piškotki | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | popusti za člane | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme galerija koledar pomagajmo forum pasji faq trgovina
Prijava
Uporabnik:
Geslo:
 
Kdo je tukaj?
Člani: 0 | Gosti: 34
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2018 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Stran (1) 2 3 4 ... 6 »
Psi terapevti : Ambasadorjev dnevnik
Dodal/a jana 27.6.2016 17:22:39 (10002 prebrano)



Beli dihur kot prestica, ki diši po medu
objava 27. 6. 2016

O dihurjih kot eksotičnih hišnih ljubljenčkih je govora vse več, dejstvo pa je, da so te navihane živali človekov spremljevalec in delovni kolega že od davnih časov.

Malo poznano dejstvo je, da so dihurji vse bolj cenjeni "sodelavci" tako v gradbeništvu, vojski, avtomobilski industriji, pa tudi v medicini. Marsikdo me vpraša, kako to, da sem se odločila imeti dihurja kot ljubljenčka - moj odgovor je: preprosto ustreza mi. Želela sem bitje, ki bo sobivalo z mojo mačko, dovolj samostojno, da je lahko velik del dneva samo in vseeno aktivno in veselo, kadar sem doma. Sir Rufus Bumblebee je beli dihur, ki sedaj že tretje leto z menoj obiskuje vse možne kraje in ljudi; Rufus uživa v pozornosti in nežnem čohljanju, ki ga prejme od mimoidočih in obiskovalcev, a kadar ima dovolj, se zvije v klobčič in meni nič tebi nič - zaspi. Tedaj sem pa na vrsti jaz, da mu zaupanje povrnem tako, da poskrbim za njegov mir in udobje.



Njegova spontanost in želja po razvijanju vidika terapije z živalmi sta me spodbudila, da se povežem z Ambasadorji nasmeha.

Kakšno korist pa kot terapevtska žival lahko nudi dihurček?

Prvo in najpomembneje - sobivanje z živim bitjem, ki človeka jemlje kot sebi enakega - bitje v naravi. Vsaka žival, vsak ljubljenček je za človeka okno v svet. Ljudje lepo pogledamo nekoga, ki se sprehaja s psom, ki pokaže ljubezen do živali in to radi izkoristimo kot iztočnico za pogovor. In ravno to je eden izmed glavnih elementov, ki nam lahko pomagajo odpreti vrata pri zaprtem ali travmatiziranem otroku, depresivnem posamezniku ali starostniku, na splošno sočloveku. Z dihurčkom lahko načnemo temo pogovora o načinu življenja, količini spanja, igranju - je žival, ki je starejšim znana iz otroštva, mladim pa bolj kot ne iz pregovora in ravno zato odlična točka, kjer se lahko terapevtsko delo dobro razvije.

Sposobnost dihurčkov, da se zvijejo v klobčič in zadremajo, razoroži še tako napetega človeka, njihova nabritost, kadar so budni, in veselo skakljanje pa izmamijo nasmeh na še tako utrujenem obrazu.



Terapija s pomočjo živali v tujini že davno presega meje "samo" pasje družbe. V ta namen sodelujemo že z najrazličnejšimi ljubljenčki, ki tudi po značaju ustrezajo določenim ciljnim skupinam in tematikam.

Kot terapevt gre seveda tudi dihurček skozi določeno usposabljanje in mora obvladati določene spretnosti in znanja, njegov vodnik pa je odgovoren ne samo zase in za bitje, s katerim dela, ampak tudi za osebo, ki jo obišče in z njo opravlja določene aktivnosti.



Z Rufusom se veseliva obiskov, ki so pred nami - najsi bodo v vrtcih, ustanovah ali domovih - ker vem, da bodo vsi, ki so odprti do tovrstnega stika, s seboj odnesli toploto, veselje in lep spomin, na prestico, ki diši po medu.



