ali kako nerodovniški odrasel pes pridobi rodovnik

Na razstavah psov se vse večkrat srečujemo s prijavljenimi psi, katerih lastniki ob prijavah ne priložijo rodovnikov, ki naj bi bili še v izdelavi. Seveda je to razumljivo, če psi prihajajo iz različnih držav, za katere vemo, kako dolgi so postopki izdaje rodovnikov, kljub temu, da so bila legla in paritve objavljene pravi čas in po mednarodnih pravilih. Zaplete pa se lahko, če se razstavlja pes, ki je bil skoten v Sloveniji, lastnik na prijavi je Slovenec, pes pa je star že več kot leto dni in še vedno brez rodovnika! Po poizvedovanju na SKZ pa je tudi jasno, da temu psu ni bil rodovnik nikoli izdan niti ni bilo zanj nikoli zaprošeno. In kako lahko takšen odrasel pes naknadno pride do rodovnika in tako posledično naenkrat postane rodovniški pes?

Konkreten primer se je zgodil pred dnevi, ko sem kot predsednik sekcije za nemške doge pri SKPVM, zaradi pritožb nekaterih članov povprašal glede (ne)rodovnika neke nemške doge, ki se pojavlja na razstavah in je kot vse kaže namenjena za nadaljnjo vzrejo. Glede na to, da je psica skotena v Sloveniji, njena mama takrat ni imela vzrejnega dovoljenja, paritev in leglo iz katerega izhaja, pa ni bilo nikoli prijavljeno, pomeni, da ta pes nima rodovnika. Po naši zakonodaji torej ne more dobiti vzrejnega dovoljenja, njeni morebitni potomci pa ne morejo dobiti rodovnikov.

Tudi, ko kupujemo psa?
Avtor in foto: Aleš Medvešek

Nekoč sem kupoval rabljen avto. Preden sem ga kupil, sem dobro preučil cene na trgu ter znamke avtomobilov. Že slutite kam to pelje? Ostanite še malenkost z menoj.

Pri nekaterih bolj tehničnih znancih sem se pozanimal za vse kaveljce, na katere moram biti pozoren. Potem sem se vrgel v izbiro znamke in letnika. Potem sem iskal in ko sem naletel na ugodno ponudbo, sem jo zgrabil. Preveril sem avto, s prijaznim parom smo podpisali pogodbo in dva dni kasneje opravili prepis. Bilo je sicer nekaj zapletov, ki so mi vzbudili nekoliko sumov, vendar se je vse rešilo. Imel sem avto za skoraj 25 procentov nižjo ceno od tiste, ki je veljala na trgu rabljenih avtomobilov.

Po nekako dveh mesecih sem se v dolgi koloni vračal z dalmatinske riviere. In avto je prvič zakašljal. Po celonočni odisejadi, v kateri sem večkrat ustavljal, da bi hladil motor, sem ga ob prihodu domov takoj odpeljal na servis. Počen blok. Popravilo. Cena, ki se mi je pred dvema mesecema zdela ugodna, je postala realna. "Prav," sem si rekel. "Sedaj bo za nekaj časa mir." Odveč je govoriti, da sem v naslednjega pol leta za avto zapravil toliko, da bi lahko kupil dve leti starega pri zastopniku, z enoletno garancijo. Avto se je izkazal za na hitro popravljeno 'totalko' in jaz za naivneža. Od takrat kupujem pri zanesljivih zastopnikih oz. trgovcih.

Živijo vsem,

obstaja velika verjetnost, da me ne poznate, a to naj vas ne bega. Kljub temu ste vabljeni, da ostanete tu z menoj.

Moje ime je Santie, sem Nemški Bokser* iz Madžarske** in z vami bi rad delil nekaj svojih misli. Že nekaj časa nazaj je bil moj gospodar naprošen, da napiše članek o tem, kdo je primeren lastnik za Bokserja. Ha! Zanimiva tematika. Pa vendar menim, da ljudem ne bi smelo biti dovoljeno pisati o njej. Kakor sam vidim stvari, je za celotni pregled te tematike primeren zgolj en kandidat - zgolj in samo Bokser, pravi Bokser, na primer JAZ!

Bi ali ne bi?

Pomembna odločitev. Velika izbira. Mnogo različnih pasem. Veliko različnih možnosti za nakup sanjskega štirinožnega prijatelja!

