 29.04. in nedeljo, 30.04. se je v Pragi (CZ) odvijala 11. mednarodna razstava psov vseh pasem CACIB Praga 2006. Kljub slabemu vremenu smo se iz psarne Pride&Dignity z našima lepotcema, ameriškima buldogoma - samcem Herkulom in samičko Eos Pride&Dignity odpravili na dolgo pot v Prago, kjer smo se pripravili na ocenjevanje ameriških buldogov, ki je bilo v nedeljo 30.04.2006. Paviljon Letnany, kjer je razstava potekala, je bil poln tako razstavljalcev kot obiskovalcev. Dež ni oviral prijetnega vzdušja, prav tako pa ne odlične organizacije. Poskrbljeno je bilo za parkirišča, prav tako je bilo dovolj prostora, da so se lahko vsi razstavljalci, psi in obiskovalci neovirano sprehajali. Nepregledne stojnice s pasjo opremo so bile zelo obiskane, pa vendar ni bilo gneče in prerivanja. Na kratko, "kinološka" kultura je bila na nivoju.
Eos in Herkul, psarna Pride&Dignity
Avtor in foto: Aleš Medvešek
Nekoč sem kupoval rabljen avto. Preden sem ga kupil, sem dobro preučil cene na trgu ter znamke avtomobilov. Že slutite kam to pelje? Ostanite še malenkost z menoj.
Pri nekaterih bolj tehničnih znancih sem se pozanimal za vse kaveljce, na katere moram biti pozoren. Potem sem se vrgel v izbiro znamke in letnika. Potem sem iskal in ko sem naletel na ugodno ponudbo, sem jo zgrabil. Preveril sem avto, s prijaznim parom smo podpisali pogodbo in dva dni kasneje opravili prepis. Bilo je sicer nekaj zapletov, ki so mi vzbudili nekoliko sumov, vendar se je vse rešilo. Imel sem avto za skoraj 25 procentov nižjo ceno od tiste, ki je veljala na trgu rabljenih avtomobilov.
Po nekako dveh mesecih sem se v dolgi koloni vračal z dalmatinske riviere. In avto je prvič zakašljal. Po celonočni odisejadi, v kateri sem večkrat ustavljal, da bi hladil motor, sem ga ob prihodu domov takoj odpeljal na servis. Počen blok. Popravilo. Cena, ki se mi je pred dvema mesecema zdela ugodna, je postala realna. "Prav," sem si rekel. "Sedaj bo za nekaj časa mir." Odveč je govoriti, da sem v naslednjega pol leta za avto zapravil toliko, da bi lahko kupil dve leti starega pri zastopniku, z enoletno garancijo. Avto se je izkazal za na hitro popravljeno 'totalko' in jaz za naivneža. Od takrat kupujem pri zanesljivih zastopnikih oz. trgovcih.
Pot, na koncu katere običajen pasjeljubec postane vodnik reševalnega psa, je vse prej kot kratka in enostavna. Večina ljudi, ki se ne ukvarja s šolanjem reševalnih psov, pa o njej verjetno niti ne razmišlja. Ne ve, da morajo kandidati za vodnike oziroma juniorji najprej opraviti sedem teoretičnih in praktičnih izpitov, da lahko sploh pristopijo k izpitom s psi. Najprej se morajo nekaj mesecev skoraj vsako soboto in nedeljo voziti na predavanja v Ljubljano in na Ig, kjer se spoznajo z ruševinami, potresi, prvo pomočjo psu in ponesrečencu, orientacijo, vrvno tehniko in radijskimi zvezami. Nato jih čaka še sedem izpitov. Letošnji izpiti pa so se za večino podmladka Enot reševanih psov Slovenije končali na velikonočno soboto.
Vsako leto se za šolanje reševalnega psa odloči nekaj deset pasjeljubcev, ki se jim to delo zdi zabavno. Inštruktorji od vsega začetka opozarjajo, da ne gre le za zabavo s psom, ampak gre za način življenja, naporne treninge in izpite. Najbolj goreči pa se tega ne ustrašijo in se zadeve lotijo z vso resnostjo. Že med šolanjem pogosto odpadejo tisti, ki ne mislijo resno in tisti, ki jim preživljanje večine prostega časa s psom ne pomeni veliko.