Tekst in slike: Doroteja Stupar



Ambasadorji nasmeha v kinu
objava 21. 3. 2016

Ambasadorji nasmeha smo bili v kinu kar dvakrat. 9. januarja v Kinu Dvor in 20. februarja v Mestnem kinu na Ptuju. Obakrat je bil na sporedu film Hokus Pokus Albert. Film govori o fantku, ki si bolj kot vse na tem svetu želi psa. Obiskuje bivšega soseda čarodeja, ki ima ljubkega kužka. Pogosto ga sprehaja in ... No, nič, kar v kino in si pogledat film.

Ker glavno vlogo v filmu igra kuža, je bilo skoraj logično, da so povabili na premiero filma tudi kužke. Veseli smo, da so se spomnili na nas. Prišlo nas je kar šest s štirinožci. Pa Urša, da nas je imela pod nadzorom. Ari je pripeljal Jožico, Alvin Irmo, Knut Zalo, Vili Niko, Sali Tanjo, Minec pa mene. Pred filmom nas je Urša čisto na kratko predstavila, tudi pesjani so bili veseli pozornosti pred platnom, samo Ari ni imel časa, je bila žvečka mnogo bolj pomembna. Ampak ga razumemo.


Urša predstavi člane, ki so prišli s kužki v kino

Otroke smo vprašali, ali se psov bojijo. Malo so zavili z očmi in vsi v en glas zatulili, da neeeeeeeeeeeeeee. Postavili smo pravila: vedno morajo vprašati, ali smejo božati kužke, ni vreščanja, norenja, cukanja in prerivanja okoli psov. In prav vsi otroci so to upoštevali. Kapo dol prav vsem človeškim mladičkom. Sledil je film. Oziroma, če vprašate naše pesjane, ura počitka.


Ari je vedno za akcijo

Razporedili smo se po predprostoru, otroci pa so hodili od kužka do kužka in spraševali, božali, pripovedovali, spraševali ... Urica po filmu je minila prehitro. Tako za nas kot za otroke. Čeprav so bili ti zelo pridni, jih je bilo ogromno. Malo čez šesto smo se odpravili proti domu.


Vili ali tamali seter, kot so rekli otroci

Z otroki smo obdelali številne teme. Pogovarjali smo se o tem, kaj pomeni imeti psa, kako se ga neguje, hrani, kdaj mora kuža k veterinarju, kako se zabavajo, kako je videti pasja šola ... Poučno in zabavno. Ambasadorji si želimo čim več takšnih srečanj z otroki in njihovimi predniki, saj menimo, da tako pomagamo vzgajati generacije, ki bodo odgovorno skrbele za živali in se zavedale, kaj mora početi dober vodnik psa ali imetnik drugih domačih živali.


Mini ali ta velik seter

Ob koncu januarja je prišlo še eno vabilo. Tokrat iz Mestnega kina Ptuj, kjer prirejajo Kino Vrtiček, kjer vrtijo filme za otroke in jih po projekciji še zabavajo ali podučijo o čem. Tokrat so pričarali kužke. Kar šest: Arija, Išo, Vilija, Knuta, Sali in Minija. Otroci so bili mlajši in manjši od kolegov iz Kina Dvor, ampak zato nič manj radovedni in radoživi.

Druženje je trajalo 45 minut. Otroci so tekmovali s Knutom v teku na kratke proge, Vilija so česali, Sali je iskala predmete, Ari je tudi zalajal, ko so mu tako rekli, Mini in Iša pa sta se pustila božati. Malo smo se tudi sprehodili, potem pa odšli domov. Kako smo se imeli tu, pa si lahko pogledate na filmčku, ki so ga posneli v Mestnem kinu Ptuj.

Besedilo: Neža Vilhelm
Fotografije: Domen Pal - Kinodvor
Film: Mestni Kino Ptuj



Po dolgem času
objava 5. 2. 2016

Ko sem pogledala, kdaj je bil objavljen zadnji dnevnik, me je kar malo stisnilo. Skoraj eno leto se nismo nič oglasili. No, nič zato, nas boste pa zdaj raje brali, a ne? Bo treba narediti kar kratko revizijo preteklega leta, očitno.

Dogajalo se je veliko. Vsi smo imeli polne roke dela s svojimi rednimi obiski, predstavitvami, predavanji, ki jih je društvo organiziralo, pa še in še. Vmes smo si vzeli tudi čas, da smo se malo poveselili in poklepetali še o drugih stvareh.

