Psa bi. Posvojenega. Odraslega, že malo umirjenega. Ampak dovolj klovnaste narave oz. pasme oz. mešanice, da bo razigran, norčav veseljak in bo znal pokazat, da se življenje zajema s ta veliko žlico. Nekaj dovolj velikega in robustnega, kar ne bo izpustilo kosmate dušice, če se vanj po nesreči zaleti otrok. Hm, kaj lovskega? Do zdaj nam je šlo s pol-lovko sanjsko ... Mogoče pa tudi ne - odrasel pes iz druge roke, po možnosti vzgojen za lov - to pomeni povodec in sledna vrv za večino trenutkov, mogoče celo za (skoraj) vedno. Še se spominjam, kako so pri prejšnji v začetku otroci frčali naokrog, ko se je dolga sledna vrv začela bliskovito pomikati po svoje, meni pa je zmanjkovalo rok. Kaj pa bokser? A obstajajo taki, ki se ne slinijo in nimajo sploščenega nosa? Hecam se ... Karakter je prima. No ja, v bistvu pasme ne potrebujem, čisto mirno lahko živim s pisano mešanko z vseh vetrov, ki je karakterno blizu mojim pričakovanjem. Nekaj veselega, posrečenega, ki zmore z mularijo in mačkami. In da ji je življenje v užitek, ker jaz se hočem igrat! Ah, pa še dlaka - za mojega, ki je noče - baje mora biti kratka. Dragi, bi kitajskega plešastega psa, al' kaj je že tisto? S prepričevanji se nikamor ne premaknem. No, pa naj bo kratka. Težko živim brez psa, zato me ne gane posebej, če je roza-zelen ali pa kratkodlak. Naj ti torej bo, dragi mož ...


foto P.M.

Gledam zavetišča, počasi se mi svita, da smo do onemoglosti zožili izbiro. Tu, v Belgiji, kjer živimo, pa sploh. Polno starejših in majhnih, lastniki obnemogli, pes je postal breme. Kdo bo tekel ob kolesu z menoj? Ne, to ne gre ... In po drugi strani, kup napihnjenih bull-, staff- itd., odvzetih iz čudnih razmer, v sosednji Nemčiji, kjer si tudi ogledujem zavetišča pa odvzetih zaradi dejstva, da so to predstavniki 'nevarnih pasem', ki jih lahko imaš le ob določenih pogojih in papirjih. Kaj torej? Postaja jasno, da pravi ne bo priletel sam od sebe v mesecu ali dveh do nas. Vmes že razmišljam o vzrediteljih ...

Ne, res bi rada posvojila. Dovolj jih je. Brskam po skupni strani vseh belgijskih društev pod 'za oddajo' in postaja mi jasno, da jih je kup uvoženih. Zakaj že? Ideja najprej ne gre skozi. Sploh pri mojem ne. 'A boš psa po Amazonu naročila? A si zmešana? To ni stvar, ki jo v katalogu izbereš!' Se strinjam, zelo. Hvala, ker mi posodiš pamet, kadar me zameglijo čustva. Ampak tu ga ne najdem, tam pa jih je cel kup. Če so opisi, ki so pogosto 'iiii', res lahko tako idealni, se izkaže za precej realno skrb. Kontaktiram osebo v Sloveniji, ki ji zaupam. Psa bi iz Španije, kaj misliš, a je to mal noro? Klepetava o boleznih, kot so lijšmanioza in druge, o tem, da nekateri sploh ne testirajo in veselo uvažajo, o lažnih opisih perfektnih psov, kakršnih tu ne premore nobeno zavetišče. Spet sem skeptična. Pade prva odločitev. Hočem psa od nekoga, ki se zaveda pomena testov, pošteno predstavljenega zdravstvenega stanja živali, ki ne zmanjšuje pomena teh obolenj. Končno so to zoonoze, torej (v skrajnih primerih) prenosljive tudi na ljudi. Hočem posvojiti brez čustvenih pritiskov, vzdihovanj in izsiljevanj.

Kličem še mojo tukajšnjo veterinarko, ki ji zaupam. Pove mi o akciji, ki jo je belgijska policija opravila pred kratkim. Spet lažna društva. Pogosto pokasirajo denar, psa ni od nikoder. Oziroma plačaš del in potem nenadoma izsiljujejo za dodatne nemajhne zneske - ker so se pojavili 'novi stroški'. Ali pa žival 'dostavijo' na eno od počivališč (to mi je bilo ob nekem telefonskem klicu kasneje dejansko predlagano), nič preveč podobno opisu, z mnogo težavami, vedenjskimi ali zdravstvenimi. Če ne gre, ostaneš sam. Ni jih malo, ki jih potem prevzemajo belgijska zavetišča. Osebe izginejo, pojavi se nova internetna stran ... Tako se to ne dela. Nov sklep - odmisli hitre oblike internetnega družabništva. Te strani prihajajo in izginjajo, kdo mi kaj garantira?