 Hrvaška ekipa pred začetkom iskanja |
21 reševalnih ekip, v katerih so bili po trije timi (vodniki in njihovi psi), je moralo v dveh dnevih opraviti deset preizkušenj (tri iskanja v ruševini in dve pogrešanih v naravi, orientacijo, vrvno tehniko, nudenje prve pomoči, sled in vožnjo s čolnom). Da so bili uspešni, so morali poiskati najmanj 70 odstotkov skritih markerjev. Uspešnih je bilo devet ekip, med njimi pet slovenskih. Slovenci smo na vaji imeli šest ekip – dve iz Enot reševalnih psov Slovenije, dve so imeli DVRPS, dve pa Klub vodnikov reševalnih psov iz Kranja. Tri ekipe so imeli čehi, pet Nemci in pet Avstrijci ter dve Hrvati.
Iskanje v ruševini
Pri iskanju na treh različnih ruševinah (dve sta bili v nekdanji tovarni koles Rog, ena pa v nekdanji trgovini Astra) reševalci niso vedeli, koliko markerjev imajo skritih. A to se ni zdela največja težava, saj so bila delovišča precej velika in zahtevna. Na zunanjem delovišču v Rogu je bilo poleg velikosti terena in različnih stavb, ki jih je bilo treba preiskati, delo dodatno oteženo zaradi številnih ljudi, ki so se neprestano sprehajali sem in tja. Prav tako so si svoj "štab" tik ob delovišču postavili markerji. Morda je bil odprt ogenj v železni posodo res namenjen zgolj temu, da markerji niso bili lačni (ves čas so si namreč pekli hrenovke), pa se je bolj zdelo, da hočejo otežiti delo psom. Verjetno bi marsikateri raje pojedel dišečo hrenovko, kot pa iskal skrite markerje. Ampak psi na množico ljudi in na hrenovke sploh niso reagirali.
PAPILLONI NA MEDNARODNI RAZSTAVI PSOV CACIB VRTOJBA 2006
Pretekli vikend se je v prostorih Osnovne šole Vrtojba odvila dvodnevna mednarodna razstava psov vseh pasem. Razstave so se udeležili razstavljalci iz 10 držav, oba dneva se je predstavilo nekaj manj kot 750 psov 172 različnih pasem. Številčno so bili najbolj zastopani italijanski razstavljalci, ki so jim sledili Slovenci, Hrvati in Avstrijci. Sam ambient je bil precej majhen za tovrstno prireditev in tako je kronično primanjkovalo prostora izven ringov.
Prijavljenih je bilo 8 papillonov - 5 psov in 3 psičke. Slovenske barve je zastopal Jonathan de Pompadour, ostali papilloni so prišli iz Nemčije. Žal na razstavo ni bilo prijavljene nobene phalene. Pasmo je sodil Dušan Paunović (SCG).
Jonathan de Pompadour
Foto: Tinkara Kristovič
V črni na Koroškem, kjer vsako leto zimski mir skalijo arhitekti gradov pod Peco, so sredi marca mir kalili še vodniki reševalnih psov in njihovi štirinožni prijatelji. Zbrali so se namreč na vaji skupine za iskanje pogrešanih v naravi (SIP). Tokrat so se jim pridružili tudi kandidati za nove reševalce, pred katerimi so še teoretični in praktični izpiti iz orientacije. če so se (bolj ali manj izkušeni) člani SIP potili ob hoji navkreber, pa so se (bolj ali manj izgubljeni) juniorji potili ob iskanju kontrolnih točk. 
Uf, kje je sever?!
Spodnji tekst je bil napisan leta 2002, po odvzemu 322 psov in 14 mačk v Dolu pri Borovnici, ko je skoraj 300 psov v enem mesecu potrebovalo nove domove. Več na KLIK.
Ker se v zadnjih letih pojavljajo skupine in posamezniki, ki množično vozijo v Slovenijo ulične pse in pse iz zavetišč bivše Jugoslavije, je tekst več kot aktualen.