Pa ste povsem prepričani, da je pes tisto, kar si želite? Kakšen je vaš življenjski stil? Ste športnik ali raje popoldneve preživljate ob televiziji? Si vsa družina želi psa? Ste neučakani in želite psa jutri ali ste pripravljeni nanj počakati nekaj mesecev? Kaj pa, ko boste odšli na dopust ali službeno pot? Kam boste takrat dali psa? Živite v skupnosti, kjer nasprotujejo psom? Imate v družini hudega alergika? Ste že sedaj prezaposleni in ne najdete pravega časa za druženje s prijatelji? Ste pripravljeni brisati "lužice" in odstranjevati "kupčke"? Vam oprema vašega stanovanja veliko pomeni? Vas ne moti vstajanje sredi noči? Imate potrpljenje vsak dan znova učiti psa ene in iste ukaze? Ste pripravljeni tudi v dežju in mrazu sprehajati svojega psa? Živite v mirni soseski, kjer pasji lajež že sedaj moti sosede?

Vprašanj ne zmanjka. Še in še jih je in prav o vseh morate razmisliti, preden se podate na lov za 'svojim najboljšim prijateljem', ki vam bo družbo delal naslednjih deset let ali več. Ko si boste rekli "Želim si psa in pripravljen sem nanj!", se začne za vas pravo delo.

"Samo 60.000," pravi glas na drugi strani telefonske zveze, "Prejšnji teden so bili še 80.000, zdaj pa so znižani." In preden se zaveste, stojite pred trgovino z mladičkom v naročju.

Verjetno pa se vam ne sanja, da ste pravkar pomagali največjemu mučilnemu sistemu v živalskem svetu. Pasje tovarne, iz katerih prihaja večina mladičkov, ki jih prodajajo preprodajalci, so legla umazanije in bolezni, kjer so psi zaprti v kletke vse življenje -- dokler niso njihove tačke povsem deformirane in njihova dlaka odpada v kosmih.

Mati mladička, ki ga držite v naročju, je verjetno izmučena, izstradana, bolna; nikdar ni tekala po travi na vrtu, nikdar ni čutila nežnega dotika ljubeče roke. Nikdar ni slišala prijazne besede, nikoli ni dobila popolnega obroka hrane ali tople postelje, v kateri bi se lahko odpočila.

Strah! Strah je eno od čustev, ki nas najlažje in čvrsto stisne v svoj neprijetni objem. Bojimo se neznanega, nerazumljivega in novega. Predvsem pa se bojimo vsega, česar nas je okolje naučilo, da se moramo bati.

Prav v živalih, katerih vrst je na našem planetu v izobilju, je mešanica neznanega in nerazumljivega, torej, razlog za strah pred njimi. In če dodamo še slab ljudski glas, potem dobimo nevarno mešanico strahu, ki pa ni nevarna le nam in našemu psihičnemu ravnovesju, predvsem je nevarna živalim, ki zaradi tega umirajo.

Kako ljudje krotimo ta strah? Najlažje tako, da živalim odvzamemo pravico do obstoja, lastnih nagonov in identitete. Ob pompoznem poročanju medijev, ki veselo pograbijo vsako zgodbo o ugrizu, takoj najprej pomislimo: "Dajmo jih vse pobit!" Pse namreč. Danes bomo slišali ime rotvajler, jutri pitbull, verjetno še doberman ali karkoli drugega, kar je veliko, črno in ima bele zobe. To bo naša reakcija na strah, ki vzpodbudi dvom o varnem sobivanju človeka in psa v urbanem okolju. Zavedati se moramo, da za vsakim psom stoji njegov lastnik oz. vodnik. In odgovornost lastnika je, da svojega psa primerno vzgoji, socializira in mu postavi meje dovoljenega obnašanja v naši družbi. Poskrbeti mora, da je pes vedno pod nadzorom in ne moti drugih prebivalcev.

Miti in resnice o rodovniku

Kaj rodovnik sploh je? Nekateri pravijo, da le list papirja, drugi, da nima nobene vrednosti, tretji spet nekaj tretjega. Pa poglejmo, kaj sploh v rodovniku piše.

