piškotki | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | popusti za člane | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme galerija koledar pomagajmo forum pasji faq trgovina
Prijava
Uporabnik:
Geslo:
 
Kdo je tukaj?
Člani: 0 | Gosti: 31
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2017 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Splošni nasveti : Imejmo jih radi tudi potem, ko so stari in obnemogli
Dodal/a jana 4.9.2013 20:35:39 (6432 prebrano)

Imejmo jih radi tudi potem, ko so stari in obnemogli

Lastniki psov si večinoma želimo, da bi naši štirinožci čim dlje živeli, žal pa je njihova življenjska doba veliko krajša od naše. Pri psu, ki je vse svoje življenje zdrav, igriv in aktiven, pričakujemo, da nas bo tudi na svoja stara leta osrečeval z vragolijami v enaki meri kot v mladosti. S starostjo pa ne prihajajo samo bolezni, temveč tudi fizične in psihične omejitve. Ob tem, ko pes ne more več početi tega, kar je rad počel vse življenje, oz. ko zaradi starosti in morebitnih spremljajočih stanj razvije nekatere nove moteče navade, se ustvarjajo napetosti med njim in nami, kar ponavadi vodi v še večje stiske na obeh straneh.



Naša šestnajstletna gluha, slepa in dementna mešanka Lara je kljub omejitvam, ki ji jih je prinesla visoka pasja starost, še vedno polna življenja. Nekaj časa smo se jezili ob brezciljnem jutranjem sprehajanju z enega konca dnevne sobe na drugega, ob občasnih lužicah in kupčkih, pa ob laježu brez razloga, postopanju na sredi naše poti, klicanju brez odziva ... Ko smo se začeli zavedati, da poti nazaj ni več in da Lara ne bo nikoli več enaka kot prej, ter vse te in druge spremljevalne nevšečnosti sprejeli kot del njenega stanja, nam je vsem življenje steklo lažje in prijetneje. Zdaj redke lužice in kupčke pospravimo, stopimo do nje, ko ji želimo kaj 'povedati' in ji to na njej razumljiv način 'pokažemo', pomagamo ji na 'njen' fotelj, kadar ji ne uspe sami zlesti nanj ... Skrbimo, da je ne spravljamo v stisko z novostmi ali presenečenji. Le jutranjega capljanja sem in tja ne moremo odpraviti, zato smo ga pač sprejeli, se ga navadili in z njim živimo. Zavedamo se, da ne bo živela večno in da je pri teh njenih letih naš skupni čas skrbno odmerjen. Uživamo v trenutkih, ko Lara doživlja svoje 'mladostne minute', ko k igri vabi večjo psico ali mačka, ko vsa vesela 'ob uri kaže', da je čas za večerjo, ko nas še vedno vsa vznemirjena in poskočna pozdravi ob našem prihodu domov ...



Sprejemamo jo tako, kot je v tem trenutku in sprejeli bomo prihodnje spremembe, ki bodo njeno nadaljnje življenje z nami spremljale. Kot je Lena McCullough sprejela svojega psa, takega kot je, in na svoj blog napisala zgodbo 'Love me for who I am today'. Prosim, da tudi vi sprejmete vašega ostarelega psa takega, kot je v tem trenutku.

Imejmo jih radi tudi potem, ko so stari in obnemogli. Pomagajmo jim čas, ko so še z nami, preživeti čim bolj mirno, polno in dostojanstveno. Ne samo zaradi njih, temveč tudi zaradi nas. Čas, preživet s pasjim starčkom, je dragoceno obdobje našega skupnega življenja, ki bo vse prehitro minilo.

Jana Pahovnik
4. 9. 2013

Vse fotografije so posnete 4. septembra 2013. Na njih je mešanka Lara, ki bo čez 26 dni stara 16 let.




Rad me imej takega, kot sem ta trenutek

Lep, močan, ponosen, gibajoč se z elegantnimi koraki, zmožen v vsakem trenutku spremeniti smer, ko mu nekaj zanimivega prekriža pot ... Toda prihaja sivina v njegov kožuh, njegov korak se upočasni, njegov pogled ni več tako čist in mladosten, ne sliši več vrat, ko se odprejo ...

Za mnoge pse je prehod med obvladovanjem celega sveta in nezmožnostjo premagati domače stopnice zelo težak. Zabavne stvari, kot so obisk pasjega parka, sprehod do obale, obhod okrog hiše ali vstop v avto, kar vse je bilo še do nedavnega povsem normalno in samoumevno, postanejo kar naenkrat nemogoče. Mnogi aktivni psi duševno težko dojamejo in sprejmejo dejstvo, da fizično ne zmorejo več početi tega, kar je bila njihova naloga in so z veseljem opravljali vse dotedanje življenje.

Moj pes Jake je pravkar šel skozi zelo težko obdobje, ko je ugotovil, da ne more več sam iz prvega v drugo nadstropje naše hiše. Vedno je bil zaščitnik in nadzornik naše družine, vedno nas je vse sledil po hiši in okrog, mnogokrat vzvratno, zaletavajoč se v stene, samo da nas ni bilo treba izpustiti z oči. Poskušal je celo s pašnjo naših mačk, kar vsi mačkarji vemo, da je preprosto nemogoče.