Jana Pahovnik
september 2014
V zadnjem času med aktualne teme sodi tudi problematika zavetišč za živali. Mnenja si včasih grobo nasprotujejo in ustvarjajo sovražnike med ljudmi, ki bi živalim morali pomagati ne glede na kraj, od koder prihajajo. Podpiram prizadevanja za iskanje novih domov in odgovornih ljudi, ki ne bodo po kratkem času živali zopet prepustili negotovi usodi. Kljub naklonjenosti, ki jo gojim do psov iz urejenih ali neurejenih zavetišč, pa je potrebno resnici pogledati v oči in bodoče nove psičarje seznaniti s težavami, s katerimi se bodo verjetno srečevali po "posvojitvi" psa iz zavetišča.
Zaradi specifičnih okoliščin, v katerih so psi živeli v azilu, bo težav verjetno največ prav pri teh psih.
Dolgo so živeli med drugimi psi in ker so izrazito socialne živali, morda celo bolj kot ljudje, so oblikovali strogo krdelno hierarhijo. Vsak pes je imel v skupini točno določeno mesto, od katerega so bili odvisni privilegiji, ki jih je lahko bil deležen. Obiskal sem jih v nekaterih azilih in pozorno opazoval njihovo vedenje. Posledice divjega krdelnega življenja se bodo kazale še dolgo, kajti zelo hitro lahko v posamezni ogradi razbereš rang prav vsakega psa. Odnosi znotraj krdela se niso prav nič spremeniti, le vsaka ograda je zdaj posebno, manjše krdelo. Psi se lahko in hitro učijo na svojem nivoju in ne razumejo človeškega pojmovanja poštenosti in enakosti. Vsi tisti - in upam, da vas bo čim več, ki boste posvojili enega od teh psov, morate krdelno hierarhijo in disciplino nadaljevati od prve minute naprej tudi pri vas doma. Naj vas ne premotijo prelepe žalostne oči in ne dopuščajte, da bi pes stopničko za stopničko plezal do vodilnega v krdelu. Srečen in zadovoljen bo le, če bo pravilno voden. S tem pa si boste zagotovili tudi njegovo spoštovanje in posledično ubogljivost. Ne smete jih pomilovati in več mesecev obravnavati kot nebogljenega otroka. Hitreje se bodo prilagodili novemu okolju in družini, če bodo imeli že od samega začetka močno vodstvo in če si bodo morali vsako nagrado, nežnost ali privilegij zaslužiti z nekim dejanjem.
V duhu sprememb, ki so se konec prejšnjega in v začetku tega leta dogajale na mojpes.netu, smo decembra 2005 razpisali natečaj za najboljše zgodbe »Kako je živeti s kosmatincem?«
Ideja je padla že pred časom in realizacija je pokazala, da je padla na plodna tla. Do 31.1.2006 je prispelo 48 zgodb, od tega 12 v kategoriji »posvojeni psi« in 36 v kategoriji »kupljeni psi«. Ni zanemarljivo tudi število spremljajočih fotografij, ki jih je kar 480 in ki so poživile vse napisano.
Natečaj je bil zaključen 28. februarja, ko smo objavili rezultat glasovanja uporabnikov za najboljše zgodbe. Tako smo dobili 6 nagrajenk, ki so si zagotovo zaslužile bogate nagrade naših partnerjev.
Za podelitev smo v soboto, 25. marca 2006 ob 16. uri pripravili družaben dogodek na poligonu ŠKK Gali v Podutiku. Odzvale so se štiri nagrajenke, dve sta bili žal odsotni, bomo pa poskrbeli v najkrajšem času, da tudi ti dve nagradi preideta v prave roke.
Poleg nagrajenk in njihovih kužkov je bilo še kar nekaj njihovih svojcev in prijateljev ter nekaj drugih forumovcev s svojimi psmi, pa seveda predstavniki partnerjev Gali d.o.o. in Avanturist d.o.o., žal pa se niso uspeli udeležiti podelitve trije od sponzorjev: g. Aleš Matjašič iz podjetja Aler d.o.o., dr. Milan Matko iz Centra za zdravljenje živali Toplica in g. Dušan Bučer iz podjetja Avtoboutique Bučer. Te nagrade sem za predajo nagrajenkam prevzela jaz.
Pa poglejmo, kdo so nagrajenke, kakšne nagrade so dobile in za katere zgodbe.
Jana. Vse pravice pridržane.