Pa začnimo najprej z malo manj veselimi novicami. Letos je čez mavrico odšlo nekaj naših štirinogih prijateljev. Odšel je Jaka, ki je s Katarino oral ledino aktivnosti in terapij v Sloveniji. Pridružil se je ostalima ustanoviteljema, Saiju in Galu. Vedno bo z nami v številnih zgodbah in spominih, pa tudi na našem znaku. Šokirala nas je tudi novica o Berryjinem slovesu, pa tudi pujska Maggy se je zelo hitro poslovila od nas. Z nami ni več tornjakinje Žanke, njeno delo pa nadaljuje njena hčerka Viki. Kljub temu, da jih ni več tu, bodo vedno z nami. Veseli pa smo, da so bili z nami in da smo jih lahko spoznali.



Naj najprej omenim nekaj prireditev, ki smo se jih udeležili v preteklem letu. Tudi letos smo se igrali na festivalu Igraj se z mano. V lepem sončnem vremenu smo razveseljevali številne mimoidoče in navezali nove stike. F3ŽO, zapletena kratica za simpatičen Festival za tretje življenjsko obdobje, ki se vsako leto jeseni odvija v Cankarjevem domu. Kar nekaj parov se je zvrstilo na stojnici, nekaj pa je tudi prišlo predstavit društvo in delo s starostniki na oder. Šli pa smo tudi v Kino Dvor in si ogledali film Hokus Pokus Albert, seveda so si film ogledali tudi naši kužki, kasneje pa smo se družili z otroki in se pogovarjali o vsem, kar se tiče kužkov in skrbi zanje. Organizirali smo tudi izobraževanje za učitelje in vzgojitelje. Poskušali smo predstaviti primere dobre prakse pouka in ur s psom. Naše poslanstvo je tudi izobraževanje strokovnega kadra o prednosti dela s psom.



Številni pari redno obiskujejo svoje ustanove, nekateri tudi že več let. Irena in bernka Iša hodita v Dom starostnikov v Preddvor, Mišo z Viki obiskuje dom v Ribnici, Jožica je poleg Ciriusa obiskovala tudi dom v Grosupljem, Nežo pa Mini odpelje v dom na Poljane v Ljubljani. Ravno zadnjič smo klepetali in obujali spomine na naše obiske ter prijetne dogodke. Gospa je prišla na srečanje s kužkom z berglami, odšla pa mirno in pokončno brez njih. Ko je Mišo prosil gospoda, naj gre po vodo za kužka, ga je ta pogledal začudeno in mu zatrdil, da ta trenutek pa nima časa. Stanovalci, ki jih obiskuje Neža, pa na vsak način želijo hraniti Minija z zrezki, fantastično solatko, pa z vitaminčki, da ne bo tako zaspan.



Urša in Sky hodita na šolo Majde Vrhovnik in v razvojni oddelek vrtca, vrtec obiskuje tudi Mišo z Viki. V šolo hodi naša Meta in včasih vzame s seboj tudi Lizo, da ji otroci preberejo kakšno zgodbo. Program Beremo s psom se je v OŠ Dravlje odlično prijel. Tanja in Sali opravljata podobno delo na OŠ Šmartno. Meta in Tanja ter njuni pasji blondinki sta tudi fantastičen tandem pri odpravljanja strahu pred psom. O tem, kako pes govori, kaj nam sporoča in kako naj otrok ravna, sta se pogovarjali že z več otroki in bili uspešni pri tem. Otroci zdaj lahko bolj sproščeno živijo v prisotnosti psov v okolišu.

Teja in Tisa, Zala s Knutom in Ito ter Mišo z Viki obiskujejo tudi šolo Jela Janežiča, ki jo obiskujejo otroci s posebnimi potrebami. Njihovi obiski so odlično sprejeti, otroci komaj čakajo, da bodo spet lahko uživali v družbi kosmatincev in njihovih dvonogih spremljevalcev.



