Srečna zgodba najdenčka TimaZgodba se začne nekega zgodnje poletnega dne, ko sem prišla po krajšem dopustu v službo in zagledala lepotca. No, večina se ni strinjala z mano in če povem čisto po pravici, dejansko ni izgledal kaj prida lep. Govorim namreč o psu, ki ga je bila sama kost in koža in s telesa so mu viseli debeli klopi. Njegove očke so bile tako prekleto žalostne, da se mi je zasmilil v dno duše. Seveda sem, v svojem stilu pač, takoj stopila v akcijo. Od kod je pes, čigav je, je že dolgo tu, a ste mu dali kaj za jesti, ste vprašali policijo, če kaj ve čigav je,...
Toliko se že spoznam na pse, da sem v njem, kljub res klavrnemu stanju, prepoznala tribarvnega srbskega goniča - pri nas zelo redko pasmo. Ni dvoma, da je bil čistokrven lepotec last lovca. Verjetno je preveč zavzeto opravljal svoje delo in tako ni znal več poti nazaj ali pa se ga lastniku ni ljubilo več čakati. Kolegi so mi povedali, da se že tri dni zadržuje pri njih-nas in da noče nikamor. Morda je celo tujec, saj ni razumel slovenskih ukazov. Odločila sem se, da poskrbim zanj. Obvestila sem bližnje zavetišče - nenazadnje ne morem kar vzeti psa, ki je prav gotovo imel enkrat lastnika - morda pa ima čip, morda je tetoviran, bolan, morda pa ga lastnik le išče! V zavetišču so mi povedali, da pes nima tetovirne številke, niti nima čipa, torej bo lahko enkrat moj! Na tihem sem si ga rezervirala in ko sem prišla ponj, je le ždel zvit na betonskih tleh in me ni niti pogledal, ko sem stopila v boks. Povedali so mi, da noče ničesar jesti, pa tako sestradan je bil. Poklicala sem ga, a ni niti pomigal z ušesi. Počepnila sem kakšna dva metra stran in mu rekla: "Kaj je lepi? A se midva kaj poznava?" Dvignil je glavo in njegove rjave oči... Zelo, zelo počasi je vstal in komaj naredil tistih par korakov k meni. Glavo je potisnil pod mojo jakno in se mi stisnil pod roko. Ja! Definitivno boš moj!
Poskrbela sem za vsa potrebna cepljenja, čip, klope in bolhe in ga odpeljala domov. Priznam, da me je skrbelo, kako bo reagiral moj bokser in čez nekaj dni, ko se je Tim - tako sem mu dala ime, udomačil, okrepčal, napil in odpočil - ja, takrat pa so se začeli problemi. Dva odrasla psa na enem vrtu - vedela sem, da ni šans. Narediti smo mu morali pesjak in par dni je pač moral potrpeti na verigi. Najbolj pa me je presenetila naslednja reakcija Tima - šele par dni pri meni, pa je že postal izredno zaščitniški do mene. Nikogar ni pustil do mene. Vsedel se je pred mene in renčal. Hja, nekaj bo potrebno narediti. Namreč to, kar sem pravzaprav že od vsega začetka vedela, da bom naredila - ko bo pes tak, kot se šika, mu bom poiskala primernega lastnika.
S pomočjo kolega sem mu našla idealnega lastnika, res dobrega lovca. Vzel ga je na ogled in v njem takoj prepoznal lovski potencial. Naredil je tudi zanimiv poizkus, za katerega do takrat nisem vedela. Z avtom ga je odpeljal v gozd - Tim se je seveda pokazal v najboljši luči, a kaj ko ga ni in ni bilo nazaj. Takrat pa je lovec, povsem nezaskrbljen, za razliko od mene, po tleh razgrnil odejo, ki jo je imel v avtu in se odpeljal. Nič mi ni bilo jasno. Čez dve uri sva šla gledat, če se je Tim vrnil. In res se je, ležal je točno na tisti odeji in zvesto čakal. Nisem mogla verjeti.
Bojda je eden najboljših lovskih psov pri nas, da o izredni vztrajnosti, moči in izredni lepoti, sploh ne govorim. Še vedno sem mnenja, da je bil, kar se lepote tiče, najlepši pes, kar sem jih kdaj imela. In čeprav sem zanj skrbela le nekaj mesecev, je bilo to dovolj, da se mi je za vedno vsedel v srce.
Žana
Zgodba sodeluje v natečaju "Srečne zgodbe"
Jana. Vse pravice pridržane.
