Avtorica zgodbe in fotografij je Sara Berginc.
Zgodba je bila na mojpes.netu prvič objavljena 1. 2. 2006.

Kakšni terierji, kakšni ovčarji, kakšni špici in čivave? Pes mora biti pes!
Takšen, da padeš skupaj, ko ga vidiš! Takšen, da onemiš od spoštovanja, ko mu zahromi v grlu, kot v motorju 8-valjnika! Takšen, da pozeleniš od zavisti v želji, da bi se drugega konca vrvice oprijemala tvoja roka!
Pa naj rečejo, da je to mrcina, zlodej, bik, ... Ne, to niso nikakršne žaljivke! Prej izrazi zavisti, spoštovanja in strahu pod tujim imenom, bi rekla na kratko. Ja! To so prave sanje.

Ampak, ker sem po horoskopu kozorog, sem menda nagnjena k realnemu pogledu na svet. Verjetno se zato nikoli ne bi odločila za mogočnega kavkazca ali še mogočnejšega pirenejskega mastifa, pa čeprav se topim ob njunem izgledu in še bolj ob njunem značaju. Od nekdaj občudujem takšne pse in še bolj ljudi, ki jih LAHKO imajo. Kakšen karakter! Kakšna odločnost! En sam nepravilen korak in že si le še lutka v šapah 80-kg molosa. Moč vredna vsakega spoštovanja. Preden se zaveš, te ovije okrog prsta in te spremeni v ... butlerja! Kakšna škoda, da so ti psi namenjeni le redkim izbrancem, včasih pomislim. Izkušnje in znanje niso dovolj, človek mora biti rojen za takega psa. Čutiti mora, da ga lahko obvlada edinole z umom, nikoli z roko, nikoli fizično. Da se ujame z njim, da zna določiti mejo in reči Ne. Ampak tisti pravi Ne. Ne, ki se prime in ne odplava mimo kot papirnata ladjica.

Ah, obsojena sem na mile pse, si priznam takoj nato ... Na take, ki so bolj ali manj sami nagnjeni k podrejanju, ki neradi ugovarjajo ali se postavljajo zase, ki so nekje za tabo ali pod tabo in venomer pazijo, da se ne bi spotaknil obnje. Ampak ne ... Tudi to ni zame! Rabim vsaj kanček izziva! Hočem trmoglavost, samosvojost, nagajivost, ki me bo spravljala ob živce in mi nudila neizmerno zadovoljstvo ob drobnih zmagah v bitkah "Kdo bo koga". Čeprav ne bo neizmerne odločnosti, ki bi me ob popuščanju krmila dobesedno odplaknila s krova, bo zvita nagajivost, ki mi bo vsake toliko dala vedeti, da nikoli ne bo povsem moja in samo zame. Da me bo nemalokrat ravnodušno ignorirala, spet drugič izzivala iz varne razdalje in se režala mojim neuspešnim in
neprepričljivim povabilom. A na koncu bo še zmeraj ob meni in nikoli nad mano ali pod mano, tudi če se bom neštetokrat vdala ali neštetokrat zmagala.
Takšen je lahko samo novofundlandec. Hvala bogu, da sem obsojena nanj!


A rabim sploh kaj napisat ...

Ja, izbiram tudi po izgledu in barvi

"Zakaj ne posvojiš psa iz zavetišča?" je pogosto vprašanje, ki ga prejemam. "Primeren lastnik si za takega psa, ki ima morebitne vedenjske težave, ker imaš veliko izkušenj in znanja. Pa še rešiš ga."

Z navedenim se popolnoma strinjam. Prav tako z veseljem odgovorim na tako vprašanje. Všeč mi je, da ljudje posvajajo. Tudi sama imam posvojenega muca iz zavetišča Gmajnice, ki ga nikakor ne bi dala nikomur. Muc s čudovitim karakterjem, ki se rad boža in nima strahu pred mojim psom. Poleg tega je prijazen do moje male hčerke.