Ob nakupu pasjega mladiča je rodovnik le nekakšen pasji "rojstni list", na katerem so glavni podatki o psu:
- njegovo ime in imena vseh njegovih prednikov za tri ali štiri generacije,
- rojstni datum in podatki o vzreditelju, torej človeku, pri katerem je bil naš pes skoten in je (v običajnih primerih) preživel prva dva meseca svojega življenja,
- številka evidenčnega čipa, če je bil pes čipiran že v leglu, sicer pa tetovirna številka, ki mora biti identična s številko, ki jo ima pes vtetovirano v uho ali kje drugje na telesu.

Ko kupimo psa, nam mora vzreditelj predati tudi rodovnik in "zdravstveno izkaznico" psa, v kateri so vpisani podatki o že opravljenih cepljenjih proti kužnim boleznim. Če smo se za nakup psa zmenili že prej, preden je Kinološka zveza Slovenije izdala rodovnike za mladiče v leglu, bo verjetno na rodovniku vpisano tudi naše ime kot ime lastnika psa. Če našega imena še ni, poskrbimo, da bodo na KZ to storili. Informacije o rodovnikih so na voljo na Kinološki zvezi.

Vsak dan se srečujemo z zgodbami izgubljenih, zavrženih, najdenih, premraženih, lačnih, poškodovanih, ... predvsem pa žalostnih psov. Psov, ki so izgubili svojega človeškega prijatelja in iskrico v očeh. Vsak dan jih je več. Vsaka od njih si zasluži srečen konec.

Imate tudi vi veliko srce? Obiščite katero od zavetišč, pokličite katero od društev za zaščito živali in poiščite svojo iskrico!

Predstavljamo vam dve zgodbi, ki pričata o dobrih ljudeh in spet najdeni sreči dveh pasjih duš.

December je mesec, ko vsi mrzlično iščemo darila za svoje najdražje, za prijatelje, sorodnike in znance. Med darili se velikokrat znajde tudi pasji mladič.

Kaj bi si lahko želeli lepšega za darilo, kot je mlad in razigran psiček.

Res? Res ni lepšega? Ta mlad kuža ni samo kepica, ki nas zvedavo opazuje iz darilne škatle in ki nam od prijetne utrujenosti zaspi v naročju. Prav ta pes tudi lula, kaka, grize, se potepa, sledi svojim nagonom, je lačen, včasih bolan, nas potrebuje tudi takrat, ko hočemo mi na zaslužen dopust ... Vsak dan nekajkrat zahteva, da za njim pobrišemo luže in ga peljemo na sprehod, da se z njim igramo prav takrat, ko bi morali opraviti neodložljivo delo, pobiramo za njim naše najdražje - zdaj zgrižene predmete, laja prav takrat, ko je najmanj potrebno, pušča odtise svojih tac na naših najboljših in najdražjih oblekah, bruha v avtomobilu ravno takrat, ko nimamo kje ustaviti ... Prav ta kuža nas bo spremljal vsaj 10 let. Že po nekaj mesecih bo iz 'kužka' zrasel v psa. Prav toliko časa bomo morali mi spremljati njega. V dobrem in slabem. Zaradi tega psa bomo morali povsem spremeniti naš življenjski ritem, se odpovedati nekaterim razvadam, za katere smo še danes zjutraj prisegali, da nam jih nič in nihče ne more vzeti. Pes bo tisti, ki nam bo narekoval povsem nove obveznosti, in to take, ki jih nikakor ne moremo odložiti na jutri.

V vsakem leglu pride dan, ko mladički zapustijo varno zavetje svoje matere in odidejo novim dogodivščinam naproti. V tem obdobju se pasjim mladičem dogodi veliko sprememb, ki še kasneje vplivajo na njihovo življenje. Zato je nadvse pomembno, da vzreditelj poleg zdravih mladičev preda novim lastnikom tudi čim več informacij o tem, kaj se je dogajalo v teh dveh mesecih in doda napotke, kako z njimi ravnati v prihodnje, da bo sprememba čim manj boleča in da bodo zrastli v zdrave in prijetne odrasle pse.

Alenka Klemenčič je lastnica nemške ovčarke Ajše, ki je 21. marca 2004 skotila 7 majhnih kepic: 4 samičke in 3 samčke. Novi lastniki so ob prevzemu mladičev poleg le-teh domov odnesli tudi popis dogajanja v tednih, ko so bili še pri pasji mami. Alenka je dodala še napotke, kako naj jih v prvih mesecih hranijo, negujejo in vzgajajo.

Oglejte si utrip v leglu in preberite "navodila", ki so spremljala Ajšine mladiče v nove domove: