Stanovalci doma so nad temi uricami navdušeni, saj je marsikateri med njimi imel doma kakšno žival. Še posebno radi imajo manjše pse, ker jih lahko primejo v naročje. Veseli so, če zna pes kaj pokazati. Kadar je toplejše in lepše vreme, so kinološke urice zunaj. S temi uricami želimo našim stanovalcem prikazati najrazličnejše pasme psov. Na uricah tudi veselo zapojejo, saj pripelje g. Kugonič kdaj s sabo tudi kakšnega gosta, ki nam zaigra na kitaro, citre, zapoje...
Ne smem pozabiti omeniti naših dosedanjih gostov na uricah in se jim še v imenu stanovalcev zahvaliti. Poleg tega, da imajo radi živali, imajo radi tudi sočloveka in na naše urice prihajajo prostovoljno.
Z g. Kugoničem imava še eno željo 
. Mogoče se bo kdo izmed vas odločil in nam predstavil svojega psa. Takrat naj stopi v kontakt z kinologom Kugonič Antonom iz Velenja. Psi morajo biti vajeni ljudi, biti morajo nepopadljivi...
Melvina
Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, AMBASADORJI NASMEHA
Kdo smo?
Smo prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, saj delujemo že od leta 2004. Ime Ambasadorji nasmeha najbolje predstavi naše poslanstvo - kamorkoli pridemo, želimo vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremlja huda bolečina, žalost in osamljenost.
Zavedamo se odgovornosti, ki jo nosimo, zato so naši pari preverjeni: par mora opraviti poseben preizkus, pes pa je vsako leto zdravstveno pregledan. Tudi to je razlog za naše uspešno delovanje v ustanovah kot so OŠ Jela Janežica, CIRIUS Kamnik, Psihiatrična klinika Ljubljana, OŠ Janka Kersnika Brdo, OŠ Vide Pregarc, Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, itd.
Organiziramo izobraževalne seminarje, strokovna predavanja, predstavitvene obiske v ustanovah z namenom širjenja in zagotavljanja kvalitetne terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji.
Naš cilj je doseči, da se terapija in aktivnosti s pomočjo živali ustalijo in izvajajo kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih.
Več o našem delu si lahko preberete na naši spletni strani.
Terapije s pomočjo živali - Združimo moči za več nasmehov
V okviru društva REPS Maribor (Društvo za reševalne pse Maribor) smo se že vrsto let (skoraj 10 let) ukvarjali poleg iskanja pogrešanih oseb, tudi s šolanjem psov spremljevalcev in družnih psov. Zadnjih nekaj let pa tudi s šolanjem psov vodičev za slepe osebe in psov spremljevalcev za osebe s posebnimi potrebami. Naši konkretni projekti so se izrazili v darilu psičke, spremljevalke za osebe s posebnimi potrebami, Lajke VDC Polžu lansko leto (ob 10 obletnici društva) in izšolanju psičke Vindi za slepo osebo iz Mojstrane, gospoda Pavliča.
Ker tako široko delovno področje ni mogoče obvladovati skozi eno društvo, smo se inštruktorji odločili, da ustanovimo novo združenje na nacionalni ravni in vzpostavimo Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev. In ker smo bili uspešni že prej in ker smo imeli nov zagon, smo izšolali še pet psov pomočnikov: štiri za vodiče slepih oseb in eno psičko za invalidno osebo. Več let se intenzivno ukvarjamo tudi s strokovno pripravo psov kot pomožne terapevte v smislu terapij s pomočjo živali. Trenutno smo v fazi pridobivanja članstva v Svetovni in Evropski zvezi za pse vodiče (IGDF/EGDF). Vse pravno-formalne zadeve pa smo tudi uredili. V mesecu juniju 2008 so bile pri nas na obisku uradne osebe iz IGDF, iz Londona, dali pa so nam pozitivno mnenje in nas že uvrstili na listo članov Evropske zveze psov vodičev.
foto: arhiv SLO-CANIS
Kako se je začelo?