Vendar včasih vprašanje o posvajanju preide mejo in izgubi naravo vprašanja. Postane že obtoževanje in poskuša vzbujati krivdo. Sledi mu pojasnilo ali namig, zakaj kupujem in ne posvajam. S tem menda podpiram vzrejo, ki ta svet še bolj trpa s potencialnimi živalskimi brezdomci. Svojega načina življenja ne vsiljujem nikomur in posledično ne želim pritiskov name s strani drugače mislečih. Pa ni važno, kakšno poslanstvo so si zadali.

Brez podatkov o pasji materi ni enostavne registracije mladiča
So pasjim manipulantom šteti dnevi?

Vse se začne pri psicah, kotitvah, mladičih, nakupih, posvojitvah ... Če vas kot kupca do sedaj ni zanimalo, kdo je, kje je in kako ravnajo s pasjo materjo mladiča, ki ga kupujete ali posvajate, bodo to sedaj najpomembnejši podatki, če boste želeli, da bo začetek vašega skupnega življenja s psom pozitiven, brez upravnih in inšpekcijskih postopkov ter brez bolečih kazni za vaš žep. Konec je izgovarjanja na to, kaj vse 'morajo' početi prodajalci, vzreditelji in drugi. Vsak kupec in/ali posvojitelj psa je dolžan kupiti in/ali posvojiti psa odgovorno, torej po predpisih in z vso zahtevano dokumentacijo.

2. alineja 3. odstavka 6. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB3), ki določa, da mora pristojna veterinarska organizacija ob prijavi psa v centralni register psov vnesti tudi podatke o izvoru psa, če je ta skoten po 1. januarju 2015, je z začetkom tega leta stopila v veljavo. V Sloveniji so se tako že skotili prvi mladiči, za katere bodo lastniki morali ob registraciji navesti tudi številko mikročipa njihove matere.

3. člen novega Pravilnika o označevanju in registraciji hišnih živali določa, da mora biti vsak pes označen z mikročipom najpozneje do dopolnjenega tretjega meseca starosti, za namen premikov izven Slovenije ali pred prvo spremembo lastništva pa že pred dopolnjenim tretjim mesecem starosti.

Do sedaj ste sicer lahko brezbrižno prevzeli psa brez dokumentov na parkingu lokalne bencinske pumpe, ga prešvercali od bog ve kod, ga posvojili direktno iz sosedove štale ali enostavno obdržali najdenčka. Zdaj je s takim početjem verjetno za vedno konec. Psa, skotenega v Sloveniji po 1. 1. 2015, ne boste mogli registrirati brez težav, če ne boste imeli podatkov o njegovi materi, za registracijo uvoženega psa potrebujete spremljajoče veterinarske dokumente, najdenčka pa morate 'prijaviti' v zavetišču.


foto arhiv mojpes.net

Po kaj naj gredo kupci psov na pasjo razstavo?

Vedno sem presenečena, ko pride na mojpes.net kdo vprašat, katero pasmo naj si kupi. Ponavadi opiše, kako mora pes izgledati in kaj želi z njim početi. Nekateri mu naštevajo razne pasme in pasemske skupine, drugi predlagajo posvojitev v zavetiščih ali pri društvih, vsi pa opozarjamo, kaj vse je treba vložiti v psa, da se, ko odraste, morda vklopi v življenjski slog lastnika ... In potem nas naravnost 'sezujejo' izjave novincev, da so si ogledali slike in opise predlaganih pasem na netu in ja ..., "ta ali oni bi pa res bil tapravi". Včasih celo pričakujem izjavo, da bo izbrana pasma res pasala k budilki na nočni omarici.

Nakup psa ni hec, zato tudi iskanje informacij ne sme biti omejeno samo na gledanje slik na internetu, ki mu sledi dvig telefona in klic na oglas z 'bolhe'. Predsodke pred kinološkimi prireditvami bi morali vsi kupci psov za vedno pustiti daleč zadaj. Kdor namerava v svoj dom pripeljati psa, se mora nehati pretvarjati, da na razstavi ni mogoče izvedeti ali videti nič pametnega. Po informacije o pasmah je treba oditi tudi tja, kjer je več psov na kupu, da vsaj vidite, kako predstavniki kakšne pasme v resnici izgledajo in kakšne so razlike med njimi. Če razmišljate o psu, pojdite za začetek na pasjo razstavo, kjer je ponavadi nekaj sto predstavnikov različnih pasem in starosti. Imeli boste kaj videti in imeli se boste s kom pogovarjati. Naj bo vaša prva pasja razstava nekje na odprtem in ne v dvorani. Obisk ene razstave, na kateri boste nabrali informacije, ki jih potrebujete za iskanje pravega psa zase, ne pomeni, da bi morali postati stalen obiskovalec pasjih razstav.