Irma in Alvin v CIRIUSu v Kamniku vodita projekt Pes v razredu. Otroci z različnimi motnjami v duševnem in telesnem razvoju se enkrat tedensko učijo v prisotnosti psa, ki jih motivira in na svoj način spodbuja k hitrejšemu usvajanju znanja in veščin. Otroci se razveselijo tudi obiska Jožice in Arija, ta je pravi prijazni vražiček, saj ne strpi pri miru in jim mora ves čas kazati, kaj zna.

Anita je bila prostovoljka, še preden se je pridružila oranžni bandi. Delo z Zaro je tako vključila v svoje že utečene prostovoljske dejavnosti. Obiskujeta Center starejših Črniče in vrtec Črnuče. V delu uživata, otroci so nad prijazno prinašalko navdušeni, veliko veselja pa prineseta tudi v dom starejših.



Na kratko bi bil to pregled lanskega leta. Prisežem pri vseh pasjih in mačjih dlakah, ki jih premoremo pri nas doma, da bodo dnevniki zdaj bolj ažurni. Se beremo, uživajte!

Tekst: Neža Vilhelm
fotografije: arhiv Ambasadorjev nasmeha



Ambasadorji
objava 2. 4. 2015

Po dolgem času se Ambasadorji nasmeha spet oglašamo. V društvu se je ves čas nekaj dogajalo. Hodili smo na redne obiske vsak na svoj konec, priredili tečaj, kamor se je prijavilo nekaj prav finih tečajnikov in tečajnic. Že na nosu jim piše, da so iz tapravega, torej oranžnega, testa. Prestali so že tečaj, pisni izpit, hospitacije, zdaj jih čakajo še obiski pod nadzorom, potem jih pa vržemo v morje. Prepričani smo, da bodo splavali še isti hip. Poleg rednih aktivnosti nam je letos uspelo izpeljati še en del izobraževanja za učitelje in vzgojitelje. V prihodnosti pa nas čaka še nekaj imenitnih dogodkov, ki se jih že veselimo.

Končno je tako dvorna pisarka zategnila ročno, nekaj dni odspala in prišla na zamisel. Oranžna banda pa jo je podprla. Zapisovali bomo anekdote, ki so se dogajale našim članom na njihovih obiskih. Po navadi so to res hecne situacije, ki poskrbijo za salve smeha še dolgo časa. Upamo, da bomo tudi vam privabili kak nasmešek ali pa dva na usta.

Prvi sta na vrsti naši Irena in njena bernska planšarka Iša. Že nekaj let obiskujeta stanovalce v Domu starejših občanov v Preddvoru, kadar utegneta, pa se udeležita kakšne predstavitve društva ali pomagata pri tečajih.



Stanovalci doma, kamor hodita, ju že težko pričakujejo, saj vedno prineseta veliko dobre volje in razlogov za smeh. Vemo, da imajo stanovalci ogromno opravkov. Med pomembnejše spada tudi obisk frizerja. Nekoč gospa prihiti na zmenek s kužkom s čudovito novo frizuro. Rahlo nakodrani lasje ter sem in tja kak vijolčen pramen. Irena na ves glas pohvali frizuro, kako moderna da je. Gospa pa jo pogleda in reče, ja, samo toliko denarja sem imela, pa so mi samo toliko pobarvali.



Na neko srečanje je prišel gospod, ves lep in uštiman, kot da bi šel na ples. Pa ga Irena vpraša, ali ima kak razlog, da je tako čeden. Pa je rekel, da ima god. Kot se spodobi, mu je čestitala tudi Iša. In to kar nekajkrat.



Za pokušino naj bo to dovolj. Kmalu pa naprej. Lepe pirhe želimo.

Zapisala: Neža Vilhelm
fotografije: arhiv Ambasadorjev nasmeha

Stran (1) 2 3 4 ... 6 »
Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
4% od nakupa v trgovini Zoohit s te povezave gre za Zavetišče Horjul
Zavetišče za živali Horjul
Kupujete psa z rodovnikom?
Kdo je kraševec? width=
Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije
Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
domov | o psih | koledar | galerija | pasme + oglasi | pomagajmo psom | forum | pasji faq | trgovina | informacije - pomoč | splošni pogoji

2000-2018 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.