Zaradi svojih omejitev je postal neznansko nervozen, nemirno je sopihal naokrog, dokler od izčrpanosti ni omagal. Njegova stiska ni bila zelo neprijetna samo zanj, temveč tudi za nas, posebej zato, ker mu nismo mogli prav pomagati. Zelo hitro smo se ujeli v njegov ritem - zaradi njegove nervoze smo zapustili prostor in ker nas ni bilo več ob njem, s tem še povečali njegovo stisko. To je stanje še poglabljalo in na koncu privedlo do inkontinence - lulanja po prostoru kar med hojo in kakanja na preprogo. Spoznala sem, da ne izgublja samo svojega koraka, temveč tudi razum.

Postala sem tako razdražena, da sem vpila nanj 'ostani tam, ali ne moreš samo sedeti in se sprostiti?'. Zaradi moje jeze zadeve niso bile prav nič boljše. Jake ni sprejel svojega stanja, kot tudi jaz ne. Spoznanje, da ne zmore več opravljati svojih pasjih nalog, ga je spravljalo v hudo stisko, k čemur je pripomoglo še moje razburjanje. Vedno se je močno trudil biti dober pes. Ko v svoji karieri veliko delaš z ostarelimi psi, si misliš, da boš takoj prepoznal znake, ki vodijo v slabo prakso, toda vedno je stvari najtežje videti jasne prav doma.

Postopoma smo kot družina spoznali, da je največji problem sprejeti Jakovo stanje, zato je bilo potrebno najprej sprejeti Jaka takega, kot je. Uvedli smo nekaj sprememb v hiši in pri naši rutini. Spremenili smo urnike, da smo ga lahko spustili ven na potrebo vedno ob istem času. Ena najpomembnejših sprememb je bila uvedba zapore na stopnišču, da Jake ni mogel sam po stopnicah. Zjutraj smo mu pomagali dol, zvečer pa gor, da je lahko spal v sinovi sobi in še naprej opravljal svojo službo varovanja. Vedel je, da je zapora namenjena prav preprečevanju njegovih samostojnih pohodov po stopnicah in ugotovil je, da ni potrebe, da nam sledi vsepovsod.

Dali smo mu vedeti, da ga sprejemamo takega, kot je, da cenimo njegovo preteklo delo, toda zdaj je najpomembneje, da ohranja moči in je naš spremljevalec namesto zaščitnik. Na vse načine smo mu poskušali pokazati, da ga imamo radi takega, kot je, in da je naša ljubezen neodvisna od tega, kaj zmore in česa ne. Pohvalili smo ga, ko je bil miren in več časa smo posedali ter se pogovarjali z njim.

V kratkem času je postal mirnejši in prenehal nam je slediti na vsakem koraku. Po dveh tednih smo odstranili zaporo na stopnišču in razen zjutraj in zvečer se ni več podal po stopnicah. Zdaj skoraj sploh ne potrebuje več pomoči, ko gre zvečer in zjutraj po stopnicah. Tudi njegova kontinenca se je izboljšala in 'nesreče' se mu po hiši ne dogajajo več.

Pri vsem, kar smo storili, je po mojem mnenju najpomembneje, da smo Jaka brezkompromisno sprejeli takega, kot je. Tudi drugi lastniki mi pravijo, da prihaja do fizičnih in psihičnih izboljšanj, ko sprejmemo živali take, kot so. Ne samo pri živalih, temveč tudi pri njih samih. Ena od mojih strank mi je povedala o izkušnji s svojo psičko. Ko je sama sprejela dejstvo, da potrebuje psica več večernih in nočnih izhodov, je postalo nočno vztajanje zanjo manj naporno. Ob tem je ugotovila, kako srečna je, da ima ob sebi svojo žival tudi v njenem starostnem obdobju. Sama sem opazila, da je psica živahnejša in manj v stresu, obenem pa je tudi njena fizična kondicija veliko večja.

Ko nas prijatelji ali družinski člani sprejmejo takega, kot smo, ne glede na naše stanje, se res počutimo ljubljene in zaščitene. Ni se nam več treba pretvarjati, da smo nekaj drugega. Menim, da ni nič drugače pri naših živalih. Skozi naše sprejemanje delimo ljubezen in jim dopuščamo biti to, kar so v tistem trenutku. Kakorkoli, vsak trenutek z našimi ostarelimi živalmi je dragocen.

Imej me rad takega, kot sem ta trenutek,
že jutri bom drugačen.
Čeprav sivina odseva skozi mojo dlako,
kot zvezde na nebu.
Čeprav so moje oči meglene,
kot oddaljene morske meglice.
Vendar sva skupaj,
najini srci bijeta kot eno.
Za vedno sem tvoj prijatelj,
ti si tisti, ki te imam rad.

Avtorica Lena McCullough, DVM
http://pathwithpaws.com/blog/2008/12/31/love-me-for-who-i-am-today/
Prevod Jana Pahovnik, z dovoljenjem avtorice, september 2013, licenca

Lena McCullough je veterinarka, ki je leta 2006 zamenjala injekcijske za akupunkturne igle ter se podala na drugačno pot. V Seatlu ima veterinarsko kliniko, kjer nudi alternativne načine zdravljenja. Piše knjigo 'Integrative and holistic methods for treating cancer in dogs and cats'. O sebi je napisala: "Sem blogerka, akupunkturistka, veterinarka in zeliščarka, ki dela z živalmi. Rada imam zelišča in rada zdravim živali s pomočjo zelišč."





Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
4% od nakupa v trgovini Zoohit s te povezave gre za Zavetišče Horjul
Zavetišče za živali Horjul
Kupujete psa z rodovnikom?
Kdo je kraševec? width=
Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije
Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
domov | o psih | koledar | galerija | pasme + oglasi | pomagajmo psom | forum | pasji faq | trgovina | informacije - pomoč | splošni pogoji

2000-2017 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.