Začnem se ozirati za organizacijami, kličem in čakam, kdo bo bolj siten. Pogosto je vse skupaj precej amatersko. Prijazne gospe - ena mi ponuja, da steriliziram pa lahko sama, če hočem in po želji (hvala, se razumemo). Druga, mlajša, navdušeno pripoveduje, da so krog prijateljic - aha, nimate računa, a niste nobena organizacija? Nene, to je vse privatno, veste, občasno odpotujemo tja in jih pripeljemo. Ne, tudi tako ne bo šlo.

Ugotovim, da bom verjetno prišla skozi še najbolje, če se ozrem čez mejo, v Nemčijo. Tam sem jezikovno lahko precej bolj precizna, jasno mi je, kaj zveni neverodostojno in kako vprašati, da bo odgovor pravi. Nekako pristanem pri bokserjih. Gospa sitnari - 'predkontrola'; pa potem vas pridemo pogledat; aha, pa najemno pogodbo, kjer je razvidno, da so vam živali dovoljene, bi prosila; kaj se je zgodilo z vašim prejšnjim psom; mi izpolnite še tisti formular, kjer boste pojasnili, kaj se zgodi s psom poleti, ko greste na dopust in kaj ob vaši ev. bolezni; in en e-mail bi prosila, opišite, kako živi vaša družina, da vemo kakšnega psa iščete ... Ta pa je sitna ... Seznani me s še nekaj osnovnimi podatki, če bom slučajno iskala še kje drugje - veste, nujno poglejte, ali je organizacija vpisana med društva v javnem interesu, ali se zavežejo, da prevzamejo psa nazaj, če se kaj zgodi, ali vključujejo v posvojnino test na sredozemske bolezni, kako vozijo živali (tile jih le posamezno, z letalom), ali imajo normalno internetno stran itd. Še zadnje vprašanje - ste zgolj prevozniki psov ali kaj naredite tudi na kraju samem? Ko mi opiše njihove projekte, ki se jim da sledit tudi na internetu, se olajšana oddahnem.

Kmalu pade izbira - ena 'mala bokserka' (ta zapis jim zamerim in jih želim na to tudi opozoriti, sploh ne zaradi mene, ampak zato, ker je to šlamparija, ki se ne sme zgodit. Takšni deli predstavitve, ki niso višja matematika, ampak so jasni na prvi pogled, morajo štimat in pika. Plečna 60cm ni 'majhna bokserka'). Sicer pa - začasno nastanjena, od koder prihaja - v Španiji, pri tam živeči nemški gospe in njeni napol španski družini. Z nekaj psi in mačkami. In petimi vnuki. Luštna, neproblematična. Nihče ne vzdihuje in riše srčkov sreče, opis je realen, normalen. Kasneje priletijo dodatne slikce psičke z vsakovrstnimi štirinožci, ki me prepričajo.

Kaj pa zdaj, kar naenkrat imam skoraj pasmo in ne popolnega mešanca, pravzaprav nepričakovano ... Vem kaj o karakterju točno takihle kosmatincev? Jah, samo iz zapisov na medmrežju. Bo to dovolj? Odločim se osmešiti in pokličem vzreditelja bokserjev. Čisto odtrgano, pravzaprav, gospodu razlagam, da ne rabim njegovih psov, ampak da posvajam. In da ga kličem prav zato. Je kaj, kar sem morda spregledala glede bokserskega karakterja, me lahko na kaj opozori? Gospod je 'kul', razgovori se, čeprav v daljavi odmevajo večerni zvoki njegove hčerke. Klepetava o njegovem življenju s psi, pogostih predsodkih in zmotah, o tem in onem. Počasi se počutim bolje in malo manj omahljivo. Saj bo šlo, a ne? (Hvala, Alti)

Prevzeli smo jo na letališču v Düsseldorfu, malce zaspano, a negovano, svetleče dlake, zdravo (pravi vet), po karakterju do otrok in živali (zaenkrat) takšno, kot rečeno. Zjokcala se je, ko je zagledala mačke, ki niso hotele k njej, ves čas leze za mojo mularijo ... Ahja, pa ramo mi skuša odšravfat s svojim vlečenjem na sprehodih. In malce zaščitniško bi se znala začet obnašat do družine, če bi ji pustili, da ego zraste čez meje, a nečesa novega te pač vsak pes mora naučit.

Čakam še prepis, ki bo sledil šele, ko bo dokončno jasno zdravstveno stanje (obvezen ponoven pregled krvi tudi po prihodu sem je še v laboratoriju) in ko bomo deležni še 'Nachkontrolle'.

Stoodstotno gotov ne moreš biti nikdar, a umišljamo si, da smo prvi del posvojitve opravili dovolj dobro. Upam, da nas ne čaka kakšno neljubo karakterno presenečenje in da tudi v drugem delu - lastništvo in pasji vsakdan - na izpitu ne pogrnemo prevečkrat.

P.M.
januar 2015