Evropska razstava psov 2010, Celje, foto arhiv mojpes.net

Psa bi. Posvojenega. Odraslega, že malo umirjenega. Ampak dovolj klovnaste narave oz. pasme oz. mešanice, da bo razigran, norčav veseljak in bo znal pokazat, da se življenje zajema s ta veliko žlico. Nekaj dovolj velikega in robustnega, kar ne bo izpustilo kosmate dušice, če se vanj po nesreči zaleti otrok. Hm, kaj lovskega? Do zdaj nam je šlo s pol-lovko sanjsko ... Mogoče pa tudi ne - odrasel pes iz druge roke, po možnosti vzgojen za lov - to pomeni povodec in sledna vrv za večino trenutkov, mogoče celo za (skoraj) vedno. Še se spominjam, kako so pri prejšnji v začetku otroci frčali naokrog, ko se je dolga sledna vrv začela bliskovito pomikati po svoje, meni pa je zmanjkovalo rok. Kaj pa bokser? A obstajajo taki, ki se ne slinijo in nimajo sploščenega nosa? Hecam se ... Karakter je prima. No ja, v bistvu pasme ne potrebujem, čisto mirno lahko živim s pisano mešanko z vseh vetrov, ki je karakterno blizu mojim pričakovanjem. Nekaj veselega, posrečenega, ki zmore z mularijo in mačkami. In da ji je življenje v užitek, ker jaz se hočem igrat! Ah, pa še dlaka - za mojega, ki je noče - baje mora biti kratka. Dragi, bi kitajskega plešastega psa, al' kaj je že tisto? S prepričevanji se nikamor ne premaknem. No, pa naj bo kratka. Težko živim brez psa, zato me ne gane posebej, če je roza-zelen ali pa kratkodlak. Naj ti torej bo, dragi mož ...


foto P.M.

(Morda pa je vseeno bolje, da tam tudi ostane!?)

Citat iz naslova je že v štirinajstem stoletju zapisal francoski pesnik Gages de la Buigne, ko je med bivanjem na britanskem otoku prvič zagledal hitre, elegantne in spoštovanje vzbujajoče greyhounde - velike angleške hrte in s temi besedami svojo osuplost in občudovanje delil z vsemi kasnejšimi rodovi, ki ob pogledu na te veličastne in graciozne predstavnike pasje populacije vzdihujemo in sanjarimo o tem, kako se njihova eleganca, milina in izklesanost telesa v naši bližini samodejno prenaša na nas, v naše gibanje, v našo fancy podobo ... "Takega psa bi pa tudi jaz imel," nas večkrat prešine, "pa toliko jih išče dom ..."

Resnično! Po Evropi obstaja veliko društev, pri katerih lahko posvojimo ta prelepa živa bitja, saj je njihova življenjska usoda zaradi človekovega pohlepa in sla po hitrem zaslužku v krutem nasprotju z veličasnostjo njihove podobe in milino v njihovem pogledu. Zato je globok izraz naše humanosti prav nesebična posvojitev bodisi greyhoundov, ki svoje življenjske bitke izgubljajo na dirkalnih stadionih in še hitreje za njimi, ali drugih predstavnikov t. i. "sighthoundov": galgov - španskih hrtov, lurcherjev in podencev - ibiških in andaluzijskih psov, ki delijo skupno usodo kruto izkoriščanih, ponižanih v neprestanih lovskih pohodih, na koncu pa brezvestno mučenih in usmrčenih.


Foto arhiv Društva Hrtji svet

Če vprašamo živalovarstvene aktiviste, bo večina za posvojitev, če pa postavimo vprašanje na pasji razstavi, jih bo večina za nakup pasemskega psa (to so psi z rodovniki).

Pred odločitvijo za pasjo pridobitev se ni mogoče zanesti samo na to, kateri skupini smo bližje - tisti, ki se ukvarja z reševanjem problema zapuščenih psov, ali tisti, ki se ukvarja z vzrejo in pasemskimi psi. Poleg individualnih potreb in želja je mnogo dejavnikov, ki odločajo o našem odgovoru in odločitvah za naš izbor, zelo pogosto pa v dejanjih povsem mahnemo mimo naših lastnih prepričanj: kot prepričani posvojitelji kupimo pasemskega psa ali kot dolgoletni lastniki pasemskih psov po hipni odločitvi posvojimo psa, ki išče dom.

Najpogostejša izjava v prid posvojitev je, da je neodgovorno kupiti pasemskega psa, ko pa je toliko zapuščenih psov, ki iščejo nov dom in ljubezen, dajejo pa samo čisto zvestobo. Osebno menim, da je neodgovorna taka izjava, ne pa nakup psa. V debatah prihaja celo do verbalnih napadov zagovornikov posvojitev na lastnike pasemskih psov in zagovornike nakupa le-teh. Redkeje pa naletimo na napade kupcev pasemskih psov na posvojitelje ali zagovornike posvojitev.

Enako odgovorna sta lahko posvojitev in nakup, kot sta lahko tudi enako neodgovorna.


foto Anja Škof

... in zakaj so 'nerodovniški čistokrvni psi' tako dragi?

Vsi mladiči na slikah so pasemski psi z rodovniki.

Vsak dan znova in znova se pojavljajo dileme posameznikov o tem, kako so rodovniški psi dragi in kako je ceneje, lažje in priročneje kupiti prav tako krasnega 'nerodovniškega čistokrvnega psa' za veliko manj denarja. Pogosto ljudje pravijo, da so 'rodovniki samo za razstave', kamor oni s svojim psom ne nameravajo hoditi, torej ne potrebujejo rodovnika, v isti sapi pa trdijo, da želijo prav to (pač eno) pasmo in nobene druge. Take izjave so neumne. Namreč, brez rodovnika pasemskega psa ni in če kupci ne potrebujejo rodovnikov, tudi pasemskih psov ne kupujejo.

Resnica je ta, da je lahko pes neke pasme samo tisti, ki ima znano in evidentirano poreklo, saj le za takega psa lahko rečemo, da neki pasmi pripada oz. imamo za takšno trditev na voljo dokument 'rodovnik' oz. pasji rojstni list, v katerem so navedeni njegovi predniki. Pes, kateremu tako prodajalci kot kupci rečejo 'čistokrvni brez rodovnika' je dejansko pes, za katerega ne moremo z gotovostjo vedeti, kakšnega porekla je, saj zanj nimamo prav nobenega dokumenta, ki bi dokazoval njegov izvor ali nam karkoli povedal o njegovih prednikih. Izgovor za nasprotovanje tej trditvi je običajno ta, da njihov pes izgleda točno tako, kot kakšen rodovniški predstavnik pasme. Žal to povedo predvsem ljudje, ki še niso slišali za standard pasme in ki sploh ne vedo, kako mora predstavnik pasme izgledati. Za take je vsak rumen srednje velik pes s srednje dolgo dlako zlati prinašalec, v resnici pa je za zlatega prinašalca (kot tudi za vse druge pasme) točno določeno v standardu, kako mora izgledati (vse podrobnosti). Iz tega izhaja, recimo, tudi napačna ocena, da so zlati prinašalci med pasmami z največ ugrizi ljudi, saj lastniki pri veterinarju tudi za rumenkaste mešance radi rečejo, da so zlati prinašalci in potem je tak napačen podatek vnešen v register, od koder se črpajo podatki. Vemo pa, da poznavalci priporočajo zlatega prinašalca tudi za družine z otroki.

Pa v tem članku ne bomo iskali izgovorov za pasemsko opredelitev posameznih psov, temveč bomo pogledali kako izgleda, katere naloge in vrste stroškov prinaša odgovorna vzreja rodovniških psov, ter kako v večini izgleda reja 'čistokrvnih psov brez rodovnikov' in kje so stroški takega rejca ... Na kratko, kdo je zaslužkar s pasjim blagom, ter kakšne so odgovornosti lastnikov psov in kupcev. Večina ljudi, ki ne pozna rodovniške vzreje, trdi, da so vzreditelji zaslužkarji in da so rodovniški psi predragi. Bomo pogledali, ali kaj od tega drži.

Želim si, da bi po branju tega članka kupci psov znali oblikovati prava vprašanja, ki jih mora vsak postaviti prodajalcu pred nakupom psa, tako vzrediteljem rodovniških psov, kot tudi vsem ostalim. Kot kupci živega bitja se nikoli ne smete zadovoljiti s puhlicami, pavšalnimi odgovori ali vzeti psa, ga plačati in brez vprašanj ter odgovorov oditi. Vedno poskušajte preveriti čim več od prodajalca dobljenih informacij še kje drugje. Z rodovniki je to dosti enostavno, skoraj nemogoče pa tam, kjer rodovnikov ni.


rodovniški mali angleški hrti – whippeti
foto psarna Komarska

Da bi strankam olajšali postopek vnosa živali ter preprečili ilegalni vnos teh živali v Slovenijo, Veterinarska uprava RS opozarja, da iz tretjih držav vnos psov (tako nekomercialni kot komercialni), ki so mlajši od treh mesecev in necepljeni proti steklini, ni dovoljen.

Psi morajo za nekomercialni premik iz ostalih držav izpolnjevati pogoje, ki so z evropsko zakonodajo določeni za določeno tretjo državo. Države se delijo na tiste, ki imajo ugodne razmere glede stekline in na tiste z neugodnimi razmerami glede stekline. Za vnos iz tretjih držav z neugodnimi razmerami glede stekline morajo živali izpolnjevati strožje pogoje.

Pri vnosu psa v Slovenijo ga je v skladu z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti potrebno v sedmih dneh ali najkasneje do dopolnjene starosti treh mesecev prijaviti v Centralni register psov. Po predložitvi ustreznih dokumentov (veterinarsko spričevalo in identifikacijski dokument), preverjanju mikročipa ter izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev, pooblaščeni veterinar za žival izda evropski potni list za hišne živali. V kolikor je pes označen le s tetovirno številko (dovoljeno samo do 3. julija 2011), ga mora veterinar označiti z mikročipom.

OPOZORILO: Označitev z jasno čitljivim tetovirnim znamenjem je dovoljena le do 3. julija 2011! Po tem datumu psi s takšno identifikacijo ne bodo smeli vstopiti v EU (Slovenijo). Dovoljena bo le oznaka z mikročipom.

Nataša Čok
vzrediteljica tibetanskih terierjev
december 2007

Resnice in vprašanja
Namen mojega pisanja ni, da bi vas odvrnila od novega družinskega člana - mladička ali odraslega psa.

Za seboj imam kar nekaj izkušenj in sem mnenja, da je za dobrobit psa (oprostite, tu so ljudje na drugem mestu) in njegove nove družine pomembno, da se ljudje res zavedamo vsega, kar nas s prihodom psa čaka. Kajti pes ni igrača, ki bi se jo po mesecu ali dveh naveličali in odvrgli, zamenjali ali peljali na servis, ... Ljudje smo tisti, ki nosimo odgovornost za naše kosmate prijatelje - za njihovo življenje in za njihova dejanja!

Vsi smo "krvavi pod kožo" in vsakemu od nas se lahko na naši poti življenja marsikaj zgodi. Ko pa se odločimo, da v naše življenje pripeljemo psa, je to odločitev, ki mora temeljiti na odgovornosti, brezpogojni ljubezni in zavedanju, da smo mi njegov svet!

Kot vzrediteljica vedno ogromno povem novim interesentom, a še vedno včasih ugotavljam, da morda premalo. Zato in samo za kužkovo, vašo in našo srečo so postavljena naslednja vprašanja. Samo v razmislek, še enkrat ali pa znova in znova ...

Torej ...

Ali ste res pripravljeni na novega družinskega člana?