Za vse je kriv ljubljanski Grad. Tja namreč vozim na tekanje mojega Minčka. In tam je sprehajal tudi Taru Tomaža. Na sprehodu so ju pogosto spremljali tudi fantje in dekleta iz doma Janeza Levca. Med njimi sta še prav zavzeta za sprehode in prav pridna sprehajalca Klemen in Rene. Ker je bil Minček navdušen nad pasjo in človeško družbo, njegova guvernanta pa se je tudi hitro vživela v družbo, smo kmalu skovali peklenski načrt. Namreč, da bi Mini s svojima starejšima setrskima prijateljema kdaj prišel na obisk v dom. Od zamisli do realizacije ni minilo le malo časa in prvič smo napadli dom z vsemi tremi setri. Zadnjič smo se dobili v okrnjeni postavi, zadali smo si pa nalogo: pogovoriti se o tem, kako kužke negujemo. Ugotovili smo, da je treba kužke česati, jim čistiti ušesa, zobe ... Pa seveda ni manjkalo igre in zabave.
Kakšni morajo biti pa kužki?
Psi morajo biti izjemno prijazni do ljudi, navajeni gneče in hrupa, saj vemo, da je v skupini otrok vedno živahno in glasno. Imenitno je, če so psi igrivi, živahni in odzivni. Ni boljšega, kot igrati nogomet s trapastim setrom, mu metati palice in se z njim loviti. Lepo je, če se kuža odziva tudi na ukaze drugih in ne samo vodnika. Seveda mu mora biti ta avtoriteta, da lahko kdaj pa kdaj poseže v igro, če ta postane pregroba ali s strani psa ali s strani otrok. Kužki morajo biti sproščeni in igrivi, a vendarle dovolj poslušni, da jih lahko vodnik brez težav ustavlja in usmerja. Zelo pomembna je vloga vodnika. Ta mora otroke opozarjati na pravilno delo s psom in na pošten odnos do živali. Pomembno je, da opozori na morebitne posebnosti njegovega kužka (npr. če psa boli uho, prosi otroke, da naj ne božajo psa po glavi). Sama sem otrokom razložila na začetku, da je moj Redik star kuža, ki ga zelo bolijo zadnje nogice. Zato sem jih lepo prosila, da se z njim ne igrajo, da mu ne mečejo žogic in naj ga ne silijo, da skače. čeprav ga boli, je Redik tako ustrežljiv, da jih bo ubogal. Torej bi kužku škodovali in bi ga bolelo še bolj. Sami med seboj so se opozarjali, naj pazijo na Redika. Namesto igre je dobil pa trojno porcijo crkljanja.
Posedemo se v krog, božamo kužke in se pogovarjamo.
Stanovalci doma so nad temi uricami navdušeni, saj je marsikateri med njimi imel doma kakšno žival. Še posebno radi imajo manjše pse, ker jih lahko primejo v naročje. Veseli so, če zna pes kaj pokazati. Kadar je toplejše in lepše vreme, so kinološke urice zunaj. S temi uricami želimo našim stanovalcem prikazati najrazličnejše pasme psov. Na uricah tudi veselo zapojejo, saj pripelje g. Kugonič kdaj s sabo tudi kakšnega gosta, ki nam zaigra na kitaro, citre, zapoje...
Ne smem pozabiti omeniti naših dosedanjih gostov na uricah in se jim še v imenu stanovalcev zahvaliti. Poleg tega, da imajo radi živali, imajo radi tudi sočloveka in na naše urice prihajajo prostovoljno.
Z g. Kugoničem imava še eno željo . Mogoče se bo kdo izmed vas odločil in nam predstavil svojega psa. Takrat naj stopi v kontakt z kinologom Kugonič Antonom iz Velenja. Psi morajo biti vajeni ljudi, biti morajo nepopadljivi...
Melvina
Obisk v domu upokojencev
Člani Enote reševalnih psov Obala smo se sredi novembra odpravili na obisk k varovancem koprskega Doma upokojencev. Polepšati in popestriti smo jim želeli eno popoldansko urico, zato smo jih obiskali skupaj z našimi kužki. Po enournem obisku, ki smo ga poimenovali Kinološka urica, smo bili zadovoljni vsi – tako varovanci kot mi.
Čeprav je bila to prva Kinološka urica v domu upokojencev, sta strah in trema minila že ob vstopu v dom, kjer so nas že nestrpno čakali. V dvorani so nas že čakali prvi radovedni varovanci, ki so do konca našega obiska prostor dodobra zapolnili. Tudi strah, kako bodo na številno občinstvo reagirali naši kužki, je takoj splahnel, saj so se na "gnečo" takoj privadili in se pustili čohati z vseh strani.
Naši kužki so se prepustili prijaznemu čohanju.
Živali in mi
Na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani imamo poseben krožek. Ob četrtkih nas obišče skupina prijateljev iz Društva za zaščito živali Ljubljana. Ponavadi sta to Sara (moja kontaktna oseba) s svojima dvema manjšima kužkoma in Nina z mlajšim, vendar se jima tudi ostali pridružijo.
Vodijo skupino naših mlajših otrok, ki se jim včasih pridružijo tudi starejši (žal ne v tako velikem številu, kot smo na začetku upali), ki jih zanima zvedeti več o živalih, predvsem o skrbi za pse. Najprej smo rezervirali samo pol ure za krožek, pa smo ga morali podaljšati, ker smo ugotovili, da je to res premalo za vse informacije. Če je vreme slabo (kar zdaj je), smo ponavadi v naši dvorani, včasih (če ni pretemno in premrzlo) pa imamo krožek zunaj na našem dvorišču.
Veliki šnavcer Tex in varovanci Doma odraslih v Velenju
Ob branju raznih člankov o uporabi živali v terapevtske namene, še posebej psov, se mi je spomladi leta 2002 porajalo vprašanje (morda ne prvič): Ali bi jaz s svojim psom Tex-om lahko kaj podobnega storil?
Vzrok za takšno razmišljanje je bil in je pogojen z mojim in Tex-ovim značajem. Ta se navzven kaže z medsebojno usklajenostjo, s popolnim medsebojnim zaupanjem enega v drugega, z željo in pripravljenostjo kontaktirati z drugimi ...
Da so navedene trditve verodostojne, sklepam po dosedanjih dvajsetletnih izkušnjah, res da na drugih področjih, vendar je to temelj, da lahko presodim, kaj lahko ponudiva, na primer v domu starejših občanov.
Na tej osnovi sem pripravil ponudbo najinih možnih "storitev" in si pridobil soglasje odgovornih. Od takrat naprej se sproti dogovarjamo za urnik in za večino dela, tako da čimbolj ustrežemo ljudem, ki jim je storitev namenjena.
Pes kot terapevt
Znanstveniki so enotnega mnenja o pomenu domačih živali, posebej psov, pri zdravljenju pacientov, ki trpijo za stresom, osamljenih ljudi ter otrok. Razmerje med psom in otrokom ima visoko pedagoško vrednost. Že Konrad Lorenz je zapisal: "Pes prispeva k hitrejši socializaciji. Pes in otrok sta prijatelja na Ti; otrok ima vedno ob sebi zaupnika." To je zelo pomembno takrat, ko otrok le s težavo najde pot do sovrstnikov.
Pes zmanjšuje stres
Dr. Alan Beck iz univerze v Pensylvanii (ZDA) priporoča proti napetosti in razdražljivosti: "Vzemite si nekaj minut časa za igro s psom. To je najnaravnejše sredstvo proti stresu."
Psi točno vedo, kdaj sta lastnik ali lastnica nervozna. Tudi če so ljudje jezni, so s psi praviloma obzirnejši kot z ljudmi. Daljše študije Nacionalnega inštituta za zdravje v ZDA so pokazale, da s psi govorimo nežneje kot z ljudmi, izraz na obrazu je bolj sproščen, psa pa se nežneje dotikamo.
Jana. Vse pravice pridržane.